Arhiv za Oktober, 2006

Simonitijev sproščeni trenutek interpelacijske resnice

31.10.2006 ob 19:15

Je Slovenija danes bolj sproščena, kot je bila pred dvema letoma, sprašuje novinarka Dela ministra za kulturo. Simoniti ji odgovarja: »Kot minister pod neposrednimi napadi se seveda počutim malo bolj v krču. Sicer pa menim, da je same sproščenosti več.« (Delo, 7. 10. 2006) 

Če je bil napad nanj mogoče interpelacija, potem smo krč doživeli ob prebiranju Simonitijeve obrambe, ki so jo na delo.si prijateljsko objavili tule. Protiargumentacija zveni tako bedno, da se resno sprašujemo, če je rezultat preveč sproščenega ali preveč zakrčenega stanja duha. V hudi konkurenci imbecilnih obramb tipa »ostro zavračamo«, »nesmisel«, »političnega vpliva ni«, ki jim moramo verjeti na besedo, je zmagal logični trik, ki ga ne slišimo prvič: »Političnega vpliva in kontrole nad RTVS z naše strani ni, ker ga prepoveduje novi zakon.« (Za analizo nekaterih trikov med referendumsko gonjo v podporo novemu zakonu o RTV glej tukaj). 

Da je s sproščenim odgovorom Simonitija nekaj narobe, so uspeli ugotoviti celo v Direktu tukaj, kar je povedno po sebi. Toplo priporočamo branje ministrovega zmazka argumentacijskih mahinacij, s čimer si boste zagotovili boljše razumevanje dogajanj v državnem zboru, ko bo prišlo do obravnave in seveda zmagovite zavrnitve interpelacije.

  • Share/Bookmark

O vplivu palm na razcvet slovenskih občin

27.10.2006 ob 10:14

Kot kaže, imajo palme (običajno iz vrste Arecaceae, včasih iz vrste Cycadaceae, ni pa nujno) imeniten in izpričan učinek na razvoj slovenskih občin. Kdor je gledal včerajšnja Trenja (»Novi šefi, novi šerifi«), je lahko slišal koprskega župana Borisa Popoviča reči naslednjo samohvalo o otipljivih rezultatih svojega dela: 

»Vsak slep, ki potipa palmo, pa že vidi, da se je nekaj zgodilo«. 

Argument je bil več kot prepričljiv, kajti novi ljubljanski župan mu je prikimal in potrdil pravo smer razvoja Kopra: 

»Vidite palme, torej nekaj je narejenega.« 

Zakaj se teh palm na ulicah ni nihče spomnil 50 let, če tako čudežno vplivajo na sproščeni napredek občin? 

  • Share/Bookmark

Janša vs. Janković: kateri bo povesil oči?

27.10.2006 ob 01:57

Slakova Trenja postajajo vedno bolj nepogrešljivo ontološka, presežna. V včerajšnjih je moral Janković odgovarjati na jasno vprašanje, če ga je Janša zares odstavil. In je povedal, da ga je. Nerodna reč, kajti premier je nekaj dni pred tem na isto in enako jasno vprašanje to zanikal. In ker ga je prešel trenutek iskrenosti, se izzvani minister Zver, sedeč na Jankovićevi levi strani, ni spomnil ponoviti te geste. Njegovega zanikanja ni bilo.

Slak je stopnjeval napetost kontradiktornih stališč, kajti nekdo pač debelo laže slovenskim državljanom. Bodisi Jankovića ni odstavila politika in Janša govori resnico bodisi ga je in nam laže. Dramatičnost nasprotujočih si izjav je bila stopnjevana z napovedjo bližnjega srečanja. Vlada in ljubljanska občina, premier in župan pač morata sodelovati. Torej se morata srečati. Žrtev in rabelj? No, to je bil en presežek oddaje – napoved trenutka resnice. Kdo bo zatrepetal in pomežiknil ob konfrontaciji, kdo bo moral povesiti oči kot lažnivec? 

Za tiste, ki verjamemo Jankoviću, je bila ta anticipacija scene soočenja še tolikanj bolj povedna. Razkrila je namreč naša dodatna pričakovanja drame tega imaginarnega sestanka. Zaigranega v naši glavi in pravih kontrastnih barv, ker se v realnem zagotovo še ima zgoditi. Fantazma, v katero se ulovi vsakdo, ki kritizira aktualno oblast in ne verjame Janši, je namreč preprosta: videti ga, Janšo, da se bo ujel na laži. Zakaj? Ravno zato, ker se tej oblastni igri pravi »Ujemite nas, če nas morete, na laži. No, le dajte!«. Medijski, gospodarski in drugi prevzemi slonijo na tej podmeni: ostati morajo nevidni. Neprepoznani, prikriti, zanikani, dvomljivi, zabrisani. Ne smejo nas ujeti, pravi Janša. Zanikajmo! Da bi razumeli dialektiko strategije laganja, spomnimo na dve sceni, prvo kar z Jankovićem. K njemu je okoli leta 2002 pristopil tedanji premier Tone Rop in mu zabrusil: »Kdo pa misliš, da te je nastavil? Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil.« In je Jankoviću vzelo sapo, ker je zvedel nekaj novega. Da ga je nastavila politika. Drugič: isti Rop in Pahor sta, obtožena politizacije RTV hiše, zašla na limanice nerodne obrambe. Njuno dopisovanje, ti. »Dragi Borut, dragi Tone«, je obveljalo za kronski dokaz politizacije hiše. Rop je torej priznal, da je politično nastavljal. Pahor je priznal. Levi so priznali. No, mi pa ne bomo, nismo tako neumni! 

Ker nismo tako nespretni in ne priznamo, se v tem razlikujemo od vas! Mi zanikamo! Tako Janša. Dramatičnost pričakovanja srečanja med Jankovićem in Janšo ima zato zdaj poseben smisel: kdo lahko pove lažnivcu, da laže? Kdo ga lahko razkrije kot takšnega? Samo ena oseba je to: žrtev laži. Gospod ljubljanski župan. Obenem moralni zmagovalec lokalnih volitev, šiba te oblasti, skoraj edino znamenje upora. Ko se bosta torej za naš pogled srečala pogleda Jankovića in Janše, bomo vedeli in videli skoraj vse. Vsekakor več od tega, ali je najboljšega soseda odstavila politika. Ne zamudite! 

  • Share/Bookmark

Vizionarska relaksacija ali o možganih na paši

22.10.2006 ob 18:28

Sodeč po famozni resoluciji bomo v Sloveniji gradili ringlšpile in umetne otoke v Jadranu v obliki delfinčkov, kar niti ni vredno pretiranega začudenja. Po svoje je še kako smiselno: ogromni luna park oziroma Megalaxia, kot ji pravijo, obeta ultimativno izkušnjo sproščanja na narodni bazi, novi oblastniki pa so nam seveda obljubili sproščeno Slovenijo. Volilne obljube so nekaj, kar je treba uresničiti in če so ljudje volili za sproščenost, naj jo torej imajo.

Da se v Kopru in okolici vse spreminja v estetski kič, tudi ni naključje. Je znamenje procesa sproščanja in hkrati znamenje nove estetike, na katero se bomo morali navaditi. Estetike fašizma: umetne palme, delfinčki v otokih, spomeniki zaslužnim županom. Čemu takšna razsipnost? Ko se sprašujemo, čemu se minister Gregor Virant tako zelo trudi prišparati kakšen tolar v zadevah, ki so videti zanemarljivo minorne, je takšno navidez racionalizirajoče postopanje treba brati paralelno z zgoraj naštetimi projekti: do fines prignano varčevanje in nepremišljena razvojna megalomanija gresta kot dve skrajnosti z roko v roki. Dialektiko skopuha je svojčas do potankosti razdelal filozof Mladen Dolar: pridna vlada ne le da mora šparati zato, da bi lahko nekoč trošila, temveč ves čas troši skozi to, ko misli, da špara. Logika potrošništva je tu logika razvojne vizije. Na eni strani zategovanje pasu, na drugi strani puhtenje denarja, s katerim bi lahko z bistveno večjimi jamstvi in na podlagi bolj prepričljivih investicijskih in »feasibility« študij naredili več. Toda kaj, ko wellness, zabava, sprostitev in masaža zvenijo tako prijetno našim ušesom. Pa v igri niso le slednja, bolj kot lepa melodija so mogoče računa na stanja, ko je naš intelekt preverjeno odklopljen. Toboganski užitki ali namakanje v masažni kadi z možgani na paši niso zgolj sanje državljanov, so tudi sanje oblasti. Zategadelj nas namerava ta vlada tudi sprostiti. Kajti preverjeno je lažje vladati nemislečim kot mislečim. 

  • Share/Bookmark

Simbol zasmehovanja resnice in morale

18.10.2006 ob 18:15

Po aferi Rupar slednji še dalje kandidira za župana Tržiča. Na plakatih se pojavlja skupaj s predsednikom stranke in premierjem Janezom Janšo. Zaradi tega so v LDS nanj naslovili vprašanje in ga vprašali, kdaj bo »sestopil z velikih plakatov«, ki v Tržiču sporočajo, da je »Pavle Rupar, ki očitno krši zakone in postaja simbol zasmehovanja resnice in morale, Vaš kandidat«.   

Janša je suhoparno odgovoril: »Kar se tiče odločitev, ki so v rokah volivcev, jih stranka prepušča njim. Obenem pa v stranki ne menimo, da smo bolj pametni kot tisti, ki morajo odločati.« (Delo, 18. 10. 2006) 

Kako prepričljiv je Janšev odgovor? Na prvo žogo zelo, češ: izvolite kot državljani odločiti. Na drugo malo manj. Če ga v opozicijski stranki sprašujejo, ali podpira Ruparjevo kandidaturo za župana, Janša odgovarja drugače. Izmakne se vprašanju, uporabo prevaro, imenovano »strašilo« (glej tule) in se pretvarja, kot da je dilema o tem, ali volivci podpirajo Ruparja (in posledično njega). Ne, prava dilema je, ali on, Janša, podpira Ruparja! 

Janševa manipulacija je učinkovita, ker z njo strese neprijetno zadrego glede tega, kako zelo solidaren je z Ruparjevimi lumparijami. Zdaj je kao vse na volivcih: če so oni za, potem ni težav in problemov. Če so za lumparije, potem naj jih imajo. Izvorno pa se Janša ni rešil, zato bi opozicija seveda morala ponoviti vprašanje in ga loviti na dvojni morali: po eni strani se distancira od svojega poslanca in zahteva njegov odstop, po drugi se ne distancira od njega in ne zahteva njegovega odstopa od kandidature. Kar je seveda višek Janševe, ne le Ruparjeve nemorale. 

  • Share/Bookmark

Jelinčič free as a bird

17.10.2006 ob 21:25

Jelinčič je bil danes oproščen. Njegov pričakovani komentar je naslednji: »Jasno je, da nisem ničesar kriv…. Mislim pa, da je k temu pripomogla sprememba na vladajoči strukturi Republike Slovenije. Kajti če bi v rokah še vedno vse niti držali bivši režimski aparatčiki, se ne bi tako končalo.« 

Oglejte si ga tule. Presenetljivost komentarja je v njegovi dvojnosti: beremo ga lahko kot nedolžen izraz prodajanja zgodbe o konspiraciji v ozadju. Jelinčič namreč ponavlja, da je bila obtožnica del policijske in splošne zarote proti njemu, katere lovke so bile tudi na sodišču.   Lahko pa komentar beremo tudi izrazito obremenilno, kot nehoteno priznanje nečesa drugega: prejšnji sodniki so bili nepristranski, sedanji to več niso. S prejšnjo vladajočo strukturo se ni dalo nič zmeniti, s sedanjo se je. Oprostilna sodba je torej stvar dogovora z njo! »Veličina« Jelinčičevega političnega uspeha je prav v tem dvojnem govoru: privošči si lahko iskrenost in laž v enem, s čimer volilni bazi nakazuje, da je nedotakljivi frajer, ki vse vleče za nos.

  • Share/Bookmark

Koga bi in koga ne bi Jančič intervjuval

8.10.2006 ob 11:24

V včerajšnji (7. 10. 2006)  uravnoteženi izdaji Dela (taka je vsaka, odkar jo vodita Peter Jančič in Danilo Slivnik) beremo zanimivo razlago, zakaj v Sobotni prilogi Dela ne bo intervjuja z LDS ljubljanskim županskim kandidatom Jožetom Kuničem. Tega je zahtevala Kacinova stranka po tistem, ko so v njej naredili intervju z Jankovićem in Arharjem. Jančič v svojih famoznih kolumnah, kjer sproti razlaga svoje tedenske uredniške odločitve, obelodanja natančne kriterije:  

»Največjo opozicijsko stranko spoštujemo, a njihov kandidat v Ljubljani ljudi pač ne prepriča dovolj. Vse javnomnenjske analize kažejo, da imata na volitvah največ možnosti Zoran Janković in France Arhar, od drugih pa odstopa le še Danica Simšič, zato so samo ti trije dobili vabilo uredništva, da jih tudi s pogovorom v Sobotni prilogi podrobneje predstavimo državi.«  

Ne bi o tem, koliko je vredno takšno merilo. Po svoje nekaj že je: ker ni prostora za vse, ga bomo dali le javnomnenjskim favoritom. Kje in pri katerem kandidatu bomo potegnili mejo, pa je naša stvar! A Jančiča izdaja nekaj drugega. V sled materialnega, torej časopisnega prostora vpisana negacija. Njegova kolumna z naslovom »Kdo ima maslo na glavi?« se namreč nahaja na standardni peti strani, levo od nje pa najdemo mnenjsko kolumno dr. Dimitrija Rupla. Saj veste: to je tisti minister, ki se je pritoževal, da se mediji ne smejo iti vojne z vlado. In da ga v Delu nočejo objaviti. Po novem nič več: zdaj je levo od Jančičeve kolumne skoraj vsako soboto. Katera javnomnenjska anketa je gospodu Jančiču pokazala, da mora na njegovi levi strani, imenovani »Mnenja«, vsako soboto nastopati prav slovenski zunanji minister?  

»Delo« pač mora reklamirati »naše«, kaj pa drugega! Zato smo ga vendar naredili za vladnega!   

  • Share/Bookmark

Varčen in le eden premier

8.10.2006 ob 10:03

Vlada je sprejela uredbo o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave. Predstavil jo je seveda minister Gregor Virant. Z njo naj bi za približno 30 odstotkov zmanjšala stroške mobilne telefonije. Po njej bodo recimo ministri lahko mesečno porabili največ 30 tisočakov, načelniki upravnih enot 15 tisoč, navadni javni uslužbenci pa 5 tisoč.   

Uredba naredi eno izjemo. Gospod Janez Janša lahko telefonira brez omejitev. Virantova argumenta za tako izjemo sta ganljiva. Tole pravi: »Prvič, predsednik vlade je en sam.« (Dnevnik, RTV SLO, 5. 10. 2006). To je seveda res, tudi Tito je recimo bil eden. Toda če gledamo generično, imamo natanko enega ministra za finance, ampak vseeno lahko pokuri le 30 tisočakov. V čem je torej razlika med »enim« premierjem in »enim« ministrom za finance? Težko se je izogniti vtisu, da dokazovanje izjemnosti s številčnostjo (»biti eden«) ni niti najmanj prepričljivo. 

Naslednji Virantov argument pa je čisti strel v koleno: »Poleg tega ga vsi ministri poznamo po tem, da gospodarno in varčno ravna z javnimi sredstvi.« Kot vidimo, je tak argument čisto subjektiven – izjemo smo naredili, ker je premier Janša menda varčen. Seveda iz privzete subjektivnosti sledijo sami nesmisli: zakaj Virant ni naredil izjeme še pri kom drugem, ki je po njegovem mnenju ali mnenju še koga varčen? Čemu uredba potem sploh služi, če ne ureja razmerij za vse in dopušča kot kriterij čisto osebni vtis?  

Toda da ne bi bili malenkostni ob tolarskih izdatkih mobilnih telefonov, preskočimo k malo večjim: nedavno tega je tudi ena od edicij časopisne hiše Delo poročala o tem, kako se je premier Janša nedavno tega ob helikopterskem poletu proti Hotizi ustavil še v vasici pri Velenju, kjer menda prebiva njegova nova simpatija. Televizijske kamere so posnele navdušenje vaščanov, ki si obetajo novo cesto in morebiti celo pristajalno ploščo. Ker so ljubezenska razmerja čisto privatna zadeva gospoda Janše, če jih financira za svoj denar, gospod Virant pa rad preveri vsak tolar, bi me kot državljana zanimalo, koliko je stal helikopterski polet in kako varčen je ob njem (njih?) bil predsednik vlade? 

  • Share/Bookmark