Sproščena Slovenija

Zamislite si, da ne marate preveč istospolno usmerjenih ljudi. Gredo vam na živce. Včasih se – no, kar pogosto – čutite ogrožene. Nedopustno se vam zdi marsikaj okoli njih. Recimo to, da bi jim dovolili posvajati otroke.

Ampak iz nekega razloga se ne želite zdeti kot nekdo, ki je do njih nestrpen. Mogoče ste politik – tudi če ste desničar, se morate ves čas pretvarjati, da ste za človekove pravice, a gejev in lezbijk pač ne marate. Kaj torej storite, če pride do incidenta, kjer zamaskirani neznanci z gorečimi baklami napadejo nič hudega sluteče udeležence literarnega večera z gejevsko vsebino? Seveda morate biti navzven šokirani. Kaj boste storili, ko vas bo kdo vprašal, kakšno je vaše stališče do napada? Seveda bo takšno, da obsojate nasilje. Stvar lahko relativizirate skozi univerzalizacijo in rečete: vsakršno nasilje. S tistim »vsakršno« ste se malce izdali: že res, da se z njimi, geji in lezbijkami, ne strinjate, ampak niste za nasilne akcije proti njim. Pravzaprav se kaj dosti izdali niste, ker so vaša stališča proti istospolnim znana. Le pojasnili ste, da nasilja ne podpirate in pri tem implicitno uvedli njegovo taksonomijo, nato pa izrecno povedali, da TUDI v tem primeru niste zanj.

Od tu naprej se lahko odvrti stara zgodba o diskriminaciji. Vprašanje se glasi: ali smo res nediskriminatorni, če za neko manjšino trdimo, da TUDI proti njej obsojamo vsakršno nasilje?

No, pojdimo k praktičnemu primeru:

Ostro obsojamo vsako nasilje

Petek, 26.06.2009 Odziv SDS na včerajšnji napad na udeležence literarnega večera.

V SDS ostro obsojamo vsakršno nasilje nad državljankami in državljani na podlagi spolne, rasne, verske politične in drugih oblik nestrpnosti. Zato ostro obsojamo sinočnji napad na udeleženke in udeležence literarnega večera in ga ocenjujemo kot neuspeh ministrice Katarine Kresal, ki nosi objektivno odgovornost za zaščito vseh državljank in državljanov. Ministrica je nedavno obljubila, da bo še posebej v tednu Parade ponosa zagotovila varnost vseh udeležencev dogodkov. Pričakujemo, da bodo varnostni organi v prihodnje preprečili tovrstno nasilje.

Napad je obsodila tudi predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti ter poslanka SDS Eva Irgl: “Ostro obsojam sinočnji napad, ki ni bil samo fizične narave, ampak predstavlja nedopusten poseg v človekovo integriteto in dostojanstvo. Človeško življenje je samo po sebi najvišja vrednota in kot tako nedotakljivo. Napad, ki se je zgodil, jasno kaže na to, da je potrebno delati na strpnejši družbi, ki bo različnosti sprejemala kot del te družbe.”

Izvorno (nepodpisano, kot običajno) sporočilo so snovalci kasneje opremili z izjavo Eve Irgl. Zato se za trenutek pomudimo le pri njem, čeprav je tudi drugi del zanimiv zaradi svoje bizarne teze o nasilnem napadu kot napadu na dostojanstvo (sic!). Začetni del s poudarkom na »vsakem nasilju« smo že pojasnili. V njem preseneča še nekaj: popolna »desubjektivizacija« dogodka. Kot lahko vidimo, v sporočilu geji in lezbijke sploh niso omenjeni; iz njega ne moremo razbrati, kdo je bil žrtev nasilja in kdo je bil na literarnem večeru. Še manj je omenjena oblika nasilja ali oseba, ki je utrpela poškodbe. Prepoznaven je (umetno vrinjeni) deemocionalizirajoči trud ustavne dikcije: »na podlagi spolne, rasne, verske politične in druigh oblik nestrpnosti.« Še bolj prepoznaven pa je »motiv« za pisanje, razkrit že v drugem stavku. Motiv je političen: če že moramo obsoditi napad na geje, dajmo iz tega iztržiti politične točke. Napadimo notranjo ministrico. In če že moramo iskati krivce, ga najdimo v njej. Za napad je kriva ona, ker ni zagotovila varnosti. S tem je narejena odveza po iskanju tistih pravih, po hevristiki razlogov za netoleranco, problematizaciji dogodka in podobno. Kajti smisel zapisa smo že dosegli: dogodek je »neuspeh ministrice«, ki je zatrdila, da bo v tednu Parade ponosa za varnost poskrbljeno.

S tem je vestička povsem »desubjektivizirana« - tudi subjekt v pomenu predmeta razprave ali naših emocionalnih motivov ogorčenosti, ki bi nas morala voditi, se je razpustil. Osnovna puščica, »subjekt« zapisa, je le iskanje greha pri političnem nasprotniku. Kaj se je dogajalo na tistem literarnem večeru, ni tako pomembno. Če je sploh.

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede spreminjanja Poklicnih meril in načel novinarske etike in »posebne obravnave« dopisnice Mirjam Muženič

Spoštovani, glede na naše hitenje na zadnji »koprski« seji Programskega sveta RTV Slovenija 16. junija pod točko »Razno« v zadevi predloga spremembe točke iz »Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija« opažam, da ostaja odprta vrsta dilem. Nekatere sem naštel spodaj in zanje prosim, da mi vodstvo RTV Slovenija pomaga najti odgovore:

1. Ali drži, da se spreminjanje točke 21.6 »Poklicnih meril in načel novinarske etike v Programih RTV Slovenija«, o čemer smo govorili tudi na zadnji seji PS RTV SLO, nanaša na primer dopisnice RTV Slovenija ga. Mirjam Muženič?

2. Ali je mogoče razumeti, da v vodstvu razmišljate, da bodo pravila veljala za nazaj, retroaktivno, in jih spreminjate zaradi primera te dopisnice? Kako utemeljujete takšno »izredno« ravnanje? Na zadnji seji PS RTV SLO je bilo slišati g. Guzeja, da se mudi zaradi »enega primera«.

3. Če bodo spremembe veljale retroaktivno, torej za dopisnico go. Mirjam Muženič, ali tega ne ocenjujete za protipravno ravnanje in poseg v njene delovne in ustavne pravice?

4. Ali drži podatek, da dopisnica ni smela opravljati svojih delovnih obveznosti že pred pričetkom kampanje za volitve v evropski parlament, tj. 8. maja 2009, oziroma da jih ne sme opravljati niti po volitvah, 7. junija 2009? Če to drži, potem gre za kršitev taistih Poklicnih meril. Dikcija točke 21.6 v njih namreč jasno pravi, da »nobeden od delavcev v zakonsko določenem času volilne kampanje ne sme nastopati pred kamerami ali mikrofoni programov RTV Slovenija…«. Če dopisnica ni smela delati že pred začetkom volilne kampanje, potem je to neopravičljivo. Prav tako je nedopustno, glede na ista Poklicna merila, ki so še v veljavi, da tega ne sme početi po zaključku volitev, saj ta ne predvidevajo nobenih delovnih omejitev.

5. Ali drži podatek, ki sem ga prebral v pismu profesorice dr. Mace Jogan, da je odvetnik ga. Mirjam Muženič vodstvo RTV Slovenija že v času kampanje (22. maja 2009) uradno obvestil o nezakonitem delovanju, omenjenem v zgornjem vprašanju?

6. Ali spremenjena dikcija predloga sprememb Poklicnih meril meri na to, da bi »retroaktivno« pokrila ravnanje vodstva v primeru Muženič? V predlogu spremembe točke 21.6 namreč beremo, da mora delavec RTV Slovenija »najpozneje ob vložitvi kandidature seznaniti svojega odgovornega urednika. Od tega dne dalje nastopi objektivni razlog nesposobnosti opravljanja novinarskega dela v informativnih programih RTV Slovenija«? Zdi se, da se s tem »legalizira« tisto, kar odvetnik novinarke opisuje kot nezakonito postopanje.

7. Kakšna so bila dosedanja ravnanja v podobnih primerih in ali so se novinarji in uredniki informativnega programa vračali na delo brez podobnih omejitev? Čemu preskok iz »nič« na časovno visoko omejitev, po kateri »delavec, ki je kandidiral, štiri leta ne more opravljati uredniškega in novinarskega dela«?

8. Zakaj vodstvo meni, da je sploh treba spreminjati omenjeni člen Poklicnih meril? Novinar, ki opravlja svoje delo profesionalno, torej nepristransko, objektivno in uravnoteženo, ne sme biti kaznovan; v nasprotnem je itak že kršil taista merila in profesionalne standarde in je lahko kaznovan na tej podlagi. V tem smislu je sprememba vsaj nepotrebna, lahko pa je celo neustavna, saj uvaja vzorec odkritega diskriminatornega delovanja zoper npr. ženske, ki se podajajo v politično življenje, kot v odprtem pismu ugotavlja profesorica dr. Maca Jogan.

9. Zanima me, v kakšni meri je bilo poročanje iz zamejstva v Italiji v radijskih in televizijskih programih RTV SLO pokrito v času odsotnosti dopisnice Mirjam Muženič? Če ni bilo, zakaj ni bilo?

Ker primer močno zadeva programsko delo novinarjev, še prej pa ustavno in delovnopravno problematiko, računam na podrobne odgovore in izčrpno razpravo tudi v okvirih Programskega sveta RTV Slovenija.

dr. Boris Vezjak

član Programskega sveta RTV Slovenija

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede nastopa novinarja Bojana Travna v oddaji Odmevi

V oddaji Odmevi na Televiziji Slovenija je 4. junija 2009 z javljanjem »v živo« nastopil novinar in urednik Bojan Traven. Čeprav ga voditelj oddaje Tomaž Bratož ni predstavil kot novinarja druge medijske hiše (da »pozdravlja kolega«, je zgolj dejal), so tudi manj informirani gledalci TV Slovenija lahko takoj razbrali, da je Traven novinar Kanala A oziroma POP TV. Celo več, za njegovim hrbtom smo lahko ves čas javljanja prebirali velik zapis druge komercialne hiše, ki ga seveda ni mogoče razumeti drugače kot reklamo. Razlog za neposredno javljanje tega novinarja so bili domnevno na novo razkriti dokumenti v aferi Ultra.

Konkreten primer nastopa novinarja odpira vrsto programskih in etičnih dilem na javnem servisu. Zanima me naslednje:

1. Kakšni razlogi so botrovali odločitvi, da v vodstvu informativnega programa podajanje neke informacije zaupajo novinarju oziroma uredniku neke druge medijske komercialne hiše?

2. Kako pogosta je taka (nova) praksa na RTV Slovenija, kdaj se je že zgodila in kakšna bo v prihodnje glede na implicitno navzočo presojo, da po mnenju odgovornih takšno početje ni neustrezno glede na pravne in etične standarde?

3. Kako ocenjuje odločitev za »sposojo« novinarja v luči nenehnega poudarjanja in tekme za gledanost z drugimi televizijami, ki je, žal, neupravičeno postala pomemben kriterij pri programskih vsebinah, kar velikokrat priznava tudi direktor TV Slovenija?

4. Kako opravičuje tovrstno početje v kontekstu tega, da inkriminiranemu ministru Gregorju Golobiču ni dovolilo nastopiti v oddaji Odmevi, medtem ko so nenadoma zaželeni »tuji« novinarji? Minister je sicer kasneje res nastopil, a po svojih številnih javno izrečenih protestih, da mu v Odmevih tega ne dovolijo - po tem, ko so po njegovem tendenciozno predstavili povsem netočne podatke. Kasneje se je izkazalo, da so podatki, ki jih je lansirala RTV Slovenija o nezavarovanih kreditih Ultre, povsem izmišljeni oziroma ponarejeni. (Zakaj ministru po hudih obtožbah RTV Slovenija ne dovoli podati pojasnil v svoji oddaji, je le eno zanimivo vprašanje, ki ga tu zaenkrat ne zastavljam, drugo pa je denimo, ali je informativni program postregel z jasnim demantijem, da je novinar Matej Hlebš predstavil netočne podatke o zavarovanjih kreditov v Ultri.)

5. Kako vodstvo ocenjuje tehtnost svoje presoje glede vključevanja novinarja Kanala A/Pop TV zdaj, ko se je izkazalo, da vsebina novice o poštnem nabiralniku ne le ni bila ekskluzivna, ampak notarsko preverjeni zapis na Nizozemskem glede domnevnega prikrivanja lastniških razmerij, o čemer je lapidarno zgolj poročal Traven, ni noben nov element v tej »aferi«? S tem se zdi, da je bilo »sposojanje« novinarja iz druge hiše povsem neustrezno.

6. Je mogoče, nenazadnje, nepričakovano povabilo novinarja Bojana Travna razumeti kot del medijsko ali kako drugače motivirane gonje proti ministru Golobiču?

Dr. Boris Vezjak

član programskega sveta RTV Slovenija

Ptuj, 11. 6. 2009

Moje pismo vodstvu RTV Slovenija.

Spoštovani,

9. julija preteklega leta sem se na vas naslovil z vprašanjem o nadaljnji usodi oddaje Vroči stol, ki je nenapovedano poniknila iz programske sheme. Bilo je izrecno rečeno, da oddaja ni ukinjena ali umaknjena in da se bo jeseni 2008 nadaljevala. Prejel sem naslednje pojasnilo odgovornega urednika Informativnega programa g. Rajka Geriča:

“Oddaja vroči stol ni ukinjena ampak je zaradi poletne sheme ne bo na sporedu do jeseni. Oddaja notranjepolitčnega uredništva bo tako kot je predvideno jeseni oziroma takoj po volitvah (septembra so vsi ponedeljki zasedeni s soočenji političnih strank za volitve 2008) spet na sporedu.
LP
Rajko GERIČ
odgovorni urednik Informativnega programa
TV Slovenija”

Toda zgodilo se je, da sem te dni na Ptuju, koder živim, zasledil velike »jumbo« plakate, ki reklamirajo isto oddajo z istim imenom in istim voditeljem na neki komercialni televiziji. Razumem, da novinarja Vladimirja Voduška več ni na RTV Slovenija in se čudim, da njegovih poraznih kvalitet niste opazili že prej. Ne razumem pa, zakaj in s kakšno dobro razlago se oddaja Vroči stol po vsej Sloveniji reklamira pod sloganom »Oddaja, ki so jo prepovedali«.

Iz povedanega izhaja naslednje: ne drži, da se je oddaja Vroči stol nadaljevala v jesenskem terminu, kot mi je odgovoril g. Gerič. Že mogoče, da jo je nadomestila kakšna druga oddaja in že mogoče, da v trenutku, ko je g. Gerič to pisal, tega ni vedel. Vodstvu RTV Slovenija zato postavljam naslednja vprašanja:

1. Ali se strinja s trditvijo, da je bila oddaja Vroči stol prepovedana? Če je res bila, potem besede g. Geriča niso verodostojne; prepoved je pač huda oblika ukinitve, če se izrazim bolj plastično.

2. Če oddaja ni bila prepovedana, kako ocenjuje potezo, s katero se neka oddaja javne televizije »prenese« na drugo, komercialno televizijo in kako ocenjuje vsebino reklamiranja te oddaje? Mar takšno propagandno sporočilo, ki govori o prepovedanih oddajah, ne meče slabe luči na avtonomijo RTV hiše in uredniško oziroma programsko neodvisnost? Ali vodstvo ocenjuje, da je bila s tem narejena poslovna škoda?

3. Če oddaja ni bila prepovedana, ali namerava RTV Slovenija glede posrednega blatenja ugleda, povzročenega s tezo o prepovedanih oddajah, ukrepati? In kako?

Hvala za vaše odgovore. Pripenjam še fotografijo »jumbo« plakata in moje prvo pismo.

Obstaja tanka linija med sovraštvom in bojaznijo, no, že kar vzročnoposledična povezava. Sovražimo, ker se bojimo. Toda največja težava je nasledek, ki sledi sovraštvu in ga pri Eniju omenja že Ciceron: Quem metuunt oderunt; quem quisque odit periisse expetit.

Komentarji pod blogi, kdo bi vas ljubil? Z »Oderint, dum metuant« je najbrž vse v redu. Toda sovraštvo na spletu postaja brezmejno; zakaj tvegati že slabo počutje, kaj šele nevarnost? Da ni tako hudo? Takole sem zapisal v Večer:

Smo že padli tako nizko, da smo prepuščeni na milost in nemilost drhali? Sosednja kolumnistka Večera Svetlana Slapšak verjame, da ja. Nevzdržno stanje prerašča v sistem, krepi se ohlokracija, tj. vladavina drhali, pravi na sledi grškemu zgodovinarju Polibiju in jo nadvse točno zaznava v vse manj virtualnem svetu medmrežja. In res - ko se je te dni bivši predsednik vlade oglasil s podatkom, da mu je po spletu grozil policist, ki je zaradi tega kasneje izgubil službo, je to označil za »govorico sovraštva, ki jo administratorji večine forumov mirno tolerirajo«. Marsikdo ima osebno izkušnjo z licitiranimi zlobnimi lažmi in izmišljotinami, pa tudi napovedmi nasilja. Bolj kot dejstvo, kako vulgarni, napadalni, bedasti in žaljivi so tamkajšnji komentarji, bi moralo presenečati spoznanje, da so v naši državi izraženi z neverjetno stopnjo agresije, permanentnosti, nemoralnosti in da zakriti pisci izkazujejo iz leta v leto vedno večjo podivjanost.

Sovražni govor ni nekaj novega. Ko govorimo o njem, ga običajno postavljamo v kontekst tradicije človekovih pravic, kjer moramo vsako med njimi spraviti v ravnovesje z drugimi in našimi dolžnostmi do drugih. Tudi ko nanj naletimo na spletu, bi moral biti ustrezno uravnotežen s svobodo govora. Njegove formulacije so šepave in kot ugotavlja britanski akademik David Miller, eden izmed tvorcev zakonodaje na tem področju, nekateri častilci svobode izražanja jasno predpostavljajo, da je treba tega razločiti od dejanj. Kar ne narekuje dejanj, je menda zato v sferi vaše proste besede. Tako smo se tri leta nazaj pogovarjali o tem, ali je Jelinčičev poziv k fizični kastraciji, sekanju udov, linču in pohabljenju pedofilov znak takšnega nasilja. Presenetljivo so številni slovenski pravniki menili, da ne in napisali, da bi bil pregon v tem primeru znamenje omejevanja svobode govora – skoraj nepojmljivo!

Teza o nastopu ohlokracije pa je vendarle omejena. Kakorkoli netolerantno in prostaško se namreč skoraj vselej anonimni pisci izražajo na spletu, še zlasti o politikih in marginalnih skupinah, ali recimo izbrisanih, Romih in istospolno usmerjenih, za njihovimi ravnanji stojijo širši družbeni razlogi. Vladavina nevidne drhali – nevidne zato, ker se največkrat pritajeno skriva – ima svoje jasne in prepoznavne botre in je pač odraz dopuščanja in vzpodbujanja sovraštva med ljudmi, ki ima svoje zglede. Spomnimo se peticije z naslovom »Sovražni govor se širi po državi iz Državnega zbora« s prvopodpisano pravnico dr. Alenko Šelih iz leta 2005. Sodu je izbilo dno takratno ravnanje Janševega poslanca Pavleta Ruparja, ki je predlagal »ginekološki« pregled za poslanki iz nasprotnega političnega bloka, medtem ko je Jelinčič ob istem času vabil izbrisane na »ples s puškomitraljezom«.

Bolj kot pritlehna manipulativnost pisunov in zgražanje nad stanjem bi nas torej smelo skrbeti, kaj motivira odiozno skribomanijo, ki večkrat meji že na obsedenost. Prvi jasen znak tega je, da so to politiki s svojimi izjavami in ravnanji. Nemogoče je spregledati prvoborce med njimi in mnogi ugibajo celo o krožkih plačanih avtorjev, namnoženih po spletu za potrebe napadov na ideološke opcije nasprotnega predznaka. Na tem mestu sem že pisal o spornih brezplačnikih, ki jih je poganjala ista logika – čeprav se je razkrilo, da velika večina novinarjev, ki vanje piše politične diskreditacije, sploh ne obstaja, je denimo Matej Makarovič, tudi sam eden izmed njihovih kolumnistov, poskušal na očitke resno odgovarjati, da v modernem času ni pomembno, kdo piše, temveč kaj. S takim stališčem seveda legitimirate vsakršno anonimnost in zakrivanje pravega avtorja.

Brezplačniki niso edina nova forma ohlokracije. Prstne odtise so za sabo puščala tudi številna razkritja sfabriciranih rezultatov spletnih anket in največkrat je sled vodila le do ene stranke. Celo tiste na oblasti v preteklem mandatu. In nenazadnje je treba opozoriti na bizarno dejstvo, da na spletni strani SDS mrgoli diskreditirajočega prezira do političnih nasprotnikov, razkrivajočega povsem enak vzorec obnašanja – skrivaško so največji umotvori med njimi mirne duše nepodpisani in spominjajo na manire spornih brezplačnikov. Svetla izjema, kar je hkrati neverjeten paradoks, se razkriva v dejstvu, da bivši predsednik vlade opisuje svojo grenko izkušnjo, toda zato je izjemoma izdelek na spletni strani svoje stranke prisiljen podpisati. Če je ne bi, bi pritožba pač izzvenela nadvse neverodostojno in znova obelodanila, da je prav brezimnost tista, ki v prvi vrsti generira omenjeno prostaškost.

Čeprav to ni v moji navadi, naj omenim še drobec iz lastnega repertoarja. Začudenje izvira predvsem iz spoznanja, da so v preteklosti moje javne pribeležke o političnih pritiskih na medije in cenzuri pritlehno in kajpak anonimno komentirali prav novinarji, ki jim ni bilo povšeči kakšno razkritje v njihovi medijski hiši ali širše. Odkar sem s tem nehal, je malce bolje, toda zanimivo za nazaj ugotavljam, da je šlo za ene redkih trenutkov, ko sem sploh plenil njihovo pozornost. Po moji skromni izkušnji jih politični pritiski namreč ne skrbijo preveč. Najbolj sem si zapomnil lansko grožnjo s tem, da me bodo počakali pred predavalnico na fakulteti in »prefukali«. Čeprav so mi pred leti na vrata kabineta napisali »čefur«, evidentno zaradi mojega zavzemanja za izbrisane, danes ugotavljam, da sem zaenkrat še v enem kosu.

Vzpon mentalitete drhali, ulična ali spletna razsodba namesto sodišča, ima torej svoje prepoznavne usmerjevalce. Ni težavno ugotoviti, da ohlokracija kot patološko izrojena vladavina nastane, če ljudstvo sebi izbere ustrezne vladarje in če ti ustvarjajo ljudstvo po svoji meri z nižanjem standardov demokratičnega obnašanja, javne razprave in dojemanja uzanc pravne države. Kaj je najprej in od kod izvira zlo sovraštva, je drugotnega pomena. Predvsem bi ga morali najprej prepoznati v politični govorici, reproducirani v osrednjih medijih. Šele od tam se širi na splet na svoj zmagoviti pohod ali celo postane orodje političnega boja.