Jelinčič kot predavatelj o beguncih: o zablodi sklicevanja na strpno družbo

25.08.2016 ob 06:59

Da bodo organizatorji v mariborskem združenju EPEKA v svoje mladinske delavnice o beguncih povabili Zmaga Jelinčiča Plemenitega, je prepričalo tudi ertevejevce, da so o tem v svoj osrednji dnevnik uvrstili kratek prispevek Rajke Pupovac. V njem so se zadovoljili predvsem z informativno platjo predstavitve, dlje od nje niso želeli ali zmogli.

Jelinčič izsek predavanje EPEKATelefonski nastop Zmaga Jelinčiča v prispevku TV SLO

Zgodba je dejansko enostavna: povabilo je sprožilo nekaj potrebnega zgražanja ali vsaj spraševanja, kaj lahko počne na takšnem izobraževanju odkriti nasprotnik, če ne sovražnik beguncev in kaj bo zraven njega počela recimo Slovenska filantropija? Saj se vendar ve: pogovarjati se bo treba od začetka o neutemeljenosti sovraštva in nestrpnosti, razlagati zgodbe beguncev tistim, ki ne zmorejo empatije, sprožati z njim diskusijo o svojem lastnem poslanstvu. Filantropi menda še razmišljajo, so dejali pretekle dni, ali bi se morda umaknili s sporeda.

Medijska obravnava in pristop sta odvisna od začetnega imputa spraševanja: kakšen status ima povabilo Zmagu Jelinčiču na omenjeni dogodek, je legitimno ali ne? S čim so ga upravičevali, kako so pojasnili svojo odločitev? Naj takoj povem: zame je deplasirano, absurdno, nelogično in na koncu kot nemoralno povsem nedopustno.

Sovraštvo kot pedagoška spodbuda

svoji posebni izjavi za javnost glede povabila Jelinčiču so v združenju EPEKA zapisali, da je »današnji problem begunstva in migracij postal orodje za pridobivanje poceni političnih točk politikov, ustvarjanje polov in podpihovanje nestrpnosti iz vseh strani«.

In potem so se, da bi se »soočili s tem dejstvom«, odločili za »predstavitev pogleda na begunsko problematiko s strani prvaka Slovenske nacionalne stranke g. Zmaga Jelinčiča«.

S tem bodo nevedni »udeleženci iz tujine in Slovenije lahko spoznali poglede in stališča, katera se goji ne samo v Sloveniji, ampak po celotni Evropski skupnosti.« Očitno po načelu: če vas zanima, kaj se dogaja živalim v mesnici, povabite mesarja. Če želite vedeti, zakaj ljudje pijejo alkohol, povabite alkoholika. Če vas zanimajo serijski morilci, kakšnega pokličite. Če bi radi govorili o sovraštvu do beguncev, pokličite sovražnika.

No, to je evidentno le ena linija racionalizacije njihove izbire: če beremo natančno, je Jelinčič je zanje strokovnjak za podpihovanje nestrpnosti in hkrati podpihovalec. Da bi svojo odlično izbiro že podkrepili, so pridodali še sklicevanje za »vseobsegajočo multidisciplinarno usposabljanje«, kjer jim zaokroženo totaliteto pristopa predstavlja ravno dejstvo, kot poudarjajo, da »ne izključujemo mnenj, ampak jih preko soočenja z nasprotujočimi si mnenji spodbujamo h kritičnosti in ustvarjanju lastne slike o situaciji po pridobivanju znanj in dejstev«.

Hvalevredno? Je to kakšna posebna pedagoška agenda? Ja, približno toliko, kot če bi na razpravo o holokavstu povabili kakšnega njegovega zagovornika, dodali še neonacističnega skeptika, ki meni, da holokavsta ni bilo in ju soočili s preživelimi žrtvami. Vse v duhu neizključevanja drugačnih mnenj in plodnega soočenja nasprotnih si stališč. Ojej, in temu pravijo spodbuda h kritičnosti.

Strpna družba in raznoliki Jelinčič

Vrhunec je moralizem, s katerim so poskusili zmanipulirati še zadnje dvomljivce v njihovo imenitno odločitev: »Mladi v Združenju EPEKA verjamemo, da je ključ do strpne družbe prav ustvarjanje prostora za raznolikost in soočanje z drugače mislečimi.«

Se pravi, bolj ali manj: kdor ni za Jelinčiča in ima kakšne pomisleke glede vabila, ni za raznolikost, drugačno misleče in ne prispeva k strpni družbi.

Mnenje, ki se mora pretvarjati, da so sovražni govor, diskriminacija, sovraštvo in netoleranca zgolj oblike drugačnega mnenja, mi pa smo strpni člani družbe takrat, ko ga sprejmemo kot takšnega – torej kot nam drugačnega. Porazno izhodišče argumentacijskega ekvilibrija, kjer se predpostavi, da so vsa stališča,pro et contra, enako dopustna in enakovredna. Ko gre za njihovo dopuščanje, bi bila morda v kakšnem drugem kontekstu smiselna, v primeru beguncev in preizkušenih uporabnih sovražnega govora pa gotovo niso. Prej so videti kot požirek iz zastrupljenega studenca.

Danes je praktično vsa zastavljena resna bitka proti sovražnemu govoru, nestrpnosti in diskriminaciji odvisna od prav nasprotne predpostavke, izključitve take možnosti: da gre za nedopustna ravnanja, ki niso enakovredna, zgolj manifestacija hvalevredne svobode izražanja, zgolj drugačna in strogo vzeto vrednostno enakovredna, ker so vsa po vrsti mnenja. Ne, sovražni govor predvsem nikoli ni zgolj samo mnenje. In tudi ne takšno, ki bi ga smeli dopustiti.

Ne srčkano, perverzno

O tem, kaj so bili najbolj priljubljeni sovražni argumenti proti beguncem, tudi Jelinčičevi, sem podrobneje večkrat pisal ob prvem begunskem valu, še v tisti fazi, ko je slovenska fantazmatska slika še čvrsto in skoraj izključno slonela na paranoidnem pričakovanju njihovega prihoda. Pri EPEKA jih očitno poznajo, saj sicer prvaka nacionalne stranke ne bi vabili – nikoli ne morejo dejati, da ne vedo, kaj si njihov gost misli. V tem smislu je njihova utemeljitev odločitve perverzna.

Nekaj podobnega velja za financerje in celoten kontekst: program namreč financira Evropska skupnost, denar so pri EPEKA prijeli od agencije Movit. Novinarka se je v omenjenem prispevku TV Slovenija obrnila nanje z zahtevo po pojasnilu, ti pa so zapisali, »da bo Jelinčič predstavil svoj pogled na vzpon desničarskih politik, udeleženci pa bodo lahko do tega kritični«. Bilo bi prijazno, če ne bi bilo noro.

Jelinčič predaval o beguncih movitIzsek iz prispevka v dnevniku TV SLO

Skratka, tudi če odmislimo razkorak med tematsko opredelitvijo predstavitve, ki pri organizatorjih variira (tema predavanja naj bi bili »begunci« vs. »vzpon desničarskih politik«), se financerju ne zdi nikakor nič spornega v izbiri – kakor da bi omenjeni bil odličen znanstvenik s področja politologije in kakor da bi, recimo, povabilo zanikovalcu holokavsta bilo sprejemljivo, ker bodo navzoči lahko prišli do imenitne priložnosti, da so do njega kritični. Če ne bi bilo perverzno, bi bilo srčkano.

Sovražni govor in dialektika

Slovenska filantropija je storila dve napaki: na začetku je bila omledna, na koncu pa celo ni odpovedala sodelovanja, zvemo iz prispevka, ampak se dogodka bo udeležila. In se osmešila. V prispevku je celo ponudila polovično rešitev, bojda sprejemljivo: različna mnenja, so dejali, bi morali soočiti naenkrat in ne na različnih predavanjih. Kot da bi soočenje njihovih članov in Jelinčiča bilo kaj bolj sprejemljivo. No, seveda ne bi ničesar posebej spremenilo. S sovražnogovorcem se pač ne pogovarjaš v duhu dialektičnega prepričevanja, brušenja argumentov in napredovanje na poti k resnici. Torej ne zato, ker se ne moreš, ampak ker ob tem ne gre niti za izmenjavo različnih mnenj. Naj spomnim, da je v primeru izjemno dolgega odloga sleherne obsodbe sovražnega govora do beguncev domače politike celo sam predsednik Pahor ubral podobno pot: licemerno je svojo obsodbo začel z deplasiranim zagovorom pravice do drugačnega mnenja –na kar sem že opozorilna kar sem že opozoril -, podobno kot to počnejo pri EPEKA.

Tako kot teh pač ne more biti, če živimo v normalno socialnem in kulturnem okolju, glede zelo veliko stvari: o tem, ali bi ljudi morda mučili ali ne, ženske obrezovali in Jude, ker komu niso všeč, pobijali ali ne. Na podoben način pade v vodo nakazana intenca, po kateri bi Jelinčičev nastop dejansko sprožil »pravilnost« reakcij in nas ustrezno podučil, česa naj ne mislimo o beguncih. Pretvarjati bi se torej morali, kot da še ne vemo, kam cilja Jelinčič, zato bomo s pravim kompasom ob njegovi pomoči šele našli ustrezno pot.

Posledica povabila Jelinčiču in končno zelo indiferentnega prispevka na televiziji o tem je zgolj ena: legitimacija diskurza in njegovih nosilcev, namesto njihova javna diskvalifikacija. V primeru EPEKA načrtna in premišljena, zatorej perverzna, v medijskem kontekstu verjetno nehotena: Jelinčiču je omogočila ne samo nastop na predavanju o beguncih, ampak tudi medijsko promocijo njega in njegovih stališč.

Več:

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pupovac Dnevnik Jelinčič begunci predavanjeIzsek iz prispevka Rajke Pupovac in odgovor novinarki

  • Share/Bookmark

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

8.08.2016 ob 08:32

Kaj točno nam sporoča predsednik Pahor z objavo video posnetka na svojem uradnem Facebook profilu, morda še kje, kjer se po stopnicah predsedniške palače sprehodi s svojim sinom, oblečenim v bolnišnična oblačila in z obema rokama v mavcu? Če so ene v mavcu, so druge v žepih:

Pahor FB instagram Luka mavecZapis na predsednikovi uradni Facebook strani

Ne vemo točno: morda je najbolje začeti z možno razlago, da nam promocijsko ponuja še eno podobo. Podobo simpatičnega očeta. »Tastarega«. Še eno v vrsti multipliciranega imaginarija, s katerim je dejansko začel svoj zmagoviti pohod v predsedniški kampanji leta 2012. Katere zaščitni znak je postal princip »jaz sem eden izmed vas« – Pahor se je hitel dobesedno preoblačiti v oblačila svojih državljanov v okviru projekta, še ne čisto zaključenega, s katerim želi malim ljudem zgolj pomagati. In slišati, kaj si mislijo o državi. Ker menda tega sicer, če se jim ne približaš kot enak enakim, ne povedo. Naj spomnim, ker je treba vedno znova: bilo je po tistem, ko je predčasno in porazno zaključil svoj projekt vodenja slovenske vlade.

Čeprav smo predsednika že videli v razposajenih stanjih, v mladostni pivski druščini sredi Laškega, poplesavajočega in preštevajočega »male miške« na maturantskem plesu ali navdušenega tinejdžerskega voznika katrce s svojim sinom, je zadnji posnetek  v svojem žanru vendarle nekaj posebnega.

Na njem se ob Luki, »znanem obrazu slovenske skejt scene«, kot so dejali v Slovenskih novicah, prešerno nasmejan sprehodi po prostorih svojega Urada. Oba ne rečeta ničesar. Pred sabo imamo neke vrste družinski fotoportret.

Moj tastari je predsednik

Prizor je evidentno zaigran. Bosonogi Luka, oblečen v pomendrano bolniško haljo, z dvignjenima rokama v mavcu, se nekam pohlevno premika po stopnicah ob svojem očetu, zraven pa je pribeležen bizaren enovrstičen frazeološko obarvan komentar v mladinskem slengu:

Ta star je naučil tamauga shodit z zlomljenimi rokami. ‪#‎skateboarding

»Tastari«, predsednik torej, je »tamauga« popeljal po stopnicah (»je shodil«), ker menda tega z zlomljenimi rokami ni zmožen. Verjetno se je odveč spraševati po kakšni posebni logiki predsednikove izpeljave – razen po tisti izpod Vršiča, da bo po prvi in drugi zlomljeni roki verjetno sledila še tretja.

Pahor FB Luka mavecRazposajeni predsednik sredi lekcije hoje ‘tamauga’

Morda bi smisel izjava imela, če bi njegov sinko imel polomljeni nogi. A vendar: pravcati smisel je najbrž skrit v uprizoritvi podobe nekoga, ki je »totalno kul tastari«; ne klasičen družinski oče, temveč hudomušno razumevajoč, naklonjen in empatičen do svojih otrok, pravzaprav spet po identifikacijskem principu »jaz sem eden izmed vas«.

Da je posnetek postal uraden, tudi ni posebno naključje, z njim nam Pahor nekaj sporoča o tem, kako razume svojo očetovsko funkcijo.

Voluntaristični Pahor kot Ronaldo

V že komentiranem intervjuju za Večer je že skesano priznal, da je v preteklosti to funkcijo zanemarjal in da mu je zdaj žal. Po tem sodeč verjame, da jo danes opravlja na pravilen in ustrezen način. Video na Instagramu naj bi nam verjetno to dokazoval.

Tvegal bom čisto svežo tezo: Pahor v svojim vedno pogostejših prezentacijah sebe kot družinskega človeka v bistvu niti ne poskuša biti zgleden oče, temveč jo je povsem podredil medijskim potrebam flirtanja z ljudstvom. Kar pomeni, da takšnega očeta zgolj igra, tako kot igra asfalterja, mesarja, picopeka, smetarja ali avtomehanika. Funkcijo je podpredil prezentaciji. V bistvu je vse, kar počne, podrejeno slednji.

Pahor je tudi v tem smislu volonter, prostovoljec: igra volonterskega, da ne rečemo voluntarističnega očeta, ponotranjil je svojo kampanjsko populistično flirtanje z državljani in ga ekstrapoliral na svoja družinska razmerja.

Tudi v tem primeru sledi načelu nastopaštva, ne »kvalitete« ali pristnosti. Ocena ni pretirana. Ko so ga v intervjuju za Avenijo vprašali, koga bi izbral v večni dilemi med Ronaldom in Messijem, je v svoji argumentaciji nakazal svoje preference. Dejal je, da je Messi nesporno boljši igralec, da pa gre zmaga Ronaldu, ker je tudi »še malo nastopača«.

Lepa in odkrita prispodoba tega, kar želi biti predsednik. In lepa prispodoba tega, kar želi biti kot oče. Pahor je kot oče Ronaldo, ne Messi. In verjetno je to tudi kot predsednik.

Pahor Ronaldo MessiIzsek iz intervjuja za revijo Avenija; povzeto po spletni strani predsednika republike

Avtoritetna funkcija

Poškodbe v športanju so očitno v predsednikovem joie de vivre zgolj minorna epizoda, ob kateri je treba zamahniti z roko. Tudi če gre za sinovo. Avtoritetna funkcija predsednika je s tem postala popolnoma zanikana: če bi od njega pričakovali, da daje zgled državljanom s svojimi stališči, ravnanji in osebnim obnašanjem, se to ne bo zgodilo, svoj populistični flirt je prenesel tudi na razmerja znotraj družine. On pravzaprav ne želi biti zgled nikomur v državi, niti svojemu sinu ne.

Ilustracija njegove popolne odpovedi funkciji avtoritete, vključno z osnovnimi uzancami obnašanja v družbi, je tudi njegovo prostočasno rekreiranje. Ki mu sicer posveča enormno časa. V temle članku v Žurnalu24 so razkrili, da je dan po Putinovem obisku, kot običajno, predsednik že pritiskal na pedale svojega kolesa sredi Ljubljane – žal pa brez čelade in s slušalkami v ušesih. Kot da bi mlade želel podučiti, kakšna mora izgledati ura varne vožnje s kolesom.

Pahor kolesari ŽurnalIzsek iz članka na strani Žurnala24, vljučno z moralnim podukom

Ker kul si takrat, ko si brez čelade in poslušaš glasbo, ne takrat, ko paziš na varnost. Se pravi: ne verjamem več, da gre za enkratne zdrse, pri Pahorju gre za sistematično ponotranjeno sledenje populističnim principom.

Obrat od nepapeškosti  k družinskemu človeku

V prispevku o intimizaciji politike sem že opozoril na predsednikove vedno pogostejše diskurze o zasebnem življenju, začenši po zmagi na volitvah leta 2012.

Za njegovo pestro politično udejstvovanje do tega leta bi lahko dejali, da ga je bolj spremljala avreola koga drugega. V znani zgodbi o tem, ko je moral na TV Slovenija novinarju v studiu odgovarjati na namige, da so ga zasačili v objemu v nekega dekleta, je odrezavo dejal »Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!« – verjetno celo brez globokega razmisleka, da je s tem novinarju pritrdil. Obdobje nepapeškosti je minilo, zdaj je na vrsti nova podoba.

Tudi v zadnjem večjem intervjuju za revijo Obrazi želi biti in tudi je predstavljen kot družinski oče. Kot so zapisali na naslovnici,  gre za »ekskluzivni intervju in fotografije prve družine«.

Obrazi Pahor naslovnicaNaslovnica Obrazov, 14. julij 2016

Če si prvi v državi, torej pripadaš prvi družini. Tisti, v kateri tastari uči tamauga, kako se hodi.

Glede na mojo tezo zgoraj bo zanimivo spremljati kontrast med medijsko željo po prezentaciji »perfektne družine« gospoda predsednika in njegovo realno dimenzijo ali celo predsednikovo intenco, ki tej ne želi slediti. Načine, na katere se bodo med sabo antagonistično dajali trije principi reprezentacij: idealizacija predsednika v režiji slinastega novinarstva, emocionalno potencirani senzacionalizem, ki največkrat ne prenaša idealizacije, ter kritična analiza predsednikovih upodobitev, ki ne prenaša ne prvega ne drugega.

Več:

Intimizacija politike in politična intimizacija

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Sproščeni Pahor in ideali neresne politike

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

  • Share/Bookmark

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

3.08.2016 ob 18:54

Je to patetično? Predsednik republike, njegova ekscelenca Borut Pahor, kot je dejal uradni povezovalec, se je pod Vršičem ob boku ruskega kolega Vladimirja Putina hitel postavljati v kožo nekoga, ki nas mora posvariti pred tretjo svetovno vojno.

Nedvomno je šlo za eno najbolj prenapetih mest v njegovem nastopu, a je imel srečo, da ga nihče ni posebej opazil. Ja, to je tista medijska sreča, ki ga doma redno spremlja. Dejal je: bila je prva, bila je druga, zato ni hudič, da bo logično sledila tretja. In ja, zato moramo delati na miru.

Še bolj indikativna je bila Pahorjeva argumentacijska izpeljava, s katero je uvedel svoj očitno zadnje čase priljubljeni topos:

Veliki vojni, prvi svetovni vojni, je sledila druga, še strašnejša. Z najbolj žalostno in obremenilno moralno dediščino dotlej. In ker je prvi svetovni vojni sledila druga, se zdi logično razmišljanje, da verjetno sledi tudi tretja. Ali kaj takega.

Pahor Ruska kapelicaTrenutek govora Pahorja pri Ruski kapelici

Induktivna »logika« štetja

Pozor: edina evidenca, ki jo je Pahor pri Ruski kapelici podal kot razlog svoje induktivne izpeljave, je »števna«: ker je bila prva, ker je nato bila druga, verjetno sledi tretja. Tako preprosto.

Premislek, ki ga uvaja predsednik, je induktiven. Če je sklep v deduktivnem argumentu zanesljiv, je resničnost sklepa v induktivnem zgolj verjetna, bolj ali manj utemeljena na podani prepričljivosti evidence. Ali povedano drugače: induktivno razmišljanje je nujno nezanesljivo, pri njem govorimo le o stopnjah verjetnosti v sklepu.

Evidenca, ki jo Pahor navaja, je zelo šibka. Ni je utemeljil na vojnih in političnih razmerah, da se razumemo, potem bi lahko bili morda bolj prizanesljivi. Kajti ni zelo močno verjetno, da bomo zato, ker smo predvčerajšnjim ob sprehodu v naravi naleteli na ježa, kar se je potem zgodilo tudi včeraj, imeli srečanje z njimi tudi danes. Tudi ni nobene posebne gotovosti v tem, da bomo zato, ker smo prvič narobe volili na predsedniških volitvah, potem v drugo ponovili napako, to storili še v tretje. Induktivna verjetnost bi se seveda večala s številčno čim daljšim nizom.

Zgodovinske verjetnosti in neizogibnost vojn

Pahor je svojo vajo v indukciji izvedel že v samem začetku svojega govora in takoj zatem zavil v ekskurz o terorizmu. Vse bolj iz retoričnih razlogov. Zato, da bi to možnost prikazal kot nekaj, proti čemur se moramo boriti in se ji izogniti. Že samo dejstvo, da je uvedel diskurz o tretji svetovni vojni, v prepotenciranosti nakazuje samopromocijski motiv in patologijo samodojemanja:

Mi ne mislimo, da je vojna stvar zgodovinske logike. Mi verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo miselnost, da je vojna neizogibna. Mi sprejemamo odgovornost za mirno reševanje sporov, vseh sporov. Mi hočemo mir, trajen mir.

Prehod iz induktivne »logične« verjetnosti, da bo prišlo do tretje svetovne vojne, je presenetljivo končal v zavračanju miselnosti o neizogibnem, logično nujnem – s tem je Pahor menjal register nečesa od človeka neodvisnega za register človeškega, po njem pogojenega. Lepo, da Pahor propagira mir, vendar je poznavajoč predsednika težko ubežati občutku, da je to bolj izhod v stiski nekoga, ki za svojo vojsko ugotavlja, da je nezadostno pripravljena. In sploh miniaturno majhna in vojaško nepomembna. Ko stoji ob Putinu, se takoj opazi razlika.

V nadaljevanju bom pokazal, da imamo dobre razloge verjeti, da je bilo sporočilu namenjeno predvsem Putinu. Videti v gostu nevarnost za svetovni mir je nenavadno za pietetni dogodek, kot so nenehno ponavljali na slovenski strani, da bi omilili očitke evropskih držav. In ja, bil je izkoriščen za previdno soljenje pameti: če je želel Putinu povedati, da se ne strinja z njegovo politično agendo, bi lahko uporabil kakšno drugo priložnost tisti dan ali sicer.

Sama sreča, da ruski predsednik ni poznal vseh kontekstov privatnih političnih fantazmagorij svojega gostitelja in njegovih skoraj mesijanskih ambicij. S čimer je, po drugi strani, slednji v svojem govoru tudi računal. Računal je z interpretativno praznino in z dejstvom, da Putinovi svetovalci v njegovih besedah ne bodo videli drugega kot prežvečene prazne puhlice o miru. V tem oziru ni samo prazno govoričil – sorry, vsi smo za mir v svetu -, ampak tudi manipuliral.

Izvori Pahorjevih pacifističnih ambicij

Motiv tretje svetovne vojne ni čisto naključen, ponavlja se kot nek temeljitejši miselni vzorec v predsednikovem dojemanju geopolitične situacije v Evropi in širše.

Ko je lanskega leta na koncu doživel popolnoma hladen tuš na stolu televizijeRussia Today, je svaril pred istim: pred tretjo svetovno vojno. Kar so, za razliko od Vršiča, njihovi novinarji opazili.

WWIII can still be averted, so zapisali kot naslovni poudarek intervjuja snovalci na tej televiziji. S tem je Pahor spet ponavljal svoj znan modus angažiranosti, isti kot pri Ruski kapelici: »Ni nam vseeno«. Res bizarno deplasirano – komu bi bilo vseeno, če bo prišlo do vojne!

Pahor Russia Today youtubeYoutube posnetek intervjuja s Pahorjem na RT

Pahor je v intervjuju za (pro)rusko televizijo dejansko ponovil enako svarilo, reproducirano na »pietetnem« srečanju s Putinom: ob varnostni konferenci zaradi vojne v Ukrajini je namigoval, da nam grozi nova svetovna vojna, ob tem sebe prodajal kot mirovnika in uspel celo štirinajstkrat ponoviti, da se on zavzema za »miroljubno rešitev«.

Če ne bo mogoča, je zapretil, bo kot poveljnik vojske odločno branil svojo domovino, brez dvoma: frazo »no doubt about it« je spet ponovil trikrat. Njegova večkrat ponovljena vročekrvna zaklinjanja o zaščiti Slovenije je morala obrzdati voditeljica pogovora, ki ga je, begajočega od mirovne do vojaške rešitve, z elegantno reakcijo popolnoma razorožila:

Gospod predsednik, nekaj mi pravi, da Rusija nima nobenega namena napasti Slovenije.

Pietetni obisk Putina v Sloveniji je torej moral biti kar majhna mentalna preizkušnja zanj: Pahor je na svojem domačem pragu, pri obeležju ruskih vojakov, pridigal o miru tistemu, ki ga je v omenjenem intervjuju mimogrede osumil militantnih ambicij globalnih razsežnosti. Celo napada na Slovenijo. Kot da bi učitelj izkoristil priložnost, da malemu Vladimirju na grobu njegovih ljudi, resda zelo previdno, zažuga s prstom.

Oddaljeno prijateljstvo

Čeprav je zgornje branje izpeljano iz natančnih citatov, uradni komentarji in medijske prezentacije niso zaznale ničesar glede Pahorjeve ambicije po ustavljanju vojn. Poslušali smo medijsko reciklažo fraz o nujnosti dialoga, miru in problemu varnosti, govorili so o prijateljski vezeh med obema slovanskima državama. In gospodarskih priložnostih.

Večini pa je znova ušlo, kako hladno distancirajoč je dejansko bil slovenski predsednik. Ko je na Brdu, po obisku Vršiča in ljubljanskih Žal, govoril o prijateljstvu obeh narodov, ni bil posebej vljuden, označil ga je za nekaj, kar je s težavo mogoče ohranjati: »Na nek način to v teh kontroverznih časih ohranja slovensko-rusko prijateljstvo, kolikor je ta hip mogoče. Slovenija potrebuje prijatelje in bi jih rada imela čim več.«

Se pravi, da je, če beremo pozorno, za Pahorja medsebojno prijateljstvo možno le bolj ali manj zasilno negovati – zaradi neeksplicirane »kontroverzne« situacije. Zatem je namignil, spet nepričakovano dokaj hladno, na distanco med državama; znova ni ovinkaril in je previdno poudaril »oddaljenost« obeh držav. Očitno zaradi ekonomskih sankcij EU proti Rusiji, k temu pa je takoj priključil prijazno željo o potrebnosti sodelovanja:

»Pet let kasneje lahko ugotavljamo, da je gospodarska kriza res minila, a so prišle druge. Tudi Slovenija kot članica Nata in EU ter Rusija na drugi strani sta se nekoliko oddaljili. Moja želja je, da bi umaknili razloge, da bi se potrudili z dialogom, po mirni poti umakniti te razloge, zaradi česar je prišlo do tega razpotja, ker se mi zdi, da svobodoljuben svet potrebuje sodelovanje vseh, ki so potrebni za rešitev velikih problemov,« je dejal Pahor.

Če smo torej pričakovali kakšno inferiornost v političnem obnašanju malčka proti veliki Rusiji, se to ni zgodilo. Celo predsednik vlade ni nič okolišil in je ob obisku naravnost povedal, da Slovenija podpira sankcije Evropske unije.

Seveda bi bila napaka meniti, da je Pahorjev pogum rezultat kakšne posebne moralne drže. Prej se zdi, da je zgolj izkoristil trenutke ruske izolacije in pozicijo Slovenije kot članice EU in NATA, da bi se lahko promoviral kot močnejši in pomembnejši. Čisto osebno. In ja, Ruska kapelica je prišla kot naročena.

Orgazmični lajež in mučilne naprave

Ob škandaloznem intervjuju za Russia Today lani domači psi čuvaji niso dvignili niti glave, kaj šele zalajali. Zadnja vsesplošna novinarska psihoza doma ob prihodu Putina, trajajoča praktično cel teden, je morda ena najbolj predimenzioniranih v zgodovini samostojne države. Neskončna poročila o cestnih zaporah, celodnevni prenosi v živo, sekundanti, ki merijo vsako minuto zamude letala in komentirajo vsako vozilo, ki ga raztovarjajo iz njega, poskusi preiskovalnega kulinaričnega novinarstva na temo »Kaj bo za posladek?«, na desetine poročil o vrednosti in opremi njegovega avtomobila so očitno hvaležna materija za vse ljubitelje tabloidnosti. Znova ni bilo razlike med ti. resnimi in rumenimi mediji, med RTV Slovenija in POP TV.

Sline in osladne kurtoazije ni manjkalo v histeričnih medijskih poročilih in malodane orgazmičnih vzklikih: še nikoli nisem doživel, da bi novinarjem prihajalo pri desetminutnem opazovanju nekega praznega cestnega ovinka, dobesedno, dokler se avtomobilska kolona s Putinom končno ni prikazala. Tam nekje daleč, ker kamera bližje ni smela.

Ovinek Putin.PNGOrgazmični prazni ovinek v režiji RTV Slovenija

Poročila o Putinu kot kršitelju človekovih pravic so nadomestile obsežne reportaže o npr. protokolarnih darilih. Posebnih presežnih strateških inovacij o ti. »pietetnem obisku«, komunikacijskem izumu urada predsednika republike in naše vlade, jim seveda ni uspelo dešifrirati, gladko so jih nekritično reciklirali in se v isti sapi čudili Kremlju, ki je govoril o »delovnem obisku«. Še več, Ruse so bili takoj pripravljeni obtožiti zlorabe obiska že na podlagi te kvalifikacije, čeprav je ta po protokolu lahko samo zasebni, delovni, uradni ali državniški. Vtis, da gre Sloveniji le za pieteto, Rusom pa bolj za mehčanje odnosa z EU, se je s tem še lažje uveljavil.

Kako je že rekel Oscar Wilde? Nekoč smo imeli mučilne naprave, danes imamo novinarstvo.

Več:

Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil

  • Share/Bookmark

Kako na tretjem z Mišičem rajcajo novinarje

22.07.2016 ob 16:21

Intervju z Gašparjem Gašparjem Mišičem na tretjem programu TV Slovenija bi skorajda že smeli šteti za poseben tip simptoma. Ena ura njegovega nastopa v oddaji »Na tretjem« z novinarjem Boštjanom Veseličem sodi tako rekoč v železni repertoar nacionalkinega obnašanja: če na prvem poročajo o svinjarijah posameznih politikov ali gospodarstvenikov, slednjim na tretjem prijazno nudijo programski prostor. Po tej ali kaki sorodni logiki, ki je bolj videti kot komunikacijska taktika omejevanja škode, so se očitno v oddaji znašli Zmago Jelinčič, Boris Popovič, Janez Janša, Igor Bavčar… in končno Mišič.

Cena je visoka: pri tem TV Slovenija ni samo nekonsistentna, če se izrazim zelo milo, skoraj je videti, da je v svojem ravnanju videti premišljeno takšna. Najvišja pa je cena, ko je treba, in je treba, gledalcem predvajati pljunke po njihovih lastnih novinarjih. Če na prvi programu novinarji raziskujejo nečednosti politikov in njihovih krogov, si na tretjem vzamejo čas, da omogočijo obsežno diskreditacijo novinarjev. Poglejmo, kakšen je videti takšen sadomazo ritual.

GG Mišič intervju 3 program

Gašpar Gašpar Mišič, tesen sodelavec Borisa Popoviča, nekoč podžupan Pirana, kasneje poslanec Pozitivne Slovenije, očitno sledilec Zorana Jankovića, celo državni sekretar vlade Alenke Bratušek, ima za sabo zajeten kup afer. Začenši z nepremičninskimi. Tolikšen, da je celo predsednica vlade oporekala nakani, da postane predsednik uprave Luke Koper in se tja zavihti z mesta visokega javnega funkcionarja.

Mišiču je s pomočjo lokalnih političnih povezav vendarle uspelo, a je bil predčasno razrešen. V zadnjem času je prav nacionalka v podobi koprske novinarke Eugenije Carl razkrivala nekatere njegove nepotistične posle, sploh v času, ko vodi koprsko komunalo.

Zadnja v vrsti afer je zadevala privez njegove zasebne jadrnice, zaradi katere so uspeli na stroške komunale poglabljati morje in zanjo urediti primerno in poceni privezno mesto. Cena: 16.000 evrov. Mišič se pri tem sklicuje na sodelovanje z jadralcem Dušanom Puhom, a je popolnoma jasno, da je spretno prepletel osebni in javni interes. Tu so še druge, bogato sponzoriranje komunale FC Koper, naročanje pogrebnih študij in podobno.

Že motiv, zakaj so v oddaji »Na tretjem« povabili Mišiča, je bizaren: z njim so se želeli pogovarjati o turizmu v občini! Temu so namenili telefonsko anketo, na katero se je odzvalo celih 11 gledalcev.

Mišič kot ekspert za turizem

Voditelj Veselič je enourni pogovor s turističnim strokovnjakom začel s kratko predstavitvijo gosta, za uvod je naštel nekaj njegovih funkcij: »nekdaj državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, poslanec, podjetnik, pomorec, nekdanji predsednik uprave Luke Koper, danes pa direktor Komunale Koper, po novem Marjetice Koper, zdaj pa je tudi jadralec«.

Nato ga je uvedel kot osebo, ki bo spregovorila o turističnih kapacitetah in razvoju občine – kot da so direktorji komunalnih podjetjih poklicani za to vlogo. Začel je s floskulami o tem, da je »turistična sezona na vrhuncu«, da so končno v Luki Koper protesti minili, zato preostane le še vprašanje razvoja. In začel spraševati o potencialih občine, predvsem pa je navezal na anketno vprašanje, ali je Mestna občina Koper napredovala glede na ostale občine v regiji. Za zagrevanje.

Mišičeva prva replika je bila pričakovana, kot županov trden zaveznik, ki mu praktično vse dolguje, je takoj opazil velik razvoj Kopra in zasluge pripisal Popoviču, nato pa ga takoj začel braniti pred številnimi poleni pod noge, ki da jih prejema. Hvala bogu, je dodal, ljudje vedo, kaj je dobro za njih, zato so ga, pač argument ad populum, podprli še četrti mandat.

Že v četrti minuti pa se je turistični diskurz dotaknil njegovega lastništva jadrnice. Ponudba priložnosti za omejevanje škode je sledila zelo hitro. Gledalec sicer ni mogel povezati teme razvoja koprskega turizma z afero, povezano zasebno jadrnico – ker povezave ni, je pač ne morete vzpostaviti. A kaj bi to!

Mišič je takoj začel razlagati, da gre pri njegovem zasebnem plovilu za naložbo v olimpijca Dušana Puha, ki da je ikona jadranja, na minimalen novinarjev vzgib o »nekaj polemikah« in o aferi s samim privezom pa se mu je že v čistem uvodu oddaje ponudila priložnost za obračun novinarko Carlovo. Metoda je znana in predpisana, osebna diskvalifikacija, četrta minuta:

Glejte, to se je zgodilo samo s strani ene novinarke. Na žalost gre za našo lokalno novinarko, ki jo vsi dobro poznamo, ki ima osebni konflikt z županom Borisom Popovičem. Nekako jaz to gledam na to zgodbo kot mož in žena, ki se ločita in eden izmed zakoncev zaradi egotripa, ker ne more preživeti ločitve, še naprej napada in napada.

V bistvu jaz teh njenih poročanj ne jemljem resno, upam, da tudi občinstvo, pa gledalci in poslušalci ne, kajti gre za določene neupravičene in neutemeljene, brez kakšnih osnov, vendar pa težava je v tem, da vidimo, da določen profil novinarja ali novinarke – vem, da je to težek poklic in nehvaležen velikokrat – vendar da se lotiš in svoje osebne težave in frustracije rešuješ preko izkoriščanja javnega medija, kar mislim, da ni prav, ampak s tem se ne bi toliko ubadal.

Novinarski psihiči

Novinar Veselič ga ni niti poskušal ustavljati, še manj braniti svojo novinarsko kolegico iz iste hiše. No, Mišič je ubral podobno taktiko, ki jo izvaja Popovič na lokalnih novinarkah: reducira jih na ničvredne, psihično zlomljene subjekte, na psihiče, če znova uporabim kar njegovo karakterizacijo. Običajno jih večkrat žaljivo degradira na »ženski objekt«, perverzno opremi s prikritimi ali odkritimi mačističnimi in šovinističnimi označevalci. Prav to je storil Mišič – seveda je voditelju ušlo, da celo v napadih na Carlovo brani Popoviča in diskurz sprevrača proč od njegovega problema in njegove, Mišičeve afere.

Posebnost takšne adhominalne kompromitacije v režiji nacionalke, namenjene njihovi novinarki, je redukcija na nekakšne osebne motive v novinarskem raziskovanju. Mišič želi Carlovi pripisati malodane status osebne Popovičeve ljubice ali žene, ki ne prenese, da jo je ta zapustil. Metafora o egotripu ločenega zakonca služi točno temu zlohotnemu cilju: župana s tem za nameček posredno povzdigne v lokalnega mačota, da je dobitek in učinek dvojen. Očitno bi moral, ker se vprašanje dotika njegovih afer, Carlovo preprosteje metaforično označiti za svojo bivšo ženo, ne Popovičevo, a je bilo očitno prehudo celo zanj.

Skratka: ne samo, da se nacionalka v podobi Ljerke Bizilj kot direktorice TV Slovenija in Jadranke Rebernik kot odgovorne urednice programa loteva prezentiranja diskvalifikacij lastnih novinark, in to raziskovalnih, s čimer sebi in njim jemlje ugled, temveč vse to počne na izjemno nizkoten in perverzen način. Upam, da zaradi popolne novinarske odsotnosti empatije in solidarnosti ni treba tako daleč, da bi moral v kakšnem programu nastopiti kdo, ki bi njiju, Biziljevo in Rebernikovo, neposredno ozmerjal z frustriranima egotripašicama, ki ne zmoreta preboleti ločitve od svojega mačota, da bi ti končno razumeli, o čem govorimo? In le zakaj se mi zdi, da takšnega gosta v studio ne bosta spustili?

Mišič kot logik, ki odkriva paradokse

Po tistem, ko je lahko nemoteno obračunal s kritično novinarko, se je k njej, sicer manj agresivno, Mišič povrnil še v sredini oddaje. In poskrbel za zanimivo označbo tega, kar da počne on.

Predvsem, je ponavljal Mišič, se njemu in podobnim, ki se tako močno trudijo – vmes sta oba z voditeljem na turistično topiko že pozabila – dogaja huda krivica. Oni da rajcajo (!) slovensko javnost in novinarjev, je priznal, krivica pa da je v tem, da zaradi tega rajcanja niso dobrodošli. V resnici so kaznovani s strani matere narave, ker jih je obdarila z logiko! Pa tudi s strani kriminalistov in borcev proti korupciji, ki ga, njega, še kar nadzirajo. Takole:

In potem smo tisti, ki razmišljamo podjetno, ki nas je mati narava kaznovala, da nam je dala logiko, ne, mi nismo dobrodošli v tej državi. Mi smo označeni kot neki, ne vem kdo, kot neki paraziti, ki stalno nekaj migamo, ustvarjamo, živžav, nepotrebne igrice….Ma, poglejte vi paradokse! Mi, ki razmišljamo, da bi ustvarjali, ko vidimo, kako se svet obrača naokoli, da imamo potencial, mi smo tisti, ki smo označeni za nepridiprave.

Mi, ki hočemo, opozarjamo, rajcamo to slovensko javnost, tudi s to jadrnico Adriatic Evropa rajcamo slovensko javnost in tudi slovenske novinarje nekatere, ki nas nekateri tudi ne marajo zaradi svojih osebnih frustracij. V redu, naj jim bo odpuščeno, ker z njimi se ne bomo ukvarjali!

Na šest mesecev moram kriminalistom dostaviti, kaj delamo, s katerimi podizvajalci, v Marjetici Koper, potem na KPK moramo poročila oddajati nonstop, ker nas nekdo prijavlja. Prijavljajo nas tisti podizvajalci, s katerimi smo prej delali, so imeli oderuške cene in smo jih nekako odslovili.

Najbolj pljuvana

Že zgolj tisti naključni bralci, ki so slučajno kdaj odprli portal Ekoper, so se lahko hitro prepričali, da je Eugenija Carl zadnja leta verjetno ena najbolj diskreditiranih novinark v državi nasploh. Ne poznam nobenega drugega primera, ko bi nekdo bil napadan na takšne najbolj umazane in nizkotne načine. Če prav razumem tamkajšnje zapise, mora svoje osebno dostojanstvo velikokrat braniti pred sodiščem, sploh pred Borisom Popovičem in nazadnje pred Janezom Janšo zaradi njegovih seksističnih izbruhov o prostitutkah.

Kar se je odvijalo v oddaji »Na tretjem«, se nevarno bliža racionalizaciji mainstreama atak na tiste novinarje, ki zgolj vztrajno opravljajo svoj posel in so predvidljivo trn v peti vsem, čigar korupcija in nepotizem so razgaljeni. Ko se k takšnemu pogromu nad novinarko priključijo kolegi, bi morala zastave viseti na pol droga. Ko se ti dogaja v tvoji hiši, je to že blizu osebne tragedije in krize smisla.

Še enkrat več se je potrdila moja teza, da so največji sovražnik novinarstva novinarji sami. Da je tudi diskurz o novinarskih prostitutkah znamenje medijske servilnosti, kot sem pisal, včasih popolne inercije po protestiranju in upiranju, včasih pa celo odkritega sodelovanja v hajki na svoje kolegice in kolege.

Več:

https://vezjak.com/2013/08/21/gaspar-gaspar-in-njegov-dokaz/

https://vezjak.com/2013/08/30/med-legalnostjo-in-sposobnostjo-gaspar-misic-kot-nobelovec/

https://vezjak.com/2013/09/03/bujne-luske-prsi-v-pogoltnih-rokah-ljubljane/

https://vezjak.com/2013/08/22/gaspar-gaspar-nic-nic-kriv/

https://vezjak.com/2013/03/10/sikajoci-politiki-med-novinarskimi-psihici/

https://vezjak.com/2016/03/22/novinarske-prostitutke-so-plod-medijske-servilnosti/

  • Share/Bookmark

Drama v mariborski piceriji: o novih načelih politainmenta

20.07.2016 ob 13:21

V kateri žanr uvrstiti novinarske zapise o pici s predsednikom Državnega zbora? V tabloiden, seveda. Zdaj, ko so na Večeru izčrpali svoj nabor iskanj Vinkota, želve hlastavke, ki je nihče ni našel, ko pri identifikaciji želve ni pomagal niti meter, s katerimi so iskali kamenčke v asfaltu, je kot naročena prišla izjava dr. Milana Brgleza, da bralcem Večera ponuja pico in pivo. Če bo na Evropskem prvenstvu v nogometu zmagala Portugalska. Hej, kakšna ponudba! In res, celo brez poškodovanega Ronalda ni slavila Francija.

Kaj zdaj? Pri Večeru so situacijo razumeli takole: treba je izkoristili priložnost za samopromocijo brez zadržkov. Ne, niso imeli pomislekov, da s tem promovirajo posamične politike, raje so z njimi spet združili moči. Navidez čistih rok, domnevam, češ mi že ne skrbimo za medijsko podobo politikov, od njih zgolj terjamo, da izpolnijo svojo obljubo!

Brglez pica zadnja stran Večer vreme.PNGBrglezova pica s škarjami: zadnja stran Večera, 20.7.2016

Če se je sprva zdelo, da bodo zapisi vsaj malce sramežljivo ostali zgolj na njihovi spletni strani, kjer si pač z »zanimivostmi« lažje lajšajo svoje tabloidne ambicije, je na koncu, ob začetni Večerovi objavi izjave Brgleza o nogometnem prvenstvu (ker politiki so res poklicani h komentiraju fuzbala), njihovi dodatni napovedi, da ga bodo držali za besedo, šest minut dolgem video posnetku prihoda Brgleza v picerijo, za pričakovani finale sledil še končni »reportažni« prispevek. V katerem so opisali razburljivo srečanje predsednika z Mariborčanom, na koncu pa članek dali na pol strani v današnjo tiskano edicijo. Na zadnjo stran, ob vremensko napoved, da slučajno ne bo spregledan.

Politainment trka na vrata

Večer se je torej potrudil in je svojo čudovito picerijsko zgodbo raztegnil do konca, skozi vse možne etape. Nekaj nam sicer pravi, da takšnega pristopa v Delu in Dnevniku še nismo zasledili. Tam ne delajo reportaž o političnih obiskih picerij. Ampak nikoli ne reci nikoli, tabloidna avantgarda s primesmi politične promocije se širi kot kuga. Politiki so lahko seveda več kot zadovoljni, medijski trnki prijemajo.

Brglez Večer picaPovabilo bralcem Večera, objavljeno pod naslovom  “Ob zmagi Portugalcev predsednik DZ enemu bralcu Večera časti pivo in pico”, 9. 7. 2016

Žanr ni nov, je pa specifičen. Opravka imamo z nečim, kar bi lahko opisali kotpolitainment. Kot sestoj dveh elementov, političnega razvedrila in tega, kako zabavna industrija uporablja politične topike v različnih formatih razvredilnosti, pa tudi kot razvedrilno politiko, tj. kolikor je ta sama kapitalizirala fototermine, spektakelskost političnih dogodkov, nastope v televizijskih talk šovih in podobno – z motivom podpore lastnih podob. Ni dvoma, da je politainment kot oblika infotainmenta zavzel precejšen del množične kulture in postal pomemben, včasih celo najodmevnejši del političnega delovanja, hkrati pa tudi izvor pridobivanja našega znanje o politiki in vrednotnih orientacij.

V številnih točkah je hitro prepoznaven model prilagajanja ne samo politikov, temveč tudi regres medijev v nove hibridne formate, s katerimi se ti prilagajajo domnevnemu okusu javnosti in »politični realnosti« na način, da konvencionalne žanre in televizijske forme spreminjajo v forme, ki so bližje družbenim kronikam in medijskim obravnavam znanih osebnosti. RTV Slovenija je v tem duhu uvedla novo uredniško-producentsko enoto (UPE) z imenom Program Plus z ambicijo njenega razvoja in posledično v Programsko-produkcijskem načrtu svojo usmeritev utemeljila s sledenjem novim »hibridnim žanrom«. Ter kot primer navedla prav infotainment – posledica tega so že analizirane kitarske scene z Mirom Cerarjem in diskurzivni vložki o njegovih bivših ženah. In seveda novi formati »informativnih« oddaj, skozi katere prihajajo do javnosti.

Kopačke, kitara in limanice

Recept je vedno isti: ali se medij odloči, da se bo promoviral preko politike, ali pa se za to odloči politika, mediji pa gredo na limanice prostovoljno ali neprostovoljno. Aktualni velemojster preigravanj je seveda predsednik Pahor, v nogometnem kontekstu vsaj iz časa, ko je obljubil čiščenje kopačk naši državni reprezentanci. In jih je čistil, vmes pa zabijal gole medijem.

V že omenjeni oddaji »Od blizu« je Miro Cerar spet ponudil limanico: Vesni Milek je obljubil snemanje igranja na kitaro skupaj z ministrom Koprivnikarjem, ampak prej morata malce vaditi. Nisem čisto prepričan, glede na nove trende, da se na TV Slovenija ne bodo odzvali. Rezultat? Res so videti srčkani naši politiki, častijo nam pico, igrajo na kitaro, čistijo kopačke, novinarji pa se malodane čutijo ponosne, ker lahko pri tem asistirajo.

Kakor da bi mediji vse dojemali kot win-win situacijo: politiki so zadovoljni, mi pa tudi. Obojim rastejo ratingi. Upam, da si po novem ne domišljajo, da so novinarski psi čuvaji že zato, ker preverjajo, ali bo Brglez res plačal, kar je obljubil. Za kompletiranje vtisa: zlahka si predstavljamo, da bi ob mizi s pico in škarjami (posebnost mariborske picerije) brenkal rokersko razpoloženi predsednik vlade, medtem ko bi izza krušne peči stopil predsednik republike, še posebej čeden s kuharsko kapico na glavi. Tisti, ki se je, seveda kot neizmeren ljubitelj državljanov in neomajni volonter, že preizkusil v vlogi picopeka nekaj let nazaj. Big happy family. Česar res ne vem, je zgolj eno: ali novinarji in uredniki ob tem le hlinijo hilarično zadovoljstvo ali z njim mislijo resno. Pri lastnikih namreč nimamo dvomov.

194433_170814_Borut_Pahor_pri_Klepcu_v_rnomlju_28 radio krkaFotografija povzeta po strani Radiokrka.com

Picerijska melodrama

Zdi se, da so pri Večeru bili na trenutke celo veseli, ker jim Brglez ponuja alibi. Češ: saj ne moremo drugače, res moramo preveriti, ali bo držal obljubo. Blef, kakopak. Posebna štorija je novinarska tabloidna naracija, s katero so pospremili končni zapis.

Novinar je skorajda že užival v dejstvu, da je uspel Večer ob pici promovirati tako »veliko ribo«,  nič manj kot predsednika Državnega zbora. Izpustil ni niti vzhičenosti nad občutkom biti (izžrebani) bralec Večera. Tako je z nekaj neskritega zadovoljstva opisal, kako Mariborčan »kar ni mogel verjeti, da smo prav njega izbrali med vsemi prijavljenimi kandidati«.

Kot smo lahko pričakovali, je sledila pravilno usmerjena pohvala: »Predsednik DZ je bil vzoren gostitelj«, nato še dvigovanje pomena njegove prezence v mestu: »Moških med pogovorom ni nič zmotilo, niti radovedni pogledi nekaj mimoidočih, ki so politika prepoznali. Brglezov obisk tako ni ostal neopažen«.

Potem ob obvezni patetiki še nekaj vremenske melodrame, nenazadnje je članek objavljen ob vremenski prognostični karti:»Zelo hitro se je stemnilo in zadišalo je po dežju, moška pa sta se pred dežnimi kapljami umaknila v notranjost lokala«. Nato sledi pomiritev tistih bralcev, ki bi morda vzrojili. Ja, posebej so dodali, da je predsednik samo iz tega razloga prispel v Maribor in da je pico plačal iz lastnega žepa, ne iz reprezentance.

Menda je bil najbolj zadovoljen srečen bralec, za to namreč gre: ta menda računa, da bo »zgodbo o svojem srečanju v naslednjih dneh delil z drugimi prebivalci doma, dogodek pa je označil kot prijetno popestritev sicer monotonega življenja v domu.«

Že ob Pahorjevega volonterstva dalje se nekaj let resno sprašujemo, kdo v resnici volontira: politiki ali slovenski mediji. Počasi prihaja čas, ko si bomo morali priznati: zdaj to vemo.

Več:

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo

Za arhiv:

Brglez Večer pica prva

Brglez pica Večer naslovna

Vinko Večer

  • Share/Bookmark

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

17.07.2016 ob 16:42

»Od blizu« je nova oddaja in z njo na TV Slovenija očitno mislijo resno, o čemer priča že odmerjeni prime-time na njihovem prvem programu. Motiv zanjo ni znan: verjetno ni ravno neposredna posledica odpuščanj na Delu, saj voditeljico Vesno Milek v odjavni špici podpisujejo kot »novinarka Sobotne priloge (Delo)«, čeprav so nekateri požarni mediji namigovali tudi na njeno klavrno usodo v tej smeri.

Od blizu Cerar

Milekova s svojimi prvimi gosti evidentno igra na preverjene karte. Začela je s popularnim in neuničljivim Borisom Cavazzo. Če povabiš predsednika vlade, tudi ne moreš zgrešiti – sploh v tem trenutku. Zadnja oddaja z Mirom Cerarjem je prišla točno ob drugi obletnici zadnjih državnozborskih volitev, na katerih je premočno zmagal. In hkrati v obdobju, ko smo premierja navajeni gledati pred ekrani samo še v silno nervozni podobi. Živčnega, kot da mu oblast uhaja iz vajeti. V času odhoda najpomembnejša ministra, Mramorja, in pobalinskih verbalnih prepucavanj s koalicijskimi partnerji, z Židanom in Erjavcem.

Ko se je v ožarjeni scenografiji po rdečih stopnicah spustil do voditeljice, ga je ta pozdravila kot premierja. No, druge možnosti ni imela. A če naj verjamemo napovedniku oddaje, ki ga je Milekova povzela na začetku, je njen gost bil tam bolj zaradi vsega drugega:

Povabilu novinarke in pisateljice Vesne Milek se je odzval sin legendarnega olimpionika in nekdanje državne tožilke, ki je bil trikrat imenovan za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka. Sodeloval je pri pisanju Ustave Republike Slovenije, bil gostujoči profesor na univerzi Golden Gate University v San Franciscu, je avtor in soavtor številnih poljudnoznanstvenih knjig in člankov, zdaj pa že skoraj dve leti predsednik Vlade Republike Slovenije. Od blizu – Miro Cerar.

Informirana postelja

Težavo, ki kot simptom najeda prepričljivost oddaje, v resnici že kar poštenost motivov za njen nastanek, najlažje razberemo iz njenega formata. Kajti kategorizirali so jo kot informativno oddajo in ji podelili najboljši programski čas v shemi. Uradna predstavitev oddaje na spletni strani pa kaže na vse kaj drugega kot takšen format. Ambicija je pravzaprav tabloidna, prodreti v sogovorca in ga videti s še domnevno nevidene zasebne plati:

Biti blizu, zares blizu, na televiziji, je iluzija. V večerni pogovorni oddaji bomo poskušali na videz nemogoče: se pogovarjati, približevati in slediti iluziji, da bomo nekoga pogledali – Od blizu. Oddaja Od blizu je navidezno klasičen pogovor z osebnostjo iz sveta popkulture, literature, slikarstva, filma, glasbe, gledališča, znanosti in tudi politike, a z neklasičnimi novinarskimi vprašanji, ki se bodo dotikala intervjuvančevega odnosa do življenja, ustvarjanja, ljubezni, duha časa, ki ga živimo … Novinarka in pisateljica Vesna Milek bo v oddaji skušala intimno in poglobljeno prehajati v sogovornikovo osebnost, ki se bo pred nami razkrivala v nizu vprašanj, ki ne izgubljajo klasične novinarske ostrine. Vsaka oddaja se bo prilagodila osebnosti intervjuvanca, njegovim posebnostim, skritim strastem, željam in strahovom ter ponudila nov pogled v sogovornikovo osebnost.

Ne, svet popkulture in literature običajno res ne uvrščamo v informativni program. Borisa Cavazzo tudi ne. V njem novinarji ne provocirajo z »neklasičnimi« vprašanji, še manj nam strežejo z vprašanji o ljubezni, intimi in odnosu do življenja, pri intervjuvanci pa ne raziskujejo strasti in strahov. Flop, čisti žanrski flop. Ali, če kdo želi drugače, premišljena prevara.

Vesna Milek

Podobno velja za Milekovo. Ne vemo sicer, če je voditeljica spala s predsednikom vlade – vemo pa, da je po njenem intervju neuspešen, če z intervjuvancem ne spiš. Njen moto dobrega voditeljstva je očitno hote ali nehote postal moto nacionalke, zaradi česar bi nas moralo zdaj biti za visoke zahteve do novinark in novinarjev že rahlo strah. Škoda, da programski svet RTV ne more odločati niti o programu, kaj šele o posteljnih kompetencah zaposlenih, vse skupaj pa nato označiti za »informativno spanje«.

Milek Delo intervju spati z

Če smo čisto točni, Milekova v svoji neskriti frivolnosti, očitno osebnostnem atributu, ni ravno trdila, da z intervjuvanci spi. Ne, tako ambiciozna po vseh verjetnosti vendarle ni. Ona je zgolj citirala druge, kar so pri Vikendu uporabili z obema rokama:

Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić, da »moraš za dober intervju spati s svojim intervjuvancem«. Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš, razmišljaš o njem, ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje.

Videti ga s kitaro

Glede novinarsko-promiskuitetnih načel voditeljice potem najbrž ni naključje, da so vsi njeni trije dosedanji gostje bili moškega spola. Morda je bila zgodba z drugim gostom nekoliko delikatna, dasitudi je msgr. Alojz Uran že navajen pokore za neka domnevna podobna dejanja. In če zadnji od treh ne bi bil ravno predsednik vlade, bi težko uganili, v čem se pogovorna oddaja Vesne Milek kakorkoli razlikuje od oddaje Zvezdane Mlakar. Razen po tem, seveda, da je slednja čisto pravilno uvrščena v razvedrilni program.

Po obsežnih »monologih«, kot je večkrat pikro omenjala voditeljica, saj je Cerar gostobesedno čebljal o pomenu demokracije, odgovornosti vodenja vlade in političnem biznisu, kar so vse bile teme, ki Milekovi prepoznavno niso ležale, je najbrž skrbno premišljeni in načrtovani vrhunec pogovora prišel nekje ne polovici. Ko si je zaželela, tako rekoč dobesedno, da premier prime v roko električno kitaro. Zakaj? Kar tako, ker je slišala, da jo je nekoč igral, da je brenkal Jimija Hendrixa in menda tudi zelo glasno, na nekem balkonu.

Ne, Cerar na kitaro ni zaigral in tega voditeljica, kot je sama poudarila, ni niti želela. Iskreno, kajti vse je bilo namenjeno zgolj prazni tabloidni nečimrnosti: na nacionalki prisiliti premierja v neko situacijo, ki bo ostala v profanem spominu. In bo predvsem nabijala gledanost, komentiranost ter dala priložnost rumenim medijem.

Cerar kitara Od blizu

Milekova je sceno uvedlo z navidez infantilno osebno željo, dejala je: »Jaz bi zelo rada videla, kako vi v rokah držite kitaro.« Seveda, smo sredi informativnega programa.

»A bi znali držati kitaro v rokah,« je še naprej fingirala in takoj po pojasnilu, da jo ima doma in glasno zaigranih nekaj vnaprej pripravljenih taktih Hendrixove »Hey Joe« se je do Cerarja že sprehodil asistent in res prinesel inštrument.

In ker je prijazen fant, je predsednik takoj obljubil, da bosta z ministrom Koprivnikarjem, ki je tudi kitarist, pripravila nekaj komadov in jih, očitno za nacionalkino publiko, tudi odigrala. »Če nam boste dali možnost,« je še prijazno prosil. Kajti točno to je verjetno poslanstvo TV Slovenija, da nas obvešča o predsednikovih in ministrskih glasbenih seansah.

Epizode z izpolnjevanjem (glasbene) želje je bilo relativno hitro konec, Milekova jo je decidirano zaključila: »Lepo je videti premiera z električno kitaro v roki.« Kar je zvenelo in tudi bilo mišljeno kot manipulativno pojasnilo, čemu smo ga morali gledati; v resnici je šlo zgolj za iskanje instantne tabloidne podobe, ki kot reciklirana ostala za oddajo in jo promovirala, ko več te ne bo.

Tako je govoril Cerar, ne Zaratustra

Vse ostalo, kar smo videli, je bilo bolj blede narave. Vrtanje v gosta, zakaj bere religiozne ali mistične knjige in katere, zakaj je kristjan in ne kaj drugega, od kod mu zanimanje za Nietzscheja in Zaratustro, ni bilo preveč uspešno. O slednjem nismo slišali skoraj nič – menda le to, da naj bi bil človek intuicije (!) -, medtem ko je predsednik menda katolik in ne kaj drugega postal zelo pragmatično zategadelj, ker jo to duhovni okvir, v katerem živimo. Ob bok temu diskurzu: čeprav sem o tem pisal med prvimi in mi je tak podatek znan, se mi zdi izjemno frapantno dejstvo, kako je uspel skozi dve leti svojo religioznost skrivati pred širšo javnostjo. In še bolj, kako je takšna sramežljivost v skladu s krščanskim naukom.

In ker je bila tako rekoč ambicija biti v postelji s predsednikom, seveda ni šlo brez vprašanj o bivših ženah in ženske presoje:

»Vse vaše žene in ženske, za katere vemo, partnerice, so bile močne in posebne ženske, uspešne ženske…«

Predsednik je pričakovano nekaj pomodroval o tem, da se je od vseh partnerk skušal učiti, kot dodatek k istemu pa ga je čakala še poizvedba, kateri veliki ljubezenski roman ga je najbolj pretresel. No, čisto dovolj, da smo videli, kako si Ljerka Bizilj s svojim Programom Plus, kjer se sklicujejo na nekakšne hibridne trende, predstavlja informativni program – z vnosom čim več zasebnosti vprime-time.

Ob še nekaj trivialijah, spraševanju po tem, katere knjige bere in katere filme je nazadnje gledal, pa kateri slikarji da so mu blizu, se seveda presežek ni mogel zgoditi. Iskreno povedano: nihče ga niti ni pričakoval niti želel videti. Že v žanru razvredrilnosti ni, kaj šele v kakem drugem. Bo pa Cerar v časih, ko mu podpora strahovito pada, lahko zadovoljen z izkupičkom.

Milekova, ki kakor da stavi na kompenzacijo svojih hib s skrivnostnim nasmeškom in prijaznim koketiranjem s sogovorci, sicer ni delovala nesuvereno – prej je videti, da jo ima, suverenost namreč, že v značaju. Da bi zaradi njene prezence oddaja pridobila na zanimivosti, pa verjetno ni upati. Kot rečeno: bolj gre za to, da smo dobili še eno Zvezdano. Če komu še ni jasno, da nacionalka stopica na pot tabloidnosti, naj si za trenutek zgolj poskuša zamisliti, da bi isti osebi, Mlakarjeva ali Milekova, vodili TV Dnevnik. Promiskuitetno? No, to.

Več:

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

  • Share/Bookmark

Delove osmrtnice in moč diskreditacijskih dovtipov

11.07.2016 ob 10:02

Janša je spet zabil klasičen diskreditacijski gol medijem in pri tem so mu volens-nolens asistirali mediji. Konkretno TV Slovenija v svojem osrednjem dnevniku 8. julija objavila piarovski odziv, v katerem je Delovo kredibilnost zbila na raven neverodostojnosti njihovih osmrtnic. Takšna je bila slika na televizorju sredi dnevnika:

SDS Janša RTV dnevnik osmrtnice Delo

Za kaj je šlo? Časopis Delo je postal medij, v katerem, tokrat čisto uradno v dikciji službe za odnose z javnostmi SDS, več ne smemo verjeti niti osmrtnicam zato, ker je pred dnevi pisalo o »starih zaveznikih«: Marjan Podobnik, ki ga želijo ravnokar izključiti iz stranke SLS, naj bi se želel vrniti v politiko s pomočjo prvaka SDS.

Prispevek je namreč govoril o včerajšnjih javnih napovedih o njegovi izključitvi.

Dodatna zadrega za Janševo in SDS-ovo reakcijo je v tem, da je Podobnik v  edinem in očitno za nekoga problematičnem članku v Delu potrdil takšne dogovore, v časopisu pa se celo sklicujejo na pridobljeno dokumentacijo v obliki dopisovanja:

V uredništvu Dela smo dobili vsebino komunikacije, ki nam jo je Marjan Podobnik tudi potrdil, med njim in prvakom SDS Janezom Janšo, v kateri se usklajujeta pred in po volitvah v KGZS. »Po telefonu nisva govorila, imava pa kontakte,« je dejal.

Janša Podobnik Delo

Diskreditacijski motiv v kar obširnem naboru sarkastičnih in zlohotnih ocen slovenskih medijev je star in znan. Nanj sem opozoril že leta 2012, ko ga je Janša uporabil, kakšno naključje, v intervjuju za isto TV Slovenija. Na ponovim zgodbo.

»Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.« Natanko tako se glasi ocena predsednika vlade v televizijskem intervjuju nacionalke, ko je v svojem znanem slogu znova urejal medije in imenovani časnik podučil, da je z zadevo Rode dosegel profesionalno dno. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Ja, bili so časi, ko mu je menda premier dnevno urednikoval, kot je zatrdila njemu takrat zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela za New York Times (»Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.«) Danes mu niti osmrtnice niso povšeči. Temu novinar Jože Možina, ki je vodil pogovor z njim, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam, da ga dovolj »razgovori« na to temo in afirmira v stališčih.

Kako se odzovejo novinarji? Slabo. Pohvalno je temu sledil le protest IO aktiva novinarjev Dela, ki je, med drugim, zapisal:

Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa »ni za verjeti niti osmrtnicam«.

Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov« ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.

IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči le, da je neresničen. Trditve tega kova so vedno »loaded«, nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja«: če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi to pomenilo? Da je v Delu za verjeti osmrtnicam? Je to sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo?

A so nam v IO aktiva novinarjev Dela želeli sporočiti nekaj takega? Domnevam, da ne: zgolj konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

No, če se vrnem k zadnjemu primeru. Ne samo, da nek motiv v isti obliki vztraja že vsaj štiri leta, cinična ocena o neverodostojnosti Dela bi verjetno terjala enako reakcijo kot leta 2012.

A se bojim, da je ne bo. In v tej asimetričnosti reakcij in izvajanja diskreditacij tiči ena poglavitnih težav za slovenske medije: politika se utrudi in ne menja svojih pozicij. Novinarji storijo ravno to. Na TV Slovenija bi lahko zlahka izpustili takšne odzive: k njihovi objavi, če so podani v tej obliki, jih prav nič ne zavezuje.

Ne vemo, če je kdo točno preračunal, ali se mu splača objestnost, ampak na koncu zmaga diskreditacijski diskurz. Vsaj javne ankete kažejo na to.

Več:

Janševa osmrtnica

  • Share/Bookmark

Cerar nenadoma odkril odgovornega Karla

11.07.2016 ob 10:02

No, zdaj je že evidentno, da si je predsednik vlade ne samo premislil in popustil izsiljevalski podpori svojega ministra Erjavca, ampak da je moral ob tem požreti še nakazani motiv, s katerim je stregel v prvem krogu reakcij.

Cerar ni sprejel njegovega odstopa, kar smo lahko pričakovali. Še najbolj med vsemi sam Erjavec, ki je bil z odločitvijo premierja seveda zadovoljen. Vsaj tako so poročali na POP TV – in nimamo najmanjšega razloga dvomiti.

Erjavec Cerar 24ur

Čeprav je že SMC-jev predsednik parlamenta dr. Milan Brglez jasno povedal, da ne razume Erjavčevih štosov, da je ponudba za odstop prišla ob popolnoma nepravem času, da je zato sumljiva, vse to ni pomagalo.

Izsiljevalski manever prisilnega ustvarjanja podpore in krepitve moči v koaliciji, končno pa tudi prenosa odgovornosti na pleča drugega, na Cerarja, je zunanjemu ministru v celoti uspel.

Cerar je v tem smislu luzer. Tudi če ga branimo z razlago, da si ne more privoščiti rahljanja koalicije.

Žal je večini ušlo, da je luzer v še enem. Ko sem pred dnevi analiziral Cerarjevo prazno retorično gesto »Pa saj vsi poznamo Karla«, se je ta zdaj nenadoma postavila na glavo.

Začetni predsednikov motiv je bil zvit: nakazati, da je z Erjavčevo potezo nekaj hudo narobe, da je patološka, ne da bi bil ob tem ekspliciten. Njegov namig pa se je zdaj obrnil proti njemu. Ali pa se je on proti namigu.

Kaj točno je dejal Cerar v svoji utemeljitvi, zakaj ministra ne bo razrešil? Ne sme nas zanimati utemeljitev kot takšna, temveč njegova presoja motiva, zakaj se je minister za ponudbo odstopa sploh odločil. Fokus začetnega premierjevega insinuacijskega pojasnila je bil namreč prav v tem, v namigu o motivih Erjavčevega početja. Glede tega je Cerar včeraj povedal:

S tem, ko je ponudil odstop, je minister Erjavec pokazal, da prepoznava velik pomen arbitražnemu postopku, v okviru katerega je prišlo do nekaterih neustreznih dejanj znotraj ministrstva…

In v nadaljevanju nekaj nabluzil o (pre)majhni ministrovi odgovornosti. Se pravi: začetni namig o Erjavčevih političnih igricah (»Saj vsi poznamo Karla, pozna ga cela Slovenija«), kar je bila sploh edina karakterizacija motiva, je zdaj v le nekaj dneh pripeljal do zanikanja.

Ne samo, da je v Cerarjevem pojasnilu izostal sleherni element, ki bi se lahko navezoval na ta motiv,  gesto zunanjega ministra je včeraj celo hitel racionalizirati. Skozi pohvalo, češ poglejte, njegov odstop je bil smiseln, prepoznal je težo arbitražnega postopka in zato ponudil odstop.

Popolnoma jasno je, da predsednik hkrati ne morete prisvojiti obeh motivov. Če jih parafraziram: hkrati ne morete reče »Ti falot Karl, saj te pozna cela Slovenija« in »Priden Karl, res znaš ravnati odgovorno«. Ker kot takega ga res ne pozna cela država.

Predsednik vlade si je s tem nakopal kar tri križe hkrati: z Erjavčevega hrbta je prevzel prihodnjo odgovornost za morebitno polomijo ali neuspeh arbitražnega sporazuma, v vladi bo moral še naprej gledati nelojalnega in norčavega ministra, za nameček pa je izpadel še neverodostojen v argumentaciji, zakaj ne bo sprejel njegovega odstopa.

Na, za minuciozno navdahnjene je tu še četrti: poslej nikoli več ne bo mogel reči »Pa vsaj vsi poznamo Karla«, ne da bi ga še kdo jemal vsaj malce resno.

Več:

»Pa saj vsi poznamo Karla«

  • Share/Bookmark

»Pa saj vsi poznamo Karla«

11.07.2016 ob 10:01

Premier Miro Cerar je danes že v drugo uporabil enako enostavno retorično gesto, obakrat tedaj, ko je komentiral svojega zunanjega ministra. Lahko bi jo strnili v kratko frazo »Pa saj vsi poznamo Karla«. Skratka: »Pa saj vsi poznamo osebo A.« Kaj nam ta gesta nekakšnega mašila prinaša in kaj obenem skriva?

Cerar Erjavec vsi poznamo SIOLSiolov članek: vse je že v naslovu…

O prvem primeru sem pisal, ko je šlo za Erjavčevo neslano etiketiranje predsednika vlade in njegove stranke z »dveletnim otrokom«. Analiziral sem oboje: Erjavčevo dejanje in nato še Cerarjevo repliko v omenjenem slogu: pa saj ga vsi poznamo. In seveda posmojen molk medijev v tem verbalnem peskovniku.

Tokrat je svojo retorično »figuro« Cerar ponovil ob nepričakovano ponujenem odstopu ministra:

“Težko rečem kaj pomembnega.Vsi dobro poznamo ministra Erjavca, pozna ga vsa Slovenija,” o včerajšnjem ponujem odstopu ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca pravi predsednik vlade Miro Cerar. Erjavčeva pobuda ga je presenetila, prav tako pa prišla v nepravem času.

Minister Erjavec je včeraj sporočil, da je premierju ponudil svoj odstop, za kar se je odločil zaradi zapletov v postopku arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Vsi poznamo Erjavca ŽurnalČlanek v Žurnalu: vse je že v naslovu

Kot lahko vidimo, jo je celo šaljivo nadgradil z omniprezenco omenjenega: »Erjavca pozna vsa Slovenija.« Vsi ga poznamo, skratka. Vsi vemo, za kaj gre, zato je vse samorazvidno.

Toda ali res? Na kaj točno cilja Cerar, ko pravi, da ga vsi poznamo? Kar naj bi opisal predmet našega »znanja« ali »poznavanj«, premišljeno nezaupanega,  navrženega publiki, se zdi imanentno namigu.

Ker smisel figure »Vsi poznamo Karla« je seveda ravno v tem: v izrekanju nečesa na način, da bistvenega ne izrečemo. V sklicevanju na neko splošno znanje, ki je menda navzoče pri vseh in zadostuje implicite, zato je imenovanje tega X menda, bo trdil izjavljalec, čisto odveč. Celo takrat, ko gre za državno resno stvar, za iskanje razlogov, zakaj bi premier razrešil ministra oziroma sprejel njegovo ponudbo.

Psihološki paradoks eksplicitnih izjav v razmerju med Mirom in Karlom je zdaj na vrhuncu: če lahko slednji prvega označi za dveletnega otroka (ali vsaj njegovo stranko), je prvi po svojih eskapadah o »malih ljudeh« in »malih osebnostih« v koaliciji ubral bolj previdno taktiko: na to, da je nekaj narobe s koalicijskimi partnerji in zunanjimi ministri, zgolj diskretno namiguje.

Ja, »Pa vsaj vsi poznamo Karla« bom štel za elementarno obliko insinuacije, sklicevanja z njeno pomočjo. Kaj s tem mislim? Da včasih argumentiramo na načine, ko zgolj namigujemo, tj. uporabimo namig z namenom, da bi nas, ali vsaj njegova posledica, pripeljala do nekega sklepa – in ta je zgolj sugeriran kot resničen, ne da bi bil zares izrečen.

Prav včeraj je Združena levica uspela na zanimiv način interpretirati njegov ponujeni odstop, ko je dejala, da je »Erjavec ponudil odstop le zato, ker želi od Cerarja slišati ‘Karl, brez tebe seveda ne gre’«. S tem se je precej duhovito, a hkrati malce populistično poskusila vživeti v razloge, ki naj bi ministra vodili pri novem domnevnem političnem manevru.

Na drugi strani retorični namig »Pa saj vsi poznamo Karla« premierju elegantno omogoča, da nikoli ne izreče tistega X, na katerega namiguje, a hkrati omogoča, da vsa Slovenija, če uporabimo njegovo sintagmo, ugiba o tem, kaj je z X mislil – oziroma o tem, kar menda že vsak Slovenec ve.

Učinkovitost namiga črpa iz interpelacije in naslovitve na slehernika, evociranega s »saj ga vsi poznamo«, iz spodbude k definiranju istega X, ki se v praksi izteče v nekakšno psihološko solidarnost s Cerarjem v smislu »Haha, jaz pa že razumem, kaj mi hoče povedati«.

Retorično zelo učinkovito, z argumentacijskega vidika pa še vedno varanje – kajti namig X je pravzaprav ponujen kot dokaz za neko trditev.V tem primeru najbrž za trditev, da Erjavec ne misli resno s ponujenim odstopom, pač ob predpostavki, ker da X pomeni nekaj takega kot »preračunljivec«, »šaljivec« ali kaj med enim in drugim.

No, Cerar je obljubil, da se bo do torka odločil, kaj bo s svojim Karlom, ki ga pozna cela Slovenija. Če morda kdo še okleva in ne ve, kaj se bo zgodilo, je zanj na voljo zdravilo v natankoma isti različici: »Pa vsaj vsi poznamo Mira«.

ZL Erjavec 24ur.PNG24ur in naslovni dovtip v režiji Združene levice

  • Share/Bookmark

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

11.07.2016 ob 10:00

Kaj je uspela TV Slovenija doseči z dvodelnim »preiskovalnim« blokom v osrednjem večernem dnevniku o »enem izmed najbolj skrivnostnih umorov v Sloveniji«, kot so pogumno poimenovali umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika?

Zelo nazorno je videti, kaj je želela: večjo gledanost. Poskušal bom pokazati, da povezana prispevka Erike Žnidaršič in Gregorja Drnovška storita dva nedopustna koraka: prvega v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugega glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma, saj so uspeli, verjetno prav zaradi senzacionalističnih učinkov, žrtvovati novinarsko distanco s tem, ko so prešli v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Milko Novič Dnevnik uvodUvod v prvi sobotni prispevek o umoru

Kaj je bilo v obeh prispevkih (1,2), predvajanih 2. in 3. julija 2016 v osrednjem dnevniku, v resnici sporno?

Kakšne so videti dnevniške skrivnosti?

Naj spomnim: Noviča obremenjujejo najdeni delci streliva na rokah, laseh in plašču. Ob aretaciji ni imel alibija in se je branil z molkom. Obenem ga obremenjuje mnenje psihologa ter pričanje sodelavca Aleša Farkaša, ki je potrdil, da je se je  Novič hvalil s seznamom za »fentanje« – o tem mu je razlagal kar sam, celo dvakrat, obakrat omenjal pokojnega Jamnika in drugič celo z besedami, da je zanj, fentanje, vse pripravljeno. Motiv je navzoč: bil je v številnih tožbah proti Kemijskemu inštitutu in pokojnemu, večino teh je izgubil, pred leti je bil odpuščen z njega iz krivdnih razlogov, na delovnem mestu je bil v številnih konfliktih – zaradi naštetega je bil po mnenju psihologa močno frustriran.

Prvi prispevek so uvedli z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja, umorjenega 16. decembra 2014 ob okoli 19.38 uri na parkirišču na Viču, postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega dela uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala z vodilno dubitacijo obeh prispevkov, s katero so poudarjeno vzdrževali dramaturgijo napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«

Bistvo prvega zarisujejo trije momenti, ki jih nismo vajeni na javnem servisu: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Milka Noviča odigrala kar ona sama, nato pa še s prav tako ekskluzivni pogovor z Novičem iz pripora na Povšetovi. Če ne štejemo žene Marjane.

Novič žena scenaZaigrani prizor, v katerem Novičeva žena igra njo samo

Aktenzeichen RTV ungelöst

Osrednji poudarek je bil nedvomno na zaigrani rekonstrukciji minut umora, ki so jo zavrteli takoj po enostavčni uvedbi stališč tožilke Blanke Žgajnar in Novičevega odvetnika.

Igra je prekašala kakšno kultno »Aktenzeichen XY ungelöst« in poskušala zbujati vtis, da Novič ne more biti storilec umora, pri tem pa je poleg »melodramatičnih« vložkov na senzacionalistične in personalizacijske učinke stavila predvsem s pomočjo predvajanja posnetkov video kamer, ki jih Novičevi odvetniki razlagajo kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost.

Novič igralni prizorInsert iz zaigrane scene v trenutku streljanja na Jamnika

Žnidaršičeva in Drnovšek sta v rekonstrukciji umora velik poudarek namenila prejetim SMS sporočilom na Novičev mobilnik tik pred in po zločinu, brez da bi točneje pojasnila, kako naj bi ta obdolženega razbremenjevala: sta pa očitno del njegove obrambne strategije, saj ta venomer ponavlja, da je nekdo preverjal njegovo prisotnost na domu.

Zaigrane scene v rekonstrukciji poskušajo predvsem odgovoriti na vprašanje, kako je lahko Novič v okoli šestih minutah prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. Obtožnica očitno temelji na tem, da se je na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri, kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma v pidžami pred televizorjem in gledal – dnevnik. No, alibi mu daje njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes.

Motivi, ki morajo postati ohlapni

Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo njegovega nadaljevanja naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo štimalo vsaj glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se trdi vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«.

Citiram star zapis na 24ur: »Novič naj bi Jamnika ustrelil, ker ga je krivil za to, da je izgubil službo, pa tudi zaradi dolgoletnih nesoglasij, ovadb in tožb, ki jih je vlagal zoper inštitut in Jamnika osebno. Večino od njih je izgubil. Noviča naj bi tako v dejanje vodila zagrenjenost, občutek nemoči, brezobzirno maščevanje in sovraštvo do Jamnika.«  Neverjetno, kako hitro lahko izginejo motivi storilca. Pa menda ja ne samo zaradi rejtingov gledanosti v tem nenadoma »skrivnostnem umoru«, kot so večkrat ponovili?

Balistična dubitacija

Nedeljsko nadaljevanje prispevka – oba sta dolga nekaj čez pet minut – je bilo za nekaj odtenkov manj dramatično, senzacionalizem prvega dne je nekaj malega izgubil na udarnosti in dinamiki.

Milko Novič RTV drugi del uvodnaZačetna scena nedeljskega prispevka

Če je v sobotnem prvem delu »skrivnost primera« očitno za TV Slovenijo naraščala premo sorazmerno s slabljenjem dokaznega materiala tožilstva, kar je, nerazumljivo in smešno, že po sebi znak tabloidnega pristopa, se je v svojem nadaljevanju osredotočila na balistične zgodbe o izvedencih, ki imajo o delcih smodnika na telesu in plašču obdolženega različna mnenja: če strokovnjak A meni, da ti delci nesporno ustrezajo tistim, ki so jih našli v tulcu na prizorišču zločina, sta s strani obrambe predlagana strokovnjaka B in C menila ravno nasprotno.

Dovolj velik izziv na TV Slovenija, da nam poskuša sugerirati točno tisto, kar želi doseči obramba. Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičevo umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Drnovšek zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju. Se pravi, da se je novinar odločil ne za poudarek na tem, kaj menijo pisci obtožnice, uvodno pojasnilo govori o majhnem številu delcev smodnika:

»Dokazi. 23 ur po umoru so Milku Noviču našli izjemno malo delcev smodnika na hrbtnih delih rok: na desni dva, na levi tri, na laseh dva in nekaj delcev na rokavih jakne.«

Izjemno malo delcev naj bi dokazovalo kaj? Nato predvajajo mnenje Franca Sabliča, balističnega izvedenca, ki je za obdolženega obremenjujoče in pravi, da so najdeni karakteristični delci enake vrste kot tisti, ki pripadajo tulcu s kraja streljanja. S tem je sklene kratka uvertura, večino časa bo zdaj Drnovšek namenil Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci strelica.

Sledi predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Novič rtv scena priporEkskluzivni pogovor: Novič in Erika Žnidaršič

Na procesu je celo večkrat ponovil, da je zbiral tulce streliva iz raziskovalnih vzgibov – zato se je z delci kontaminiral tam ali v žepih, v katerih je tulce prenašal.

Logika nečistih rok

V nedeljskem prispevku se kratek ekspoze o delcih smodnika zaključi še s podatkom, da je Novič strokovnjak za analizno kemijo, nato pa Drnovšek zaključi s še eno dubitacijo:

»Zato logično vprašanje: kako to, da si, če je umor res skrbno načrtoval, kot strokovnjak ni očistil rok? Še več, na policijsko postajo je prišel celo v jakni, na kateri so bili tudi delci smodnika.«

Po tistem, ko se bolj mimogrede dotakne še »misije nemogoče«, kot je ubesedil novinar, namreč zgodbe sobotnega prispevka o zelo kratkem času, v katerem naj bi Novič uspel (ali bolje: ne uspel) priti na kraj zločina, Drnovšek zatem odpre »še vprašanje motiva«.

To pot ne le s poskusom relativizacije, temveč že manipulacije. Začetni namig, da motiv za umor ni jasen, poskuša novinar podkrepiti z izjavo tožilke Blanke Žgajnar, in to po tistem, ko je problem uvedel s stavkom:

»Da je bil motiv za ta umor že v predkazenskem postopku zelo težko ugotoviti, pove tudi tožilka.«

In res ta nato v predvajani izjavi pojasni, da na začetku ni kazalo na nikogar, ki bi bil potencialen storilec. S tem je navidezno potrjena začetna teza. Takoj zatem Žnidaršičeva in Drnovšek v trenutku preklopita v čisto drug register: v motiv, ki ga je imel sam Novič. In sicer s stavkom »Motiv naj bi sicer bilo maščevanje, ker naj bi ga leta 2009 Jamnik odpustil s Kemijskega inštituta. Preiskovalci ugotovijo: izražal je negativna stališča in frustracije zoper Jamnika in Kemijski inštitut.« Nemudoma sledi prikaz Novičeve replike iz pripora, ko ta pove, da proti Jamniku »ni imel absolutno nič«.

Manipulacija je seveda v tem, da začetni »generalni« motiv, s katerim novinar uvede temo, ni identičen »partikularnemu« motivu samega obdolženca. Zato sugerirana začetna nejasnost pri iskanju motivov za umor pri različnih osumljencih ne more služiti v podkrepitev teze, da tak motiv pri Noviču ni obstajal.

Prispevek se nato zaključi s še eno nivelizacijo: navedbo podatka, kako se je obdolženi svojemu sodelavcu hvalil s seznamom za »fentanje«, ki ga ima pripravljenega, takoj zatem pa konspirativno razlago obrambe, ki govori o »profesionalni likvidaciji« zaradi nekaj milijonov vrednih raziskovalnih projektov, ki bi vplivale na zaslužke nekaterih lobijev. Znova z bistveno več poudarka in odmerjenega časa na slednjem. Na koncu Drnovšek zaključi prispevek z navedbo podatka o grožnjah in anonimkah Jamniku in njegovi prestrašenosti.

Stranski produkt ali premišljena odločitev?

Omnibus obeh prispevkov si bomo nesporno zapomnili po intenzivnosti novih prvin: na trenutke se je celo zazdelo, da TV Slovenija pogumno orje ledino in se transformira v tablodno TV – škandal, kriminal, trivialno, zasebno in osebno sodijo v klasični arzenal nepolitičnega dela realnosti, s katerim rumeni mediji najraje opletajo.

Še več, pristop nacionalke je bil tak, kot da bi gledali Kanal A ali Nova24TV, razlike več ni. Načela kakovostnega novinarskega sporočanja, resnicoljubnost, težnja po objektivnosti, nepristranost, točnost informacij, verodostojnost so bila žrtvovana za neke druge cilje. Vdor rumenega in tabloidnega običajno prinaša umetno pretiravanje, ki že po sebi ni verodostojno in je zunaj pravil poročevalskih medijev.

Senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik verjetno niso služili le samopromociji, kar je v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije. Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev.

Na nacionalki si denimo rekonstrukcijo umora predstavljajo takole: sprva pokažejo ženo obdolženega, ki o svojem možu pričakovano ne pove nič obremenilnega, kvečjemu obratno, potem jo povabijo še k sodelovanju v igranem delu prizorov s osrednjo poanto, da je Novič težko prekolesaril na prizorišče in se vrnil domov v zelo kratkem času, prispevek pa zaključijo še z »ekskluzivo« njegovih komentarjev iz pripora na Povšetovi. No, nekaj malega nato spustijo še izjav z Žgajnarjevo.

Marjana Novič RTVInsert iz sobotnega prispevka

Da je prišlo do favoriziranja, sicer zamaskiranega v uravnoteženo predstavljanje stališč tožilske strani, ne more biti dvoma. Nenazadnje so ustvarjalci sami močno poudarili ekskluzivnost predvajanja video posnetkov varnostnih kamer, s katerimi maha obramba, a po sebi težko karkoli dokazujejo, obiskali so Noviča v priporu, spet ekskluzivno.

Minutaža, namenjena predstavitvi »skrivnosti«, ozadij, alternativnih scenarijev in Novičevih odvetnikov je nesporno večja od nasprotne. Izjave tožilke so v podrejenem položaju, velikokrat služijo le dodatni pojasnitvi. Težko rečemo, da sta novinarja izrazito selektivno naštevala dejstva in okoliščine Jamnikovega umora v sami rekonstrukciji zgodbe, sta pa zanj obremenilne okoliščine predstavila z manj poudarki in z odkrito željo, da se jih relativizira. Daleč od tega, da bi ustvarjalcem šlo za načelo informiranja, prej se je pristop sprevrgel v kričeče samooglaševanje.

Nacionalkina ali Janševa ekskluziva?

Obstaja pa še en dodaten pomislek o pristnosti nacionalkine rumene metodologije in iskreni želji po informiranju. Ne samo, da ni izvirna v žanrskem smislu, zgodba o nedolžnosti Milka Noviča ni njena, tako kot ni nič od tega, čemur se dejali ekskluziva, ne more šteti zanjo. Zakaj ne?

Prav vse elemente, ki so jih predvajali v obeh prispevkih, že pred tem do potankosti spremljali Janševi mediji, še zlasti Demokracija, Reporter in Nova24TV, ki se že eno leto trudijo stopati v bran obdolženemu. Skupaj so v zadnjem letu dni objavili na desetine prispevkov, ki vsebujejo prav vse vsebine, ki nam jih je nacionalka razkrivala ekskluzivno.Slišali nismo prav nič novega, videli smo kvečjemu slabo kopijo.

Pozabili so tudi povedati, da sojenje Noviču v dvorani organizirano spremlja skupina podpornikov, ki vsaj deloma prihaja iz vrst Odbora 2014 – Janševega orkestra, ki že leta redno organizira javne proteste pred slovenskimi sodišči. Gre za utečene in zdaj že dolgotrajne načine, s katerimi se politični pristaši postavljajo v bran Noviču – ki je bil ali je še zvest član SDS, tudi kandidat te stranke za župana Sežane.

Milko Novič plakat SDSPlakat SDS: Novič za župana

Ne samo, da v SDS intenzivno branijo svojega člana Noviča, že skoraj patetično ga jemljejo za herojsko žrtev »krivosodja«. Oni že vedo, da je nedolžen. Poslanec dr. Vinko Gorenak je tako v svoji filipiki Odbora 2014 le nekaj tednov nazaj naštel mučenike slovenskega pravosodja, mednje je uvrstil tudi Noviča:

Če nas ne bi bilo, bi Janez Janša morda še ždel na Dobu. Če nas ne bi bilo, bi Franc Kangler morda že sedel v zaporu. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Milko Novič že obsojen. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Tone Krkovič že obsojen. Torej nas slišijo. Še več nas mora biti in še glasnejši moramo biti!

Prav tako so v SDS prepričani, da je Novič »kolateralna žrtev mafijskega delovanja«, v njihovem časopisu pa pričakovano zapišejo, da je na delu udbomafija. Temu orkestru se je, kot rečeno, zdaj priključila nacionalka.

In tudi Janša je na svojem tvitu podprl idejo, da nedolžnemu Noviču v zapor pošljemo kakšno kratko pismo, lepo željo, dobro misel. Da bi mu polepšali tegobne trenutke izza rešetk.

Ne dvomim, da je nacionalki s svojim dvodelnim omnibusom uspelo ravno to: Noviču polepšati dan.

Milko Novič Janša tvitJanšev retvit: kako Noviču podeliti lep trenutek

  • Share/Bookmark

Mömax ali spet so oglasi zavzeli prvo stran Večera

15.06.2016 ob 14:51

Kot vse kaže, nas jutri v Večeru čaka ponovitev Mercatorjevih oglaševalskih naslovnic – o čemer smo pred tedni veliko govorili. Večer bo izšel z dodano prvo in drugo stranjo, sam pa se, kot temu prijazno pravijo, umika in bralca čaka v ‘notranjosti’:

Naslovnica Večer Momax izsek

Mömax je trgovina s pohištvom, ki po novem odpira vrata tudi v Mariboru. Pred dnevi so agresivno akcijo oglaševanja že izvedli po mestu, celo v mestnem parku, tokrat napadajo Večer.

Naj spomnim, da so takrat novinarska združenja odločno protestirala, novinarji pa so se pridušali, da niso vedeli za akcijo, da bi se ji lahko uprli – uredniki in lastniki naj bi jim akcijo prikrivali vse do izida časopisov.

Bo tokrat pred jutrišnjo izdajo kaj drugače? Postavitev Večera je razvidna že večer pred tem. Zato lahko že dan prej ugibamo, kakšen bo odziv novinarjev in urednikov. Zmaga oglaševanja nad novinarstvom, ‘zunanjosti’ nad ‘notranjostjo’, če nadgradimo frazeologijo večerovcev, je postala otipljiva.

Več:

Pristni izdelki domačih medijskih kmetij

Medij kot oglaševalska platforma: primer Večera

Momax Večer naslovnica

  • Share/Bookmark

Drozgovih petsto: prihodnost novinarstva, močnejša od meteorita

14.06.2016 ob 11:10

Kaj točno nam pove dejstvo, da se je na vabilo po sodelovanju z Jano in Lady, ki sta ta teden začeli nov ciklus življenja, odzvalo »okoli 500 večinoma mladih novinarjev, fotografov in oblikovalcev«? Veliko. Več kot bi želeli. Preveč. A pojdimo po vrsti.

Govorim o tem, da je medijska družba AdriaMedia ta torek in sredo kupcem znova ponudila stari paradni reviji. Kot so nam dejali.

Ime česa je petsto?

Po enoletnem premoru je namreč AdriaMedia sklenila licenčno pogodbo z družbo Večer Revije in obe blagovni znamki najela za dvojno petletno obdobje, o čemer sem že pisal v kontekstu precej nenavadnih okoliščin nakupa 44 blagovnih znamk, ki so bile naprodaj pri KBM Leasingu, podjetju iz skupine NKBM. Paketa, ki si ga je nekoč lastilo podjetje Delo Revije.

Drozg 500 novinarjev mmc

Težava je seveda, da že devet mesecev kupce osrečujeta tudi nadvse podobni reviji Zarja in Zvezde, ki sta nadomestili prvi, izdaja jih podjetje Salomon in je del skupine Media24. Tako so najprej KBM Leasing, potem pa tudi pri Večeru Revije in AdriaMedia na sodišče vložili zahtevo za prepoved Salomonu, da izdaja revije pod alternativnimi imeni.

Glavna in odgovorna urednica nove Jane je Lidija Petek Malus, pri novi Lady je to Anja Kontrec.

Toda ustavimo se pri okoliščinah odziva na projekta. Tomaž Drozg, lastnik in direktor uprave družbe AdriaMedia, je za STA opisal kolosalen interes za ustvarjanje obeh revij:

Novinarsko ekipo bodo sestavljali dosedanji sodelavci AdriaMedie in tudi nekaj tistih, ki so nekoč ustvarjali obe reviji. K sodelovanju pa so nove sodelavce pozvali tudi z vabilom, na katerega se je odzvalo okoli 500 večinoma mladih novinarjev, fotografov in oblikovalcev, je dejal Drozg.

Svojo odločitev, zakaj odločitev za prav ti dve reviji v naboru številnih, je utemeljil z argumentom renomeja in prepoznavnosti:

»Lady in Jano smo iz paketa revij, ki jih ponuja Večer Revije, izbrali, saj sta najbolj prepoznavni in bomo z njima že v dveh do treh mesecih vedeli, ali se v redu prodajata in ali smo se pravilno odločili,« je v pogovoru za Dnevnik svojo odločitev pojasnil Drozg. Povedal je, da je za ustvarjanje obeh revij izbral »mlajšo« ekipo novinarjev, ki pa so jo dopolnili z nekaterimi sodelavci obeh revij iz časa, ko sta še pripadali Delu Revijam. S tem naj bi pri ustvarjanju združili tradicijo z novimi pristopi do bralcev. Konkurenčni reviji Zarja in Zvezde po vsebini bolj kot novi Jana in Lady veljata za kontinuiteto Jane in Lady iz preteklosti, saj je podjetje Salamon obdržalo nekatere ključne ustvarjalce in nekdanjo »zavest« obeh revij. Glede na to, da imata obe reviji – zlasti pa Jana – tradicijo in bralce, ki so vajeni njunega dolgoletnega duha, ta okoliščina ni zanemarljiva.

Prekariat vs. Lady

Veliko zanimanje za sodelovanje pri revijah Lady in Jana smo prisiljeni brati vzporedno ne le z vedno večjimi socialnimi stiskami novinarjem na cesti ali blizu nje, temveč tudi skupaj z vsemi ukrepi proti tistim zaposlenim, npr. ob pritiskih na prekarce v novinarstvu, zahtevah po ureditvi statusa samostojnega novinarja, da bi se ustvarilo obvod, s katerim bi se lahko pred inšpekcijo in sodiščem prikrilo njihovo zaposlovanje.

Podatki o odpuščanjih novinarjev se nam servirajo skoraj dnevno, četudi bistveno bolj hladnokrvno in brez spremljajočih protestov – v zadnjem času najbolj pri Delu, tudi Dnevniku in Večeru. Fluktuacija in prehajanje novinarjev iz enega medija v drugi še nikoli nista bila tako frapantno visoka.

Ravno iste dni, konkretno sedmega junija, ko sta znova začela izhajati Lady in Jana, so pri aktivu novinarjev Dnevnika skupaj z DNS objavili alarmantno javno sporočilo o stanju na Dnevniku, ki pa ga mediji, z izjemo STA, niti niso želeli poobjaviti:

V stanovskih organizacijah smo zgroženi nad zadnjim ravnanjem uprave družbe Dnevnik, ki grobo tepta interese prekarnih zaposlenih. Uprava dialog zavrača, sindikalno vodstvo Sekcije honorarnih novinarjev Dnevnika je zaradi odpuščanj obglavljeno, odpuščeni so predvsem sodelavci, ki si upajo zahtevati sodno varstvo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Položaj prekarnih delavcev je zaostril inšpekcijski nadzor, v katerem prekarni delavci pravice po zakonu o delovnih razmerjih imajo, ne uživajo pa nikakršne zakonske varnosti, če iste pravice zahtevajo v sodnem varstvu ali če zanje inšpekcija ugotovi elemente delovnega razmerja. Upravo Dnevnika pozivamo k partnerskemu dialogu in k umiku povračilnih ukrepov.

Vendar negotove pravne in socialne razmere, v katerih delujejo novinarji, v ničemer ne »legitimirajo« nakazanih trendov, v katerih se je znašel slovenski novinar, s tem pa temeljite prestrukturacije medijskega prostora, ki smo mu očitno priča.

Meteoriti, šibkejši od prihodnosti Lady

Vprašajmo se, kaj točno utegne predstavljati Drozgova številka o 500 novinarjih, fotografih in oblikovalcih? Če nekoliko poenostavimo, je to približno četrtina vseh, ki v novinarstvu v slovenskem prostoru aktivno delajo: vsaj DNS je v zadnjih letih omenjalo številko, ki se vrti okoli 2000 novinarjev ali nekaj več. V tem trenutku domače medijske kapacitete očitno ne dovoljujejo povečevanja tega obsega, kvečjemu padec.

Tudi če upoštevamo, da so med njimi morda nekateri mladi diplomanti medijskih smeri, ki še nikoli niso delali kot novinarji, nam ta podatek pove, da je slovensko novinarstvo tako rekoč četrtinsko predestinirano za ustvarjanje revij, kot sta omenjeni. Oziroma še huje: samo teh dveh. Povedano preprosteje: svoje novinarske moči in znanja so pripravljeni usmeriti v pisanje za bolj ali manj tabloidne revije.

Po eni strani nam to kaže enosmerno pot, evidentno tabloidno perspektivo, v katero se domači mediji dobesedno razvijajo. Po drugi manifestira deziluzijo novinarskih ambicij, vdanost v usodo, osebni pragmatizem mladih ali tudi preizkušenih novinarjev, ki bodo začeli ali svojo kariero morda končali ob pisanju družabnih kronik v Lady. Povedano emfatično: Lady je videti začrtana prihodnost slovenskega novinarstva, želeli ali ne. V kakšni meri pretiravamo in je mogoče statistični podatek o zanimanju, če je točen, pojasniti v kakšno drugo smer? Morda, a kakšne prepričljive razlage ne vidim.

Paradoksalno pa je, po Drozgu, ta prihodnost daleč od negotove, je karseda zanesljiva: uspeh  Jane in Lady lahko, kot je povedal za intervju v Žurnalu24, ustavi le še padec kakšnega meteorita.

Drozg meteorit žurnal

Forum 571 in Janšev flop

Številka 500 je emblematična iz še nekega razloga. Leta 2007 je namreč 571 novinarjev podpisalo peticijo zoper Janeza Janšo zaradi političnih pritiskov in cenzure. Tega jim prvak SDS nikoli ni oprostil, vse do danes je to številko neumorno ponavljal in jo naredil za simbol levičarskega, udbaškega, nenormalnega novinarstva, če uporabim nekaj njegovih miselnih artikulacij.

Janša je spregledal, da njegovo zavojevanje domačega medijskega prostora, legitimirano pod krinko »uravnoteževanja«, sproščanja in normalizacije, dejansko ne bo niti potrebno. Drozgovih petsto dokazuje, da novinarjev politične opredelitve ne zanimajo: kar iščejo, je zgolj kakršna koli služba. Glede na Večerov nakup blagovnih znamk je nekaj niš še na voljo: Obrazi, Stop, Smrklja, Naša žena, Kih, Radar in Eva.

Več:

Večer Revije: o nekem družbeno odgovornem nakupu

Znamke, prodane za štiri krat nižjo ceno

Clear and present danger: F571

  • Share/Bookmark

Tarča in njene strokovne napake

14.06.2016 ob 11:10

Zadnja Tarča z naslovom »Zarota molka v belem« je predvidljivo govorila o aferi Zimmermann – šokantni dih in žile jemajoči zgodbi, ki jo je ekskluzivno razkrila novinarka TV Slovenija Eugenija Carl pred tedni in že nekaj časa dnevno polni medijski prostor. Vključno z vsemi dodanimi fotografijami in posnetki ženskih nog pred in po krvožilnem posegu razvpitega zdravnika in kirurga.

Nanjo sem postal pozoren predvsem zaradi lucidnega članka Dušana Kebra v Dnevniku – v njem je bivši minister za zdravje prepričljivo pokazal ne nekatere vsebinske hibe v stališčih nastopajočih, pa tudi v konceptualnem izhodišču oddaje.

Če pustim ob strani njegovo prepričljivo zavrnitev predsednika zdravniške zbornice, ki je poskušal problematiko proč od osebne objektivne odgovornosti preusmeriti v domnevne težave zdravstvenega sistema v tranziciji in s prstom kazal na lažni duh kolektivizma iz preteklega sistema, v katerem se izgubi sleherna profesionalnost in odgovornost, se je Keber utemeljeno zapičil že v sam naslov oddaje – »Zarota molka v belem«. Ki predpostavlja taisti obstoj zdravniških napak, zaradi katerih so ljudje v belem menda solidarni med sabo le zato, da bi jih prikrili. Ne, ne gre za to.

Tarča Zimmerman zarota molka

Njegova temeljna teza se je izkazala za točno, razen spontanega kratkega medklica g. Robide so vsi, skupaj z voditeljico Jasmino Jamnik, 54 minut neutrudno vrteli v prazno mlin iskanja razlogov tolerance do »strokovne napake«. Ves premislek se je dogajal okoli njih. Ali kot je zapisal kolumnist:

Tarča je tudi v drugih ozirih zgrešila poanto. Razen lucidne pripombe enega od udeležencev, da v primeru dr. Zimmermanna sploh ni šlo za strokovne napake, se je nato vsa razprava vrtela prav okrog njih: o tem, kako jih je treba obravnavati obzirno in nikakor z namenom kaznovanja, pač pa da se ob njih učimo in s tem zmanjšujemo možnost ponovitve. Na koncu se je zdelo, da je bilo šušmarstvo dr. Zimmermanna mogoče zaradi strahu drugih zdravnikov, ki tudi sami delajo napake ali ker jih takrat, ko o napakah hočejo govoriti, njihovi predpostavljeni šikanirajo, pa tudi zato, ker še nimamo agencije za kakovost, itd. itd.

Res strokovna napaka ali kaj drugega?

In res, Jamnikova je že v uvodnih besedah uvedla zgrešeni diskurz o »številnih strokovnih napakah«, ki kasneje ni niti za hip ponehal, o tem, da na zbornici ni nobene prijave, da so »vsi pristojni o napakah vedeli«. In seveda, kar je potem prešlo v nezgrešljivo rdečo nit razprave, zakaj so o tem zdravniki dolga leta molčali. S tem je bila usodno začrtan fokus razprave – ob drugem poudarku o tem, da nam ceh nekaj prikriva. Ne, gotovo so med njimi bile tudi klasične zdravniške napake, toda večina serijskih opravil dr. Zimmermanna ne ustreza temu opisu. In v tem je težava: treba bo najti še druge vatle.

Tarčo so zato že v najavah pospremili z ambicijo, da bo spregovorila o tem, »kaj nam o kakovosti storitev, varnosti, preglednosti in nadzoru, a tudi o celotnem slovenskem zdravstvu pove afera Zimmermann?… Zakaj so molčali zdravniki? Zakaj ga nihče ni preveril? Zakaj zdravniška zbornica ob prvih pojavih ni ukrepala bolj odločno? Zakaj zdravstvena zavarovalnica, ki je za storitve pri njem izplačala 388 tisočakov ni opravila poglobljenega nadzora? Zakaj ministrstvo šele zdaj predlaga zakonske spremembe? Zakaj je bilo na vložitev ovadbe treba čakati do zdaj? Ali bo poslej kaj drugače?«

Moja poanta je preprosta: Kebrov očitek se zdi zelo točen in tako so v oddaji, zapeljani s strani urednikov in novinarjev, tudi sami sodelujoči govoril o nečem, kar tehnično vzeto ne more biti točen opis dejanj, ki jih je izvajal dr. Zimmermann.

Prva dilema, enkrat več nedotaknjena, je že tale: govorimo o dejanjih, ki so kazniva ali ne? O tem je bilo v javnosti relativno malo pojasnjenega. Če bi vpleteni razpravljali v tej perspektivi, bi bili prej prisiljeni pomisliti na pravilnejši opis in kategorizacijo ravnanj zdravnika. Če bi pogledali v kodekse medicinske etike, bi ugotovili še kaj več. Da si gospod zasluži takojšnji odvzem licence, je onstran dvoma. Vendar pojdimo po vrsti.

Prvič, Zimmermann evidentno ni storil klasične strokovne napake v smislu kaznivega dejanja. Do nje pride, ko zdravnik ali kakšen drug zdravstveni delavec v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje. Podobno velja, ko zdravnik ali drug zdravstveni delavec z medicinsko izobrazbo opusti neko dejanje, pri čemer posledica ni pomembna. Ta možnost odpade.

Drugič, je morda ravnal le malomarno? Ne, ker je v kazenskopravnem smislu to oseba, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, s čimer povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje. V pojmu malomarnosti je očitno vsebovan element poslabšanja zdravja. V večini primerov svojevrstne inačice dr. Frankensteina, kot mu pravi Keber, znova odpade.

O zdravstveni strokovni napaki nadalje govorimo takrat, ko pride do nepričakovanega in nenačrtovanega dogodka, ki povzroči ali bi lahko povzročil škodo bolniku. V tem smislu je ta odstopanje od rutinskega in pričakovanega načina izvedbe zdravstvenega ukrepa. Spet lahko ugotovimo, da niti tak opis ne definira situacij, o katerih govorimo – v ravnanjih kirurga ni bilo prav veliko nenačrtovanega.

Šušmarstvo in mazaštvo, cepljeno na korist

Nič od tega, skratka, žilni specialist ni počel. Je pa izvajal nekaj drugega, sodeč po vseh medijskih poročilih: iskal je nedolžne in zdrave žrtve, jim ponudil ambulantni poseg proti plačilu, večkrat v higiensko neustreznih razmerah, in zaračunaval svojo storitev, kasneje pa preganjal paciente s SMS sporočili, če so zamujali, pri tem pa oškodoval tudi zavarovalnico in vse davkoplačevalce. No, kar nekaj časa se je tudi pretvarjal, da je kirurg in operiral brez licence, ki jo je kasneje pridobil v Nemčiji.

Spornost njegovega sistematičnega ukvarjanja s pacienti je pretežno zato povsem drugje: strogo vzeto ni v napakah, ampak v odvečnosti posegov (»operiralo se je po nepotrebnem«, je v nekem trenutku dejal predsednik zdravniške zbornice, dr. Možina), in v šušmarski ali mazaški dejavnosti, nestrokovno opravljenem delu. Med napako in rutinsko ponavljano nestrokovno dejavnostjo zaradi materialnih koristi pa je bistvena, verjetno odločilna razlika.

Nekaj podobnega bo veljalo, če se odločimo njegovo dejanje opisati kot mazaštvo – ker nekaj specialistov je pred kamerami opisalo alternativno kirurško metodo, po kateri naj bi Zimmermann zdravil, s posebnim poudarkom na tem, da niti ne zdravi po njej, da se nanjo le formalno sklicuje.

No, tudi mazaštvo je kaznivo dejanje, po 80. členu KZ takrat, ko se nekdo ukvarja z zdravstveno dejavnostjo brez predpisane kvalifikacije in pri tem odvrne bolnika od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči. Drugi člen dodaja, da se zaradi mazaške dejavnosti kaznuje nekdo, ki »povzroči pomembno škodo na zdravju osebe, ki v postopke zdravljenja ni privolila ali ni bila sposobna privoliti«. Za potrebe razprave v Tarči pa še najpomembnejše, ne glede na to, kako bomo opisali sporno zdravnikovo početje: tudi mazaštvu ne bomo dejali strokovna napaka.

Če sklenem: v Tarči so iniciirali razpravo v napačno smer – in žal je večina gostov pri tem sodelovala. Neustrezno zdravljenje, po vsem sodeč iz koristoljubja, oziroma »nepravilno in prekomerno zdravljenje«, kot je v oddaji dejala državna sekretarka, zahtevata specifikacijo takega dejanja, ko iščemo odgovorne ali ocenjujemo reakcije ustanov ali zdravnikov. Verjetno ne bi bilo odveč, če bi v studio povabili kakšnega pravnika, če je že sodelujočim zmanjkalo znanj.

Je pa Tarča poskrbela za vsaj eno dobro plat: kar nekaj puščic je odletelo proti predsedniku Zdravniške zbornice, ki znova ni skoparil s svojo aroganco. »Koliko nog bomo še videli, preden bo odločila stanovska organizacija?« se je v nekem trenutku slikovito vprašala voditeljica.

Odgovor je lahko preprost: eksplicitno kazanje zdravljenih nog ne bo dovolj, treba je zastavljati odločilna vprašanja pravim ljudem. To pot je v oddaji prepoznavno umanjkala refleksija, o kakšni vrsti dejanj šušmarskega zdravnika sploh govorimo. In posledično obarvala in preusmerila potek in obseg diskusij.

Keber Dnevnik Zimmermann

  • Share/Bookmark

Hojsova naročnina in RTV mazohizem

14.06.2016 ob 11:09

Aleš Hojs, menda kandidat za predsednika še ene desne stranke in abonirani gost Odmevov, se javno hvali, da odjavlja svoj RTV sprejemnik. Očitno mehka verzija vsesplošnih pozivov k temu, da se več na plačuje prispevka v režiji gospoda Janše.

Hojs odjavil RTV tvit Janša

Če bodo v naslednjih treh letih Hojsa gostili v programih RTV Slovenija, se bo treba vprašati po pameti. Erteve urednikov in vodstva. Saj celo sam pravi, da ne želi gledati programa, ki ga producirajo in predvajajo.

Lahko bi govorili o majhnem paradoksu torej, morda o novem pravilu: če ne plačuješ televizije, ker ti ni všeč program, res ni potrebe, da bi v njem nastopal. Če odkrito ščuvaš proti plačilu naročnine, res ni potrebe, da bi te morali gledati tisti, ki jo plačujejo. Izziv za RTV hišo. Mi naj gledamo njega, on pa programa ne bo ne plačal ne gledal?

Zanimiv je tudi Hojsov trik, ki ga je revitnil Janša: formalno odpoved naročnine obstaja le v obliki odpovedi RTV sprejemnika. Bolj pošteno bi seveda bilo, da je preprosto ne plačuješ, tako kot zase pravi Janša. In kot se je nekdo pri tem zlagal: Filli ali Janša.

Več:

V iskanju veleizdajalcev

Odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

  • Share/Bookmark

Janševe težave v zakonu in instantni demantiji

14.06.2016 ob 11:08

Če ne drugega, moramo priznati: Janša je uspel  empirično prepričljivo, kar sicer ni običajno zanj, demantirati pisanje tabloidne revije Suzy o težavah v svojem zakonu. Na tviterju in spletni strani stranke SDS.

Janša tviter Suzy ločitev

Če smo točnejši, je zanikal predvsem dejstvo, da na družinskem shodu njegove stranke ni bilo njegove družine. Kar je bila izrecna trditev kratkega zapisa v Suzy in najbolj otipljiv indic, da menda res drži teza o težavah.

V video posnetku je dejansko spontano izpadel simpatično, tako rekoč holivudsko, v čistem nasprotju z njegovim govorom: na oder se je uspel nepričakovano prebiti njegov sin Jakob, začel grabiti očeta za levo nogo in se ovijati okoli nje ter iskati pozornost množice,  Janša pa je nato z njim in s svojo Urško izmenjal nekaj naklonjenih nasmeškov. Urška je sina sprva želela odpeljati, si premislila in odšla, a se nato čez nekaj trenutkov vrnila in ga odnesla z odra.

Janša Suzy laž

Simpatičnost dogodka je poskrbela za maksimalno razgalitev novinarske netočnosti (ali laži) o tem, da je na družinski piknil šef prikorakal sam  – karkoli si že mislimo o nesimpatičnosti Janše. In ja – posnetek je bil javno objavljen še pred zapisom v Suzy.

Kaj bi smeli pričakovati? Janša sicer ni uspel v polnem smislu demantirati domnevnih težav v zakonu – vendar breme dokazovanja ni na njem. Prej je obratno: tisti, ki senzacionalistično posegajo v zasebnost posameznikov, četudi politikov, morajo navesti dobre razloge, zakaj to počnejo v imenu javnosti. Pri Suzy so zdaj pred težavno nalogo: že po sebi sporno početje bodo morali bodisi dodatno utemeljiti ali se opravičiti.

  • Share/Bookmark