BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

10.08.2017 ob 07:06

Zdi se, da imamo Slovenci izrazito dobro priložnost v razprave o statusu argumentacije ad hominem vnesti majhen popravek. Predvsem po zaslugi dr. Boštjana M. Zupančiča, ki je v slovenski intelektualni prostor prispeval veliko hitro prepoznavne energije, s katero skrbi za legitimacijo seksističnega diskurza.

»Napad na človeka« kot način, ko se želimo v pogovoru odreči vsebinskemu premisleku o stvari (ad rem) in svoje izpeljave hote ali nehote usmerimo v neko karakterno ali etično značilnost tistega, ki trditve izreka, je tradicionalno v latinski frazi opisan kot »napad na moža« – homo je oseba moškega spola, mož, tudi človek, a nekaterim se postavlja vprašanje, ali je beseda dovolj spolno nevtralna.

Kar bi v praksi pomenilo, da imamo težavo z netočnostjo: ker je v razpravah večkrat napadena tudi ženska, bi ob poimenovanju razprav ad hominempotrebovali še pendant, ki zadeva ženske. Torej nekaj takšnega kot ad feminam. Nekateri pisci knjig o zmotah v argumentaciji so sledili taki zahtevi.

In res, tudi nekateri slovarji, kot je The American Heritage Guide to Contemporary Usage and Style, navajajo tovrstno možnost: ad feminam je, kot lapidarno povedo avtorji, »napad na ženske kot ženske zato, ker so ženske«. V Merriam-Webster je ista fraza opisana kot  »napad na ženski značaj, namesto ponujanje odgovora na trditve, ki so bile izrečene«.

Spletni slovar pod isto sintagmo navaja definicijo »sklicevanja na osebne premisleke in občutke o ženskah, še zlasti takrat, ko temeljijo ne predsodkih do njih«.

Slovar ad feminamGeslo, povzeto po “The American Heritage Guide to Contemporary Usage and Style”

BMZ in njegove razprave »ad feminam«

Da bi bilo jasno, o čem govorimo, si je bržkone treba ogledati nekaj knjig znamenitega profesorja prava, ki se je po vseh teh letih končno znašel pod obsežnejšo kritiko javnosti – no, vsaj nekega njenega dela.

Na tej strani že nekaj let opozarjam na neznosen seksizem, ki ga Boštjan M. Zupančič širi v svojih knjigah. Stvar se je poslabšala s prihodom na Facebook in Twitter po njegovi vrnitvi v Slovenijo, družbena omrežja pa niso ravno prijazen prostor za vse, ki svojega sovraštva do žensk ne znajo dobro nadzirati.

Izpeljav ad feminam pri BMZ-ju mrgoli: zdi se celo, da je njegovo celotno zanimanje za freudovsko in jungovsko psihoanalizo, sociologijo in celo ekologijo z vsemi pesticidnimi zgodbami vred utemeljeno na podmeni, ki vodi do končnih ugotovitev, naštetih spodaj:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Za večji nabor citatov bralca napotujem na njegove knjige ali druge moje zapise o tem. Skratka, ženske so inferiornejši, zaničevanja vreden spol. Cinizem in prezir do njih sta v njegovem primeru že skoraj ultimativna maksima, podobno kot sta vodilo večine njegovih refleksij v beležkah z nekakšno znanstveno ambicijo: karkoli bo že trdila ali storila ženska, ne bo imelo veljave le zato, ker pripada napačnemu spolu.

Verjetno je že skoraj na ravni nedoumljivega, zakaj se v zadnjih dvajsetih letih ali več s fenomenom njegovega seksizma v Sloveniji nihče ni ukvarjal – še zlasti ne bralci njegovih knjig. Razlagi sta najbrž dve: zaradi prazne vere v njegovo strokovno avtoriteto, morda prikritega seksizma vseh, ki se mu klanjajo, deloma pa tudi zaradi močne novinarske in medijske podpore, o čemer sem najbrž v preteklosti povedal že dovolj.

Če ne bi bilo Komisije za ženske v znanosti, ki je ob bojkotu medijev protestirala ob podelitvi častnega doktorata omenjenemu, bi bil »izkupiček« blizu čisti nuli.

Ad hominem vs. ad feminam

Toda vrnimo se za trenutek k argumentacijski teoriji. Če smo dovolj natančni, bomo morali ugledati neko dvojnost v obravnavi koncepta ad feminam, kakor smo jo opisali zgoraj. Kot rečeno, po prvi verziji je ta zgolj izrazno politično korekten pendant klasični zmoti ad hominem. Se pravi: opisuje nam »napad na človeka« takrat, ko je ta oseba po naključju ženskega spola. Po drugi verziji ne gre za to: ad feminam je dejansko prej blizu inačici zmote ad naturam, kjer zmotnost izvira iz pripisa dejstva, da je nekdo po naravi ženskega spola.

Na ravni argumentacijske sheme je razlika neznatna, a naslednja. Po prvi inačici se argument glasi:

»Oseba A trdi X.«

»Toda oseba A je kreten«.

»Torej ne drži X.«

Po drug inačici je argument tale:

»Oseba A trdi X.«

»Toda oseba A je ženskega spola«.

»Torej ne drži X.«

Razlaga, po kateri je ad feminam zgolj spolno »uravnotežena« oblika zmote ad hominem, se s tem izkaže za prehitro. Kvečjemu bi lahko dejali, da je ad feminamena izmed njenih vrst. Kar pa resnično drži, je stališče trdovratnega mizogina: ta bo vselej verjel, da nam dejstvo, da je neka oseba ženskega spola, tako rekoč jamči, da je kognitivno nezrela in vredna zaničevanja.

V praksi se torej obe inačici največkrat povežeta: nujni pogoj, da ženske mislijo z zadnjico, kot meni BMZ, je seveda ta, da so pripadnice ženskega spola. Nujni pogoj, da bo nekdo prejel Nobelovo nagrado, je zopet ta, da bo moškega spola. Zato ne preseneča, da se pisec v svojih knjigah neskončno bori proti transseksualnosti, ki bi njegove spolne determinacije nevarno porušila. Končno pa je ad feminam ravno tista razpravljalna strategija, ki bo najbolj pristno opisala klasične seksistične in antifeministične svetovne nazore.

Mladina, ki tvori »fake news«

Zadnji meseci so za BMZ-ja morda eni bolj napornih. Vsaj z vidika problematizacije njegovih prej omenjenih lahkotnih stališč. Letošnjega 19. maja se je tednik Mladina pod naslovno temo o akademskih mačistih razpisal tudi o dogajanju na slovenskih univerzah in uvodoma bolj mimogrede omenil njegove seksizme – novinar jih je povzel po moji predstavitvi. No, kot vemo, je na podlagi svojega tudi znanstvenega dela postal častni doktor primorske univerze.

Dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu se je na »nekega Vizjaka s Ptuja«, ker sem pač bil omenjen, nato na kratko odzval na svojem Facebook profilu in polemiziral z zapisom v Mladini, svoje lastne globoke misli o naravi ženske, ki mu niso v ponos, pa razglasil za citate, ki so iztrgani iz konteksta in vzeti iz knjige Emme Jung z naslovom »Animus in anima«. Zgodbo Mladine je nato končno razglasil za »fake news«. Knjigo imam in lahko rečem, da Emma Jung prav na nobenem mestu nima nobenih mizoginičnih izpadov, še manj pa navaja slovenske pregovore. Vsi citati so natančno povzeti in njegovi – avtorski. Eklatantna laž nekoga, ki ne vidi izhoda, torej.

Še bolj je poveden BMZ-jev dodatni komentar, v katerem ne more razumeti, zakaj je isti novinar (Borut Mekina) z njim opravil pred leti intervju, zdaj pa ga menda razglaša za lunatika. Hkrati se pohvali, da je Mladino pred leti branil na Evropskem sodišču, zdaj pa mu takole vrača. Skratka: človek pričakuje lojalnost in hvaležnost!

BMZ Fake news fb inBMZ-jev demanti na Facebooku: Mladina si je menda privoščila fake news

Debele birokratke in kdo je koga spravil na Harvard

Drugič, novinarka Meta Roglič je pred tednom dni spisala prispevek, v katerem je v Dnevniku problematizirala njegov gostilniški izpad, ko se je ta na Facebooku spravil na šalabajzerske in debilne birokrate po požaru v Kemisu, s čimer naj bi prestopil »mejo dostojne komunikacije«. BMZ se je nato javno branil, da gre za njegov prispevek k boju za človekove pravice.

Rogličevi in hkrati javnosti je ušel pomemben in tako značilen poudarek: BMZ znova ni govoril o birokratih kar tako, temveč o »debelih in debilnih birokratkah«. Kakor da so v birokraciji zaposlene le ženske, pa še to z omenjenimi atributi. Enkrat več se je pokazalo, da množični mediji ne obravnavajo odkritih seksizmov in da jih bistveno bolj zmoti kaj drugega.

Za Svet na Kanalu A je nato moral avtor domislic odgovarjati na vprašanje, ali utegne res izgubiti službo na ministrstvu za pravosodje. Njegov odgovor je bil v slogu: on da je ustvaril pravosodnega ministra  Klemenčiča, kajti on ga je spravil na Harvard, on mu je dal asistenturo in vse ostalo. Njegov implicitni zaključek je torej bil: čudno bi bilo, če bi mu nehal vračati uslugo. Vsekakor je to TV prispevek, ki nadvse odkrito pojasni, zakaj ga je minister v zameno zaposlil, ne pa tudi, kaj točno na ministrstvu počne.

Simone Veil in kolumna Svetlane Slapšak

V svoji redni kolumni je Svetlana Slapšak odprla še eno zgodbo: v nedavnem Facebook zapisu je uspel BMZ označiti Simone Veil za »največjo morilko vseh časov«. Greh francoske političarke in pravnice naj bi bila dekriminalizacija splava, za takšno agendo takratne ministrice za zdravje pa je uvidel nič manj kot travmo, ki da jo je spremljala od prihoda iz koncentracijskega taborišča. Povedano drugače: z amatersko psihoanalitično interpretacijo je BMZ uspel povezati dva nepovezljiva momenta, ki ju je imputiral: domnevno travmatiziranost in nekakšno željo po ubijanju.

Kot sarkastično ugotavlja Slapšakova, je po izpeljavi BMZ-ja pravzaprav škoda, da je Veilova preživela nacistične grozote. Če jih ne bi, ne bi povzročila smrti na milijone še nerojenih otrok.

Podobno kot v primeru debelih in debilnih birokratk je tudi v tem primeru odločilno vlogo odigral »ženski faktor«. BMZ je znova mizogino predpostavil žensko travmo. Povedano drugače, če bi Simone bila Simon, bi morda po njegovem milijoni otrok preživeli, saj je travmatična obsedenost s splavom zanj očitno značilno ženska želja. Toda ne, kot pravi Slapšakova, ki anticipira njegov seksistični in ne le za Jude in vse žrtve holokavsta žaljiv izvor takšne izpeljave:

Tisti, ki so jih zapirali, mučili in ubijali po taboriščih, očitno niso imeli travm, pa niso zločinci. Morda so bili res, po mizogini logiki, moški manj travmatizirani.

Se pravi: ker le ali predvsem ženske razvijejo travme, lahko na ta način, če sledimo našemu avtorju, pred nami nepričakovano vznikne »največja morilka vseh časov«. S tem se pokaže, da je v temelju večine nevzdržnih mnenj tako ali drugače navzoča mizoginija, če o ženskih pravicah in še zlasti o pravici do splava niti ne govorimo.

BMZ Simone Veil morilkaBMZ in njegov zapis o Simone Veil

Kandidatura za slovenskega predstavnika v Odboru OZN za človekove pravice

Ob zgoraj naštetih ekscesnih stališčih, ki so vendarle naletela na nekaj odpora pri državljanih, se je v zadnjih dveh dneh po socialnih omrežjih in širše razširila vest, da vlada RS predlaga za slovenskega predstavnika za človekove pravice v Odboru OZN prav Boštjana M. Zupančiča. Čeprav se veliki in množični mediji, če odštejemo Dnevnik in Mladino, še niso zganili v nobeni od naštetih zgodb, se zdi, da se je na podlagi nekaj osamljenih zapisov v javni recepciji le nekaj malega premaknilo. Po nekaterih poročanjih naj bi vlada, izključno zaradi spornega stališča o Simone Veil, razmišljala o umiku kandidature.

BMZ Mladina WaltlMladinin zapis o tem, da vlada umika kandidaturo

Če bo do tega prišlo, bo to na neki ravni učvrstilo pomen socialnih omrežij – kajti res ni videti, da bi k spremembi stališča vlade množični mediji posebej prispevali. Nasprotno, precej smiselno je, da ti ne želijo kaj prida poročati o tistem, ki so ga vselej radi eksploatirali. Še več, v nekaterih novinarjih in urednikih, kot so Vanessa Čokl, Dragica Korade, Ali Žerdin in drugih, je doslej vedno užival zaslombo. Po drugi strani se je, kot je to v navadi v domači medijski mlakuži, k obrambi BMZ-ja hitro priglasila vrsta Janševih medijev in njegovih satelitov s svojo zimzeleno obrambno konspiratologijo.

Za konec

Čisto na koncu velja ponoviti dvoje: strahovito se motijo tisti, ki pri BMZ-ju odkrivajo nenadno duhovno preobrazbo in poskušajo njegovo figuro ločevati na nostalgični čas »prej« in sedanji bolj grozljivi »potem«. Obratno je res, hiter pregled njegovih zapisov pokaže, da je v svojih stališčih konstanten že vsaj 30 let in da jih nikoli ni spreminjal. S svojo tezo o mentalni spremembi nas ne bodo prepričali.

Druga točka zadeva javno recepcijo in dopuščanje tovrstnega diskurza. Že Slapšakova se, podobno kot sam, sprašuje in čudi, čemu molčijo ženske – in še zlasti feministke. Tudi če odštejemo večino, ki ji preprosto ni mar. Nekaj podobnega o molku ugotavlja tudi Vlado Miheljak v današnjem Mladininem zapisu. Enako bi se lahko vprašali tudi glede pravniškega ali sodniškega ceha. Sam bi rekel: saj ne molčijo vsi, nekateri BMZ-ja krčevito branijo, tudi pripadnice ženskega spola. Ravno danes sem ugledal celo apel nekoga, ki gospoda roti, da kandidira za predsednika republike in je zanj začel zbirati podpise. Kajti ljudstvo menda potrebuje ravno takšno avtoriteto. Daleč od tega, skratka, da bo naš prezir do seksizma kmalu postal konsenzualen.

Več:

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

  • Share/Bookmark

Mediji, ki branijo Fištravca: najprej tragedija, zdaj farsa

10.08.2017 ob 07:06

Kako kot novinar in medij pomagati mariborskemu županu Andreju Fištravcu v nezavidljivi situaciji sredi razpredene kadrovske hobotnice, začrtane s pomočjo »ekipe«, kot ji novinarji največkrat pravijo, zdaj ko nečedne rabote ugrabljene občine vedno bolj udarjajo v javnost? Kako se šefu mesta in njegovim postaviti v bran, če nimaš profesionalnih zavor?

Franc Kangler je to počel z izbranimi novinarji in lokalnimi brezplačniki. Fištravec ima srečo: po eni strani mu pod prste zelo podrobno gleda Večer, Radio Maribor in morda še kdo, a večine lokalnih in še manj nacionalnih medijev mariborske zgodbe žal ne pritegnejo dovolj. S sumljivimi lastniškimi igricami, s katerimi so z županom povezani investitorji z Deviških otokov kupili televizijsko postajo RTS, že lahko slutimo, da si bo župan omislil še svoje trobilo in storil vse, da iz sebe naredi osebo, dostojno imena Frandrej Fištrangler.

Spodnji primer je morda majhen, a slikovit: ko je treba, županu na pomoč stopita spletni strani lokalec.si in mbreport.si. Kako sta to storili?

Najprej k zgodbi. Zadnji protest delavcev Nigrada, ki po petih menjavah direktorjev, samo od leta 2014, milijonski izgubi in nenehnem vmešavanju izgubljajo potrpljenje, je najbrž županovim izbrancem spravil cmok v grlo, saj jih je spomnil na to, kako njihov ugrabljenec postaja podoben tistemu, proti kateremu so se sami borili. Protest Nigrada je bil dejansko repriza vstajniških dogodkov, kjer sta samorazkrita voditelja vstaj, danes del ekipe župana, spodbujala podobne trobeče proteste proti Kanglerju. Danes se zgodovina ponavlja kot imitacija: najprej kot tragedija, potem kot farsa – obakrat s trobljami.

Strobimo ga vun FB KanglerLegendarna FB stran in akcija, ki so jo ponovili Nigradovi delavci. Vir: FB MBHobo

Številne menjave v občinski strukturi in javnih podjetjih, po razkritju Večera največkrat delo svetovalcev na zaupanje, ki dejansko vodijo občino, namreč niso izraz kakšne posebne zahtevnosti in izbirčnosti pri kadrovanju, ki bi moralo teči po strokovnih in nepolitičnih linijah, na kar se Fištravec, gluh in slep za vse očitke, že od začetka gladko požvižga, temveč postopkov discipliniranja očitno premalo uklonljivih kadrov.

Največkrat celo takšnih, ki so jih nedavno sami nastavili. Zadnji primer napovedane menjave Marka Plečka in novih forsiranj pravovernih kadrov iz občinske strukture je pognal delavce Nigrada na ulice, kjer so s kroženjem okoli občinske stavke dali vedeti, da imajo teh vpletanj na dnevni ravni dovolj. Hkrati pa pokazati, da je duh vstajništva še živ.

Finančna stabilizacija kot priložnostni bullshit

Fištravec je na protest več kot 100 delavcev odgovoril med drugim z nenavadnim bullshitom:

Je pa neizpodbitno dejstvo, da je ravno občina s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja, kar bo počela tudi v prihodnje. To smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili, zato menimo, da ni zakonske, še manj vsebinske podlage za stavko ali za protest.”

Ko so ga Večerovi novinarji vprašali, v čem se kaže ta stabilizacija, odgovora niso prejeli. Le nekaj tednov nazaj smo lahko prebrali, med drugim, da je Nigrad v zelo kratkem času pridelal več kot 1 milijon evrov izgube.

Kaj boš torej storil, če želiš medijsko zaščititi župana? Naslednje: poudaril boš županove argumente (ali »argumente«) in minimiziral nasprotne. Naj takoj povem, da sta zapisa, ki ju omenjam spodaj, dobesedno identična – celo objavljena sta v isti sekundi, prvi na strani mbreport.si in drugi na lokalec.si.

Prvemu načelu je zadoščeno že v naslovu:

PROTEST: Zaposleni na Nigradu se ne strinjajo s stabilizacijo financ podjetja?

Avtor se je torej odločil zasaditi dvom v smiselnost in legitimnost protesta že z naslovnim vprašanjem. Za suho zlato je vzel nekaj, kar objektivno ustreza Frankfurtovemu konceptu »bullshita«, vajo v nakladanju o nekakšni finančni stabilnosti. Česar nihče ne razume in niti ne želi pojasniti. In jo usmeril proti protestnikom – trobečim delavcem Nigrada.

Lokalec Nigrad protestZačetni del članka na strani Lokalec.si

O zakonskih podlagah za stavko

Celotna vest pod naslovom je nato takšna:

Okrog 40 voznikov avtomobilov je danes v imenu podjetja Nigrad protestiralo pred Mestno občino Maribor, saj, da tako izkažejo podporo v.d. direktorju Nigrada Marku Plečko. Z Mestne občine Maribor pa so sporočili, da ne vidijo razlogov za protest, saj s svojimi aktivnostmi pomembno prispevajo k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad.

Od 240 zaposlenih v podjetju Nigrad, je danes okrog 40 voznikov avtomobilov, na katere so izobesili delovne majice in telovnike, ter s tem opozorili, da želijo, da podjetje Nigrad še naprej vodi Marko Plečko, se je danes v znak protesta peljalo mimo občinske stavbe. Župan Andrej Fištravec sicer ni prišel pred občinsko stavbo, so pa z Mestne občine Maribor odgovorili pisno. Pravijo, da župan “ne nasprotuje različnim oblikam, tudi javnim, izražanja nezadovoljstva oz. prepričanj.”

Pravijo še, da je neizpodbitno dejstvo, da je Mestna občina Maribor s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad d.d., kar bo počela tudi v prihodnje, “kar smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili. Zato smatramo, da ni zakonske, še manj vsebinske, podlage za stavko ali za protest,” so še dodali.

Opozorili so na to, da bo Mestna občina Maribor kljub pritiskom vztrajala, da za denar občanov dobi čim boljše storitve pri izvajanju koncesije, ki jo opravlja podjetje Nigrad d.d.. “Sedanje stanje na tem področju ni zadovoljivo, nezadovoljni so tudi občani, saj podajajo obtožbe glede (ne)urejenih površin v mestu. Marko Plečko ni pripravil dovolj ambicioznega programa dela, zaradi česar župan ni podal soglasja za imenovanje,” so pojasnili.

Ob tem pa so dodali, da s predstavniki zaposlenih vodijo dialog, s ciljem, da bi zagotovili stabilno vodstvo, “ki bo podjetje uspešno vodilo in hkrati izboljšalo izvajanje storitev iz koncesijske pogodbe, pridobilo večji tržni delež izven nje in imelo ustrezno vizijo.”

mbreport fištra nigrad protestZačetni del članka na mbreport.si. Identičen prejšnjemu

Manipulacija s Facebookom

Kot da to ne bi bilo dovolj, se je zgornjemu besedilu, ki poudarja predvsem županove ugovore na očitke, na koncu zapisa priključila še manipulacija s komentarji, povzetimi s Facebooka, objavljenimi pod omenjeno vest.

V čem je trik? V tem, da skupaj zložiš  komentarje, ki ti ustrezajo, ostale pa vržeš ven. Potem v integralnem delu besedila nastane tole:

Lokalec FB podporaSelektivni izbor odzivov na Facebooku kot integralni del članka: v podporo županu in proti protestnikom

Kdo stoji za tem?

Kontakti v kolofonih in razvid medijev nas pripeljeta do Boštjana Lesjaka kot odgovornega urednika, ki je po vsem sodeč tudi ustanovitelj podjetja BK TV d.o.o., s sedežem v Selnici ob Dravi oziroma na Tržaški v Mariboru.

MBREPORT.SI in LOKALEC.SI, če smo konkretnejši, sta v razvidu medijev prijavljena pod podjetjem SPOT, Oglaševanje Boštjan Lesjak s.p., s sedežem na Mariborski cesta 12a v Mariboru.

Več:

Kako postati direktor Nigrada

Fištravčev družinski klub je naša stvar

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

IZTROBLJENJE, sonet

Zrel Fištra je, da »vun se ga iztrobi«,
odšla mu trobit avtov je parada.
Iztrobljenje koristna je navada,
župan naj sliši, ki se skriva v sobi

in čudi se: »Kaj raja bi sploh rada,
razlogov ni za tokratno povorko!«
Zaprl je okno, ker mu je pregorko,
»vun trobijo« mu delavci Nigráda.

Že dolgo tonejo v veliki zgubi,
problemov kup okoli njih se zgošča,
a Fištri se ukvarjat’ s tem ne ljubi.

»Razloga ni,« ponavlja kakor plošča
obnaša se, kot da je padel z Marsa.
Iztrobljenje ponavlja se kot … farsa.

  • Share/Bookmark

Večerov Trump kot naslovni »good guy«

10.08.2017 ob 07:05

Na dan, ko se je v Hamburgu končal vrh G20, skupine razvitih in hitro razvijajočih se držav, na katerem je paradiral Donald Trump s svojo hčerko in je med drugim navrgel neotipljivo obžalovanje umika ZDA iz pariškega sporazuma, so v sobotni prilogi Večera objavili bizarno kolumno v podporo Donaldu Trumpu. Ne, ne gre za overstatement, dobesedno smo bili deležni zapisa neženirane hvale. Kot takšen si zasluži omembo.

Seveda ima intelektualistični dodatek Večera, ki izhaja ob sobotah in je namenjen zahtevnejši publiki, pravico objavljati stališča vseh političnih in ideoloških prepričanj. Razumem tudi, da želi postreči s paleto različnih in da so lahko med njimi tudi politični občudovalci, ne analitiki. Vprašanje je zato bolj, na kakšnem kvalitativnem nivoju to počne in v kakšnih upravičljivih kontekstih. V tem primeru ne najdem nobenih.

Miselno izrazito klavrn in prostodušen zapis nosi sumljiv reklamni naslov, zaradi katerega mi je tudi padel v oči: »Donald J. Trump – The Good Guy« (8.7.2017). Avtor kolumne je magister Tadej Ian, ki so ga podpisali kot »strokovnjaka za politologijo-ameriške študije, FDV«.

Tadej Ian Trump good guyVečerovski dobri ljudje: začetek kolumne

Dobri človek, ne iz Negove

Priznam, za pisca še nisem slišal. Ko sem se pozanimal pri kolegih s FDV, so ugotavljali podobno. Bilo bi zanimivo vedeti, če ga poznajo na omenjeni fakulteti in zaradi česa točno so ga večerovci povzdignili v strokovnjaka za navedeno področje. Da ravno to slovenski uredniki radi počnejo z dr. Bogomilom Ferfilom, še enim neskritim navdušencem nad Trumpom, sicer že vemo.

Toda privzemimo, ne bodimo neprijazni, da navedeno drži. Njegova avtorska kolumna je objavljena ob zapisu novinarja Vojislava Bercka, ki brezbarvno piše o Trumpovih tviteraških strasteh: drži, že velikokrat obdelana topika. Ianov zapis v ničemer posebej ne dopolnjuje prvega – prej je nekakšen neobvezni privesek.

Čemu torej tolikšna naslovna navijaškost razprave o »dobrem možu«, kot so pod črto prevedli angleško frazo? Tokrat ne o dobrem človeku iz Negove, temveč iz Trumpovega stolpa in Bele hiše? Če je kakšen zaneseni sledilec ameriškega predsednika in njegove prve dame ob naslovu morda vzdrgetal ob pričakovanju, pri branju potem res ni mogel biti razočaran. Naslov je izbran ustrezno. Kajti zapis se resnično prebira kot kakšen poenostavljeni republikanski pamflet iz časov najbolj razburkane in vroče predsedniške volilne kampanje. Ki je že kar nekaj časa nazaj minila.

Večerov kolumnist večino svojih stališč napiše zelo naravnost: Trump je zmagal, ker so ga razočarane množice in gospodarske elite vzele za prinašalca sprememb. Seveda, to je bil tudi Žižkov argument, zakaj je bilo treba voliti zanj. Ian nato brezkompromisno pride do vrednostnega zaključka:

»Vse je bolje kot ta strašni status quo, ki ga Trump ruši in ga še bo. Zato je v bistvu “good guy”.«

Dobrota, tj. presoja, kaj tvori dobro v človeku ali njegovem političnem položaju, je s tem kot etična dimenzija definirana že na podlagi obljube spremembe. Če je vse slabo, potem je glasnik novega že po sebi lahko le dobra oseba. Res globoko!

Nepremagljiv, tako ali drugače

Naj v začetno ilustracijo teh za koga morda grobih ocen navedem kar avtorjevo finalno navduševanje, do katerega se dokoplje po nizu afirmativnih stališč, ki nam ves čas dajejo vedeti, kakšna imenitna sreča se nam je zgodila 8. novembra lanskega leta. Američanom sploh. V nekaj lapidarnih stavkih je na zgoščeni ravni izrečeno skoraj vse bistveno, kar velja vedeti:

Trump se poskuša držati svojih predvolilnih obljub, kolikor se jih pač največ lahko. Pa ne zato, ker bi bil dobrosrčen, ampak ker je poslovnež. Pri tem sploh ni pomembno, ali mu s programom uspe. Pomembno je, da da vse od sebe. Če mu kaj ne bo uspelo, pa bodo ceno na prihodnjih volitvah plačali tisti, ki mu tako ali drugače pod noge mečejo polena. In bo v Beli hiši pač še štiri leta.

Prostodušna in po psihološkem vtisu skoraj otroška vera, s katero nas Večerov strokovnjak prepričuje v odličnost Trumpovega političnega udejstvovanja, je vsekakor frapantna že zato, ker povsem povozi empirično evidenco (denimo stališče, da predsednik izpolnjuje volilne obljube), nato navija za nekakšno poslovno kulturo, ki v predsednikovo delovanje menda vnaša superiorno etično odličnost, v istem hipu pa lahkotno zanika načelo politične učinkovitosti, kajti nad njim, npr. izpolnjevanjem programa, je nek abstrakten in večvreden »dati vse od sebe«. Tak napor, in človek se pač zelo napreza, edini šteje. Se pravi, nekakšna značajska trdnost, ki jo očitno občuduje bolj od realizacije programa. Avtorjevo malikovanje Trumpa, ki ga je razvil skozi zapis, se nato prelije v nekaj neverjetno fascinantnega, kar že po sebi vsebuje fascinacijo: v prepričanje, da je Trump vobče nepremagljiv.

Norris ali Übermensch?

Zadnji stavek kolumne si velja podrobneje razložiti, ker je dejansko orgazmičen: Trumpa ni mogoče poraziti.  Intenzivnost te misli verjetno meji na vero in je že skoraj sofistična – če mu uspeva, potem mu uspeva in v to niti ne dvomimo. Toda če mu kaj ne bo uspelo, ker ga pri tem ovirajo, mu bo spet uspelo, kajti dejansko zanj ni ovir, ker ni premagljiv. Gorje tistim, ki bi se mu preveč upirali, nam poskuša dopovedati ta bizarna, dobesedno nepremagljiva logična izpeljava; taki naj si kar sami pripišejo, saj bo ameriški poslovnež in milijarder zaradi njihovega cepetanja še lažje ponovil mandat. Po domače: kdor se upira Trumpu, je gotof.

Težko se odločim, ali Večerov komentator s svojo ludistično izpeljavo – no, izpeljana je s skrajno resnobnostjo – bolj rine v enačenjem ameriškega heroja z neuničljivim Chuckom Norrisom ali nietzschejansko figuro, imenovano Übermensch. Ki bo s svojo neomajno voljo in prevrednotenjem vseh vrednot presegla nihilizem političnih elit in gospodarskih klik, ki so ugrabile ZDA.

Trump in socialna demokracija

Radovedno brskanje po spletu me je pripeljalo do odkritja, da je Trumpov zagovornik iz Večera dejansko zelo aktiven član Občinskega odbora Socialnih demokratov v Cerknici:

V imenu organizatorja, občinskega odbora Socialnih demokratov Cerknica, je Tadej Ian je povedal, da je smisel politike služba ljudem oziroma pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Prireditev je sklenil z besedami, da je bistvo svetovne ideje socialne demokracije stremljenje k družbeni pravičnosti, kar pomeni, da je treba pomagati tistim, ki to najbolj potrebujejo.

Ima še kdo cmok v grlu? Res je nenavadno videti, ko avtor navijaško zapiše stavek »Trump je poslovnež brez milosti, kot se za uspešne ameriške poslovneže spodobi. Edini cilj je zmaga ne glede na posledice.«, nato pa ugotavlja, da ni levice v politiki, zaradi česar da ni socialnega usmiljenja. Njegov osupljivi sklep? Tole: »Prav zato so se tudi tisti Američani, ki v socialnem smislu dihajo na škrge, oprijeli Trumpa, ker so vedeli, da v primeru zmage Clintonove ne bo ničesar pametnega.« Ne, to ni zgolj hermenevtika volitev, njemu se to zdi odlična rešitev!

O neki sorodnosti

Navdušenje domačih socialnih demokratov velikokrat jemljem za možni simptom izpraznjenosti njihove politične agende. In ne le tega, morda del njihovega članstva nima nobenih težav s predsednikom Borutom Pahorjem na povsem analogen način, kot jih nima s Trumpom. Že res, da pretežno zaradi njegove pretekle politične pripadnosti. Ampak kaj nam to pove o načelnosti podpornikov? V nekem zapisu sem že primerjal populizem prvega in drugega ter pokazal, da je k podpori drugega zavezan tisti, ki bi zagovarjal prvega. Kakor da bi bila na delu maksima »On je nepremagljiv, zato je nujno, da ima prav. Kdor zmaguje, pa je dober človek«. Skratka: če zmaguješ, je to znamenje naklonjenosti volivcev. In če so ti naklonjeni, imaš nujno prav v svojem X. Kaj je ta X, je v naslednjem koraku razpuščeno: lahko je program, lahko je karakter, lahko je fizična karizma. Karkoli. Šteje le priljubljenost, ki vodo do zmage, zmaga pa je po sebi jamstvo ustreznosti in pravilnosti naših izbir. Malce se celo bojim, da se na neki točki vera v (mitične) heroje obrne in postane tole: »Kdor je dober človek, je nepremagljiv. Zato je nujno, da ima prav.«

Kerber in medijsko čuvajstvo

Ko Večerov strokovnjak za ameriške študije prvoosebno opisuje svoje lansko pričakovanje, da bo Trump zmagal, se mora obregniti ob pse čuvaje. Ti so menda bili Trumpu izrazito krivično nenaklonjeni:

Še posebej zato, ker ameriški mediji čuvajo vhod v Belo hišo, kot je v starogrški mitologiji troglavi pes Kerber čuval Had, da se ja ne bi kakšen tak tič, kot je Trump, pretihotapil v Ovalno pisarno. Ameriški mediji so kreativno ustvarjali vzdušje, da bo zmagala Hillary, in ji tako poskušali mrzlično pomagati. In prav tako zdaj intenzivno malodane smešijo in kritizirajo Trumpa ter mu pripisujejo neuspehe, ker se še kar mehanično, kot da bi bili na avtopilotu, držijo omenjenih nepisanih pravil.

Teza o odvečni medijski kritiki zveni znano tudi za domače razmere. Še čudno, da po zgornji analogiji avtor ni izpeljal istega zaključka: bolj ga boste mediji napadali, prej bo znova zmagal. Zdaj pa kar nadaljujte! Mimogrede, morda v nekaj takega, v nekakšno tezo o neuničljivosti, verjame tudi sam predsednik. Kakor da bi računal s tem, da odkrito zastraševanje, zasmehovanje in disciplinizacija medijev štejeta za spektakel, ki mu ne more škodovati pri javnomnenjski podpori, zato jih lahko po mili volji izvaja.

Res, če bi Donald Trump vedel, da ima v slovenskih medijih tudi nadvse vnete privržence, kot sta Ian in Ferfila, bi verjetno tudi njegova arogantna vročična vojna proti domačim novinarjem in medijskim hišam vsaj malo popustila. Kajti kaj bi se bolj prileglo neskončnemu egu kot laskanje o lastni neuničljivi pomembnosti? Res se ne spomnim, da bi julija 2017, po izkušnji vseh nesposobnosti in peripetij na političnem parketu, kdo tako sistematično Trumpovo nečimrnost zamenjeval za hvalevredno odločnost, njegov prezir za značajsko trdnost, spretnosti poslovnega barantanja za politično veščino, samozaljubljenost za izjemno osebno vrlino in grajo novinarjev za gesto pravičnika.

Več:

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Tadej Ian Trump VečerIzsek iz sobotne priloge Večera, 8. julij 2017

  • Share/Bookmark

Ruplove vojaške rešitve za Hrvaško. Naši mediji zaenkrat molčijo

22.06.2017 ob 08:15

Kakšna dva ducata medijev je mogoče našteti na spletu, ki so včeraj poročali o novih nespametnih izjavah Dimitrija Rupla, v katerih poziva k vojaškemu zaostrovanju situacije s Hrvaško ob sprejemu arbitražne odločitve, napovedane za te dni.

Naslovi so povečini alarmantni. Mediji so na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini in Srbiji predvsem povzemali dvoje: da je po mnenju bivšega zunanjega ministra v Piranski zaliv nujno poslati vojaško ladjo in kupiti še nekaj novih, da bodo branile slovenske teritorialne vode, nato pa neke vrste samokritiko slovenske nacionalne zavesti, ki zaradi štirinajst dni hrvaškega dopustniškega morja izdaja slovenske nacionalne interese, zaradi česar se Slovenci še »nismo odcepili od Hrvaške«.

Srbski kurir je s kar nekaj pretiravanja novi spor povzel v naslovu:

HRVATSKA I SLOVENIJA NA IVICI SUKOBA: Rupel bi da šalje ratne brodove u Piran kako bi odbranili granicu!

Naslovi več kot 20 zapisov so alarmantni vsi po vrsti, recimo: »Rupel: Slovenija treba da pošalje ratni brod na granicu sa Hrvatskom«, »RUPEL PRIJETI HRVATSKOJ ‘Slovenija u Piranski zaljev treba poslati vojne brodove’«, »Rupel poručio: “U Piranski zaljev treba poslati ratne brodove da čuvaju slovenske vode”«, »Rupel: Slovenski ratni brod Triglav mora biti spreman za ‘obranu Piranskog zaljeva’«, »Rupel nam prijeti: U Piranski zaljev treba poslati vojni brod!«, »Slovenija bi u Piranski zaliv trebalo da pošalje ratni brod« in podobno.

Rupel Kurir vojnaRupel kot zvezda srbskega Kurirja

Kako o tem poročajo slovenski mediji?

Če smo na meji vojnega spora s Hrvaško, potem smo Slovenci izrazito neinformirani. Namreč: če se vprašamo, kako zapise južnih sosedov povzemajo slovenski mediji, bomo lahko hitro zložili sliko o stanju slovenskega novinarstva. Čeprav je od Ruplove izjave minilo več kot 48 ur, od citiranih povzetkov pa 24, je odgovor preprost: sploh niso opazili. Nikakor. Nikjer.

Edina izjema je en samcat stavek, povzet na STA, v pregledu poročanj agencijskih novic drugih držav. In res, o Ruplovih izjavah sta poročala Tanjug in tiskovna agencija Federacije BiH Fena. Nepričakovano je ta stavek netočen:

Srbska tiskovna agencija Tanjug je pisala, da je slovenski politik Dimitrij Rupel povedal, da bi morali na predvečer napovedane objave arbitražne odločitve o sporu o meji med Slovenijo in Hrvaško poslati v piranski zaliv bojno ladjo, ki bi varovala teritorialne vode.

Rupel nikjer ni dejal, da naj pošiljanje vojaških ladij v Piranski zaliv velja le za »predvečer« napovedane objave. Še več, o tem ne poroča niti Tanjug, ki se sklicuje na hrvaški portal Indeks. In tudi na njem ni takšnega partikularnega podatka.

Lakmusov papir in slovenske novinarske uzance

Bombastične izjave bivšega ministra bodo lahko služile enkrat več za lakmusov papir za izmero odzivnega časa in načinov delovanja slovenskih medijev. Če se bodo ti sploh odločili povzeti pisanje naštetih. Izmerili ga bomo lahko dobesedno od začetka: kdo bo prvi, kako se bo pisanja lotil?

Zaenkrat nič ne kaže na to – in prav tak molk lahko sproža dve vrsti razlag. Po prvi so slovenski novinarji preprosto dovolj lenobni in jim iz razloga inercije ne uspeva opraviti svojega pričakovanega dela. Pa kaj, če smo na robu vojne, so what? Po drugi obstajajo za njihov molk določeni motivi in premisleki: morda preprosto v tem, da so presodili, da gre za medijsko spinanje naših sosedov. Takšno ravnanje bi terjalo kar nekaj dodatne utemeljitve. Da ne povzemajo stališč Janševega portala, je sicer pričakovana praksa, za katero stoji poprejšnja presoja verodostojnosti. Žalibog pa ta za poslabšanje odnosov s sosednjo državo ni relevantna. Če namreč kakšen bivši politik in trenutni rektor (!) izreka nespametne besede, je za to dovolj (uporaben) kateri koli medij – škoda je lahko enako velika.

Kaj točno je izjavil Rupel?

Kaj točno je Rupel uspel povedati za Janševo Nova24TV in v kakšni meri so hrvaški in drugi novinarji morda pri prenosu sporočil pretiravali? V zapisanem poročilu beremo naslednje:

Dimitrij Rupel pa se boji, da je trenutna vlada Mira Cerarja premalo odločna, da bi lahko Hrvate prisilila k spoštovanju odločitve arbitražnega sodišča. “Državi bosta imeli šest mesecev časa, da implementirata sodbo, Hrvati pa imajo ob tem precej več manevrskega prostora, ker so izstopili iz tega dogovora. Hrvati imajo pač takšno navado, da tisti del sodbe, ki jim ustreza, spoštujejo, tistega, ki jim ne, pa preprosto zavrnejo. A tako se lahko obnašajo, ker jim Slovenci to dopuščajo,” dodaja nekdanji zunanji minister. “Težava je tudi v tem, ker Slovenci še vedno množično odhajajo na morje k sosedom in so pripravljeni za tistih 14 dni, po možnosti v kakšnem kampu, žrtvovati državne interese. In to je glavni slovenski problem, na nek način se še vedno nismo odcepili od Hrvaške!” Po njegovih besedah bi morala Slovenija v Piranski zaliv postaviti svojo ladjo Triglav in kupiti še nekaj novih, ki bi branile slovenske teritorialne vode.

Na ravni povedanega vidimo, da lahko sleherno napako, ki bi bila »izgubljena v prevodu«, izključimo. Vse, kar so povzeli hrvaški in drugi mediji, je res zapisano in pripisano Ruplu. Kar jim lahko očitamo, je zgolj takšna ali drugačna doza hipertrofije v naslovih in izpeljavah. Je to veliko bolje od prakse domačih novinarjev, ki zaenkrat raje popolnoma molčijo?

Rupel Jutarnji vojnaRupel in Jutarnji list

Rupel Index vojna.PNGRupel na hrvaškem Indeksu, ki ga večina povzema

Rupel 24sata vojnaRupel na 24sata

Rupel RTS vojnaRupel in srbski RTS

Rupel Novi list vojne ladjeRupel in Novi list

  • Share/Bookmark

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

22.06.2017 ob 08:14

Standardno klišejsko spraševanje javnosti in velikega dela množičnih medijev, ki so se mu povsem podredili in ga že skoraj mazohistično ponavljajo v svojem razpredanju, ali je predsednik Borut Pahor s svojo »ljudskostjo« morda degradiral predsedniško funkcijo, dobiva svoj prvi otipljiv obris odgovora.

Kaj točno bi lahko dokazovalo, da jo je res, kot trdim sam in k sreči podobno še kak ducat komentatorjev, četudi tudi tistih nasprotnih nikakor ne zmanjka? Verjetno naslednje: če dobivamo množico kandidatov za letošnje volitve, ki so napovedali svoj nastop, kot so Marjan Šarec, Ljudmila Novak ali Jožef Horvat, Zmago Jelinčič, Milan Jazbec, Damjan Murko, Dominik Kozarič, Žiga Papež – Papster, Andrej Rozman – Roza, Milan Robič, Jožef Jarh, Ludvik Poljanec in Aleš Cepič, potem iz takega širokega nabora morda smemo sklepati, da si že skoraj slehernik v državi domišlja, da lahko enako dobro opravlja predsedniške naloge. In res, takšen občutek bi res sledil. Situacija, ki jo je nesporno iniciiral predsednik.

Murko kandidatura predsednik.PNG24ur.com in napoved kandidature Damjana Murka

Seznam še zdaleč ni zaključen, toda 12 kandidatov, od katerih številni padejo v svet zabave in glasbe, vsaj malo daje slutiti, da se je odvrtel reverzni proces: če je Pahor državljankam in državljanom signaliziral, da je lahko kdorkoli, da lahko opravlja naloge kateregakoli poklica ali službe slehernika, s čimer je omogočil psihološke identifikacijske mehanizme, se zdaj sporočilo vrača v obrnjeni obliki: državljanke in državljani dokazujejo, da lahko stopijo v njegove škornje in na njegovo mesto. Kar si sejal, to si žel: ljudskost v obnašanju je proizvedla zahtevo ljudi, da Pahorja kot enako kompetentni, torej nekompetentni, zamenjajo. Njega morda res. Če smo vsaj malo resni, pa verjetno vemo, da si na čelu države ne moremo želeti takšnega ‘kogarkoli’.

Degradacija in komunikacijski flirt

Na nekaj mestih, več v povezavah na koncu zapisa, sem razvil tezo, da bi lahko specifiko Pahorjeve komunikacijske obsedenosti, ki jo je v največji meri zamenjal s pričakovano predsedniško prezenco, z enim pridevnikom opisali kot flirtajoči ali flirt populizem.

Njegov pristop, izjemno uspešen in prepričljiv, ima za temeljni namen koketirati z ljudstvom in politiki, proizvesti naklonjenost in všečnost ter nato doseči bodisi uspešen volilni rezultat ali realizirati partikularni politični cilj. Preprosto s šarmom – če je treba, mu ni težko celo dobesedno zaigrati prisrčne zaljubljenosti v sosednjo predsednico vlade Jadranko Kosor ali objeti kakšne političarke z dodatno osebno zavzetostjo. Cilj flirtanja je enostaven: doseči neposredno identifikacijo s preprostim ljudstvom v karseda veliki meri ali obsegu, pri tem pa ustrezno sprožiti čustveno navdušenje čim širše palete ljudi.

Pristop je kot ustrojen za tabloidne medije in pristope, v svoji sočnosti in atraktivnosti jim je pisan na kožo. Resni množični mediji ne želijo zaostajati, zaradi padanja naklad in gledanosti si tega niti ne upajo privoščiti, zato trendu rumenizacije in »politainmenta« sramežljivo nekritično sledijo.

Da bi se opral odgovornosti preteklih funkcij, predsednika vlade, poslanca, predsednika stranke itd., je Pahor pri svoji uspešni transformaciji iz standardnega politika v neke vrste antipolitika v takšno postopanje bil skorajda prisiljen. Po polomiji z vodenjem slovenske vlade je »depolitizacija« njegovega javnega ravnanja bila naravna izbira, s katero je moral množice prepričati, da je vreden novega zaupanja. Tokrat kot nekdo, ki s politiko, njeno vselej umazano platjo, tako rekoč kot povsem drugi človek sploh ni povezan. Potreboval je model, v katerem bi se lahko od nje distanciral.

Njegova siceršnja afektiranost, narcisizem in všečnost so prišli odlično do izraza na volitvah 2012, menjava registra obnašanja klasičnega politika v register nekakšnega antipolitika z ljudsko provenienco pa je narekovala prilagoditev vsem komunikacijskim trendom domnevne »nove politike« in socialnih omrežij. Do razklica »kralja Instagrama« s strani izbranih tujih medijev je nato bil le še korak, obsedenost z všečnostjo na vseh možnih nivojih komunikacije pa stvar osebnega imperativa.

Instagram kot simptom

Koketiranje z ljudstvom najdeva svoj najbolj zgoščeni in pregnantni izraz prav na Instagramu, a je navzoče v vseh kanalih in nivojih njegovega udejstvovanja. Tega bi lahko razdelili na dve polovici: prvo predstavljajo nenehni fizični kontakti in udeležbe na dogodkih, obsežna osebna srečanja in pogovori z ljudmi, na katerih dokazuje svojo prisrčnost, duhovitost, avtentičnost in ljudskost. Drugi zadevajo medije in socialna omrežja. Komunikacijski populizem in »popularizem« sta strogo namenska in sebična: nič ne dokazuje, da bi Pahor želel neposredno zagovarjati politične, socialne ali kakšne druge interese ljudstva. Vse pa kaže, da mu je mar le za naklonjenost plebsa kot volilne baze.

Morda gre pri tem res za neke vrste lahkotnost – kar zadeva naivnost ljudi. V časopisu Delo, kjer imajo težave s citiranjem moje malenkosti, so mi pripisali tezo, da Pahor prakticira »lahek populizem«. Očitno se človek v Delu, tako kot npr. v Večeru, lahko znajde le po pomoti:

Predsednik sicer pravi, da je oseben stik najpomembnejši. Profesor na mariborski univerzi Boris Vezjak je Pahorjevo komunikacijo označili za lahek populizem. Pahor pa je dejal, da instagram ni omrežje, preko katerega bi lahko širil politične ideje.

Dejansko je takšno meni sicer nerazumljivo definicijo podal citirani avtor Marko Rakar v Guardianu, avtor prispevka pa jo je očitno pomešal z mojo prej omenjeno tezo o flirt populizmu, objavljeno tudi na straneh časopisa Politico in v londonskem Timesu.

Nekaj tujih zapisov, večinoma ne neposredno kritičnih, je po svoje celo afirmiralo Pahorjevo pozicijo, morda z nekaj rahlimi ironičnimi podtoni. Rezultat: predsednik je bil s svojimi tujejezičnimi članki o tem, da je kralj Instagrama, celo odkrito zadovoljen. Na sceni Pahorjevega nenehnega komunikacijskega nagovarjanja, ki je državljanom ugajajoče kar zlezlo pod kožo in ga pretežno niti ne želijo več problematizirati, če so v redkih trenutkih treznosti to sploh kdaj želeli početi, se s tem že nekaj časa ne dogaja nič novega. Glavni protagonist se očitno tega zaveda, ker ne menjuje zmagovitega konja. Še več, fascinanten recept kampanje leta 2012 ponavlja in ga je inkorporiral v svojo predsedniško funkcijo. S tem je njegov mandat postal dobesedno podoben permanentni volilni kampanji.

Kdo izvaja komunikacijski flirt?

Predsednik, ki je v komentarjih na družbenih omrežjih s strani bralcev največkrat navdušeno označen za nekoga, ki je »frajer«, »car«, »kralj«, se za takšen imidž hudimano trudi. Njegovo nenehno oznojeno čelo priča o visoki ceni popularnosti. Naključij ni: morda ni tako nepomembno, da je šele za hrvaški medij predsednik priznal, da fotografije na Instagramu izbira osebno in da jih, kot kakšen ritual, objavi vsak dan točno ob 17.00 uri.

Vse mora biti narejeno v popolnosti, nič ne sme biti prepuščeno igri naključja. Logika je torej nasprotna tisti pri Donaldu Trumpu: pri ameriškem predsedniku nikoli ne veš, kakšno neumnost bo tvitnil, zaradi česar njegovi sodelavci v Beli hiši živijo v nenehni grozi pričakovanja nove neumnosti. Sistematičnost in spontanost pri Pahorju odpadeta. Na vprašanje, kdo mu ureja Instagram, je predsednik v intervjuju za Večernji list povedal:

Cjelokupnu politiku, vanjsku i unutarnju, te komunikaciju s javnošću radi tim od deset ljudi. Instagram uređujem sa suradnicom, ali u posljednja tri mjeseca sam odabirem fotografije za objavu. Nema tu velikog posla.

Ne le to, da predsednik uporablja kar deset ljudi v svojem kabinetu, da se ukvarjajo z njim, kot je mogoče razumeti, in se pripravlja tudi na to, da obvlada še nekatera druga družbena omrežja, pri vsakem želi, glede na naravo omrežja, temu ustrezno prilagoditi svoj tip komunikacije, da bo ta maksimalno učinkovita. Na delu je, skratka, popolna sistematika:

Jednu stavim svaki dan u pet sati. Imamo koncept objavljivanja na Instagramu. Kao i na Twitteru, jer bavimo se i drugim društvenim mrežama. Ubuduće ćemo se odlučiti i za Snapchat dopusti li nam vrijeme, ipak nas je malo, a sve želimo napraviti savršeno. Tako je i s Twitterom. Na njemu priopćavamo politička stajališta, a na Instagramu svoj osobni karakter. Obje su stvari važne, pogotovo zbog komunikacije s mlađom generacijom. U intervjuima sa stranim medijima, primjerice s Politicom, Associated Pressom, The Guardianom, Allgemeine Zeitungom, Kleine Zeitungom, The Timesom itd., bilo je pitanja vezano za to je li to novi trend. Zasigurno društveni mediji predstavljaju novi komunikacijski kanal s javnošću koji ne smijemo podcijeniti, ali ni precijeniti. Ništa ne može zamijeniti stisak ruke, razgovor s ljudima.

Novi trendi

A ne gre le za to, da želi biti predsednik trendovski, blizu psihogramu mladine. Po načelu »za vsakogar nekaj« je sistematično navzoča družbena omniprezenca postala razširjena na vsa možna področja komuniciranja. Da v tem ni veliko etičnosti, le koketiranje zunaj in tudi znotraj politike, dokazuje tudi premišljena kategorizacija samopromocijskih in vedno radikalno personaliziranih fotografij.

Še več, tudi dnevna rutina, ko Pahor skoči na politično turnejo, dopoldne na klepet k Angeli Merkel, nato pa popoldne brž še na Berlinski festival, vedno bolj nakazuje, da so se teatraličnost, poziranje in igra flirta umestili v vsakdan in postali del menda normalnega sicer državnega protokola in procedur. Presenetljivo se Pahor venomer pretvarja, saj se mora, da je predstavnik ljudstva, ne države. Kar seveda ne drži, saj ni sindikalist. V prvi vrsti velja obratno, da je reprezentant države, ne ljudi. Za legitimacijo populizma pa je seveda primoran v pretvarjanje glede prvega.

Kategorizacija vrst flirta

Ob bolj »državotvornih« fotografijah, ki dokazujejo, da je predsednik pomemben državnik, ki se rokuje s številnimi drugimi in vmes resno opravlja svoje poslanstvo kot predsednik, se Pahorju zdi pomembno flirtanje z ljudstvom s pomočjo celega niza skrbno izbranih vizualij, selfijev in fotografskih podob, pri čemer so objave sčasoma postale bolj strukturirane in sistematične.

S sistematičnostjo merim na dejstvo, da so postale bolj »žanrske«, da jih je mogoče kategorizirati v več skupin, da so glede na »žanrskost« postale uravnotežene in so objavljane v določenih ciklusih, ki se ponavljajo. Dimenzija flirtajočega populizma, komunikacijskega razmerja do državljanov, na katerega stavi Pahor, da bi koketno plenil navdušenje množic, nam s tem razpade na različne kategorije javnosti, v katere je njegov flirt usmerjen. Naj jih nekaj naštejem v podporo svoji tezi.

Državniško zaodrje: za ljubitelje državniških vlog

Nekatere objave fotografij stavijo na njegovo državniško funkcijo, ki jo opravlja. Na njih Pahor ni »tisti drugi«, še vedno se giblje znotraj pričakovane vloge, vendar imajo fotografske vizualije obeležje »obstranskega« dogajanja, ki spremlja opravljanje njegove službe ali se odvija v zaodrju bolj formalnih in proceduralnih dogodkov. Takšna je »gasilska« fotka s turškimi varnostniki, poziranje pred začetkom novinarskega intervjuja ali v maskirnici, portret predsednika, ki je zatopljen v branje na letalu, in podobno. Cilj koketiranja je najširša publika, ki v njem še vedno vidi podobo državnika in si želi »zmehčanih« vsebin, ki so dovolj atraktivne za samopromocijo.

Pahor varnostnikiPahor in turški varnostniki: na hudomušen način

»Jaz in Tanja«: biti partner

Čeprav se rad pohvali, da živi nepapeško življenje in da je njegova partnerska zveza komplicirana, če ga povzamem zelo benigno, je instagramska produkcija velikokrat namenjena promociji njega in njegove Tanje, »prve dame« Slovenije. Največkrat v igrivih, samokritičnih podtonih. Ljubezen je menda neperfektna reč.

Pahor Tanja nepopoln parZnamenit cinizem na svoj račun: neperfekten par

»Jaz in Luka«: biti starš

Niz fotografij, včasih tudi video posnetkov, je posvečen »malemu Pahorju«, ki menda pridno hodi po stopinjah svojega očeta. Včasih ga nadomesti na sprejemih v predsedniški palači, spet drugič oče objavlja vragolije svojega sina na rolki in igra rahlo zaskrbljenega starša. Mediji nam pozabijo pojasniti, da sin pridno hodi po političnih stopinjah in nastopa na programskih konferencah SD, kjer ugotavlja, da mora EU postati »domestičen politični prostor«, standardi v njej pa »univerzalni, evroverzalni«. Skratka, zakaj bi predsednik promoviral le sebe, če lahko tudi prihodnjega politika?

Pahor instagram LukaEna redkih fotografij, kjer ni ovekovečen sam: sin Luka v akciji

Družinska nostalgija: za stare mame

V to kategorijo sodi garniranje podobe s produkcijo romantičnih izletov v lastno otroštvo s pomočjo objav starih, črnobelih fotografij sebe, svoje mame, hišnih ljubljenčkov, otroškega medvedka in podobno. Njihov skupni imenovalec je družinsko oziroma avtobiografsko ozadje, čas mladosti in odraščanja, manekenstva in podobno. Ciljna publika te vrste flirtanja je predvsem starejša generacija, v družinske vrednote usmerjeni posamezniki in vsi, ki ljubijo arhivske posnetke in v njih uživajo.

Pahor instagram otrokPredsednikovi začetki in njegov medvedek

Znane osebnosti s področja zabave: za siceršnje oboževalce

Pahor nemalokrat objavlja fotografije, na katerih je skupaj z znanimi ljudmi s področja zabave, glasbe, športa. Kategorija tovrstnih sličic je prepoznavna, srečevanja s »celebrities« so del napihovanja lastne pomembnosti s selfiji znanih osebnosti, npr. s pevcem Bonom ali manekenko Naomi Campbell, domačimi estradniki, npr. Janom Plestenjakom, Heleno Blagne in tako dalje. Včasih si pač dodatno pomemben že zato, ker si skupaj s pomembneži. Nekaj, česar očitno ne potrebujejo le navadni ljudje.

Pahor Bono staraPevec Bono in slikanje z znanimi svetovnimi obrazi

Športne fotografije: za vsakega športnika

Promocija sebe kot športnika in objava fotografij s športno vsebino je navzoča v dokaj razširjenem obsegu: Pahor kot zagrizen rekreativni športnik ali nekdo, ki se udeležuje športnih dogodkov ali na njih pozira, nekako ustreza pomembnemu delu imidža, ki ga gradi o sebi. Znano je, da je Pahor po lastnem priznanju tako rekoč s športom obseden, da na sobnem kolesu prebira knjige in gleda filme, itd.

Pahor športnik MessiNe Messi, tudi ne Ronaldo, ampak oboje

Turistične fotografije: za ljubitelje potovanj

Včasih predsednik sentimentalno objavi posnetke s turističnih ali tudi turističnih obiskov znamenitih krajev sveta, npr. Petre ali Jeruzalema. Morda kategorija, ki je manj izstopajoča, ker ima premalo naboja atraktivnosti in deluje zlizano, toda celo na teh fotografijah velja železno pravilo: ne objavi fotke, na kateri nisi v središču pozornosti ti sam.

Pahor JeruzalemPrepoznavno turistična fotografija: zid žalovanja

»Cute« fotografije z otroki: za vse, ki jih imamo radi

Pahorjevo ravnanje z otroki je videti res avtentično pristno. Priznati je treba, da je v takšnem kontaktu, za razliko od kakšnega Mira Cerarja, ki je v neverbalni komunikaciji in govorici telesa izrazito nespreten, predsednik izrazito prepričljiv. Pahor zato, kakor da bi se zavedal svoje pristnosti in z njo povezanih talentov, rad objavlja sebe v družbi otrok, tudi prejete simpatične otroške risbice in pisma, ki predsednika – no, najširšo javnost, ki ji je prezentacija namenjena – razveseljujejo v prijetnem prepričanju, da je zanimiv in »prava faca« tudi za otroke. Kategorija, ki je v svoji pogostosti precej izstopajoča.

Pahor otrok v naročjuHudomušnost in prikupnost v enem: koketiranje s pomočjo otrok

Zamišljeni meditativnež: za ljubitelje duhovnosti

Intrigantna v svoji posebnosti je serija fotografij, ki promovirajo podobo resnega, vase zazrtega, toda vselej osamljenega in meditirajočega predsednika, ki si vzame čas za premislek o sebi in svetu. Na njih je skoraj vedno res čisto sam – reprezentacije očitno stavijo na tiste, ki bi radi verjeli, da je Pahor samospoznanja željan človek, ki išče samega sebe in predan filozofskemu samoiskateljstvu. Del takšne upodobitve je v nekoliko specifični maniri bila tudi znamenita fotografija iz Kaira, na kateri je osamljeni predsednik začutil domotožje – kasneje je sprožila ti. »boruting«.

Pahor osamljenNekaj za osamljene Slovence: predsednik ima rad samoto

Pahor kot slehernik: za čisto vsakogar

Ena močnejših kategorij, a še zdaleč ne edina: kontinuirana produkcija volonterskih akcij, v katerih Pahor kot multipraktik dokazuje, da je eden-izmed-nas, da je res blizu malim ljudem, da je človek iz mesa in krvi. Nekdo, ki je lahko kdorkoli, zato lahko opravlja katero koli delo, službo ali funkcijo. Včasih se hipoma duševno preobrazi in aklimatizira, kot kakšen Allenov Zelig, ter prevzame sposobnosti svojega sogovorca, s katerim se trenutno druži: nenadoma postane zidar, mizar, picopek, nogometaš, igralec bobnov… Ciljna publika tovrstnih objav je tu najširša, tako kot sama aktivnost predsednika nam želijo fotografije sporočiti, da je pred nami maksimalno ljudska oseba simpatično blizu vsem, neglede na človeške razlike.

Pahor mizar pomežikPahor za vsako priložnost in vse poklice: ni flirta brez pomežika

Omniprezenca in profanizacija poklica politika

Pahor s široko paleto profilov ciljne publike presneto zavestno in načrtno pokriva izjemno širok, tako rekoč univerzalni nabor kategorij ljudi in njihovih interesov. Njegova omniprezenca je s tem nadgrajena s pojavnostjo za različne okuse in preference zelo širokega diapazona državljanov.

In kar je prepoznavna strategija na Instagramu, verjetno velja tudi drugod. Ker to počne po lastnih besedah premišljeno, ni nobenega dvoma, da se bolj predaja cilju lastne samopromocije kot kakšni drugi klasični politični agendi – kar je ves čas že osnovna teza mojih spoznanj. Državniške funkcije v klasičnem smislu ni opustil, to bi bilo prenevarno, jo je pa skompenziral in dopolnil z likom ljudskega koketa, ki mu množica ne more ničesar zameriti, ker vse, kar počne, menda dela iz srca in zato, ker je to pač »on sam«.

Že sam obstoj komunikacijskih ciljev in deloma razkrite elaborirane strategije dokazujejo, da teza o avtentičnosti, o tem, »da takšen pač je«, že sama po sebi ni avtentična. Dejstvo, da je retorično in komunikacijsko vešč, navidezno pristen in dostopen, še ne more šteti za zadosten pogoj za oceno, da je v njegovem pristopu na delu popolna spontanost. Imam kar veliko indicev za vero, da se dogaja prav nasprotno.

Več kot degradacija

Seveda so na delu mehanizmi, ki daleč presegajo »degradacijo« funkcije predsednika republike. Po Pahorju ne le, da ne bo več možno ali bo zelo težko znova dobiti resnega predsednika republike, kot smo ga navajeni, temveč se novim standardom pričakovanih učinkov politainmenta kot sestavnega dela mediatizacije politike najbrž ne bodo mogli upreti prihodnji med njimi. S svojim ravnanjem je Pahor sprožil nepovratne trende profanizacije poklica politika in novinarje celo uspel zadovoljiti s sklicevanjem na domnevno prepotrebno modernizacijo pristopa, ki bi mu morali slediti vsi.

Več:

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Barbika, naš instagram predsednik

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Predsednik Pahor o skrivnostih frizerskega populizma

Pahorjeva nova teorija iskrenosti: koliko šteje?

Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja

Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

Sproščeni Pahor in ideali neresne politike

Pahor v Marofu: ko suženjstvo premaga flirt

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Srečni dnevi za narod, ki ima takega carja

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pahorjev medijski servis

Ime česa je na žaru pečeni Pahor?

Na žaru s Pahorjem: prijazno kot na pogrebu

Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem

Pahorjeva oznojena prisotnost v tabloidnih medijih

Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev

Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih

Pahorjeve potne listine in seksizem

Nepapeške Pahorjeve miške

Pahorjevi nezavezani čeveljci

Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji

Ta čuden incident Pahorjevih psov čuvajev

Pahor za ene kot McConaughey, za druge ga ni

Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil

Pahorjevi demoni in teopolitika

Pionir česa je Borut Pahor? Znova o sproščenosti.

Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih

Kavboj Pahor in protokol posmeha

Pahorjevo mišljenje mišljenja

Pahorjev »boj« kot narcisistični populizem

Pahorjev kozmetični program je naše upanje

Medijska aritmetika: 1 + 1 = Pahor

Vsi Pahorjevi angeli

Pahorjeva obvladanost

Porozna logika Pahorjevih pomilostitev

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Pahor ob pomilostitvi zamolčal mnenje pravosodnega ministra

Pahor proti Pahorju: najhujše je in najhujše ni za nami

  • Share/Bookmark

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

22.06.2017 ob 08:14

Zgodba okoli investicije Magne v Hočah postaja vedno bolj prvovrstna politična tema v državi, žal manj izmenjave argumentov in bolj retoričnih puhlic in čustveno obarvanih prepričanj. Še več, že dolgo se ni zgodilo, da bi kakšno investicijo, če odmislim istočasni in za vlado podobno ključen projekt drugega tira, spremljal tolikšni medijski covfefe, če uporabim Trumpov tipkarski neologizem.

Po drugi strani je Magnin prihod dobesedno razklal narod na dve polovici, kar se tiče podpore projektu – del prebivalstva, tako lokalnega kot nacionalnega, prepričano navija za prihod avtomobilskega giganta s kronskim argumentom, da bo ta prinesel krvavo potrebna delovna mesta v okolje, kjer ravno tega kronično primanjkuje, Slovenijo približal Evropi in odprl vrata novim investicijam. Ta del počasi že išče krivce za nastalo škodo, ki bo sledila, če se bo Magna umaknila zaradi tega, ker »ni dobrodošla«, kot rad ponavlja direktor Magna Steyr.

Drugi del ljudstva bolj od tega goji različne pomisleke o tem prihodu, ki se porajajo na številnih nivojih: zaradi posegov v okolje, lahkotnih političnih in zakonskih asistenc s strani Cerarjeve vlade, finančnih dotacij, razlastitve kmetov, poseka gozda, neenakih možnosti za tuje investitorje, ki niso izenačeni z domačimi.

Magna, dobrodošla!

Zdi se, da je projekt zbiranja podpisov na strani http://www.magnawelcome, vključno s Štajersko gospodarsko zbornico, dodal še svež kamenček v mozaiku hektične polarizacije. Izoblikovalo se je prepričanje, da so pri tistih, ki nasprotujejo projektu, na delu iracionalni momenti in čustva. Marko Novak, direktor skupine Optima, je recimo ob podpisu podpore dejal: »Pri zapletih okrog Magne gre za popolno nagajanje ljudi, ki s svojo majhnostjo blokirajo eno veliko stvar. Maribor potrebuje velike vlečne konje, malih in srednje velikih imamo dovolj.«

Melita Ferlež, nekoč direktorica Henkla, je v podobni funkciji komentirala takole: »Magne se ni treba bati, bati pa se je, da nam bi tako velika naložba po lastni neumnosti spolzela iz rok.«

magna welcomeOranžna stran http://www.magnawelcome.si, ki je kasneje postala zelena

Lahko bi dejali, da se je, še zlasti po požaru v vrhniškem Kemisu, polarizacija v mnenjih in podpori sprevrgla v kolektivno histerijo in tudi glede tega navrgla nove delitve: skeptikom se zdi, da je histerična vlada in vsi, ki projekt podpirajo, podpornikom projekta se zdijo pretirano čustveni in iracionalni vsi, ki izražajo dvome. Povsem anonimni kreatorji strani na omenjeni strani so se pozabili podpisati, z velikimi črkami pa so napisali v prvi osebi množine: HVALEŽNI VAM BOMO.

Podčrtati želim naslednje: absolutno nedopustni se mi zdijo prehitri zaključki, da vsi, ki imajo pomisleke, obveljajo in so stigmatizirani za nasprotnike projekta, zaradi katerih lahko ta projekt propade. S tem ne trdim, da na delu niso neutemeljeni strahovi in pomisleki, a takšna izsiljevalska gesta preprosto ni sprejemljiva.

Lažna dilema

Skratka, nisem pristaš licitacij o nagajanju majhnih ljudi, tudi ne gojenja posebnega slepega zaupanja do prihajajočih investitorjev. Podobno se mi delitev taborov na »pro et contra« v zadevi Magne zdi lažna dilema: kar zadeva lokalno prebivalstvo, sploh ne poznam čistih nasprotnikov tega projekta. Že iz tega dejstva hitro pridemo do bojazni, da se v razpravah pogovarjamo eden mimo drugega. Da bi metodološko začeli ločevati med političnimi interesi strank in posameznih interesnih skupin na eni ter menda drobnjakarskim in destruktivno naravnanim ljudstvom na drugi, bi bilo edino pošteno dejanje.

Ker teh delitev ni, ker so umetne, bi morala obstajati le razprava o tem, ali so dvomi v kvaliteto, obseg in uspešnost investicije upravičeni ali ne – in to na več nivojih, finančnem, gospodarskem, ekološkem, zaposlitvenem. Če bi glede česa morali spremljati soočenje mnenj, potem je to tehtanje med tistimi, ki dokazujejo, da resnih pomislekov pred izvedbo investicije v obliki, kot je prestavljena in zamišljena, ne bi smelo biti, in seveda med tistimi, ki pričakujejo spoštovanje zakonskih predpisov, pravil iger in jasna jamstva, kar še ne pomeni, da projektu kot takemu nasprotujejo.

Zato bom obe strani poimenoval takole: v prvi tabor sodijo zaupniki, tisti torej, ki projektu kot takemu brez posebnih pomislekov zaupajo, investitorjem in vladi pa verjamejo. Oziroma, natančneje: verjamejo pretežno in prevladujoče, ko na vago postavijo različne navzkrižne pomisleke. Vanjo, ob delu državljanov in samih protagonistih, nesporno sodijo vsi, ki se podpisujejo pod sicer patetični slogan »Magna, dobrodošla!« Geslo, ki že po sebi razkriva bodisi čudno ideološko razklanost bodisi nenavadno servilnost in kampanjsko delovanje – in nič od tega si ne bi smeli želeti. V drugega sodijo tisti, ki zahtevajo dodatna pojasnila, se vključujejo v postopke odločanja ali preprosto dvomijo, zato jih bom začasno imenoval za skeptike.

Naj poudarim, da izraz v zadregi iskanja boljšega uporabljam ohlapno in netočno, kajti velik del skeptikov ne izraža dvoma na načelni ravni, temveč preprosto postavlja vprašanja in se vključuje v procese soodločanja kot stranka v postopku ali nekdo, ki ga bo poseg v okolje prizadel. Ob teh dveh kategorijah se nesporno najdejo še politični motivatorji, ki si res želijo neuspeha in po možnosti odhoda Magne, kot rečeno. Iz čiste politične ali osebne računice.  Ne bom jih posebej omenjal, ker želim jasno poudariti razliko med takimi in lokalno skupnostjo, ki se jo poskuša izenačiti s to pozicijo.

Dobre razloge imamo verjeti, da se vsaj ena stranka močno trudi, da bi zrušila tako projekt Magne kot drugega tira le zato, da bi s tem kompromitirala vlado ali morda dosegla predčasne volitve. Nekatere stranke že zlorabljajo legitimne pomisleke lokalnega prebivalstva. Tudi ni preveč tehtno, če projekt podpremo le zato, da ga neki stranki ne bi uspelo zminirati – in ne zaradi vsebinskih razlogov. Žal je tako, da za posledice manipulacij drugih ne moremo kriviti ne argumentov ne tistih, ki jih zagovarjajo.

Večer Magna podpisiNekogaršnja ofenziva: Večerov članek o organizirani  kampanji podpisovanja podpore Magni

Argumenti zagovornikov

Lahko se strinjamo, da je čustvene nabitosti in posledično nespametnih stališč veliko na obeh straneh, toda trenutno histerijo spodbuja, kot bom poskušal nakazati, predvsem vlada. Če sem v prvem prispevku navedel nekaj pomislekov ob izgradnji Magninega obrata predvsem ekološke narave in posebej poudaril, da ni oprto na nasprotovanje kanadskemu avtomobilskemu velikanu, bom v nadaljevanju poskušal pokazati, da se v javnem diskurzu okoli njenega prihoda ni predvsem radikalizirala in »iracionalizirala« govorica tistih, ki izkazujejo dvome in kar bi v skladu s pričakovano psihologijo odziva not-in-my-backyard pričakovali, temveč je začel prednjačiti agresivni diskurz vseh, ki projekt podpirajo.

V praksi to pomeni, da me še vedno bolj prepričajo skeptiki (ki še niso nujno nasprotniki projekta) in da predvsem vlada RS ponuja dobre razloge, da smemo v projekt, kot je zastavljen, bolj dvomiti in ga ne nekritično podpirati. To nikakor še ne pomeni, da bi ga morali zavračati. Toda ker se čas izteka in iz Magne sporočajo, da niso več pripravljeni čakati več kot nekaj tednov, se panični odzivi pričakovano stopnjujejo.

Politični zagovorniki, gospodarstvo in z njimi del državljanov radi uporabljajo naslednje argumente v podporo projektu.

Prvič, argument iz novih zaposlitev.

Pojasnilo je znano: štajerski konec slovi po visoki brezposelnosti, prihod Magne pa bi, vsaj po začetnih ambicijah, prinesel novih 3000 delovnih mest. Ker se Mariborčani in ostali celo vozijo na delo v Avstrijo, bi s tem ublažili še tovrstni sramotni beg možganov in nog čez mejo. Kdo pameten bi se torej branil takšne investicije, sploh če upoštevamo še multiplikativne učinke na gospodarsko in socialno okolje zaradi prihoda takšnega obrata?

Drugič, argument iz gospodarskega razvoja.

Prihod Magne bo lahko pomembna spodbuda za okolje in tudi druge nove investitorje, zato moramo storiti vse za napredek in pridobivanje investitorjev s svežim kapitalom.  Prihod Magne pa prinaša tak obet. Ali, kot so zapisali na anonimni spletni strani www.magnawelcome.si, za katero verjetno stoji Štajerska gospodarska zbornica: »Bo šla Štajerska v prihodnje v smeri gospodarskega in družbenega razvoja, ali se bo še naprej smilila sama sebi? Odločitev o prihodnosti zahteva jasno opredelitev danes. Podpisniki tega poziva se javno in odločno zavzemamo za gospodarski in družbeni razvoj.«

Tretjič, argument iz zakonske in okoljske neoporečnosti projekta.

Zagovorniki venomer ponavljajo, da je vlada RS storila vse in projekt izpeljala v sprejemljivih in zakonitih okvirjih: velja za ti. Lex Magna, tudi potencialno razlastitev kmetov, velja za vso dokumentacijo in okoljevarstvena soglasja.

Na ravni retorike zagovorniki zelo radi izpostavljajo politične interese, nevednost in intrige vseh, ki projektu nasprotujejo, iracionalne odzive in strokovno nekompetenco skeptikov ali lokalnih iniciativ, neprepričljivost njihovih izračunov ali ugovorov, sindrom upora lokalnega prebivalstva pa rišejo kot psihološko razumljivi, a docela nesprejemljivi »ne na mojem dvorišču«. K temu dodajmo še smešenje prebivalcev Rogoze, ki da se menda z romantično čustvenostjo oklepajo svojega gozda. Na družbenih omrežjih so zagovorniki projekta zelo izpostavili domnevno dvoličnost zaskrbljenih lokalcev, ko gre za avtentičnost spoštovanja kmečkega dela in bioloških pridelkov s kmetijskih zemljišč, izrazili posmeh v kvaliteto kmetijske zemlje ob avtocesti in podobno. Vse to res niso briljantni argumenti, temveč bolj načini diskreditiranja tistih, ki ne gojijo dovolj neomajnega zaupanja v vlado in/ali investitorja.

Argumenti skeptikov

Tudi argumenti dvomljivcev v projekt so splošno znani. Naj jih po vrsti naštejem. Ker jih je več, verjamem pa tudi, da so močnejši, jim bom namenil več prostora, tudi s kritičnimi pomisleki proti njim. Seveda ne mislim, da pri tehtanju argumentov kaj šteje že zgolj njihova številčnost: tudi če je argumentov na eni od strani manj, so lahko na koncu močnejši.

Prvič, argument iz števila zaposlitev.

Dvome porajajo že številke: govori se o 404 zaposlitvah v lakirnici, medtem ko se začetna številka 3000 skoraj več ne omenja: ne s strani vlade ne s strani predstavnikov Magne. Če se omenja, se vedno pogojuje s stanjem naročil na trgu: v širitev obrata se bo šlo, če bo svetovni trg to narekoval, sicer ne. Izjava CEO za kanadski časopis je še bolj porazna: ta je letos omenil, da Magna letos ne bo gradila nobenega obrata v Evropi v celoti. Gre res za lapsus, kaj drugega? Lahko, da je skepsa preuranjena in je postopnost izgradnje obrata res del običajnega podjetniškega delovanja. Toda s tem dimenzije vladnega servisiranja tega projekta postanejo prevelike, uvedba Lex Magna pa predimenzionirana. V slednjem se, presenetljivo, omenja 1000 delovnih mest v 10 letih, kar spet odstopa od danih obljub. Poseben del tega argumenta sta višina finančnih subvencij, ki jih bo na koncu prejela Magna kot profitabilni avtomobilski velikan s strani naše države in  obseg odkupljenih parcele, kjer je površina skoraj 100 hektarjev na glavo zaposlenega izjemno razkošna in nesorazmerna podobnim avtomobilskim obratom.

Drugič, argument iz profila zaposlitev.

Če bo Magna v Hočah zgradila le lakirnico, potem bo težko zaposlila nižje kvalificirani kader, ki ga za nameček na zavodu za zaposlovanje in drugod ni enostavno najti. Celo minister Počivalšek je dopustil možnost, da bodo morali zaposlene uvažati iz drugih držav, če jih Magna ne bo uspela dovolj priučiti. Pokaže se, da kronski argument vnetih zagovornikov zaposlovanja ni tako močan – izkupiček ne bo posebej velik in prepričljiv, če bo v Hočah stala le lakirnica. Posebnih jamstev, da bo prišlo do zaposlitev večjega obsega, pa ni.

Tretjič, argument iz najboljše možne tehnologije.

Nekateri podatki kažejo na to, da Magna Steyr ne bo uporabila najboljše možne tehnologije (BAT), čeprav njihov direktor v medijskih nastopih to zagotavlja. Po drugi strani lokalno prebivalstvo še ni prejelo zahtevanih dodatnih pojasnil – navzlic obljubi. Vprašanje je tudi, kaj šteje za BAT. Po prvem branju je treba slediti evropskim direktivam, npr. IPPC direktiva zahteva uporabo tiste, ki je opisana v referenčnih dokumentih BREF: za to področje je iz leta 2007. Po drugi strani Magna nikoli ni pritrdila temu, da bo uvedla dodatne ukrepe za znižanje vplivov na okolje, kot jih na primer danes, deset let kasneje, uporabljajo Honda, Toyota ali BMW.

Četrtič, argument iz okoljevarstva.

Naj navedem le en primer v sklopu mnogih: Ekološka iniciativa Rače je v svojih pripombah na osnutek okoljevarstvenega soglasja za načrtovano izgradnjo Industrijskega obrata Magna Nukleus (lakirnica) v Hočah navedla niz pomanjkljivosti glede izpustov v zrak in negativnih vplivov na kakovost zraka, upoštevanja manjšega dela vplivov sprememb in dopolnitev OPN na okolje in premoženje ter pomanjkljivih podatkih o stanju kakovosti zraka.

Tudi dejstvo, da je pripravljalec poročila o vplivih na okolje za projekt Magne Steyr v Hočah podjetje E-net okolje, d. o. o., ki je pripravilo naročilo v aktualnem Kemisu, ni ravno spodbuden moment za povečanje zaupanja. Iz navedenih primerjav izpustov in onesnažil bi izhajalo, da bodo nekatere vrednosti škodljivih in kancerogenih snovi v Hočah bistveno večje kot v primerljivih obratih Revoza v Novem mestu ali Magne v Grazu. Treba je povedati, da je g. Jorg Hodalič kasneje te primerjave zavrnil, češ da so v soglasju operirali z maksimalnimi in ne realnimi oziroma povprečnimi vrednostmi. Metodološko je takšno pojasnilo lahko pomirjujoče in osebno celo mislim, da ta argument skeptikov ni med najmočnejšimi.

Petič, argument iz izgubljenih prvovrstnih kmetijskih zemljišč.

Vlada je pri ponudbah Magni sforsirala lokacijo, ki je za investitorja logistično izjemna, hkrati pa predstavlja grob poseg v varstvo kmetijskih zemljišč, ki velja v Sloveniji že štirideset let za zakonsko obvezo, saj je pozidava najboljših površin žal grda razvada našega prostorskega razvoja. Čeprav ta argument ni med prepričljivejšimi, tudi ni povsem zanemarljiv in je lahko pomemben na načelni ravni: bomo sploh kdaj začeli taka zemljišča varovati? Ob tem se splača navesti izjavo predstavnikov graške Magne, zakaj prihajajo v Hoče: dejali so, da v okolici Graza niso uspeli najti ustreznih in dovolj dobrih lokacij.

Šestič, argument iz neupravičene podpore vlade ter protipravnih in protiustavnih ravnanj.

Z dejanjem pobude Francija Matoza in Bojana Požarja se bo na Ustavnem sodišču razrešila še ena dilema, če bo sprocesirana: je bil Lex Magna dejansko ves čas protiustaven, vključno s predlogom, da sme vlada lastnike zemljišč v Hočah, v tem  primeru kmete, razlastiti? Ne le, da bodo sledile hude politične posledice, zagovorniki projekta bodo izgubili enega najmočnejših temeljev za svojo podporo. Ta bo lahko obstajala le še kot imaginarna, kot tisti »Podpiramo prihod Magne, ampak žal je slovenska vlada storila napako«. Toda ker je podpora inherentno povezana z vladnimi odločitvami in procesi, razen tega pa nihče od skeptikov ne nasprotuje prihodu Magne v polnem smislu, se zdi skoraj neizogibno, da mora nekdo, ki danes investicijo v Hočah podpira, verjeti v legalnost vseh začetih postopkov.

Ker je razlastninjenje že po sebi sumljiva pravna kategorija, ki je najbrž sprejemljiva le ob močno izraženem javnem interesu države, npr. gradnji železnice, ne pa ob lukrativnih dejavnostih zasebnega avtomobilskega giganta, se zdi ravnanje vlade na prvi pogled močno sporno. Počakajmo torej na odločitev, če bo pobuda obravnavana. Dodatna težava v posebej spisanem zakonu je preveliko zaupanje Magne, da bo lahko začela graditi še pred pridobitvijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja. Ali se to res lahko zgodi, ne vemo: Cerar je v nedavnem intervjuju za Odmeve povedal, da bo prišlo do gradnje poleti ali jeseni.

Sedmič, argument iz neenakopravne obravnave.

Resnično je videti, da je vlada v pridobivanju tujega investitorja temu dala absolutno prednost pred svojimi lastnimi državljani in domače podjetnike postavila v neenakopraven položaj. Omenjalo se je primere domačih uspešnih podjetnikov, kot so Pečečnik, Boscarol in Akrapovič, ki nikoli niso dosegli podobne oziroma enake obravnave. Tovrstna diskriminacija odpira širše vprašanje, čemu tolikšna protekcija do tujega investitorja. V tem smislu je na mestu skepsa: se to dogaja bolj iz iskrene želje po novih delovnih mestih ali morda prej iz politične računice vladajočih, ki jim v prvi vrsti ni toliko mar za domače podjetniško okolje?

Magna v Sloveniji, Magna v Srbiji

Tudi če postopamo skrajno dobrohotno, se nam vprašanja skeptikov, ko gre za vrsto pomislekov, morajo zdeti nekaj, na kar velja najmanj temeljito odgovoriti ob vseh zagotovilih, da bo investicija ekološko nesporna, da je gospodarsko in finančno smiselna, brez posebnih bremen za lokalno prebivalstvo in sprejemljiva za vse strani. Toda dejstvo, da verjetno Magna prihaja v Slovenijo zaradi bogate finančne injekcije, nižje plačanih delovnih mest in morda še kakšnega razloga ekološke narave, ne sme ostati z lahkoto spregledano.

Nenavadno se mi zdi, da se slovenskim medijem ali vpletenim ni uspelo prebiti do primerjave slovenske Magne s srbsko. V okraju Odžake je leta 2013 Magna postavila obrat, primerjava postopanja investitorja in obeh vlad se zato ponuja kar na sebi. Kaj se je zgodilo v Odžakih? Aktualna oblast je znižala ceno gradbenih zemljišč, da bi Magni ustregla, nato pa ji zemljo preprosto odstopila.

Zaslužni za prihod tega velikana v Srbijo je Slobodan Koprivica, v resnici kar preselitve podjetja iz Češke. Ki je zelo iskreno povedal:

Magna će u Odžake preseliti svoju firmu iz Češke. Menadžment Magne je odlučio da dođe ovamo zbog jeftinije radne snage u našoj zemlji. Nisu oni nimalo sentimentalni, nego ih je privukla mogućnost da ostvare veći profit.

V »Magna seating« je zaposlenih 1100 delavcev, menda jih bo kmalu še 550. V projekt je močno vpletena srbska vlada s svojimi subvencijami. Srbski obrat je sicer ekološko manj sporen, v njem šivajo avtomobilske prevleke, zaseda prostor 4.300 kvadratnih metrov in menda ga želijo širiti za dodatnih 6000 – kar na koncu predstavlja le en hektar. Pomenljiva je izjava podpredsednika Magne Europa, gospoda Dieterja Althausa, ki je izjavil, da Magna posluje v 29 državah, od tega 18 evropskih, da pa je pripravljena dele proizvodnje preseliti v Odžake iz drugih delov Evrope, ker je »zainteresirana za intenzivnejše sodelovanje s srbskimi podjetji«. Letošnjega maja je takratni premier Aleksandar Vučić povedal, da bo Magni vlada namenila še dodatne dotacije. Višine mi ni uspelo ugotoviti.

Nauk primerjave: seveda drži, da so podobne investicije podobne win-win situacijam, pri katerih ima korist tudi država. A je pomembno vedeti, kot že rečeno, da investitor v Hoče ne prihaja zaradi navdušenja nad lepotami Pohorja ali kakšne posebne naklonjenosti našemu predsedniku vlade. Preostane nam torej le težavna in obsežna naloga tehtanja vseh plusov in minusov, ki jih konkretna investicija prinaša. Za razliko od slovenske situacije je srbski obrat na bistveno boljšem: zaposluje več ljudi, znotraj industrijske cone, Vučić pa obljublja nove subvencije, če bo Magna število zaposlenih dvignila na 2500. V slovenskem primeru so številke manjše in se zdijo bolj v prid investitorju in v škodo državi, hvalisava retorika vlade pa temu ustrezno pretirano napihnjena.

Magna Srbija VučićEna od medijskih novic o Magni v Srbiji: zgodba, ki išče primerjavo

Retorika iskanja sovražnikov in demagogija teorij zarot

Borbena retorika slovenske vlade je v zadnjem času najboljši dokaz, da v zadevi Magna v zadnjem času ne moremo več govoriti le o investiciji, temveč tudi o preizkusu osnovnih demokratičnih norm, na katerih temelji država. Lokalna skupnost in njeno vključevanje je vedno ključni temelj za presojo zrelosti nekega demokratičnega okolja. Udeleženost državljanov, spoštovanje njihovih pravic in njihove pravice do soodločanja ne morejo postati žrtev nekega investitorja in navijaštva predsednika vlade, ki je zapovrh ustavni pravnik, ki je veliko pisal o demokraciji.

Zato je povsem nedopustno dvoje: da je Cerar v Odmevih izjavil, mediji in javnost pa en bloc spregledali ponižujoč odnos do pripomb na osnutek okoljevarstvenega soglasja za načrtovano izgradnjo Industrijskega obrata Magna Nukleus v Hočah. Te naj bi po pisanju medijev bilo vsaj 70, njegovo pojasnilo pa se je glasilo:

Poglejte, ne verjamem, da gre za skrb za okoljevarstvene probleme, če 70 posameznikov ločeno vloži pritožbe samo zato – očitno, evidentno – da bi ustavilo neke postopke. Če bi imeli resen namen, bi skupaj vložili eno, dve, bi se pogovarjali, tu pa gre za eno, upam si reči, politično motivirano dejanje. Vemo tudi, kdo stoji zadaj, in tako zelo jasno lahko rečem, da je to proti ljudem in proti tistim, ki jim želimo pomagati.

Cerar odmevi magnaCerar 30. maja v Odmevih: politično motivirani napadi na Magno

Cerarjeva izjava je katastrofalna z več vidikov. Najprej zato, ker lokalnemu prebivalstvu odreka skrb za okoljevarstvene probleme – do tega goji generalni dvom in celo pričakovanja, da bi morali biti vloženi le ena ali dve pripombi.

Drugič, očitno izjemno lahkotno obravnava vključevanje ljudi v postopke in jim pripisuje motiv ustavitve postopkov, kar pomeni le, da se požvižga na abecedo demokracije in pravne države. Tretjič, ker ne ve niti tega, da ne gre za nobene pritožbe. Četrtič, ker goji teorijo zarot in počne tisto, kar je maksimalno škodljivo: ljudem pripisuje politikantske interese in najmanj izenačuje skrb prebivalstva z motivi političnih nasprotnikov. Cerar se celo hvali, da lahko zelo jasno pove, kateri politični akterji stojimo za temi pripombami, česar na koncu ni storil.

Na novo retoriko iskanja sovražnikov v zadevi drugega tira sem že opozoril v posebnem zapisu. Če je namreč kaj politikantskega v zgornjem citatu, je to Cerarjeva manira: zaradi nje bi se moral lokalnim iniciativam takoj opravičiti.

Ekoteroristi in ljubljanski močvirniki

Premierjeva retorika tipa »Čas je, da nekaj naredimo, ne pa da jamramo in odlašamo in se kregamo, ker potem bomo za več let zaostali in potem bo prepozno«, sklicevanje na škodljive posledice in scenarije najbrž niso nenaključno povezani z verbalnimi ekscesi njegovega gospodarskega ministra. Pred dnevi sem še verjel, da bi ga Cerar moral ukoriti in zamenjati. Danes ugotavljam svojo naivnost: v resnici ima njuna ekscesnost skupni izvor, zato so kakšna pričakovanja po zamenjavi smešna. Zadrega je bolj sistemska.

Kako drugače sicer razumeti Počivalškovo iskanje ekoteroristov in po novem »ljubljanskih močvirnikov«, ki želijo ustaviti projekt, iskanje in najdevanje nekih skritih nasprotnikov? Minister je v kamere povedal:

Imamo posluh za vse, ki so dobronamerni, na koncu smo pristali na to, da se z nadomeščanjem kmetijskih zemljišč izognemo poseku gozda. Nimamo pa posluha za tiste, ki po naročilu drugih z ljubljanskimi močvirniki rušijo ta projekt in želijo sesuvati delovna mesta v Mariboru.

Naj spomnim, da je v nedavni Tarči Počivalšek izrekel nekaj podobnega: minister je videl politične naročnike v prispevkih in TV Slovenija obtožil, da novinarji pišejo in govorijo v skladu z naročniki in vsak dan drugače.

To je bila resna obtožba na račun avtonomije javne radiotelevizije. Reakcije vodstva nikoli nismo dočakali. V isti oddaji je napadel podjetnika Joca Pečečnika in izrazil željo, da »naročeni politični razlagalci iz Ljubljene ne bi preprečili investicije v Mariboru«. Podjetnik je reagiral odlično in povedal še kakšno malenkost o delovanju Cerarjeve ekipe in njenih napotkih nastopajočim v Tarči 18. maja letos:

Jaz nimam nobenega naročila, razen da so me danes iz vaše vlade klicali, naj ne bom preveč surov.

Retorični triki ministra vsebujejo po moje tri ključne značilnosti. Prva je imitacija nogometnega navijaštva: »ljubljanski močvirniki« so blizu zaničevalnemu izrazju kakšnih Viol. Podobno kot »politični razlagalci iz Ljubljane«. Se pravi: kot da bi minister želel oponašati jezo Štajercev, sprožiti identifikacijo in prilivati olja na ogenj čustev tistih, ki bi po njegovem morali obraniti Magno pred znanim »ljubljanskim« sovražnikom. V imenu novih delovnih mest.

Druga značilnost je konspiracizem:  gre za naročilo, je dejal, za načrtovano sesuvanje projekta, ki se mu je treba upreti. Vse kaže, da je teorijam zarote podlegel tudi premier, ker je isti dan v Odmevih ponovil podobna prepričanja in peklenskega delovanja obtožil lokalne prebivalce.

Tretja značilnost je ponovljeni vzorec: Počivalšek ni prvič zašel v diskurz, ki je prostaško žaljiv in meji na sovražni govor. Njegovo preštevanje »ekoteroristov« se začne vsakič, ko nekdo izpostavi okoljevarstvene ali kakšne druge težave, ki niso povšeči njegovemu avtokratskemu pogledu na procese odločanja.  Vzeto generalno velja, da je projekt Magna močno intenziviral konspiratologijo trenutne vlade. Ironija je v tem, da je s tem uporabila večni diskurzivni element tistih, ki so osumljeni podtalnega delovanja: prve opozicijske stranke.

Težko je verjeti, da je vladna propaganda stvar načrtovane komunikacije. Premier je v intervjuju za Story (9.2.2017) letos povedal, da ni naklonjen populizmu. Ker da želi biti iskren pri promociji resnih in realnim projektov SMC in vlade. Zavrnil je populizem in pribil:

Sodelavcem sem celo prepovedal t.i. klasične spine.

Kako bi smeli označiti njegovo novo retoriko prepričevanja v primeru Magne?

Počivalšek močvirniki dnevnik

STA (via Dnevnik) o ministrovih močvirnikih kot temelju zarote

Sklep

Ravnanje slovenske vlade se je v zadnjem času od retorike v podporo projektu vidno prevesilo v tisto drugo, ki ima le en cilj: vse moramo storiti, da Magna iz Slovenije ne bi odšla. Iz NAREDIMO VSE, DA MAGNA PRIDE V SLOVENIJO smo prešli v fazo NAREDIMO VSE, DA MAGNA NE BO ODŠLA. Del državljanov je nasedel močni kampanji vladne strani z javnim mnenjem in kupil svarila, da ne moremo kar nehati, saj se bomo blamirali, da z odhodom Magne sporočamo svetu »Ne vlagajte v Slovenijo«, da smo Slovenci zafrustrirani in konfliktni narod, ki se rad sprička in goste naganja s svoje grude, ipd.

Z vidika vsebine verjetno to drži, a je težava v tem, da je nekdo s svojimi nepremišljenimi ravnanji kar sam povzročil take neverjetne doze nezaupanja, zdaj pa bi rad krivdo prevalil na pleča drugih. V zgornjem zapisu sem želel pokazati, da ni vsak, ki zahteva izpolnjevanje okoljevarstvenih pogojev, že nasprotnik tega projekta. Obratno: v lokalnem okolju dejansko ne poznam nikogar, ki bi projektu nasprotoval, če bo le uporabljena ustrezna (ali najboljša) možna razpoložljiva tehnologija. Še vedno čakamo na ta zagotovila. In, drugič, ni vsak, ki nasprotuje Magni, že avtomatično podpornik strank ali posameznikov, ki na tem projektu kujejo svoje politične ali zasebne dobičke.

Zato ne verjamem, da je množična histerija, ki se nam dogaja, pretežno na strani skeptikov, temveč je v večji meri nastala na strani protagonistov te zgodbe. Če bomo kdaj iskali krivca v trikotniku slovenska vlada – investitor – prebivalstvo, ga bo treba predvsem najti v prvem. Demoniziranje lokalnega prebivalstva je predvsem nepošteno in načrtno spregledovanje njihove pravice, da participirajo v postopkih umeščanja kompleksa v prostor. Smešenje njihovih pomislekov, če odštejemo nekatere res iracionalne, in dvom v njihovo strokovno mnenje v primerjavi z izračuni plačanih strokovnjakov, je zlobno podcenjevanje. V posplošeni razpravi med tehtanjem plačane cene za varstvo okolja, izgubljenimi zemljišči in drugim v odnosu do novih zaposlitev ne bi smeli videti nerazrešljive dileme, temveč priložnost za potrpežljivost vseh. Nenazadnje je treba izkoristiti s strani Magne v zadnjem času večkrat ponovljena zagotovila, da so se pripravljeni pogovarjati s prebivalci iz lokalnega okolja in jim dati vsa pojasnila.

In končno bi se morali vprašati naslednje: če vlada naše države tako podcenjuje civilne iniciative ob podpori največjih nacionalnih ekoloških gibanj, lastnike parcel in je pripravljena uporabljati politikantske diskreditacije, da bi realizirala zamišljeni projekt, kako šele potem utegne pritiskati na državne organe v svoji sestavi, recimo na ARSO, ki o tem sprejemajo končne odločitve?

Več:

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

  • Share/Bookmark

Kongres SDS in medijski “amor fati”

23.05.2017 ob 10:29

Danes je velik dan za Maribor, menijo v SDS. No, predvsem za tiste, ki nosijo Slovenijo v srcu. Na koncu Vrbanske bodo imeli svoj kongres, so se pohvalili, in to s posebnim častnim govorcem:

Danes bo v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru potekal 11. kongres Slovenske demokratske stranke (SDS), na katerem bo največja opozicijska stranka predstavila načrt za razvoj države v prihodnjem mandatu in tudi začrtala svojo pot za naslednja leta, ko se bo potegovala za zmago na parlamentarnih volitvah, pred katerimi ji, sodeč na javnomnenjske raziskave, kaže iz dneva v dan bolje. Kongresa se bo udeležilo skoraj 1000 delegatov in gostov iz vse Slovenije, zamejstva in tujine, častni govorec pa bo tudi madžarski predsednik vlade Viktor Orban, ki se je odzval povabilu predsednika SDS Janeza Janše. Kongres bo volil predsednika stranke, izvršilni in nadzorni odbor za obdobje 2017 – 2021, delegati pa bodo odločali tudi o spremembi statuta stranke, saj je statutarna komisija na podlagi razprave pripravila več zanimivih dopolnil.

Pustimo ob strani dejstvo, da Maribor res nima sreče. Komaj se je znebil nacionalista Thompsona, že je dobil naslednjega, Viktorja Orbana. Tistega, za katerega številni menijo, da uvaja »post-fašizem«. Oba bi morala v Maribor prispeti na isti dan kongresa.

Je hudo naključje, da je bil ta organiziran na dan Thompsonovega koncerta? Morda. S tem podatkom je malo verjetnejša tudi ocena, da se je Janša z družino res želel udeležiti skandiranja ob pesmi Čavoglave. Toda Mariboru bo ostala sramota. Ne zato, ker bodo očitno že desetič izvolili istega predsednika: Janeza Janšo. To je pač najprej strankarska stvar. Bolj zato, ker se nikakor ne more znebiti navala nacionalistov. Ali protagonistov post-fašizma, kot pravi Gáspár Miklós Tamás.

SDS kongres DemokracijaJanševa Demokracija s svojo napovedjo današnjega kongresa: Slovenija v srcu

Usodna Vrbanska 30

Dovolj sramotno je tudi, da bo kongres SDS v vzgojno-izobraževalnem zavodu Antona Martina Slomška na koncu Vrbanske. Njegov direktor je tesen podpornik SDS in njenega večnega predsednika – moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Očitno je strankarska politika tudi na ta način pokazala, da vstopa v šolski sistem.

Na spletni predstavitvi zavoda piše »dr. Janez Štuhec, strokovni direktor«, v zavihku Kontakti pa nato »dr. Ivan Janez Štuhec, strokovni direktor«. Z Janšo si torej ne delita več kot očitno vsa politična in ideološka prepričanja, temveč isti lastni imeni. Glede na zgodovino sodelovanja, kot bom pojasnil, je bila izbira lokacije kongresa, kjer sta, med drugim, Škofijska gimnazija in vrtec, zato zelo pričakovana.

23. januarja 2013 je na isti lokaciji sredi mariborskih vstaj Štuhec organiziral okroglo mizo pod naslovom »Kdo nam je v resnici ukradel državo? Za odstranitev Janeza Janše so spet dovoljena vsa sredstva«, na kateri so ob njem nastopili Matej Lahovnik, Bernard Brščič in Aleš Maver, moderirala je Alenka Šverc. Zunaj je potekal protest, na katerem je pisalo »Štuhec, vrni 800 milijonov in nobenemu slovenskemu otroku ne bo treba na Karitas«.

Dogodek so presenetljivo oglaševali kot dejanje »mariborskega Zbora za republiko«, nanj pa so vabili tudi z naslednjim SMS-om:

Ali bomo dopustili, da nas s sklonjeno glavo peljejo v Barbarin rov ? Dovolj je bilo. Ob 17 uri ste vabljeni na tribuno Zbora za Republiko na Vrbanski cesti 30. SDS

Vrbanska Zbor za republikoVabilo SDS na konec Vrbanske sredi mariborskih vstaj, ki vodijo v Barbara rov

Vrbanska 30 je bila, o čemer sem že pisal, vselej posvečena lokacija. Ne le pogovorov z Janšo ali Zverovih božičnih daril, je tudi sveti šolski kraj, kjer so se odvijale molitve za domovino in osvoboditev Janeza Janše:

Janša molitev Vrbanska RKC zaporKapelica zavoda Antona Martina Slomška in njeno vabilo

Skratka: konec Vrbanske je res pričakovano mesto stranke SDS. Tudi takrat, ko mediji tega ne problematizirajo.

Večerov komentar kongresa

Mariborski Večer je danes v svojem celostranskem prispevku o prihajajočem kongresu SDS dal prostor le enemu komentatorju. Dejanu Steinbuchu, trenutno odgovornemu uredniku Portala Plus, včasih lobistu. V luči pričakovanj si še pred volitvami na kongresu splača ogledati, kaj je zapisal o možnostih protikandidatov.

Vselej je zanimivo, ko se kakšen medij odloči promovirati novinarja ali urednika drugega medija. V tem primeru je odločitev Aleša Kocjana še povednejša. Steinbuch je bil namreč povprašan po komentiranju ravnanja SDS in možnostih nove izvolitve Janše za predsednika, čeprav gre za avtorja in prvodpodpisanega pod ti. novinarsko antipeticijo iz leta 2007, ki je pljunila čez peticijo 571 novinarjev – tisto, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure nad mediji.

Še več, Steinbuch je bil nekoč odgovorni urednik Janševe Demokracije. Že mogoče, da danes ni več politično uglašen, ampak tak podatek verjetno pomaga pri presoji tega, kar je povedal v Večeru, še več pa o uredniških izbirah:

Toda pogled od znotraj pokaže precej drugačno sliko: Janez Janša je alfa in omega SDS, stranka brez njega v trenutku izgubi smisel, identiteto in cilj. In ker se Janša v vseh teh letih ni dosti ukvarjal s svojimi nasledniki, konkurentov za predsedniški stolček ni.

Bipolarna motnja

Vidimo, da se avtor popolnoma omeji na benigno in nenevarno stališče, ki poudarja Janševo nezamenljivost. On je začetek in konec vsega, stranka bi ostala brez identitete – kar seveda lahko opišete kot nevtralno oceno, a z vidika kritičnosti bo tudi predsednik SDS lahko z njo zadovoljen. Podobno velja za nadaljevanje, v katerem opozarja na škodljive posledice za tistega, ki bi se odločil protikandidirati:

Kdor bi se postavil proti novemu staremu predsedniku, bi sicer dobil neverjetno medijsko pozornost, a bi hkrati nase obrnil tudi gnev strankinega vodstva, organov in aktivne baze. Prav ta moment je po mojem ključen za status quo, saj proti Janši verjetno ne bo kandidiral nihče.

Se pravi: seveda ti opisi niso sporni, a pomembna je njihova dvojna narava. Do Janše dejansko niso kritični in marsikdo bo rekel, da presoje političnih analitikov ne rabijo biti nujno takšne. Če upoštevamo Steinbuchovo predzgodovino, so stvari razumljivejše. In v naslednjem pasusu pripeljejo do pričakovane popolne resignacije, amor fati, neizbežnosti dejstva, da Janša pač mora ostati na čelu SDS:

Po njegovi oceni je tudi težko napovedati, kakšne bi bile posledice njegove politične upokojitve. “Medijem bi se bržkone od dolgočasja začelo mešati, politična klima bi izgubila precejšen del bipolarne motnje, vsekakor pa bi se Janša v tem primeru čutil preveč ranljivega in izpostavljenega, da bi tvegal ta korak, čeprav ima verjetno kdaj pa kdaj vsega dovolj.” Situacija je torej po besedah sogovornika paradoksalna: “SDS nima druge alternative kot kontinuiteto Janše, ta pa nima druge izbire, kot da še vztraja na položaju in upa na volilni čudež, ki bi ga pripeljal nazaj na oblast.”

Steinbuch ošvrkne medije, ki bodo menda znoreli, če bi Janšo izgubili – kar je seveda rima, ki jo širi sam Janša s svojimi nenehnimi napadi na medije in novinarje. Pravi izziv bi bil namreč nasproten: kdo bo dobil bipolarno motnjo, če bi Janši bilo onemogočeno licitirati medijske prostitutke in udbomafijska glasila? Končni fatalizem o tem, da SDS »nima druge alternative kot kontinuiteto Janše«, je s tem potrjen.

Steinbuch Večer Janša.PNGČlanek v današnjem Večeru: Aleš Kocjan in Dejan Steinbuch o bipolarni motnji

Janša Steinbuchu: ne grizi roke, ki te hrani

Večerove komentatorske izbire na dan kongresa v Mariboru se splača podkrepiti z izjavo publicistke Ane Jud leta 2008 – ko je očitno sodelovala s Steinbuchom v boju proti 571 nesramnim novinarjem. Takrat se je sklicevala na komunikacijo med Steinbuchom in Janšo:

Ko je bil Dejan Steinbuch še urednik Demokracije, se je nekoč sprl z Janšo in tedaj mu je Janša po telefonu dejal – ne grizi roke, ki te hrani! Avtokratska izjava, ki pove vse in nedvomno velja tudi danes. Ne grizi roke, ki te hrani, kajti če jo boš grizel, boš ostal lačen. Večina noče biti lačna in ne grize – tistih rok, ki jih pač hranijo. Rok, ki hranijo novinarje, je več. So roke, ki hranijo leve novinarje, so roke, ki hranijo desne novinarje, v glavnem pa ni rok, ki bi hranile neodvisne, katerih itak v glavnem ni. No, tako tudi takšne roke niso nevemkako zelo potrebne; ko smo s Steinbuchom in Radom Pezdirjem napravili Etični poziv k profesionalizmu, je Janša z njim lani pozimi mahal v parlamentu, se branil pred 572-glavo množico.

Pošten je vsak devetnajsti

Ker prav letos obeležujemo deset let omenjene satanizirane in zasmehovane peticije, glede katere je pri nekaterih boječih novinarjih Janši celo uspelo prebuditi nekakšen občutek slabe vesti, velja spomniti tudi na Janševo sklicevanje na Steinbuchovo antipeticijo. Takrat je kot predsednik vlade z  njo res mahal v parlamentu in se zapičil v nesorazmerja: če sta Blaž Zgaga in Matej Šurc nabrala 571 podpisnikov, jih je Steinbuch le 30. In kaj je Janša izpeljal iz tega disproporca? Ponavljam svoj komentar iz tistega leta s točnim navedkom komentarja tedanjega premierja:

Janšev obračun z mediji (rekel je celo »vojna z mediji«) ima tisoč obrazov, tu je še en poudarek iz njegovega včerajšnjega nastopa ob fingiranem iskanju zaupnice vladi: »Na to peticijo, ki je šla v tujino in ki je Slovenijo obtožila, da predstavlja grožnjo za sedanjost in prihodnost Evropske unije, se je odzvalo kakšnih 30 stanovskih kolegov teh podpisnikov in so se zavzeli za profesionalnost. Razmerje je približno takšno, 570 proti 30. Ne delam si iluzij, da se bo čez noč spremenilo. Tukaj ni možno zmagati, vsaj ne kratkoročno. Sedaj bodo (nerazumljivo) obrnjene. Vendar sem se kljub temu odločil, da o teh stvareh spregovorim. Na eni točki je naša dolžnost, da ne popustimo.« Janša je povedal preveč. Kot prvo je priznal, da podpira 30 novinarjev pod Steinbuchovo peticijo in da jih ima za profesionalce, medtem ko 570 novinarjev pod peticijo predstavlja nasprotje tega epiteta. Kot drugo je to po njegovem izraz trenutnih proporcev glede novinarske profesionalnosti v Sloveniji. Povedano po domače: pošten je vsak 19. novinar, oziroma 5 odstotkov vseh novinarjev.

Če zaključim: mislim, da bi morali začeti hvaležno odklanjati komentarje, ki iz možnega dejstva, da Janša danes ne bo še enkrat več izvoljen za predsednika stranke, izpeljujejo tisti »medijem bi se bržkone od dolgočasja začelo mešati«, možno politično klimo pa opišejo skozi pričakovanje strahu pred bipolarno motnjo. Žal se to bere kot domislica kakšnega Branka Grimsa.

Ljubezen do neizbežne usode, amor fati, ki ga generira takšno komentiranje in dojemanje politične stvarnosti, je dejansko postalo še komentatorski in medijski amor fati. Tudi če odštejemo vse roke, ki koga hranijo, in poskušamo pri tem spregledati Janševo.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KONGRES ESDEES, sonet

Ubogi MB! Kar je res, je res,
da danes čaka ga naporen dan!
Namesto Thompsona prihaja tja Orbán,
pa stranke SDS je še kongres,

kjer šef že pred volitvami je znan,
ker spet en sam bo kandidat za vodjo
(če nov pojavi se, ga brž pohod’jo)!
Dosmrtno kakor Tito! Tak je plan!

Da nad dogajanjem bedí sam bog,
kongres gostí moralni teolog
z zavoda šolskega na konc’ Vrbanske

(kdor ‘ma bogá, ne rabi knjiž’ce članske),
pripêljal vse do srečnega bo konca.
(Le vreme bo viharno in brez sonca.)

  • Share/Bookmark

Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe

23.05.2017 ob 10:28

Živemu človeku se res vse pripeti: ko sem v soboto zagledal poudarke zadnjega nastopa predsednika republike, me je prešinil nekakšen déjà vu. Zazdeli so se močno znani. Kaj kmalu sem na svoji strani ugotovil, da sem jih, med kakimi 70 in več zapisi, komentiral že pred dvema letoma. No, vsaj nekatere.

Navidezna časovno-logična uganka, kako napisati komentar ali analizo nekega govora dve leti pred njegovim nastankom, je po nekaj raziskovanja navrgla enostavno razlago: Pahor nima sramu, kopiral je samega sebe. Nihče ob tem ni pisnil ali morda niti opazil.

STA Pahor čas je da odpustimoPahor letos v Topolšici in zgodba STA

Dobro, plagiati v govorih politikov najbrž res niso nič novega. Spomnimo na nedavnega: Melanijo Trump kot zvezdo ženskih in moških src, prvo damo ZDA, ki je v lanski kampanji nesramno povzemala besede Michelle Obama. In ne samo ostala živa, postala je njena naslednica.

Če smo se pred leti zgražali, ker je predsednik vlade plagiiral Tonyja Blaira – sam je sicer to dejanje vztrajno zanikal – je minula sobota pred nas postavila novo preizkušnjo razprave o spoštovanju avtorskih pravic. Naš predsednik je namreč uspel preplonkati samega sebe. So what? Ker bo marsikdo menil, da res ni nič narobe, če kradeš samemu sebi, bom v nadaljevanju poskušal vztrajati, da so moralne posledice njegovega početja resnejše, kot bi kdo utegnil lahkotno verjeti.

Podobnost obeh govorov je namreč popolna. Ampak naj pojasnim od začetka: letos, natančneje 6. maja, je Pahor bil slavnostni govornik v Topolšici, na slovesnosti ob dnevu zmage in konca druge svetovne vojne. Kraj je namreč eno od petih evropskih prizorišč, kjer so zavezniki leta 1945 dosegli podpis brezpogojne kapitulacije nemških oboroženih sil.

V nastopu je uporabil nek svoj drug govor, star natančno dve leti, prebran ob sprejemu predstavnikov Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in praznovanju 70. obletnice konca II. svetovne vojne. Bilo je 8. maja 2015.

Primerjava obeh govorov

Letošnjega lahko povzamem le po nekaterih medijskih poročilih, dve leti star pa je, z video posnetkom vred, k sreči v celoti objavljen tudi na spletni strani Urada predsednika. Dobre razloge imam verjeti, da sta oba praktično identična. V svežem je moral zgolj spremeniti nekaj naslovitev in okoliščin, ki zadevajo sprejem predstavnikov ZZB NOB. Stavki, ki se po dosedanjih medijskih zapisih evidentno pojavijo v obeh, so naslednji:

Vaš srčni pogum, domoljubje in žrtvovanje ne bodo nikoli pozabljeni. Mi, srečneži, ki danes uživamo mir, smo vaši veliki dolžniki in ponosni dediči.

Slovenci smo bili na začetku te dramatične morije obsojeni na uničenje. Temu smo se uprli. Partizansko gibanje je bilo izraz domoljubnega upora proti okupatorju. Postalo je sestavni del svetovnega zavezništva proti nacizmu in fašizmu in ga porazilo. V tem smislu je bila narodno osvobodilna borba konstitutivnega pomena za našo nacionalno svobodo. Brez upora proti okupatorju in zavarovanja naše nacionalne svobode v času druge svetovne vojne, Slovenci pol stoletja kasneje ne bi mogli uresničiti sanj o lastni državi.

Na slovenskem je bilo obdobje vojne tudi prisvajanja oblasti, ki jo je po vojni vse do demokratične pomladi imela v rokah ena sama partija. Slovenci se tako v času druge svetovne vojne nismo soočali samo z hudo žrtvijo, ki nam jo je zadal okupator, temveč tudi z revolucionarnim in protirevolucionarnim nasiljem med seboj, znotraj narodovega telesa.

Zato je predsednik prve demokratično izvoljene skupščine dr. France Bučar leta 1990 v svojem nastopnem govoru ustrezno dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je hromila in lomila skoraj pol stoletja.«

Ustanovitev lastne države pred skoraj četrt stoletja je v tem smislu predstavljala spravno dejanje par exscellence. Čeprav ima vsak od nas glede narodne pomiritve in glede sprave svoje občutke se mi zdi prav, da si nenazadnje zavoljo naših otrok in vnukov prizadevamo za sožitje in spravo.

Čas je, da zaradi tragičnega narodnega razkola v polpretekli zgodovini danes ne živimo eden proti drugemu, temveč kljub temu ali prav zaradi tega eden z drugim in celo eden za drugega. Kako je mogoče, da smo skoraj tričetrt stoletja po koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne?

Domnevam, da je bil vnovič uporabljen še kakšen stavek več. A že navedeno zadošča za potrditev osnovne teze o predsednikovem kopiranju samega sebe.

Čas, ki je. Za odpuščanje

Edini stavek, ki ga je letos dodal, morda povsem spontano, je naslednji:

»A čas je tudi, da kaj odpustimo.«

Dodatek se je smiselno in vsebinsko povsem zlil s koncem misli, retorično zabeljeno izrečenem pred dvema letoma: »Čas je. Čas je, da ne pozabimo, a se pomirimo. Čas je, da zaradi tragičnega narodovega razkola v polpretekli zgodovini danes ne živimo eden proti drugemu, temveč kljub temu eden z drugim in eden za drugega. Kako je mogoče, da smo skoraj tričetrt stoletja po koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne? Čas je.«

Kot vidimo, je predsednik spravno frazo »Čas je, da ne pozabimo, a se pomirimo« pričakovano zaokrožil v apel k odpuščanju, tudi izrecno omenjenemu. Misel je nato STA izbrala za naslovno in z njo so jo ponovili drugi. V praksi to pomeni, da je k zgornjemu citatu o »času, ki je«, dodal v soboto medijsko citirani spodnji pasus in ga delno z njim zamenjal:

Če hočemo ostati, če hočemo preživeti nedvomno burno 21. stoletje in se kot narod in nacija ohraniti tudi za prihodnje rodove, izkoristimo ta čas miru, da si sami v sebi, kolikor nam to dovoljuje lastna vest in srce, ter tudi med seboj, kolikor nam to spodbuja solidarnost, razumevanje in medsebojno spoštovanje, kakšno stvar odpustimo. Nič ni potrebno pozabiti. Nasprotno – vsega se je treba dobro spomniti. A čas je tudi, da kaj odpustimo.

Dodani stavek vsebuje v danem kontekstu dokaj nepričakovan zaimek: »kaj«. Ki izraža nedoločeno, poljubno stvar ali pojav – po SSKJ. Tega pomena avtor najbrž ni imel v mislih. Bolj se zdi, da je želel z njim izraziti količino ali mero: se pravi, da apelira k temu, da vsaj nekaj malega odpustimo. Se pravi, če je razlaga točna, da poziva k majhnemu koraku v odpuščanju.

Komični učinki slovenskega novinarstva

Kakšen od podpornikov ravnanja predsednika ali njega samega bo bržkone vztrajal, da ni kaj prida narobe s tem, če ta v časovnih zadregah uporablja iste govore ob različnih priložnostih. Pa še to, bo morda pribil, ob podobnih.

Nisem prepričan, da je to res običajna državniška praksa. Je ne poznam. Najbrž je moralna dilema samoprepisovanja manjša od klasičnega plagiatorstva, a poglejmo si, kakšna je videti, ko upoštevamo »deležnike« – javnost in medije.

Prvič, najbrž se lahko naslovljenci, borci in borke NOB iz njegovega prvega govora, počutijo izigrane. Verjeli so, da ekskluzivno nagovarja njih. Norčevanje iz državljanov je, da morajo poslušati iste govore svojega predsednika večkrat. Ponovitev predpostavlja, da si jih niso zapomnili in predsednik računa, da morda niti ne bodo opazili. In zdi se, da se ne moti.

Da smo zaplankani kreteni, pa nam, nolens-volens, sugerirajo tudi množični mediji s svojim papagajstvom. Sicer se ne bi moglo zgoditi, da nam maja 2015 in maja 2017 servirajo dobesedno iste stavke že v naslovih svojih prispevkov. Dokaz temu je, da sta naslova MMC RTV Slovenija in 24ur.com letos popolnoma identična, do zadnjega ločila, naslovu Slovenskih novic leta 2015. Poglejmo si vse tri skupaj:

Pahor brat bratu MMCNaslov MMC RTV SLO, 6. maj 2017: brat bratu ne odpušča

Pahor brat bratu 24ur24ur.com na 6.maj 2017 z istim naslovom kot MMC RTV SLO

Pahor brat bratu SNSlovenske novice, 6. maj 2015: identičnost vseh treh naslovov je očitna

Medijska reciklaža in odgovornost

Omenjena zadrega nam pove dvoje: da ima nekdo spomin zlate ribice in obenem, da za nameček ocenjuje ali celo dela na tem, da ga imamo tudi uporabniki medijev.

Včasih pravimo, da ti skrbijo za naše poneumljanje. Pred nami je lep zgled, da se tudi kolektivna amnezija kot kakšen virus širi med državljani. Če doživljate kakšen déjà vu, ste verjetno čudak, ki se ne želi podrediti percepciji večine. Argumenta, da mediji zgolj »reprodukcijsko« prenašajo tisto, kar je nekdo povedal in zato niso ničesar krivi, pač ne morem sprejeti. Do tega trenutka namreč niti en novinar ni posredno ali neposredno opozoril na dejanje predsednikovega recikliranja samega sebe. Glede na dosedanje izkušnje in delovanje Pahorjevega medijskega servisa, kot temu pravi HINA, nimam niti razloga verjeti, da bi se kaj takega lahko zgodilo.

Zlata ribica, razočarane gospodinje in predsedniška legenda

Da gre bolj za pozabljivost? Bi nas res moralo presenetiti, da lahko v državi, kjer imajo novinarji spomin zlate ribice, morda princeske iz predsednikove pisarne, kjer razočarane gospodinje z vročim navdušenjem opazujejo vsak njegov korak, mladi japiji najdevajo manjkajočo samopodobo, uporabniki družbenih omrežij pa ga nenehno razglašajo za »carja« in »legendo«, predsednikove norčije s ponovitvami govorov obveljajo za nikakršno težavo?

Naključje je hotelo, da je Pahor te dni s slovensko javnostjo flirtal z novo selfie fotografijo, na kateri je objavil samega sebe in svoj odsev:

Pahor odsevNarcististično ogledalo: original je samo eden

Človek bi rekel, da takšen zdrav narcisistični odnos, ki ga sicer pogosto izžareva, velja uporabiti kot model razlage, ko gre za navajanje samega sebe: če se splača citirati kakšnega avtorja, potem se je treba držati edinega in vedno najboljšega originala. Nič čudnega, da sta celo Tony Blair in J.F. Kennedy odpadla kot zreli hruški.

Brat bratu, tretjič

Da bi Pahorjevo ponavljanje lastnih besedil bilo še zanimivejše, istih stavkov, ki jih prebiramo, ni izrekel le 6. maja 2015 ob nagovoru borcev in bork in nato minulo soboto, ampak tudi 5. julija 2015, ko je v Karlovici v občini Velike Lašče sodeloval pri slovesnem odkritju skupne spominske plošče padlim borcem NOB, domobrancem in žrtvam povojnega nasilja. Po navedbi časnika Delo je takrat dejal:

Po njegovem prepričanju smo Slovenci vse grozote vojne znali odpustiti italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega ni storil nikoli.

Žal večjih pasusov ali celote tamkajšnjega nastopa ne poznam. Svoje spravne ideje torej Pahor hkrati prodaja ob priložnosti nagovarjanja borcev in bork NOB, slovesnosti ob dnevu zmage in konca druge svetovne vojne ali odkrivanju skupnega obeležja domobrancem in partizanom. Res nepietetno in nespoštljivo. V primeru spomenika v Karlovici je predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek izrekel ogorčenje ob takem nesprejemljivem dejanju. Danes, po vseh treh ponovitvah istega stavka, že kar dobro vemo, za čim si predsednik vsakič prizadeva.

Pahorjevo opisano ideologijo sprave in njeno zmanipuliranost v luči oportune všečnosti levici in desnici sem večkrat kritiziral. Svoj vrhunec je doživljala ravno dve leti nazaj. Spomnil bi na svoje zapise Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni morijiPahorjeva zlagana podoba spravitelja SlovencevPredsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvihLubi Slovenci, ki se ne znajo spraviti. A res? in Duhovna renesansa Slovencev in izvoz sprave v Srebrenico.

Ponoviti kritiko

In če lahko predsednik ponavlja samega sebe, bom tudi sam na tem mestu znova objavil svojo vsebinsko kritiko, napisano pred dvema letoma. Eno izmed njih. Takole.

V Velikih Laščah, konkretneje na Karlovici, se je predsednik republike Borut Pahor udeležil spominske slovesnosti ob odkritju obeležja, spominske plošče z imeni padlih iz okolice kraja tako na partizanski kot na domobranski strani.

Motiva ni skrival, v svojem nagovoru je dogodek izpostavil kot primer »dobre prakse«, pohvalil tamkajšnjega župana (iz vrst SDS) in znova ponovil svojo mantro, da pri nas »brat bratu« ne zna odpuščati. Strpnost in zaupanje pa so temelj za narodov razvoj.

Presenetljivo o dogodku, razen Dela in STA, nihče ni poročal. Zakaj se medijem ni zdel pomemben, čeprav zabeljen s predsednikovo navzočnostjo, lahko bolj ugibamo.

Pahor obeležje Karlovica Delo

Koliko je torej moralno in sicer dopustna gesta, ki jo je Pahor na veliko pozdravljal kot plemenito, skrita za »pietetno dejanje« odprtja spominske plošče, na katero so uvrstili kar tri kategorije pokojnikov, padle borce NOB, domobrance in žrtve povojnega nasilja? Je takšno dejanje res hvalevredno plemenito in dobro, nas dela bolj humane in človeške, kot je povedal? Ali pa se morda nekdo od borcev proti okupatorju, simbolno čaščenih skupaj s kolaboranti, ob takšnem predsedniku obrača v grobu?

Pomiriti brate

Takoj lahko opazimo, da je dogodek bil kot pisan na kožo ideji, ki jo je v javnih nastopih zadnjega leta večkrat ponovil: Slovenci da znamo grozote vojne odpustiti drugim, italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega nikoli ne bo storil. On, vrli Pahor, pa bo storil vse, da brate med sabo pomiri.

Predsednikova misija v celoti stoji in pade s tezo, ki jo pri nas manipulativno zagovarja desnica: NOB je bil čas bratomorne vojne, katere žrtev je bila »neprava« domobranska stran. Res zelo pogojno bi zato lahko dejali, da bi takšno obeležje imelo določen smisel, če bi na slovenskih tleh potekala zgolj in izključno državljanska vojna med dvema stranema, ki bi bila nesmiselna morija – in kar ta običajno tudi je. Pa ni potekala.

Zato se Pahor mora vnovič pretvarjati, da ne pozna zgodovinskih dejstev – ali to počne iz notranjega prepričanja ali zgolj iz politične računice dobrikanja levim in desnim, ne vemo. Kajti tako kot se borci NOB niso borili proti domobrancem, temveč proti okupatorju, se tudi domobranci niso proti partizanom iz kakega drugega razloga kot tega, ker so pomagali okupatorju, ki jim je priskrbel orožje, zaradi kolaboracije in prepričanja, da je treba okupatorja sprejeti. Kot je nedavno tega povedal Anton Drobnič: sodelovanje z okupatorjem je naša dolžnost. Kar se je zgodilo s tem, ko so se vsa imena znašla na isti spominski plošči, temelji na dveh nesramnih premisah: manipulaciji zgodovine, relativizaciji dogajanj med vojno ter redukciji boja proti okupatorju na bratomorno morijo. In obe se je odločil z vso silo promovirati naš predsednik.

Ko se fantje skregajo

Še bolj absurdno popačitev zgodovinskih dejstev sta si v svoji razlagi privoščila velikolaški župan Anton Zakrajšek (SDS) in neimenovani domačin. Njuna redukcija »bratomorne morije« gre celo tako daleč, da iz takratnega dogajanja ustvari nič manj kot nekakšen prepir fantov v gostilni. In če so se prijatelji trapasto kregali po tistem, ko so skupaj molili in poslušali isti zvon, si res zaslužijo simbolično združitev:

Nas je predvsem vodilo spoštovanje do umrlih, ki si ga zaslužijo vsi naši krajani. Nekoč so skupaj obiskovali isto šolo, k molitvi jih je klical isti zvon, skupaj so zapeli v isti gostilni,« je med drugim zapisano na vabilu, ki ga je podpisal župan Zakrajšek in s katerim je na prireditev vabil prebivalce 20 vasi. Domačin, ki ne želi biti imenovan, se je ob prebiranju vabila vprašal, kdaj so se fantje v gostilni tako skregali, da so se eni borili proti okupatorji, drugi pa so z njimi sodelovali.

Se pravi: kakšna vojna neki, kakšen okupator, bila je pač ena zasebna nesrečna kregarija v gostilni, ki je predhodila vsemu, njihovemu ideološkem razkolu. Ultimativna bifejska redukcija, onstran in brez zgodovine, ne le njenih dejstev.

Pozicija sprave velikokrat črpa iz anticipiranega prisilnega strinjanja z njo: če z njo ne soglašate pod vsemi pogoji, in pod zgoraj navedenimi očitno ne morete, vam nemudoma lahko očitajo, da ste proti njej. In ker ste proti, ste barabin. Takšna njena narava je najbrž tista, ki jo dela za politično uspešno (tudi v primeru Pahorja), hkrati pa uspava konformistične medije, očitno nezmožne postaviti se na pozicijo argumentov in resnice. Skupen rezultat je, da lahko z majhnimi manipulacijami (ali večjimi, odvisno od percepcije) prilezete zelo daleč, ob tihi asistenci nedejavne, neprotestirajoče večine. Kajti kdo bi ne želel biti plemenit, če tako pravi Pahor, kdo ne human in poln vere v drugega, kot je vtise strnila STA:

Pahor je današnji dogodek označil za “nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške”, so sporočili iz urada predsednika republike. “Napredek se ne meri vedno v materialni blaginji, ampak tudi v nekem duhovnem stanju, in če je to duhovno stanje stanje neke strpnosti, zaupanja, vere v drug drugega, stanje brez zamer in stanje brez predsodkov, ni trdnejšega temelja za narodovo obnovo in razvoj,” je poudaril.

Slovesnost je zato po njegovih besedah pomembna za vso državo in za njeno prihodnost. Izrazil je željo, da otroci nikoli “ne bi doživeli podobnega zločina, kot je zločin vojne”.

Kot so zapisali na strani Urada predsednika republike, je Pahor ploščo dojel kot intimen dogodek, njegovo uho je, kako simpatično, zaznalo tudi navzočnost dojenčka, ki je še dodatno osmislil njegovo misijo: »Danes smo priča intimnemu dogodku, a čutim, da je pomemben za vso našo državo. Tu je veliko mladih ljudi, v ozadju se sliši glas dojenčka. Želim si, predvsem zaradi naših otrok, da nikoli v njihovi prihodnosti ne bi doživeli kakšnega podobnega zločina, kot je zločin vojne.«

Lepe želje, ni kaj. Ni presenečenje, da so se v tej intimi in pristni borbi za večjo človeškost mediji raje odločili za suspenz. Tudi protesta predsednika velikolaškega društva za ohranjanje izročil NOB Srečka Knafelca in predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki ju omenja Delo. Drugih doslej ni bilo. Skoraj ob istem času so tam nad Horjulom otroci paradirali v domobranskih oblačilih. Ne, ne, za domače medije očitno ni bilo poskusa revizije zgodovine, še manj Pahorjeve vnovične vloge pri tem.

In tako nam, z lažmi in pod krinko plemenitosti, mediji in predsednik tlakujejo tla v naš skupni pekel.

Boštjan Turk Šentjošt domobranci nagovor

Slovenija, Sentjost nad Horjulom, 05.07.2015, 05. Julij 2015  Moski obleceni v domobrankse uniforme po masi paradirajo po vasi v nak povelicevanja domobranstva.Ob kapeli so ze veckrat drugo nedeljo v juliju pripravili maso za zrtve komunizma, dogodek, domobranec, NOB, Kolaboracija. izdajalec  Foto: Borut Zivulovic/BOBO

  • Share/Bookmark

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

23.05.2017 ob 10:28

Ni pomota, zgolj sugestija. Takšen naslov smo lahko prebrali v poročilu STA na straneh MMC RTV SLO in Siola:

»Referenduma o zakonu o drugem tiru ne sme biti.«

Avtor je po svoje presenetljiv: je predsednik vlade začel ne samo izgubljati živce, ko mu ne uspeva kar na prvo žogo uresničiti svojih velikih projektov, ampak se je spravil prezirati tudi osnovna načela demokracije? Od kod jemlje vse agresivnejšo retoriko, je ta morda res posledica njegovih piarovskih prišepetovalcev, ki mu delajo več škode kot koristi?

Cerar MMC referendumCerarjev boj proti referendumu: MMC RTV SLO

Nekaj je jasno: Cerarjevo posredno dvomljenje v demokratične procedure je slab zgled državljanom in nevaren precedens. Svojo ihto na tej točki ne bo več mogel prikriti s sklicevanjem na komunikacijske mojstre iz ozadja. Lep zgled njegove avtoritarne retorike v zadnjem času sta dva za njegovo vlado očitno silno pomembna projekta: izgradnja drugega tira in prihod Magne v Hoče pri Mariboru.

Cerar o demokraciji za otroke

V svoji knjigi »Osnove demokracije«, namenjeni mladini, je premier razlagal, da so referendumi maksimalni izraz volje ljudstva, pri katerem ima »zadnjo in odločilno besedo ljudstvo«. Oziroma so »oblika neposredne demokracije, kjer vsi polnoletni državljani odločajo o določeni družbeni zadevi«.

Zakaj je to pomembno? Ker, tako predsednik vlade, ker lahko v demokraciji vsi odrasli člani družbe sodelujejo pri sprejemanju odločitev o urejanju družbe. Člani so si med seboj enaki, »saj ima vsak enako pravico odločanja o družbenih vprašanjih«. Kar pomeni, da lahko »ljudje svobodno in javno povedo, kaj si mislijo o določenem družbenem vprašanju ali problemu«.

Konteksti razpisanih referendumov so lahko politični ali politikantski, o tem ni dvoma. Tudi drži, da o človekovih pravicah in manjšinah njihove usode ne bomo prepuščali sleherniku, ki bi vanje podvomil. In zlahka si lahko predstavljamo, da pobudo Kovačiča suportira opozicijska stranka SDS. Toda tisto, kar je začel pravnik Cerar ogrožati, so natankoma principi demokracije – s svojo agresivno retoriko daje vedeti, da jim ne pripisuje več tiste teže, ki jim jo je odmeril v svoji knjigi.

cerar osnove demokracijePredsednik kot pravnik v svoji knjigi tudi o pomenu referenduma

Kaj vse je Cerar uspel reči?

Premier je začel razvijati dve prvini znanega in postanega političnega diskurza, vrednega vsega prezira. Prvi je prazno apeliranje na škodljive in slabe posledice, vse tja do apokaliptičnih dimenzij. Zdaj, ko je vodja civilne iniciative »Davkoplačevalci se ne damo« Vili Kovačič v parlamentu vložil 4.500 podpisov za začetek zbiranja podpisov za referendum za zakon o drugem tiru, je Cerar uspel izreči naslednji niz ugotovitev.

Prvič, referendumska pobuda za zakon o drugem tiru bo projekt ustavila in »ogrozila naše razvojne možnosti in botrovala izgubi kredibilnosti Slovenije«.

Drugič, pomenila bo »blokado projekta, za katerega se trudimo več kot 20 let«.

Tretjič, »tisti, ki bo zdaj želel blokirati uveljavitev zakona, dela proti interesom Slovenije, ne proti interesom vlade in ne proti meni«.

Četrtič, Cerar je prepričan, da je »eden od razlogov za nasprotovanje projektu to, da nekdo ne želi, da bi tej vladi uspelo«.

Petič, ni mu tuj argument spolzke strmine, kajti »bomo imeli jutri potem tudi referendum o tretji razvojni osi, pa o železniški progi Ribnica-Kočevje, o vsakem infrastrukturnem projektu, denimo o predoru skozi Karavanke. Kje pa bomo potem, katera država to počne, lepo vas prosim?«

Šestič, »če ga ne bomo zgradili, bomo ostali slepo črevo v Evropi.«

Sedmič, »če se na tem tiru, ki komaj zdrži trenutni pritisk tovora, kaj zgodi, denimo da zastane promet za nekaj dni, bo nastala huda gospodarska škoda.«

Popolnoma nenavadno je zatrjevati, da se predsednik že 20 let trudi za ta projekt: v politiko je vstopil junija 2014, en mesec pred volitvami. Utemeljeno lahko verjamemo, da je njegova trditev ošabna puhlica.

Licitirati tiste, ki delujejo proti interesom Slovenije, je spet preverjena fraza za identificiranje razrednega sovražnika, proti kateremu se moramo boriti. In ja, čisto verjetno je, da nezgrajeni drugi tir povzroča gospodarsko škodo, ampak to se res ne dogaja šele zadnje leto. Predvsem pa je neverodostojna zlizana konspirativistična retorika, iskanje sovražnika države, njegove vlade in sheme teorij zarot, ki jih v novokomponiranem besednjaku ne manjka. Še več, je na las podobna prežvečenosti političnega govora, utemeljenega na fear-mongering, ki smo se ga v 25 letih naposlušali do obisti. Da ne omenjam, kako zveni kot jamranje, ne iskanje rešitev.

Za otroke gre! Joj, že spet

Če odmislim patetiko boja, s katero Cerar imitira Aleša Primca in v referendumski pobudi odkriva celo nevarnost za naše otroke (!), ki brez novega tira ne bodo zmogli, nas v oči zbode predvsem primerjava med pravniško hermenevtiko referenduma glede na stališče »prej« in »potem«.

Cerar drugi tir otrociCerarjevo odkritje, da gre za otroke, na njegovem FB profilu

Premier ne samo, da včasih nima težav z njim, ko predava pravo ali piše knjige o demokraciji za otroke, nakar v primeru lastnega političnega delovanja odkriva, da referendumov »ne sme biti«, ampak je še dve leti nazaj, kakšen paradoks, po tihem dopuščal referendum o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Referendum v sferi človekovih pravic je, skratka, bil zanj smiselna izbira, pogojena z vrednotnim stanjem družbe, z njeno »pripravljenostjo sprejeti novosti«. Tole je dejal:

Prav je, da vsakdo zagovarja svoje vrednote, da iščemo skupne poti, kjer se lahko stikamo. Če včasih družba še ni pripravljena sprejeti novosti, jih bo pač zavrnila, morda na referendumu, a v SMC verjamemo, da je zdaj trenutek, da podpremo to usmeritev.

Naj spomnim: stranka SMC je na koncu podprla pravice LGBT, znano pa je, da je pred tem nekaj mesecev močno nihala v takšni odločitvi. V razmiku dveh let sta to kar dve sumljivo radikalni Cerarjevi stališči: o gospodarskih zadevah, po njegovem nacionalnega pomena, bi referendumov ne smelo biti, pri človekovih pravicah in svoboščinah pa je razcepljen na dvoje in bi včasih dopuščal ugodnejši trenutek, ko bodo državljani postali pripravljeni na »novosti«.

Argument politizacije

»Stal bom na čelu tistih, ki se bodo do konca borili za drugi tir!« Zlizana patetika vztrajnosti, s katero nam predsednik zagotavlja, da se bo za drugi tir boril do konca, verjetno do zadnje kaplje znoja ali krvi, se nekako ponavlja tudi v primeru projekta Magna.

Miro Cerar drugi tir čeloPremier in njegovo zaklinjanje na Facebooku: na čelu se bo boril to konca

V javnosti so se izoblikovala tri ugibanja, zakaj je ta Cerarjev projekt, ki je po sebi demonstracija političnega uspeha, sploh uspel privabiti Magno v Slovenijo.

Nekateri menijo, da zaradi neverjetnih ugodnosti, finančnih in zakonskih, ki jih je vlada bila pripravljena Magni Steyr ponuditi. Spet drugi ob tem navajajo cenejšo delovno silo in prihranke, ki bodo upravičili selitev dela proizvodnje, za začetek lakirnice, v 75 kilometrov oddaljeni kraj v drugi državi. Tretji morebitni argument se skriva v nekaterih izračunih glede vplivov na okolje, predvsem emisij rakotvornih in drugih nevarnih snovi v zrak, ki ne jamčijo uporabe najsodobnejših in najbolj čistih tehnologij.

Kaj imata skupnega zgodbi glede drugega tira in Magne? Maksimalno politizacijo gospodarskih projektov – če je v prvi prišlo do močne dezavuizacije inštituta referenduma, so pri drugi uspeli sprejeti celo poseben zakon, Lex Magna. Ki znova temelji na prepričanju o izjemnosti tega projekta, zaradi katerega lahko tuje podjetje pri nas začne graditi celo brez pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja:

Ne glede na 69. člen Zakona o varstvu okolja (…) lahko investitor na lastno odgovornost začne z gradnjo objektov za namen izvedbe strateške investicije na razvojnem območju pred pridobitvijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja ali pravnomočne odločbe o njegovi spremembi.

Lex Magna oziroma »Zakon o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške investicije«, ki je bil sprejet posebej za to naložbo, investitorju ponuja številne koncesije in omogoča, da zamiki pri izvedbi projekta, če bo prišlo do vključitve okoliškega prebivalstva v postopke pridobivanja okoljevarstvenega soglasja, ne bodo usodni.

It’s politics

Če upoštevamo, da je projekt evidentna politična prioriteta vlade, zaradi katere je ta celo pripravljena razlastniniti kmete, ki se upirajo prodaji svojih najboljših kmetijskih zemljišč, čeprav je lastninska pravica kot temeljna človekova pravica zajamčena že z Ustavo Republike Slovenije, je naravnost neverjetno, da se tudi v projektu Magna pojavljajo očitki o političnih nasprotnikih, ki želijo projekt ustaviti.

Čeprav nihče ne dvomi, da za Kovačičevim zbiranjem podpisov za razpis referenduma verjetno res stoji stranka SDS in Janez Janša, pa argument politizacije ne samo da ni točen, temveč je tudi sprevržen. Prvič, že ponarodelo: It’s politics, stupid. In drugič, nihče ne more reči, da je recimo dr. Jože P. Damijan skupaj s civilno iniciativo Svet za civilni nadzor projekta drugi tir v parlament vložil alternativni zakon zato, ker gre za politično nasprotovanje tistih, ki rušijo vlado. No, ta ga ni upoštevala. Omenjena iniciativa Kovačičev referendum podpira.

Podobno velja za Magno: poskusi očitkov, da gre za politično nasprotovanje projektu, so na trenutke postali že bizarni. Jorg Hodalič, direktor podjetja E-net okolje, ki je za ta projekt pripravilo poročilo o vplivih na okolje, je med drugim dejal, nenehno ponavlja, da se »varstvo okolja zlorablja v politične namene, saj so postopki zapleteni, obvezne so javne razgrnitve, stranski udeleženci«.

V današnjem Dnevniku je znova ponovil obtožbe na račun številnih iniciativ lokalne skupnosti v bližini predvidene lokacije ob mariborskem letališču:

»Varstvo okolja se vedno zlorablja v politične namene,« je prepričan Hodalič.

Argument, s katerim zavrača nekatere izračune Ekološke iniciative Rače, je tale: pri pripravi poročila o vplivih na okolje so glede na zahtevano metodologijo agencije za okolje (Arso) upoštevane maksimalne možne obremenitve okolja, te pa se močno razlikujejo od dejanskih vrednosti. Ker so te lahko bistveno manjše, očitki o obremenitvah okolja, navedenih v maksimalnih postavkah, niso točni. Oziroma, kot celo pravi, so zavajajoči in zloraba v politične namene.

Že res, da maksimalne obremenitve niso nujno povprečne. Toda njegovo poročilo je tisto, ki jih navaja kot možne. A bolj je pomembno, kot vidimo,  da se očitek o teorijah zarot ponovi. Nenavadno je, da je Hodalič sam v preteklih letih kar dvakrat kandidiral na političnih listah – sprva stranke SMS, nato se je na listi Cerarjeve SMC potegoval za poslanca. Morda je to razlog, zakaj povsod namesto stroke in okolja pomisli na politične zarote.

Še več, ker je projekt Magne očitno vladin projekt, ki mora uspeti, se ljudstvu upravičeno porajajo sumi o tem, da je politizacija na delu pri tistih, ki želijo slednjo pripisati drugim. Evil is in the eye of the beholder.

Da bi tragedija bila še večja, je Hodaličevo podjetje »E-net okolje« pripravilo tudi poročilo o vplivih na okolje za Kemis na Vrhniki. Katastrofalne posledice nesreče v tovarni lahko spremljamo te dni. Okoljski aktivist in filozof dr. Luka Omladič je ob tem zapisal:

V idealnem svetu bi tovarni, ki je povzročila večjo okoljsko nesrečo, suspendirali okoljsko dovoljenje in nato pred ponovnim obratovanjem zahtevali njegovo revizijo. Obnovljeno okoljsko dovoljenje bi moralo vsebovati analizo vzrokov in posledic nesreče in ukrepe, da se ta ne bi ponovila. Če aktualno okoljsko poročilo ARSO za Kemis pravi, »V postopku je bilo ugotovljeno, da upravljalec zagotavlja ukrepe za … preprečevanje nesreč«, njegova veljavnost z nastankom nesreče dokazano pomanjkljiva.

Sklep

Cerarjeva politika se na trenutke zdi vedno bolj avtokratska, po svoji retoriki in dejanjih. Ko ne gre drugače, izsiljuje, licitira sovražnike in išče politične zarote. Ko se je treba dobrikati, ponuja bogate subvencije tujim zasebnim firmam in zanje čez noč sprejema posebne zakone, da bi jim ugodila. Vedno bolj se zdi, da na škodo okolja in vseh državljanov.

A poglavitna poanta je drugje: v kakšni meri se je predsednik s svojo stranko začel oddaljevati od temeljnih demokratičnih postulatov, s tem pa nujno od spoštovanja volje ljudi? Če upoštevamo vehementen dvom v referendum, grožnje z razlastninjenjem, Lex Magna in načine, kako pod krinko pospešitve postopkov izigrati siceršnje upravne postopke, če k temu prištejemo še druge pomisleke o varovanju okolja in skrbi za zaposlene v tujem podjetju, glede katerih ni nobenih jamstev, da bodo res državljani Republike Slovenije, je takšno obračanje proč od ljudstva lahko dober razlog za našo skupno skrb.

Več:

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

Cerarjeva retorika ljubezni

  • Share/Bookmark

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

27.04.2017 ob 11:56

Zdi se, da Maribor in Hoče dobivata največjega onesnaževalca v ožji regiji. Morda ne preseneča, da je Poročilo o vplivih na okolje za industrijski obrat Magna Nukleus podjetja Magna Steyer na več mestih zavajajoče in presenetljivo močno pomanjkljivo – to dejstvo zlahka razložimo s politično odločitvijo vlade, da nujno in na vsak način sforsira projekt in sebe pred volivci prikaže kot nekoga, ki je ustrežljiv do tujih investitorjev in skrbi za delovna mesta. Pa naj stane, kar hoče.

Lepote Pohorja in simpatičnost politikov

Pustimo ob strani ekonomiko investicije in vzdržnost obljub, osredotočimo se zgolj na okoljski vidik. Več stvari v Poročilu kaže na dejstvo, da namesto obljubljene visoke tehnologije v bližini Hoč raste proizvodnja, ki se še zdaleč ne more meriti npr. s tisto v Revozu. Kajti le kaj bi Magno lahko prepričalo, da del proizvodnje preseli na 70 kilometrov oddaljeno lokacijo v drugi državi, nato pa predprodukcijske izdelke in karoserije pošilja dalje? Morda lepote Pohorja, prijaznost domačinov, simpatičnost slovenskega predsednika vlade? Nak, nič od tega, le čista ekonomika in pragmatika! Se pravi: ogromne državne subvencije, ki jih velikodušno ponuja Slovenija (po nekaterih podatkih zaenkrat 19 mio, po drugih 29 mio), morda blažji okoljski predpisi ali vsaj državni organi, ki znajo gledati skozi prste, poceni delovna sila in morda še nekaj, o čemer ne vemo ničesar.

24.500 kil škodljivih in rakotvornih snovi

Namesto ogroženosti vode, zemlje, posega v kmetijska zemljišča in podtalnico itd. je očitno v Poročilu v veliki meri zamolčan najpomembnejši del: vpliv emisij snovi v zrak. V praksi to pomeni, do bo na letni ravni zaradi proizvodnje izpuščenih kar do 24.500 kg zdravju škodljivih in rakotvornih snovi.

Se pravi: organske spojine (TOC), nikelj in njegove spojine (Ni), fluor in njegove spojine (HF), žveplov dioksid (SO2), anorganske spojine klora (HCl). Kar ustreza kar 60 odstotkom celotne količine zdravju škodljivih onesnažil, ki so jih v letu 2015 v zrak izpustili vsi industrijski obrati, ki so zavezanci za izvajanje emisijskega monitoringa, na območju občin Maribor, Hoče-Slivnica, Rače-Fram, Ruše, Miklavž in Starše. Poleg tega bo iz proizvodnje v zrak letno izpuščenih še do 35 ton ogljikovega monoksida (CO), 40 ton dušikovih oksidov (NOx), ter 5 ton prahu, ki je prav tako med bolj nevarnimi za zdravje ljudi. Pozor: velja le za začetno fazo projekta, tj. prvo lakirnico. Ob drugi predvideni lakirnici na isti lokaciji in preostalih obratih se vrednosti ustrezno povečajo.

Emisije onesnaževal MagnaKarta dosega emisij snovi v zrak na podlagi vetrne rože. Avtor: Tomaž Seliškar

Poanta: lokalna skupnost se mora brž organizirati in zahtevati, da bo proizvodnja v Magni Nukleus tekla v skladu z vsemi okoljskimi predpisi pri nas in da bo uporabljena tehnologija, ki ustreza evropskim okoljskim standardom. Pravočasno mora oddati svoje pripombe na Poročilo do 15. maja letos. Ne gre za nasprotovanje projektu, temveč za dejstvo, da v demokraciji skrb za okolje in zdravje ljudi ne moreta biti podrejena diktatu kapitala. Ve se, kdo bo najbolj prizadet: prebivalci Orehove vasi, Hotinje vasi, Slivnice, Radizela, Skok, Dobrovc, Spodnjih Hoč, Rogoze, Rač. Zaenkrat je več informacij o pasivnosti prebivalstva kot o zanimanju za lastno zdravje in kvaliteto življenja.

Kako pišejo mediji?

Mediji so zaenkrat zelo slabo opravili posel: nekateri sramotno odkrito lobirajo za Magno in vlado, spet drugi se osredotočajo le na posamezne okoljske vidike, pa še to površno. Še nihče se ni dotaknil problema emisij snovi v zrak, da o hrupu ne govorimo.

Nekaj primerov. Borut Hočevar je pripravil dva članka o podjetju E-net Okolje, kjer so sestavili Poročilo o vplivih na okolje za industrijski obrat Magna Nukleus. Že v podnaslovu beremo:

Okoljski vplivi gradnje in delovanja lakirnice in spremljajočih objektov Magne bi bili večinoma nepomembni, majhni oziroma zanemarljivi, v nekaterih primerih zmerni, velik pa bo vpliv na živalstvo, natančneje: na populacijo ptice priba.

Hočevar Finance vpliv MagnaČlanek Financ o majhnih in nepomembnih vplivih na okolje

Najmanj, kar lahko rečemo, je naslednje: članek popolnoma izpušča podatke v delih, kjer se predvideva velik vpliv, iz neznanega razloga, ki ga bo treba še raziskati, pa ti v Poročilu niso navedeni v predvidenih parametrih, tako da lahko nanje sklepamo le iz drugih podatkov v njem.

Med njimi je predviden velik vpliv na kakovost zraka, zaradi česar je skupna ocena vplivov načrtovanega obrata na kakovost zraka ocenjena kot »Vpliv posega in celotni vpliv obravnavanega posega in z njim povezanih aktivnosti na kakovost zraka v času obratovanja ocenjujemo kot velik vpliv (3).«:

Magna kakovost zrakaZamolčani del Poročila, ki govori o velikih vplivih na kakovost zraka

Veliki vplivi so povsem sodeč zavestno prezrti. Stran 209 v Poročilu je tako ena ključnih, kajti na podlagi primerjave podatkov v tabeli 36 in obenem podatkov o letnih emisijah onesnažil iz industrijskih obratov, ki jih zbira ARSO, je mogoče razbrati, da bo obrat Magne z izpusti onesnažil v zrak izjemno negativno vplival na kakovost zraka.

Brez okoljske kritike

Isti avtor Financ je včeraj objavil še članek pod naslovom »Zakaj je lakirnica Magne za družbo E-net Okolje okoljsko sprejemljiva« – uganemo lahko, kot nam sugerira že naslov, da bo nameravani poseg izgradnje industrijskega obrata Magna Nukleus ocenjen in reklamiran »kot sprejemljiv, ob upoštevanju vseh predpisanih ukrepov za preprečitev, zmanjšanje ali odpravo negativnih vplivov posega«. Okoljsko kritičnih ali problemskih člankov o tem projektu Finance niso objavile.

Lakirnica Magna Hočevar Finance EnetHočevarjev drugi članek v Financah: E-net Okolje o okoljski sprejemljivosti projekta

Dikcija družbe E-net Okolje je kajpak zvita in podobna tisti »Vse bo v redu, če bo vse v redu«. V njej med drugim navajajo, da primerjava z obstoječimi lakirnicami (Magna Gradec, Revoz) ni ustrezna z vidika obratovalnih pogojev in kapacitete ter dejstva, da se je v času od njihove postavitve oziroma obnove v precejšnji meri spremenila tehnologija lakiranja, kar, ob uporabi ustreznih premaznih sredstev, bistveno zmanjšuje vpliv na okolje«.

To je precej smela trditev, kajti po nekaterih izračunih bo samo emisija rakotvornega niklja in njegovih spojin v Magni Nukleus v Hočah dosegla za 100 krat večjo vrednost, kot jo tista v Revozu, ob primerljivem obsegu proizvodnje.

Ker direktiva EU (IPPC) v svoji 18. točki zahteva, da morajo mejne vrednosti emisij, parametri ali enakovredni tehnični ukrepi »temeljiti na najboljših razpoložljivih tehnologijah, brez predpisovanja uporabe določene metode ali tehnologije in ob upoštevanju tehničnih lastnosti posameznega obrata«, zaradi česar je treba onesnaževanje spraviti »na najmanjšo možno raven in zagotavljati visoko stopnjo varstva okolja kot celote«, se bo splačalo raziskati, v kakšni meri je ta ali še kakšna direktiva kršena. In seveda, ali bo v Hočah res uporabljena tehnologija, ki bo po mnenju E-net Okolje neprimerljivo naprednejša in čistejša od tiste v Magni Gradec in novomeškem Revozu.

P.S. Nekateri izračuni, ki so znani avtorju, na tem mestu niso objavljeni in bodo predstavljeni v okviru javne obravnave.

  • Share/Bookmark

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

6.04.2017 ob 18:38

Večer se je z Vanesso Čokl odločil malce promovirati avtorja starih seksizmov, dr. Boštjana M. Zupančiča, najbrž iz čiste fascinacije nad njimi.

Kaj šteje za seksizem in na kaj merimo z njimi, ni treba posebej pojasnjevati. Zadostuje že dejstvo, da jih pocitiramo iz knjig, na katere se v istem Večeru avtor znova sklicuje. Zupančič med drugim verjame:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Stara praksa, novi privrženci

Ni prvič, da daje mariborski časopis prostor seksistom; pot do zrelejše družbe in spoštovanja žensk bo očitno pri nas še dolga. Nenazadnje je bil ne tako dolgo nazaj njihov kolumnist tudi mag. Roman Vodeb. Po drugi strani je Boštjan M. Zupančič, na kratko BMZ, v slovenskem prostoru zanimiv fenomen.

BMZ intervju Večer začetekZačetek Večerovega članka in naslovni nasvet sodnika

Ne samo, da ga imajo mediji in novinarji radi – sploh je zaskrbljujoče, ko gre za novinarke – odzivi v feministični in znanstveni skupnosti so pretežno medli, če do njih sploh pride, ali pa celo končajo s kakšnim dobronamernim svarilom v podporo avtorju. Da častnih doktoratov njemu v čast ne omenjamo.

Pomenljiva je bila lanska polemika v Delu, v katerem se je oglasila dr. Veronika Fikfak in opisala svojo izkušnjo. O tem sem pisal v tekstu z naslovom O neizvirnosti regrutiranih pravnic. A je ostalo le pri tem. Niti novinarji Dela se niso opogumili, da bi o evropskem sodniku povedali kaj bolj določnega. Kako bi tudi, če pa so nekateri, kot sem že pred leti opozoril, sodelovali kot avtorji v njegovih knjigah in najbrž delijo mnenje z njim. Skratka, po malem smo narod, ki ljubi seksizme in njegove profete.

Psevdoznanstvena mineštra

Večerov intervju je repeticija že znanega. BMZ opleta s svojo staro tezo o katastrofalni demaskulinizaciji norih dimenzij, ki je zajela svet, sploh to zaznava za Slovenijo, zaradi katere smo vsi po vrsti poženščeni – no, seveda moški. Vsega so bolj ali manj krivi hormonski motilci – v čigar škodljive posledice sicer nihče ne dvomi. A kaj, ko iz njih avtor izpelje številne obskurne družbene, psihološke in psihoanalitične zaključke.

Groza poženščenosti je sploh Leitmotiv njegovega kvaziznanstvenega konspirativnega tolmačenja in se lepo ujema z vsemi stereotipi in spolno diskriminacijo, po kateri hitro pridemo do njegove citirane ugotovitve, da ženske mislijo z zadnjico. Sploh je hudo v pravu in sodstvu, kjer jih je preveč in ustvarjajo velikansko škodo. Mentalna igra utemeljevanja predsodkov in spolnih vlog z globokim zaničevanjem do ženske je osnovana na več nivojih njegove teorije, ki jo ob BMZju zagovarjata še vsaj biolog in etnolog dr. Gorazd Pretnar ter okoljevarstvenik in publicist Anton Komat.

Če je prav razumeti, se hormonski motilci v predvsem pesticidih nato spravijo na možgane zarodkov, ki se posledično nepopolno razvijejo, zato je preprečena njihova maskulinizacija. Ker BMZ v svoje štorije rad vplete Freuda in Junga, je posledica vidna nemudoma: moški ne znajo razrešiti Ojdipovega kompleksa, zato temu psihološkemu stanju sam pravi nastop prededipalcev – ker so ti ostali na ravni »pred Ojdipom«.

V besedilu z naslovom Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo sem analiziral njegov nedavni nastop v Odmevih, kjer je zmago Donalda Trumpa označil za dominacijo alfa samca in za končno politično ravnovesje, v katerem je moški jang princip prišel do svoje veljave.

Ena od posledic demaskulinizacije možganov je nato še katastrofična »globalna pandemija patološkega narcizma« – ni treba posebej pojasniti, da BMZ vidi v politiki in na najodločilnejših mestih v družbi le še nevarne psihopate. Ta čudovita psevdoznanstvena mineštra ima en skupen imenovalec, ki se glasi: groza pred žensko. Groza pred jinom.

Feminizirane države, kot so Ruanda in Slovenija

Novinarka Vanessa Čokl je bila pričakovano servilna. Na kratko se bom dotaknil nekaj kontekstov. Njeno vprašanje največkrat želi izzvati »pravilen« seksističen odgovor. Na njen  »Povprečnost. Po vašem je tudi to grenki sadež feminizacije. Pa ima spol res kaj s tem?« je lahko zato BMZ gladko prikimal:

Očitno gre za feminizacijo. Slovenija je osma najbolj feminizirana država na svetu. Za Ruando, ki je sedma. Zakaj je do tega prišlo?

Zanimalo me je, kakšne statistike ima avtor v mislih, zato sem se potrudil poiskati, na kaj referira izraz »feminizirana država«. In sem našel jedro, ki ga v Večeru reklamirajo: gre za lestvico Svetovnega gospodarskega foruma, s katerim vsako leto merijo napredek obravnave ženske in spolno enakost v 144 državah širom sveta. V poročilu »Global Gender Gap report«, kjer se zadnji dve leti Slovenija in Ruanda uvrščata zelo visoko. Poročilo ocenjuje napredek v oceni ženske delovne sile na podlagi ekonomskih, izobraževalnih, zdravstvenih in političnih kazalcev, torej analizira kakovost življenja žensk. Mediji so širom sveta za zadnja leta navajali, kakšno prijetno presenečenje je Ruanda, tudi Slovenija.

BMZ enakost ženske svetovni forumZadnji indeks Svetovnega gospodarskega foruma

Pih, očitno tega BMZ ne ceni, nad takšno »feminizacijo« družbe je ogorčen. Napredek v kvaliteti življenja žensk je čista groza, ki nas poriva v bližino nerazvite Ruande… Lahko za tem premislekom stoji kaj drugega kot mizoginično sovraštvo, pri katerem se sodniku za človekove pravice zatakne v grlu vsakič, ko naleti na indikatorje o enakosti in enakopravnosti žensk?

Polmoški in jokavi Trudeau

Najbrž se mu zdi ta svet krivičen, kajti on je že dolgo nazaj vse »na dolgo in široko razložil v Prvi in Drugi od suhih krav«. Mehanizmi demaskulinizacije so posledica učinka hormonskih motilcev. In ja, »po Fukušimi že govorijo tudi o maskulinizaciji žensk«. Nihče ni več varen. Ni več ravnotežja med moškim in ženskim principom, ki je porušeno. In posledica je jokcanje politikov, omeni v intervjuju:

Zato namesto normalne moške reakcije vidimo empatičnega in jokavega Trudeauja. Vloge so se zamenjale, kolikor je to sploh mogoče…

V milejši obliki se to zdaj dogaja v Evropi. Po drugi strani pa se je pokazala masovna demaskulinizacija. Polmoški, kot je na primer kanadski feminist Justin Trudeau, so navdušeno glasovali za Hillary. V Franciji je za take volilce idealen kandidat Macron.

Nekoliko si lahko oddahnemo: prislovični »pravi dec« ni velika redkost le v Sloveniji, polmoški s solzami v očeh se pojavljajo tudi drugod.

BMZ Večer odlomek.PNGIzsek iz intervjuja: nostalgija po normalni moški reakciji

Prededipalni Macron in prestara žena

Ne samo, da se dogaja strašljivi vzpon feminista Trudeauja, polmoškega,  to nam pojasni, zakaj je navdušeno podprl Hillary. In zdaj se lahko bojimo še uspeha Macrona, kajti velikansko škodo so demaskulizirani možgani naredili tudi v glavah volivcev. O francoskem kandidatu svareče pojasni BMZ tole:

Če bo predsednik Macron, bo to katastrofa. Da je z njim nekaj narobe, se vidi že po tem, da je njegova žena 24 let starejša od njega. Če bo prededipalni Macron predsednik, sledi še pet let razpadanja francoske države.

Prededipalci na oblasti z demaskuliniziranimi možgani pomenijo pretečo nevarnost. A še huje je, kot vidimo, da je Macron poročen z nekom, ki je od njega 24 let starejši. Kako perverzno drugače je to od alfa samca kakšnega Trumpa! Za pogled intervjuvanca je najbrž večja od groze pred žensko lahko le še groza pred starejšo žensko. Sploh, če si z njo, kar je sicer sploh nepojmljivo, še poročen. Najbrž čisti antipod Trumpovemu svetlemu zgledu, ki mu velja slediti.

Nedotakljivi teritoriji

Od seksizma je bržkone huje le še to, da se ga trudiš znanstveno utemeljiti. A bodi dovolj o tem. V Večerovem intervjuju bi znova veljalo opozoriti tudi na nedopustnost, s katero BMZ opleta na svojem področju. Pravosodni minister Goran Klemenčič, njegov tesen kolega, ga je zaposlil kot strokovnjaka in dolgoletnega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v svojem kabinetu. Zakaj? Tam naj bi se ukvarjal predvsem s sistemskim spremljanjem uresničevanja sodb ESČP in prizadevanjem Republike Slovenije za izboljšanje uveljavljanja in izvajanja sodb ESČP.

Slovenija je pred nekaj dnevi sramotno deportirala tričlansko družino Korba-Soliman nazaj na Hrvaško. Poskus protestnikov pred azilnim domom na Viču, da bi policiji deportacijo preprečili, ni bil uspešen. Članica te družine je napovedala, da bo iskala svojo pravico tudi na ESČP. Kaj je BMZ povedal na istem mestu o zakonu o tujcih in razmerju med interesi države in človekovimi pravicami? Tole:

Kaj pa je drugega naredila Avstrija? Kaj je naredila Francija? Zaprli sta meje. Makedonija je zaprla mejo, ustavila je pritok migrantov in zato dobila nemire, ki jih je financiral Soros. Zanetil je požar, ki ga zdaj gledamo. Za kazen je destabiliziral Makedonijo. Zakon o tujcih ni problem. Popolnoma jasno je, da je suverenost države nad njenim teritorijem nedotakljiva.

Odrezav odgovor nam pojasni, s čim se ukvarja BMZ na ministrstvu. Človekove pravice so se nekam izgubile do te mere, da se več niti ne omenjajo. Kar je ostalo od nasvetov, je le še legitimacija zapiranja mej in razprava o nekakšni suvereni pravici države. Kršitve človekovih pravic zaradi odrekanja pravice do učinkovitega in poštenega azilnega postopka, prepoved kolektivnih izgonov in prisilnih vračanj (pushbacks), načelo nevračanja (non-refoulement), pravica do učinkovitega pravnega sredstva več niso nobena težava. Tudi ne opozorila mednarodne skupnosti. Vsega je kriv le Soros.

Nista govorila o tem

Na koncu sledi presenečenje. Minister Klemenčič je pred tedni na trenutke vsaj malo poskušal dajati vtis, da spornemu zakonu o tujcih nasprotuje. Na ključnih točkah je sicer klecnil. A pričakovali bi, da je s svojim zaposlenim strokovnjakom debatiral o tem. Ni se zgodilo, lahko preberemo: »Nisva govorila o tem in ne pustim si vzeti svojega mnenja.«

Če bo kdaj družina Korba-Soliman prišla na ESČP iskat svojo pravico, pa bi vsaj stališče enega (bivšega) sodnika bilo znano. Škoda le, da nam ista oseba že v naslovu intervjuja svetuje: »Ne iščite pravice po sodiščih!«.

Ah, to so torej ti nasveti, ki jih plačuje minister. Če upoštevamo njegovo dolgoletno participacijo v njih in naša pričakovanja do sodnikov, ima BMZ najbrž popolnoma prav.

Več:

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

  • Share/Bookmark

Tuš in njegovi oglaševalski Janezi

6.04.2017 ob 18:37

Tušev oglas za domačo hrano je požel nekaj pozornosti predvsem zaradi velikih jumbo plakatov na ulicah. Sporna sta dva kratka stavka, skupaj imata le sedem besed:

Pridelal Janez. Ne Juan ali Xin Chao.

Moja prva misel je bila: butast oglas! Ki predpostavlja, da smo etnično čista država, v kateri na slovenskih poljih in farmah ni nobenega Juana.

Tuš Janez HuanZapis na Delovi spletni strani

Doslej smo lahko prebrali, da je nekdo sprožil prijavo pri Slovenski oglaševalski zbornici. Nekaj spontanih časopisnih komentatorjev očita reklami zbujanje nacionalističnih čustev. Navedimo tri odzive, ki jih je pridobila RTV Slovenija.

»Kot vidimo iz odzivov in odmevov, je bila to verjetno ponesrečena poteza, kar se tiče okusa. Kar se tiče učinka, da se govori o Tušu, pa je seveda dosežen« (dr. Aleš Kuhar)

»Na tak način, kot je izpostavljeno, torej da je vse, kar je pridelal Janez, boljše od drugega. Kar pa seveda ne more biti res, kajti nekatere stvari pridela bolje Janez, nekatere Jože, nekatere pa Juan. Smo raznoliki in vsak zna narediti nekaj bolje kot kdo drug. Mislim, da moramo to jemati kot nacionalistični oglas. Nacionalizma pa imamo tako ali tako preveč že v politiki.« (dr. Miro Kline)

»Nekdo, ki govori, da bo prodajal samo slovenske proizvode, in so to proizvodi, ki so zgolj prepakirani v Sloveniji, nam laže in nam mora nekdo tudi povedati, da je to laž. Tukaj vidim problem. Če pa gre za ta namen, da spodbujamo domače pridelovalce, pa res ne vidim prav nobenega problema« (dr. Rajko Muršič)

Takoj opazimo, da se Kuhar glede spornosti oglasa ni opredelil, temveč je zgolj ovrednotil njegove učinke. Kline mu očita nacionalizem, Muršič pa ne vidi nobene težave in s prstom pokaže na neko drugo – prepakiranje proizvodov, ki niso slovenski.

Etična podlaga oglaševanja

Ob pregledu Slovenskega oglaševalskega kodeksa bomo hitro dojeli, da je oglas napisan dovolj spretno, zato ne verjamem, da bo prijava na zbornico obrodila sadove.

Še najbližje je kršitvi dveh členov, drugega in desetega, a po mojem nobenega od njiju ne krši. Drugi člen oziroma podčlen 2.2 zadeva oglaševalske žalitve:

Oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi posameznike ali skupine lahko žalilo zaradi njihove rasne ali narodnostne pripadnosti, verskega prepričanja, politične pripadnosti, spolne opredeljenosti, zdravstvenega stanja ali invalidnosti in drugih kriterijev razlikovanja. Zgolj uporaba naštetih kriterijev razlikovanja v oglaševanju ni žaljiva sama po sebi.

Toda omemba dveh domnevnih tujih lastnih imen (mimogrede, Xin Chao je vietnamski pozdrav, ne lastno ime) ne vpelje podlage, s pomočjo katere bi lahko dejali, da oglas koga žali ali širi nestrpnost na podlagi rasne, narodnostne ali politične pripadnosti – oziroma vsega, kar od nas zahteva 63. člen ustave, ko prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti. Izpostavlja zgolj »večvrednost« Janezove hrane, pri čemer je Janez sinonim za klenega Slovenca, Juan in Xin Chao pa naj bi bila stereotipizirani imeni za Španca in verjetno Kitajca.

Deseti člen istega kodeksa govori o omalovaževanju, podčlen 10.1 pa se glasi:

V oglaševanju ni dovoljeno nepošteno in neobjektivno napadati ali razvrednotiti drugih izdelkov oz. blagovnih znamk, oglaševalcev ter njihovih oglasov ali si prizadevati, da bi jih izpostavili zaničevanju ali posmehu.

Znova imamo veliko težavo v kratkih sedmih besedah uvideti, da bi kdorkoli neobjektivno razvrednotil izdelke drugih blagovnih znamk ali jih izpostavil zaničevanju. Drži pa, da vpeljuje tezo o večvrednosti domače, tj. v Sloveniji pridelane hrane, kot rečeno. Poglejmo si še podčlen 10.2:

Primerjalne trditve so sicer dovoljene, vendar oglaševanje, ki vsebuje primerjave s prepoznavnimi konkurenti ali z njihovimi izdelki, ne sme razvrednotiti ali očrniti izdelkov, blagovnih znamk, trgovskih imen, drugih razpoznavnih znakov, dejavnosti ali poslovnih okoliščin konkurenta.

Tudi tu velja podobno: izrecne primerjave s konkurenčnimi izdelki ni bilo in spet ne moremo trditi, da je bil pri tem kakšen izdelek druge blagovne znamke očrnjen. Oba člena, ki sta po mojem prepričanju še najbližje možni kršitvi, se izkažeta za neuporabna, ko želimo definirati etično spornost oglasa na podlagi kodeksa.

Kaj je torej vendarle sporno?

Strinjam se s Klinetom in vsemi, ki so Tušev oglas označili za nacionalističen. Pri uporabniku zbuja občutek večvrednosti zaradi pripadnosti neki nacionalni identiteti in goji napačno prepričanje, da je nek izdelek lahko boljši le zato, ker je nastal na domačih tleh. V političnem smislu je lahko nevaren, ker v najboljšem primeru stereotipizira in posledično zganja nezaupanje do pripadnikov drugih narodov in narodnosti ali njihovih ekonomij, z vidika tržnega gospodarstva pa zavira pretočnost idej, kapitala in produktov in lahko posledično vodi do zapiranja v meje lastnega gospodarstva. Klinetov argument, češ da lahko nekatere stvari »pridela bolje Janez, nekatere Jože, nekatere pa Juan«, ni relevanten za zavrnitev začetne premise, saj oglas česa nasprotnega niti ni trdil – pravi le, da je partikularen izdelek izdelal Janez, nič več. Težava je namreč v tem, da bi lahko na slovenskih tleh isti izdelek enako kvalitetno naredil tudi Juan, prav tako pa zaenkrat nimamo razloga verjeti, da ne bi pod istimi pogoji enako dobrega ustvaril na španskih tleh.

Težava je, skratka, v implikacijah vtisa narodne večvrednosti, ki izvirajo iz samega oglasa, kot v tem, da smo »raznoliki in vsak zna narediti nekaj bolje kot kdo drug«.

Kako preganjati takšne oglase?

Če želimo regulirati takšne oglase, bi morali poseči v obstoječi kodeks in ga spremeniti na opisani način. Očitno pa bo glede takšnega posega pred tem potrebno doseči velik družbeni konsenz, ki ga trenutno ne vidim. O tem namreč, da oglaševanje domačih izdelkov ne sme vsebovati elementov, ki bi nakazovali, da so ti zgolj zaradi porekla ali tega, ker so pridelani v Sloveniji, boljši od tujih. Drug in še ožji vidik, ki bi ga lahko kodeks izpostavil kot nedovoljen, je igranje na karte nacionalistične večvrednosti proizvajalca.

Če to odštejemo, zaenkrat nimamo dobrega načina, da bi takšne oglase preprečili. Razen seveda, da se jim odkrito posmehujemo in trgovca kaznujemo z bojkotom.

MMC Janez HuanCitirani članek na MMC RTV Slovenija

  • Share/Bookmark

Mikimiška in Jožetovi rožički: kako rešiti Delov kviz?

6.04.2017 ob 18:37

Pri medijski hiši Delo so močno zagrizli v svojo večmesečno kampanjo in jo nadgradili še z nagradnim kvizom, znotraj katerega so se odločili podariti 5000 evrov.

Prva nagrada štiristranske zloženke, ki se je znašla v predalnikih gospodinjstev širom Slovenije, je 3000 evrov, vsebinsko pa je ena zanimivejših v zadnjem času. Ker stavi na sporočilnost, s katerim v izhodišču mahajo ustvarjalci oglasa in idejni očetje kampanje: na novinarsko in uredniško verodostojnost te hiše. V neizrečenem smislu: mi skrbimo zanjo, drugi pa… Dodatna dimenzija je nekakšna novinarska edukacija: znotraj kviza je treba bralce prepričati, katere novinarske vesti so verodostojne in katere niso.

dav5000 evrov za širitev vere v novinarske besede

Začetka kampanje sem se že dotaknil v svoji analizi in pokazal, da je verjetno nastala zaradi porušenega ugleda v javnosti po številnih odpuščanjih novinarjev na Delu in izraženih dvomih v lastnike. Poglejmo si, kako uspešni so bili pri tem.

Mikimiška in probabilizem

Temeljna težava pri realizaciji Delove ideje tiči v dejstvu, da sta novinarsko delo in presoja preveč kompleksna, da bi ju smeli ali mogli zvesti na enostavne forme. Banalizacija in poenostavitev sta zato nujno neizbežen učinek, kar se kaže že pri prvem kviz vprašanju z Mikimiško, s katerim se obračajo na bralstvo:

davPrvo vprašanje: Mikimiška in odnos do resnice

Pri Delu so najbrž razmišljali takole: Miki Miška je morda širšim množicam najbolj znan fiktiven lik. No, takih likov pa ne moremo izgnati v pravem pomenu besede. Torej bodo bralci razumeli, da je to lažna zgodba in znali obkrožiti pravilen odgovor.

Bralčev občutek, da sodeluje pri rahlo retardiranem eksperimentu, ni daleč od pravega. Da gre za poneumljanje, pa mu bo postalo jasno, če se bo vprašal, od kod prihaja samoumevnost ponujenih rešitev pri reševanju kviza, ki bi ga zlahka pripisali kakšnemu agresivnemu tabloidnemu mediju. S slovnico seznanjen bralec bi namreč lahko vedel, da je Mikimiška, ki jo omenjajo, morda nekaj drugega kot standardna Miki Miška. Ko bi pregledal vse slovarje, bi dodatno ugotovil, da obstaja le zadnja, prva ne. Prvi dvom bi bil posajen: kaj pa, če ne gre za standarden fiktiven lik?

Drugič: kaj pa, če gre za lastno ime nekoga? Kako dobre razloge imamo že na podlagi branja naslova verjeti, da omenjena Mikimiška referira na lik Walta Disneya? Tretjič: kaj pa, če je »izgon« tukaj razumljen bolj metaforično? Lani so nekateri mediji poročali o najdbi figure Miki Miške v okolici Auschwitza, ki jo je domnevno imel pri sebi otrok, deportiran v taborišče.

Kaj potem ostane navdušencu, ki bo želel rešiti Delov kviz in poskušal odgovoriti z »Naslov je lažen«? Zgolj probabilizem: sklepanje, da so ustvarjalci nagradne igre verjetno imeli v mislih najbolj banalno možnost, ampak res trdnega zagotovila za to ne bo imel v rokah. Preostane mu branje misli tistih, ki so ustavljali kviz in anticipacija dejstva, da ga resno podcenjujejo.

Ob istem času, torej včeraj, so pri Delu, ki očitno stavi na svojo privrženost profesionalnim standardom sledenja resnici, uspeli objaviti naslednji naslov: Obiskali Drnovška in zasadili lipo. Zlahka si predstavljam, da bi se tudi tak naslov lahko znašel v istem kvizu: je resničen, lažen, alternativno resničen?

Potujoči cirkus in Jaka Racman

Še bolj je na preizkušnji probabilizem pri naslednji uganki o vzvratno vozečem kolesarju:

davDrugo vprašanje: zgodba o biciklistu in žonglerki

Možnosti so tri, katero izbrati? »Popolna izmišljotina«, »Policijsko nasilje na uslužbenci cirkusa« in »Predvolilni nastop stranke kolesarjev« so potencialno verjetne vse po vrsti: zgolj hudo ugibanje nas pripelje do prve. Predstavljajmo si, da je reševalec kviza novinar. Na fakulteti in v novinarskem združenju so ga učili, da mora preveriti vse informacije, preden poda merodajno sodbo ali poroča o dejstvih. Kako naj zdaj, kritično razpoložen in profesionalno nastrojen, oborožen z metodičnim skepticizmom, kar vnaprej verjame, da je zgodba res izmišljena? Na podlagi česa je izključil prvo in drugo možnost, čeprav se res zdita nenavadni? Spet vidimo, da jih med sabo loči le majhna mera verjetnosti. Stranke kolesarjev obstajajo – v Mariboru imajo svojo listo. Nasilje nad uslužbenci cirkusa ni nemogoče in splet je poln zgodb o uličnih cirkusantih in njihovih norčijah. Kajti to pač počnejo. Odgovor »popolna izmišljotina« stavi na popolno gotovost, a neupravičeno.

Jožetovi rožički

V tretji zgodbi se pojavi gospod Jože B. z rožički na glavi. Tukaj so sestavljalci očitno stavili na znanstveno kompetenco svojih potencialnih ali aktualnih bralcev: rožički na glavah ljudi pač ne rastejo. To pa res ve vsak otrok, ki je prerasel parklja.

davTretje vprašanje: rožički na fotografiji Jake Racmana

Verjetno se je kakšen bralec celo pridušal: »Otročje lahko,« je pihnil predse. Kakšen drugi pa dodal: »Kaj me zafrkavajo? Saj se lepo vidi, da je fotomontaža!« Za skrajne teoretike zarot in vernike vseh vrst so levo zgoraj pripisali še ime avtorja fotografije: Jaka Racman. Da bo ziher, če je kdo še v dvomih, da mora obkrožiti »Fotomontaža« in osvojiti še ta pojem. Tretja učna lekcija v dociranju o laži in resnici v novinarstvu je s tem končana, bralstvo je osvojilo nekaj, kar je že vedelo.

Hišni sveti in odgovornost do resnice

Na koncu pride seveda še malce samohvale: kdo torej skrbi, da so objavljene zgodbe resnične? No, kdo jih ustvarja? (Prosto po reklami za Ricolo.)

davČetrto vprašanje: uredniki in novinarji kot varuhi resnice

Odgovor je menda v zraku: to niso tiskarji, tudi ne hišni sveti, ampak odlični novinarji in uredniki. Je že treba priznati, da so tukaj ustvarjalci kviza bolj intenzivno stavili na resnost kot v prejšnjih primerih: Mikimiška, vzvratni kolesar in Jože B. z Brezovice so humorni, a povsem needukativni, z gotovostjo glede privrženosti novinarski resnici pa se ni igrati. Pokazati je treba nase in na pomembno poslanstvo, s katerim hišni sveti in tiskarji nimajo nič. Žal so kot soustvarjalci resnice izostali lektorji in slovničarji, na kar kaže napaka v vprašanju. Ampak nič hudega, nekaj gradiva naj se nabere za naslednji kviz.

Kodno ime: 1,2 mio

V posebnem zapisu sem že analiziral Delovo kampanjo in se spraševal, v kakšni meri je ta sploh zavezana faktičnosti – denimo v trditvi o svojem tedenskem dosegu 1,2 milijona bralcev. Izpostavil sem manipuliranje s tem podatkom v majhnem tisku kot eno izmed spornih dimenzij oglaševalske kampanje.

Prelet štiristranske zloženke pokaže, da so pri Delu zelo samozavestni glede številke in da so jo pripravljeni promovirati še naprej. Celo na način, da so jo postavili za kodo, s pomočjo katere bralec prejme darilo, Delovo majico, s katero bo lahko, domnevam, promoviral medijsko hišo naprej.

davDelova koda, ki vas pripelje do majice

Sklep: res bi bilo krasno vedeti, če Delovi novinarji stojijo ne samo za svojimi besedami, ampak tudi za svojimi kvizi in reklamami. Bojim se, da včasih zavezanost resnici lahko razbiramo tudi iz njih.

Več:

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

  • Share/Bookmark

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

24.03.2017 ob 14:27

Je res veliko presenečenje, da je v svojem zahvalnem govoru novi ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, močno pregret od želje po imenovanju na to funkcijo, sarkastično parafraziral maršala Tita? Je kaj novega, da v njem ni zmogel brez njemu ljube antikomunistične bodice?

Jaklič imenovanja MMCPoročilo MMC o potrditvi štirih novih ustavnih sodnikov

Kolikor mi je znano, tega javno še nihče ni opazil. Naj na začetku navedem oba govora, kasneje jih bom komentiral. Jaklič je s svojo patetično domovinsko hvalnico domovini Sloveniji in svojim podpornikom prekosil celo najslabše talentirane domače pesnike:

Spoštovani,

iskrena hvala najprej suverenu te države, torej ljudem. Od vas prihaja Ustava in zaradi vas je Ustava. Hvala za priložnost in odgovornost služiti, vsem z enakim spoštovanjem. Hvala tudi tistim od vas, ki ste mi ves čas zaupali. Kot sem zapisal že ob soglasju h kandidaturi, ob tako trdni podpori bi za pravno državo šel na tnalo slovenske realnosti ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba.

Hvala tudi temu Zboru za izvolitev, tistim, ki ste obkrožili moje ime s takšno večino. Kdor pa vladavino ljudi jemlje resno, si obenem ne želi izvolitve s stoodstotno podporo, zato enaka hvala tudi tistim izmed vas, ki ste k tej odločitvi prispevali njeno demokratičnost.

Prav posebej hvala nekaterim posameznicam in posameznikom, v tej dvorani in izven nje, ki sami pri sebi vedo za to. Predsedniku republike – hvala, da ste predsednik vseh.

Na koncu še tebi Slovenija, domovina. “Čez sedem dolgih let”, praviš svojim fantom v narodni pesmi. Meni si jih dodelila sedemnajst – dolgih let tujine.

Tudi zato vem, da, kot vsaka domovina, nosiš v sebi neprecenljivo dobro, pa tudi krivico. Sedemnajst je kot nič v primerjavi s tistimi, ki jih je roka tvoje krivice kdaj – kadarkoli – zares dosegla. In tistimi, ki jim ni bilo dopuščeno, da bi še kdaj videli tvoje lepe planine, tvoja cvetoča polja. Želim si, Slovenija, da ne pozabiš na nikogar več. Iz svoje krivice črpaj spoznanja svoje boljše prihodnosti. Da boš dežela pravice in enakih možnosti za vse.

Ta obljuba obljub je bila dana tudi v Ustavi tvoje države. Na vseh nas, in tistih, ki pridejo za nami, je, da je izpolnimo svoj del. Hvala torej tudi tebi za klic in srečno, domovina Slovenija!

Tistim, ki berejo zgodovinske knjige, je besedilo vsaj malce znano. Maršal Tito pa je na svojem govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani 26. maja 1945 med drugim povedal:

Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva, je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev še je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas. Naši narodi so v tej veličastni borbi dali izraza svojemu globokemu patriotizmu, ne samo patriotizmu vsakega ljudstva posebej, vsakega naroda posebej, temveč globokemu jugoslovanskemu, slovanskemu patriotizmu. Vsakdo, ki bi se odločil, da od zunaj ruši ta splošni jugoslovanski, ta obče slovanski patriotizem, bo naletel na granitni zid in razbil bi si ne samo nos, temveč tudi glavo. Torej, v zvezi s tem so propadli vsi računi, vsi računi z nekimi izdajalci, ki so pobegnili ali se še skrivajo v državi. Sedaj je prišel čas, da pridobitve, ki smo jih priborili, utrdimo, da izgradimo našo domovino, da pokažemo v dobi obnove prav tako navdušenje in prav takšen elan, kakor smo ga pokazali v borbi.

Videti lepe planine, videti naša cvetoča polja

Takoj opazimo, da se novi ustavni sodnik primerja s tistimi izdajalci slovenskega naroda, ki so po njegovem trpeli še hujšo krivico od njega, ki je sedemnajst let taval po tujini, a mu je zdaj menda le dopuščeno videti lepe planine in cvetoča polja  – drugim, domobrancem in ostalim, ni bilo. Frazi, kako je možno »še kdaj« ali »nikdar več« storiti to, namreč »videti oziroma gledati lepe (divne) planine« in »videti oziroma gledati naša (ali moja) cvetoča polja« se ponovita: ni dvoma, da Jaklič aludira na kontekst iz dovolj znanega Titovega govora in na veliko politizira svoje imenovanje.

Svoje imenovanje, če smo točni, zlorablja za nove politične obračune in delitve, kar je verjetno precedens v zgodovini Slovenije. Da to v nekakšni mimikretični maniri stori nekdo, ki so mu v zadnjih mesecih očitali spolitiziranost, je še dodaten element, ki priča o Jakličevi globinski prepričanosti, da mora kot ustavni sodnik negovati prav takšna čustva.

Vsebinsko nas njegova primerjava napoteva na tole: kakor da bi se želel poidentificirati z narodnimi izdajalci, o katerih govori Tito, ki se »jim je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele« in reči, da se je njemu, harvardskemu študentu, zgodila podobna krivica. In pri tem poudariti, da je še srečen, ker je ta krivica njega doletela zgolj za sedemnajst let. Kakor da bi moral oditi v tujino pod prisilo, o čemer seveda ničesar ne vemo. Toda bi nas morala Jakličeva trditev res presenetiti?

Komiji, ki ubijajo lastne brate

Sploh ne. Preseneča zgolj to, da se je, navzlic vsem očitkom o svoji politični profilaciji in ideološki pripadnosti, celo v svojem zahvalnem govoru odločil indicirati, da imajo njegovi kritiki prav: politični bes ni kvaliteta, ki bi jo ustavni sodniki v sebi smeli gojiti. Kakor tudi, da takšne osebe ne bi smele biti izvoljene. Argument »tudi desnim dajmo priložnost, rabimo uravnoteženo sestavo«, je za inštitucijo Ustavnega sodišča ubijalski.

In res: Jaklič v svojem protikomunističnem gnevu rad vidi ubijalce okoli sebe. Na svojem tviter računu je pred časom tvital o tem, kako »komiji ubijajo«. Komunisti, torej. Še več, komunist nima težave, da ubija lastnega brata, je dodal drugje. In pisali o zloglasni Hanzi TV – kakšna ironija, taisto nacionalko je ob Grimsovem novem Zakonu o RTV Slovenija frenetično zagovarjal.

Jaklič komiji ubijajoJakličev tvit o komijih

Grims in Jaklič o Zakonu o RTV Slovenija. Pardon, o Hanzi TV

Na predstavitvi dan poprej smo slišali njegovo zaklinjanje, da s strankami nima nič, da »ne bi rad komentiral politike« (jasno, pozabil je komentirati svoje nastope na shodih v podporo Janši) in seveda, da kandidat za ustavnega sodnika pač ne sme vzbujati videza pristranosti.

Ker se danes Jaklič otepa svojih simpatij do stranke SDS, bi veljalo spomniti na naslednjo epizodo. Po zmagi Janeza Janše leta 2004 je bilo treba napisati nov Zakon o RTV Slovenija, ki bo omogočil učinkovito politično opravljanje z zavodom. Kdo ga je napisal?

Leta 2005 in 2006 so v takrat vladajoči SDS govorili o tem, da so ga spisali »tuji strokovnjaki«. Javna skrivnost je bila, da so v SDS imeli v mislih Jakliča, ki ga je javno večkrat branil. Mimogrede, ta zakon je še vedno v veljavi, na dveh referendumih, leta 2005 in 2010, ga je ljudstvo potrdilo.

A ko je bilo treba Jakliča oprati vseh madežev, se je na koncu, leto in nekaj po referendumu leta 2005, žrtvoval Branko Grims. Takole je dejal v Državnem zboru:

»Namreč zakon o RTV Slovenija – vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal – je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto, kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.«

Jaklič je takrat vehementno zagovarjal, da problem delovanja RTV ni v vplivu strankarske politike, temveč v civilni družbi, zaradi česar naj o organih zavoda odloča raje parlament. Trdil je recimo naslednje: »Evropska ustavna stroka soglaša, da je njegov največji problem v neizbežnem vdoru politike v vodenje RTV pod krinko civilne družbe.« Jakliča je nato demantiral tudi nemški ustavni sodnik Hoffman-Riem.

Dnevnikova parodija

Omenjene zahvale so se dotaknili v današnji Dnevnikovi glosi, v kateri smešijo dejstvo, da je »eden najsvetlejših pravniških umov, kar jih je kdaj dala domovina«, celih sedemnajst let »dajal vsem vedeti, kakšno trpljenje je bila zanj ta tujina in kako so mu dušmani zavdali, ker mu niso dali, da bi se vrnil«. No, če smo zelo natančni, tega doslej ni razlagal, disident in begunec je očitno postal šele nedavno.

In res, »svoje nesrečno izgnanstvo« je primerjal s fantom v narodni pesmi, ki mu je bilo dodeljenih sedem dolgih let. On, slovenskega naroda ekskluziven sin, je moral trpeti deset let dlje – pač preizkušnja za največje.

Luksuz: ustavni sodnik in njegovi politični idoli

Če je novinarka Večera Vanessa Čokl dan pred imenovanjem vzhičeno zapisala, da bo čisti luksuz imeti tako imenitnega ustavnega sodnika, je ob tem pozabila omeniti politične idole. Da je Ustavno sodišče medse sprejelo novega sodnika, ki verjame in fanatično zapiše, kako je Janez Janša največja osebnost slovenske zgodovine. Ne, to res ni majhna reč: očitno za nekatere velik korak za ustavno demokracijo v državi.

Čokl Jaklič trdimVanessa Čokl in njeni ustavniški luksuz

Sovražiti komuniste in politični ter zgodovinski favoriti sodnikov so očitno reference, ki veliko štejejo. Zato Jaklič ni bil preveč prepričljiv, ko je ob nastopu zatrjeval, da nikoli ni sodeloval z nobeno politiko ali politikom. Spet se splača spomniti tega, o čemer je pisala že Mladina:

»Po tem je bil med kratkim premierskim mandatom dr. Andreja Bajuka zaposlen v njegovem kabinetu. Leta 2006 je podprl kandidaturo Franceta Arharja za župana Ljubljane, pogosto prispeva komentarje za revijo SDS Demokracija, objavljal pa je tudi v zloglasnem brezplačniku Ekspres, ki je izhajal le pred parlamentarnimi volitvami leta 2008.«

Jaklič tvit JJ največjiJakličev tvit o največji osebnosti slovenske zgodovine

Brez predsednika ne bi bilo nič

Jaklič je prejel 57 glasov podpore. Najmanj od vseh štirih, precej manj, a dovolj. Sam je to v govoru patetično označil za »trdno podporo« – ne vemo, če je ciljal še na kakšno drugo.

Vsekakor je imel veliko podporo v predsedniku republike – ki ga je, znova patetično, razglasil in pomenljivo za »predsednika vseh«. Dobrikanje, ko iz znaka hvaležnosti naslovniku sporočaš tisto, kar najraje sliši. In ja, Pahor bi rad bil predsednik vseh – vsi vemo in vsi vidimo, kaj to pomeni. Da ni predsednik nikogar.

Pahor na kolenihPredsednik gre na kolena. Te dni. Vir: 24ur.com

Slinasta nacionalistična  varianta Blut-und-Boden retorike v zahvali izdaja, da bi, če ne bi stopil na akademsko pot in jo mahnil na Harvard in Oxford, morda  zlahka postal poslanec SDS in v parlamentu prodajal iste citirane fraze, ki so sicer na las podobne kakšnemu Branku Grimsu. Ampak dobro, Jaklič je raje »šel na tnalo slovenske realnosti« in bi to ponovil »ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba.«

Živimo pač v luksuzni državi, kjer politiki na oblasti z opozicijo kupčkajo in barantajo z ustavnimi sodniki in kjer, če ne bi bilo gospoda, ki gre na kolena pred vsakim, ker je predsednik vseh, ne bi bilo ničesar. Sploh pa ne klenih sinov naše domovine. Tistih, ki jim je znova dano videti naša cvetoča polja.

  • Share/Bookmark

Reporter in cenzura napovednika na TV Slovenija

24.03.2017 ob 14:26

»Danes v Reporterju! Italijanski dosje Lidije Glavina. Ozadje nakupa luksuzne vile ministra Klemenčiča. Mreža podjetij tajkuna Petriča v davčnih oazah. In bankomat Dejana Židana.«

Vsebina zgornjega oglasa za revijo Reporter je bila na Televiziji Slovenija zavrnjena kot neprimerna. Posledično so se odločili, da takšnega oglasa, dolgega 15 sekund, ne predvajajo:

Razlogi so sumljivi. Čeprav gre za napovednik nove številke revije, ki ga Reporterjev novinar Nenad Glücks dolgočasno prebere v kamero, v ozadju pa je videti le logotip revije, so kasneje v Službi za trženje oglasnega programa TV Slovenija našteli kar štiri elemente, vsaj tako poročajo, s katerimi se menda kršijo poklicna merila in načela novinarske etike. Ker se, oglas ni primeren za objavo.

Ti elementi, ko je menda zavrnitev na mestu, so naslednji:

prvič, če je vsebina oglasa žaljiva za pravno ali fizično osebo ali RTV Slovenija;

drugič, če oglasno sporočilo lahko z vsebino rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika ali določene družbene skupine;

tretjič, če izrablja ali žali verska čustva in politična prepričanja posameznikov ali družbenih skupin;

četrtič, če omalovažuje, diskreditira ali žali druge gospodarske subjekte, družbene organizacije in društva ter državne ustanove ali njihove posameznike.

Že na prvi pogled vidimo, da je cenzura predvajanja oglasa stopila na tanek led: v nekaj kratkih stavkih nastopajo le zelo kratke trditve in opisi, kot so »italijanski dosje«, »nakup luksuzne vile«, »mreža podjetij tajkuna X v davčnih oazah« in »bankomat Y«.

Katera od naštetih sintagem bi lahko kršila eno od naštetih etičnih načel, in seveda katero?

Najprej k prvemu elementu, ki govori o žaljivosti: ker lahko prvi dve sintagmi zlahka izločimo, smemo pri preostalih dveh govoriti le o označevalcu »tajkun« in opisu »bankomat«. Težava je v tem, da noben ne more biti posebej sporen: prvi je utečeni izraz, ki ga uporabljajo tudi v programih RTV Slovenija, drugi je zgolj opis, ki bodisi opiše realno stanje ali ne. Glede na to da, gre za napoved izida revije, ki je pri nacionalki še niso mogli prebrati, odpade očitek, da bi lahko utemeljitev črpala svojo moč iz analize argumentov ali vsebine, ki so jih v reviji podali. Trditev implicira, da sta izraza »tajkun« in »bankomat« za nacionalko žaljiva po sebi. Kar se zdi močno problematično.

K drugemu elementu: katera od sintagem lahko rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika? Potencialno marsikatera, tudi vsaka od naštetih. Ljudje smo nežna bitja. A praktično nobena od štirih naštetih objektivno vzeto nima takšnega naboja. Kar je razvidno najbrž že iz reakcij omenjenih oseb, ki bodo sledile iz zapisov v Reporterju: če Stojan Petrič, Dejan Židan in ostali ne bodo preganjali njihovih novinarjev, se zdi cenzura RTV Slovenija pretirana in neupravičena.

Tretji element je prepoznavno popolnoma deplasiran: v navedenih sintagmah ni mogoče najti prav nobene asociacije na verska čustva ali politično prepričanje, posledično pa tudi ne deducirati osebnih žalitev.

Četrti element lahko kvečjemu opiše primer s »tajkunom Petričem«: govori o diskreditiranju in žalitvi gospodarskih subjektov, kar se lahko v napovedi nanaša le nanj. Spet smo pri semantiki izraza »tajkun«, saj drugi označevalci niso bili uporabljeni: je ta žaljiv, na podlagi česa in do kakšne stopnje je takšen?

V seštevku opazimo, da so potencialni nivoji razžalitev, na katere se sklicujejo na nacionalki, izrazito minorni – to je najmanj, kar lahko rečemo. Največ pa, da ne obstajajo. Uporabljeni izrazi so v širokem novinarskem obtoku. Predvsem pa ne more držati, da je sklicevanje na vse štiri naštete elemente utemeljeno. Odločitev Službe za trženje bi bila smiselna le, če bi za uporabo izraza »tajkun« ali »bankomat« bilo mogoče na sodiščih preganjati storilca. Čeprav sem na tej strani večkrat kritiziral diskreditacijski diskurz, ki ga uporabljajo pri Reporterju in drugod, se dejanje cenzure v tem primeru zdi absolutno neupravičeno. Ironija je najbrž tudi v tem, da je izbira besed, ki so jo uporabili pri reviji, že sama bila podvržena postopkom samocenzure, saj je za njihove standarde relativno blaga.

Še dodatno težavo predstavlja trditev, ki smo jo lahko prebrali na Svet24, češ da nacionalka nima nobenih težav z objavo praktično identičnih oglasov na Valu 202 in Prvem programu:

Odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla se je pritožil pri direktorici TV Slovenije Ljerki Bizilj Razložil je, da je “vsebina oglasa napovednik tem iz tiskane izdaje Reporterja”, sam oglas pa je podoben (skoraj identičen) vsebini radijskega oglasa, ki se že vrsto let predvaja na Valu202 in Prvem programu. “Vaša interna ocena je pavšalna in krivična do Reporterja, zato ostro protestiram in vas lepo prosim, da o vaši sporni odločitvi še enkrat premislite. Oglas prav v ničemer ne deluje zavajajoče, kot pišete. Prav tako ne spominja na vaša TV poročila, saj je čez cel zaslon na vrhu logotip Reporterja, novinar pa tudi začne napoved z besedami ‘Danes v Reporterju’ in nato našteje par tem, ki so objavljene v tekoči številki. To, da naj bi bila napoved precej senzacionalistična, kot pišete, pa tudi ne more biti razlog za kršitev vaših poklicnih meril – katerih sploh? – kar tudi ne navajate. To je kar nekaj – privlečeno za lase,” je med drugim zapisal Šurla.

Če drži povedano, potem je dejanje RTV Slovenija tudi močno nekonsistentno – težko si predstavljamo, da bi njihovi oglasi na radiu po terminologiji kaj bistveno odstopali od zavrnjenega televizijskega oglasa.

Reporter oglas cenzuraČlanek na spletni strani Reporterja

Opozorila Reporterjevih novinarjev se zato zdijo upravičena: že res, da nam morda niso znani pravi podatki, kajti praktično noben medij, ki ne spada v ožji krog ti. desnih medijev, po enem tednu zgodbi ni posvetil nobene pozornosti, kaj šele, da bi jo raziskal – kar znova priča o močni razklanosti domače medijske krajine, ki je ne zanima resničnost stanj stvari, ampak raje sledi drugim zimzelenim agendam bojev »naših« proti »njihovim«. Že res, da pri Reporterju velikokrat neupravičeno kričijo, da se na RTV dogaja cenzura, ampak to pot imajo prav. Žal podrobnejših razlag zanjo nismo slišali. Tudi ne pomaga, če kratek napovednik označimo za tabloiden, češ da je uporabljeni diskurz v njem takšen, da ne sodi na javno radiotelevizijo. Morda res, toda spet ostanemo pred težavo, kako pojasniti dvojne vatle.

Zato je odločitev RTV Slovenija tudi nevaren precedens: že jutri se lahko zgodi, da nobenemu pravemu tajkunu, neodvisno od tega, ali Petrič to je ali ni, ne bomo smeli reči tajkun in nobenemu bankomatu bankomat. Zelo slaba novica za novinarstvo in demokracijo.

  • Share/Bookmark