Sproščena Slovenija

Časnik Delo je moral celo dvakrat objaviti isti popravek stranke SDS glede financiranja brezplačnikov iz domnevnih podkupnin v aferi Patria. Po javnem pojasnilu odgovornega urednika Darijana Koširja nato še na prvi strani. V istem popravku smo 7. decembra letos izpod peresa podpisane komunikatorke SDS Katarine Culiberg brali tole:

»V zvezi z najnovejšimi natolcevanji glede tega, da naj bi denar iz Patrie končal v SDS, lahko pozoren bralec ob natančnem branju prispevka v časniku Delo ugotovi, da to trditev demantira avtor sam. Zakon o političnih strankah v 21. členu med drugim prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine. SDS spoštuje veljavno zakonodajo, iz letnih finančnih poročil, ki jih stranka oddaja in ki jih pregleda Računsko sodišče RS, je tudi razvidno, da nakazil iz tujine ni bilo.«

Culibergova nam ponuja kot veljavno sklepanje naslednje:

1.    Zakon o političnih strankah prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine.

2.    SDS spoštuje veljavno zakonodajo.

3.    Torej SDS ni mogla pridobiti nobenih sredstev iz tujine.

Brez pripomb, s tem ni nič narobe, če so premise resnične. Težave se začnejo, ker piarovka stranke trdi nekaj več:

1.    Zakon o političnih strankah prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine.

2.    SDS spoštuje veljavno zakonodajo.

3.    Torej SDS ni mogla pridobiti nobenih sredstev iz tujine.

4.    Torej se novinar Dela kot avtor demantira kar sam.

Na čem naj bi temeljila ugotovitev, da se avtor demantira sam? Kaj je imela Culibergova v mislih? Morebiti naslednje. V integralni verziji novinarjevega zapisa, na katerega odgovarja piarovka v SDS, beremo: »Strnad ni odgovoril, čez nekaj dni smo dobili odgovore od strankine službe za odnose z javnostmi. Zapisala je, da zakon o političnih strankah v 21. členu strankam prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine in da »Slovenska demokratska stranka spoštuje veljavno zakonodajo, iz finančnih poročil, ki jih je stranka oddala za leti 2007 in 2008, pa je tudi razvidno, da nakazil iz tujine ni bilo«. Igor Šoltes, predsednik računskega sodišča, o tem pravi, da ni nujno, da stranka res prikaže vsa sredstva, ki ji jih je uspelo pridobiti.« (Delo, 23. 11. 2009)

Evidentno nam piarovka servira kot veljavno enostavno sklepanje:

1.    Zakon o političnih strankah prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine.

2.    Torej je nemogoče, da bi kakšna stranka pridobila sredstva iz tujine.

3.    (Implicitno) Ker torej novinar Dela pozna (1), saj je že zapisal naš demanti v članku, se demantira kar sam.

Omemba demantija avtorja lahko pomeni le, da nam nesporno ponuja zgornji argument – druge razlage za interpretacijo »demantija« ni. Imenujmo takšno argumentativno prevaro za »argument iz zakona« - »ne sledi« je tu groteskno očiten. Iz tega, da v zakonu piše, da je uboj kaznivo dejanje, še ne sledi, da nismo nikogar ubili. Iz tega, da je kaznivo prejemanje podkupnin, še ne sledi, da je nismo prejeli. In iz tega, da se ne sme pridobivati sredstev iz tujine, tudi ne sledi, da jih stranka SDS ni prejela (kot ugotavlja že Šoltes zgoraj). Še manj sledi, da je avtor v svojem besedilu nekaj kar sam demantiral.

To je približno tako, kot če bi morilec na sodišču najprej trdil, da je nemogoče, da je koga ubil, ker v Kazenskem zakoniku piše, da je to kaznivo, nato pa bi za svojo pričo klical taisti Kazenski zakonik. Novinarja pa bi obtožil pristranega pisanja, češ: kar sami se demantirate, ko pišete, da sem nekoga ubil, saj ste natančno citirali določila Kazenskega zakonika, ki pravijo, da je ubijanje kaznivo!

Zakaj »argument iz zakona« v tej simplificirani obliki ne najdemo v učbenikih argumentacijskih zmot in prevar? Verjetno zato, ker je preveč bebav.

V znanem vicu se poglavar indijanskega plemena, sicer nevešč te vloge, pred začetkom zime odloči naročiti svojemu plemenu, da naseka drva. Nikoli ne veš, zima bo lahko huda, čeprav za letos kaže, da ne bo. Toda ker ni bil prepričan, koliko dela se splača vložiti v pripravo na novo »kurilno sezono«, pokliče na meteorološki zavod in dežurne povpraša, kako hudo bo. Ko mu postrežejo z odgovorom, da bo mrzla in dolga, naroči pripravo še večjih zalog drv. Njegovi možje se lotijo dela in jih sekajo cel teden. Ko kasneje poizve še večkrat, dobi na zavodu isti odgovor. In ko končno pokliče znova, da bi presodil, če imajo zalog dovolj, mu prepričano zabrusijo: »To bo ena najbolj mrzlih zim v zgodovini, kajti v indijanskem rezervatu že cel mesec pripravljajo drva kot zmešani!«

Tega vica sem se spomnil te dni, ko Slovenija in Hrvaška cele dneve premlevata blagodati in slabe učinke tako imenovanega arbitražnega sporazuma. Ker ne vesta, kaj mu očitati, ker je njegovo besedilo enigmatično do te mere, da poslušamo jezikovne in semantične traktate o samcatih besedicah iz njega, kakršna je »junction«, seveda obe strani prejkone ugibata, komu je sporazum bolj naklonjen in komu manj. Na obeh je zato nastalo veliko število dežurnih meteorologov, ki poskušajo uganiti, da se napoveduje huda zima, ker nasprotna indijanska stran seka drva kot zmešana. Recimo: po tistem, ko je hrvaški sabor z dvotretjinsko večino sprejel arbitražni sporazum o načinu reševanja spora o meji s Slovenijo (zanj je glasovalo 129, nasprotovalo pa mu je šest poslancev), so se prijavili k besedi v največji opozicijski SDS. In ugotovili, da »visoka podpora dokazuje, da je sporazum dober za Hrvaško in v nasprotju s slovenskimi interesi«. Ergo: ker ga podpirajo, mora nujno biti slab za nas. Še huje, nekaj podobnega je že pred tem namigoval tudi Pahor: sporazum je za nas dober, sicer se ga v Zagrebu ne bi tako otepali. Prvak nacionalistov, Zmago Jelinčič Plemeniti, je bil še bolj direkten: po njegovem je za Slovenijo slab, dokaz temu pa je, pravi, da podpis podpira hrvaški predsednik Stipe Mesić.

Zima bo torej zelo huda: ko pogledamo skozi okno, sosedi cepajo drva. Sicer ne vemo, kakšno bo vreme v resnici, ampak če to počnejo sosednji Indijanci, bo nesporno res stiskal mraz. Takšen argument iz ugibanja, kot bi mu lahko rekli, navidezno temelji na nekakšnem behaviorističnem branju »nasprotnika«. Ker točno ne vemo, za kaj gre, ker ne znamo merodajno presoditi vsebinskih prednosti in slabosti sporazuma, opazujemo njegov obraz in njegovo zadovoljstvo. V primeru, če je sosed srečen,  je to razlog za našo zaskrbljenost. In če ni, smo lahko zadovoljni mi. Argumentacijsko vzeto je bil naš postopek dramatično slab: tako kot poglavar indijskega plemena zahteva dokaz, zakaj bi moral nabirati drva in mu nato servirajo kot dokaz taisto dejstvo, da jih pač njegovo pleme nabira, tudi Slovenci -in nenazadnje smo isti argument slišali tudi s hrvaške strani - verjamejo, da je dokaz temu, da arbitražni sporazum slab,  pravzaprav skrit v dejstvu, da so Hrvati z njim zadovoljni po tistem, ko so videli zaskrbljene slovenske obraze. Krožnost sklepanja (v teoriji zmot je to napaka krožnega argumentiranja)  pravzaprav hkrati proizvede humoren učinek v navedeni šali. Vprašanje za širšo slovensko javnost pa je, zakaj istega komičnega učinka pri državljanih nismo zasledili v omenjeni argumentaciji…

V omenjeni šali je zmoto zagrešil meteorolog. Njegovo krožno sklepanje je zabavno, ker je subjekt poizvedbe (indijansko pleme in njegov poglavar)  hkrati tudi objekt tega sklepanja. Pri arbitražnem sporazumu pa imamo, kot rečeno, meteorologe na obeh straneh. Predsednik vlade Borut Pahor je v tej funkciji storil še korak naprej, ko je dejal: »Če na koga v Sloveniji vpliva dejstvo, da je Hrvaška stran ratificirala sporazum kot razlog in dokaz, da je za njih dober, za nas pa slab, to pomeni, da ne razmišlja s svojo samozavestjo, ampak s hrvaško.« In še: »Ko govorim o samozavesti Slovencev, mislim tudi na to, da naše samozavesti ne morejo določati drugi narodi. Če so zdaj Hrvati zadovoljni s sporazumom, je za nas slab. Dajmo malo premisliti. A je res tako, da naše zadovoljstvo določa zadovoljstvo druge strani? Kje je naša samozavest? Kje?«

Pahor je začutil težavo. A jo je detektiral na bizarni ravni psihologije in dojel kot nesamozavestno dejanje. Kar je še ena napačna meteorološka diagnoza.

(članek bo te dni objavljen v Katedri)

Današnje Delo poroča o za moj občutek zelo drznih in frapantnih izjavah finskega preiskovalca, po katerih je Janševa stranka ne le prejela podkupnine iz zadeve Patria (in jih poprej zahtevala), temveč tudi o tem, v kakšne namene je ta denar verjetno bil porabljen. Pred letom in več smo vsi menda ugibali pravilno: za famozne brezplačnike!

Citiram po RTV SLO: »Finski preiskovalec pa naj bi za časopis povedal še, da so velik del sestavljanke celotne zgodbe brezplačniki. Čeprav je Janša vseskozi zatrjeval, da se z brezplačniki ne ukvarja, pa naj bi se po podatkih časopisa v predvolilnem času na sedežu SDS-a redno sestajali Janša, Alenka Paulin (takrat direktorica STA-ja), Andrej Lesbaher (direktor družbe Progresija, ki je tiskala brezplačnik Slovenski tednik), Metod Brlec (glavni in odgovorni urednik Demokracije) in Borut Petek (nekdanji tajnik v kabinetu Janeza Janše) ter naj bi se pogovarjali o vsebini Slovenskega tednika za prihodnji teden.«

O brezplačnikih sem res veliko pisal. Pred debelim letom sem na Kosovo protikorupcijsko komisijo oddal prijavo zaradi nestransparentnega financiranja enega od brezplačnikov – Ekspresa. Do danes se ni zgodilo nič – vsaj ničesar nisem zasledil. Mojo prijavo sem javno omenil v intervjuju ali dveh. A ker imamo nemarne novinarje, ki bi lahko raziskali, niti ne bom plediral za kaj takega. Bom pa objavil mojo prijavo – resda utemeljeno na časopisnih člankih, ampak Drago Kos je v nekaj primerih javno izjavil, da to povsem zadostuje za začetek postopka, kar je opogumilo tudi mene.

Komisija za preprečevanje korupcije

Tržaška 19a

1000 Ljubljana

Zadeva: PRIJAVA SUMA NEZAKONITEGA FINANCIRANJA BREZPLAČNEGA TEDNIKA »EKSPRES«

Spodaj podpisani Boris Vezjak kot državljan Republike Slovenije podajam Komisiji za preprečevanje korupcije prijavo suma nezakonitega financiranja brezplačnika »Ekspres«, ki je v Sloveniji izhajal zadnjih osem tednov do volitev – zadnja številka je izšla 17. septembra 2008, skupno je izšlo 8 številk.

Številna in dolgotrajna javna ugibanja o financiranju brezplačnikov, med katerimi navedeni ni edini, ter hkratni nenavadni aranžmaji njihovega nastanka – nenadno izdajateljstvo, neznani direktorji, neznani odgovorni uredniki, neznani novinarji (ki jih zaenkrat nihče ne pozna) zgolj povečujejo potrebo po tem, da organi odkrivanja in pregona temeljiteje raziščejo njihovo financiranje.

Kot je razvidno iz nekaterih podatkov v časopisu Mag (13. 8. 2008), do katerih se je dokopala novinarka in jih spodaj v določeni meri povzemam, so bili viri financiranja brezplačnika Ekspres netransparentni in sprožajo sume o tem, da so se financirali iz neznanih, morebiti nezakonito zbranih sredstev, ne nezakonit način ali da jih je financirala določena politična stranka. Uradno je namreč časopis v nakladi 350 tisoč izvodov bil natisnjen zgolj z denarjem direktorja podjetja »Zame-tek« Roberta Terška ter z minimalnimi prihodki iz naslova nekaj oglasov. Nekaj podatkov (ki jih ponujajo slovenski mediji na podlagi raziskovanja primera):

Ekspres skorajda ni objavljal oglasov. V drugi številki, ki je izšla 6. avgusta, je podjetje Zame-tek »napako popravilo« in objavilo celostranski oglas za spletni portal usekaj.si. Odgovorna urednica obeh medijev, usekaj.si in Ekspres, je bila še pred kratkim Barbara Smisl, članica dekliške glasbene skupine BBT in ena od voditeljic avtomobilistične oddaje na TV3«.

Podjetje Zame-tek v vlogi za vpis v razvid medijev kot odgovornega urednika ni navedlo nje, temveč Roberta Terška, ki je v kolofonu tednika zapisan le kot direktor. Jernej Strnad, sin glavnega tajnika SDS Dušana Strnada in soustanovitelj družbe Unimedis, ki ima v lasti omenjeni spletni portal, je za Dnevnik izjavil, da je Smislova v razvidu medijev kot odgovorna urednica usekaj.si navedena pomotoma in da bodo nesporazum popravili.

Domeno spletne strani usekaj.si je po podatkih mreže Arnes registrirala Skupina Parsifal, ki za vlado izvaja raziskave javnega mnenja. Podjetje sta po podatkih IPRS ustanovila Gregor Karlovšek in Denis Vengust, sicer novinar esdeesovskega tednika Demokracija, a je vodenje letos prevzel Dane Kostrić – po poročanju Mladine življenjski sopotnik tiskovne predstavnice ministrstva za šolstvo in šport Mihaele Praprotnik in brat Jane Kostrić, prav tako iz službe šolskega ministrstva za stike z javnostjo.

Pot do ustanovitve podjetja, ki je izdajalo Ekspres, je bila naslednja. Zame-tek je v prvih dneh julija ustanovila Nova firma (ustanavljanje in prodaja gospodarskih družb), direktorica pa je postala Urška Avbelj, sicer do nedavna tudi direktorica ustanovitelja. Kmalu za tem je direktorski položaj prevzela Suzana Kundija, ki je, kot kaže spletna stran Dijaške organizacije Slovenije (DOS), tudi vodja projekta te organozacije pri Študentski organizaciji Slovenije. Teršek je bil kot direktor v sodni register vpisan šele 24. julija, torej le nekaj dni pred oddajo vloge za vpis v razvid medijev in manj kot teden dni pred izidom prve številke Ekspresa.  Nova firma je ustanovila še podjetje, ki izdaja enega od političnih tednikov, in sicer Pravo smer, ki je zdaj v lasti Boštjana Krefta, poslovnega partnerja Mateja Raščana, lastnika Dela Revij in Rašice. Zadnji je lastnik Monere, ki je ustanovila Rašico point, njegova zaročenka je lastnica podjetja Nevtrum, Kreft pa lastnik Kandele – izvorna ustanoviteljica vseh naštetih je Nova firma, sicer pa imajo skupaj v lasti 38 odstotkov Casinoja Maribor, o katerem smo v Magu že poročali. Nova firma je še izvorna ustanoviteljica podjetja “v nabiralniku” Kolonel, ki je bil do nedavna v lasti Danijele Rakovič, slamnate družbenice Pivovarne Laško.

Finančna konstrukcija Ekspresa: ena številka naj bi stala okoli 50.000 evrov. Strošek osmih številk Ekspresa bi torej bil okoli 400.000 evrov. K temu je treba prišteti še stroške honorarjev za izdelavo samega časopisa. (vir: Mladina, št. 36/2008). Oglasna statistika Ekspresa je taka: v prvi številki oglasov sploh ni bilo, v naslednjih je na 24-stranskem časniku opaztli v povprečju dve strani oglasov.

Izdajanje brezplačnikov utegne biti primer poseganja v predvolilno kampanjo in s tem kršitev zakona o volilni in referendumski kampanji.

V dokaz prilagam priloge. Podpisani sem sprožil še nekatere druge postopke, recimo pri Novinarskem častnem razsodišču, saj ugotavljam, da so besedila v brezplačnikih Ekspres, Slovenski tednik in recimo v Demokraciji večkrat povsem identična, kar nakazuje na kršitev določila o »nedopustnosti plagiatov«, kot se glasi dikcija slovenskega Novinarskega kodeksa.  Hkrati so vsebinsko članki v brezplačnikih velikokrat prepoznavno namenjeni diskreditaciji ene politične opcije in poveličevanju druge. Takšna ugotovljena dejstva sicer ne spadajo v kompetenco Komisije za preprečevanje korupcije, vendar dodatno dopolnjujejo sliko delovanja brezplačnikov in krepijo sum, da so ti nastali v skladu s političnim motivom z verjetno željo po razširjanju strankarske politične propagande pred volitvami. V tej smeri je morebiti treba iskati tudi zakrite vire financiranja.

Upam na uspešno obravnavo moje prijave vaši Komisiji.

S spoštovanjem,

Boris Vezjak

Ptuj, 3. 10. 2008

Priloge

Zgodovina se ponavlja, najprej kot tragedija, potem kot farsa.  No ja, prepotentno rečeno. V igri so novinar Matej Hlebš, NČR in 4. člen kodeksa. Aktualna debata med NČR in Hlebšem je videti takšna. Pred kakim letom in pol sem sam prijavil Hlebša na NČR in tožbo izgubil. Zaradi posebne razlage 4. člena, ki jo NČR razume povsem narobe. Glasi se takole:

4. Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti informacije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira.

Navedimo še bizarno dopolnjujoč peti člen, za katerega zdaj Hlebš v svojem sporu z NČR pravilno ugotavlja, da je v konfliktu s prejšnjim:

5. Novinar sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij.

1. DEJANJE

Na začetku je bila moja prijava, ki sem jo kasneje na zahtevo NČR modificiral in dopolnil. Objavljam ključne povzetke:

Kot sem že pojasnil v prijavi, je novinar Hlebš v oddaji Vroči stol (TV Slovenija, 3. 12. 2007) v tekstovni in grafični obliki (ki je njegovo tekstovno izpeljavo vsebinsko podpirala) predstavljal novinarsko informacijo o lastniški strukturi medijev v Sloveniji. Ob predstavitvi besedila je prikazal tudi grafični shemi (glej prilogo), ki ju je treba razumeti kot sestavni del njegovega prispevka. Prebrano besedilo novinarja se je glasilo:

»Delo, ki velja za najpomembnejšo slovensko časopisno hišo, je z več kot 80 % v večinski lasti Pivovarne Laško. Ostale deleže obvladuje Radenska. Delo izdaja dva pomembna dnevnika, Delo in Slovenske novice ter tednika Nedelo in Mag. Podjetje Delo je tudi 20 % lastnik Večera. Predsednik uprave Pivovarne Laško je Boško Šrot, ki je bil pred tednom dni še član SD. Druga največja medijska hiša je časopisna družba Dnevnik, njen večinski lastnik je z 51 % DZS. Dobrih 25 % pa je v lasti Styria Medie. Dnevnik izdaja med drugim časopisa Dnevnik in Direkt, ter tednik Nedeljski Dnevnik. Podjetje Dnevnik je tudi 12 % lastnik Primorskih novic. Upravi DZS predseduje Bojan Petan, sicer član LDS-a. Podjetje Večer velja za tretjo medijsko hišo v državi. Njen večinski lastnik pa je Infond Holding, ki obvladuje več kot 58 % Večerovih delnic. Infond Holding je hkrati tudi največji lastnik Pivovarne Laško, ki pa že prek Dela obvladuje 20 % Večera.«

…

Novinar Matej Hlebš je prekršil 4. člen s tem, ko je v prispevku za oddajo Vroči stol TV Slovenija predstavljal podatke vlade Republike Slovenije o lastništvu slovenskih medijev, ob tem pa javnosti ni povedal, da gre za predstavitev vlade, ki temelji na politični razlagi povezav.

Zadeva je toliko pomembnejša, ker so možne različne interpretacije podatkov o lastništvu medijev, pri čemer je vladna interpretacija le ena, politično obarvana in ni nujno tudi resnična. Vsekakor pa je z nastopom predsednika vlade Janeza Janše ob utemeljitvi glasovanja o zaupnici vladi interpretacija lastništva medijev dobila pomembne širše politične dimenzije. Prav zato bi bila za »pomen in verodostojnost« informacije, ki so jo prek televizije prejeli gledalci, še dodatno potrebna navedba vira, vendar tega Hlebš ni storil.

Beri naprej »

Janša v »Odmevih« RTVS. 15. oktober 2009. Sprašuje Rosvita Pesek. Janša v »24ur – novice« na POP TV. 16. oktober 2009. Sprašujeta Petra Kerčmar in Jože Tanko.

Uganka za politične enigmatike in reševalce rebusov. Katera izmed televizij, POP TV ali RTVS, je postavila naslednja vprašanja:

A. »Kdo torej laže? Ali lažete vi?«

B. »Ste si sestavili sliko, zakaj ste padli v to zgodbo?«

C. »Dokazi so tako trdni, pravi Bjorkquist, da so vas morali zaslišati. Kaj pravite?«

D. »Ali že vidite obrise zgodbe ali se zadeva še bolj zapleta?«

E. »Vi niste dobili podkupnine, tako pravite. Kdo jo je?«

F. »Ali so v dokumentaciji nitke, ki vodijo do vas?«

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Rešitve:

POP TV: »Kdo torej laže? Ali lažete vi?«

RTVS: »Ste si sestavili sliko, zakaj ste padli v to zgodbo?«

POP TV: »Dokazi so tako trdni, pravi Bjorkquist, da so vas morali zaslišati. Kaj pravite?«

RTVS: »Ali vidite obrise zgodbe ali se zadeva še bolj zapleta?«

POP TV: »Vi niste dobili podkupnine, tako pravite. Kdo jo je?«

RTVS: »Ali so v dokumentaciji nitke, ki vodijo do vas?«

Projekcija naslednjih vprašanj

POP TV: »Je mogoče, da ste osumljeni podkupnine, ker ste jo res prejeli?«

RTVS: »Gospod Janša, kako se počutite, ko pa vas tako grdo napadajo?«