Sproščena Slovenija

Prvi dan razprave o interpelaciji proti kulturministru Vasku Simonitiju smo doživeli enega najbolj iskrenih »coming-outov« v hudi konkurenci. Poslanec Branko Grims je prvič naravnost priznal, da je edini avtor novega in uspešnega zakona o RTV. Tole je ponosno navrgel: 

»Avtor ni Klemen Jaklič. Sem edini avtor zakona od prvega do zadnjega stavka, vključno s tiskovnimi napakami.« 

Tiskovne ali tipkarske, to je lažna dilema! Prava dilema je lažnivi Grims osebno. Grims je namreč pred referendumsko potrditvijo zakona preteklo leto venomer zatrjeval, da se za zakonom skriva cela četica strokovnjakov, ki ga je pripravila. Kdo so, nam nikoli ni znal povedati. Več o fantomskih strokovnjakih tukaj. Pač pa je znal poslanec SDS varati in prodajati zraven še druge laži. Takole je lani na izrecno vprašanje o tem, zakaj se ti anonimni avtorji zakona končno ne razkrijejo in odvržejo svoje maske, izjavil:

»Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005) 

Več tukaj. Kot lahko vidimo, smo Grimsa ujeli na delu v njegovem veličastnem elementu: skozi laž nam ta lažnivi kljukec v kompletu proda še eno meglo: diskreditira medije in blebeta o nesvobodi javne besede. Če pri njem kupite laž, dobite zraven še eno gratis! 

Sploh ne more biti nobenega dvoma: v hudi konkurenci oblastnikov je lažnivec leta 2006 zagotovo poslanec Branko Grims. En takšen ponosen. Bo kdo zaradi tega zahteval razveljavitev referenduma? 

Včerajšnja, to je sobotna nacionalkina večerna poročila (25. 11. 2006), so poskrbela za še en precedens v primeru reševanja družine Strojan. 

Voditeljica Jasmina Jamnik je predstavila informacijo o tem, da se je družina odločila vrniti v Ambrus. Vendar jo je, kot je povedala, v Grosupljem oziroma Višnji gori »ustavila« policija. 

Novinarka Tadeja Anžlovar, ki je poročala s terena, je potrdila informacijo z besedami, da nekje pri Višnji gori policija »zadržuje« družino. 

Uporabili so glagola »ustaviti« in »zadrževati«, kar bi pomenilo ustavno kršitev načela svobode gibanja. Nato so po telefonu poklicali Mirko Strojana, ki je potrdil, da so v Grosupljem, da se vračajo domov in da »nas policisti spremljajo v Ambrus«. 

Kaj je torej res: policisti ustavljajo, zadržujejo ali spremljajo? Kdo je naiven in kdo uporablja prave besede? 

Novica se je nadaljevala pred vladno palačo, od koder je poročala novinarka Katja Šeruga. Najprej je zatrdila, da zbrana četica ministrov in premier razmišlja o sestanku s Strojanovimi, ker da naj bi še nocoj odpotovali v Grosuplje. Vendar so na vladi rekli, da informacije ne držijo, je pritrdila novinarka. 

Kot smo lahko prebrali na spletni strani premierja, je do sestanka zares prišlo. Informacija vlade o tem, da informacija ne drži, ni držala.

Že več interpretov je opozorilo na sproščeno »takoimenovanizacijo« kot gesto nove oblasti. Kdor ni naš, kdor ni Janšev, ta roma v narekovaje. Z njeno pomočjo smo dobili »tako imenovano« civilno družbo, strokovnjake, politike… Več o tem fenomenu si lahko preberete tukaj in še bolj poglobljeno o logični analizi istega tukaj. 

Ko je teden nazaj minister Zver izrekel naslednji stavek o romski problematiki, je takoj dobil svoje posnemovalce: »Odločno pa zavračam politizacijo in vse tiste pravičnike, ki so v preteklosti na račun romske problematike gradili svojo politiko.« Tukaj.

Izkazalo se je, da je »pravičnik« nov epitet, s kateri se bo opremilo »tako imenovanega« civilnodružbenika, ki si je skozi »romski problem« drznil kritizirati vlado. Pravičniki so postali tisti, ki nasprotujejo Janši, najpogosteje pa z njim referirajo na posameznike iz Mirovnega inštituta, Liberalne akademije in sorodnih organizacij ali društev.  Svetlemu zgledu ministra je kot po ukazu zvesto sledila falanga uravnoteženih in sproščenih kolumnistov, med katerimi omenimo Gašperja Blažiča, dr. Mateja Makaroviča in dr. Matevža Tomšiča. Prvo imenovani nas je včeraj osrečil s člankom, s katerim želi diskreditirati člane Liberalne akademije, seveda zaradi svoje pristranskosti. Naslov je predvidljiv: »Pravičniki iz Liberalne akademije«. Tukaj. 

Prav tako včeraj nas je dr. Matevž Tomšič v Večeru nič manj osrečil s člankom, ki je enako predvidljiv že v naslovu: »Naši pravičniki z napako«. Tukaj. 

Dr. Matej Makarovič nas sploh osrečuje konstantno in pravičniki so njegova fantazma. V svoji kolumni si njihovo motivacijo predstavlja takole:   

»Po drugi strani pa predvsem na nacionalni ravni – in skoraj vedno zelo daleč od Romov – najdemo politike, intelektualce in raznovrstne »civilnodružbene« skupine, ki zaostrovanje tovrstnih konfliktov izkoriščajo deloma za osebno promocijo, deloma pa za »hranjenje« svojih – navadno skrajnolevičarskih – ideologij, ki lahko preživijo le zaradi stalne navzočnosti ksenofobično-fašistično-sovražno-govorečega sovražnika. Mogoča je domneva, da nekaterim krogom, ki se navzven predstavljajo kot zaskrbljeni za položaj Romov, zato v resnici izrazito ustrezajo neurejena situacija in občasni incidenti.« Tukaj. 

Kot torej vidimo, je »pravičnik« nov v vrsti epitetov, s katerim se »takoimenovanizira« civilnodružbenike oziroma nasprotnike. Naredi se jih za »njihove«, poskuša se jih diskreditirati, spravi se jih v narekovaje. Bizarno, kako falanga Janševih intelektualnih vojščakov neustvarjalno papagajsko ponavlja terminologijo in konceptualizacije ministra Zvera. 

Mentalno sproščeni predsednik države svari pred tem, da nas še to zimo lahko doleti katastrofa. Živimo brezbrižno, pravi tukaj, in modro namiguje, da nam babičine zaloge lahko še zelo koristijo, zatorej se bo treba odpraviti v klet:

»Ozimnica vaših babic bi vam prišla še kako prav.« 

Po Drnovšku nas kataklizma lahko doleti zelo hitro, na dolgi rok pa je neizogibna: »Ni več vprašanje, če se bo najhujši scenarij uresničil, temveč le kdaj. Morda že to zimo.« 

Za tiste, ki ozimnice še niste pripravili, vam priporočamo tradicionalne preizkušene izdelke podjetja Eta z znamko Natureta tukaj. Ajvar boste našli v Mercatorju po ceni 374 tolarjev za 540 gramov: preverite zaloge tukaj še danes! Vsekakor ne pozabite na pribor za preživetje, s katerim boste lahko v naravi preživeli nekaj tednov brez elektrike in vode: žepni nož, šotor, šivalni pribor in lopato. Priporočamo vam pregled seznama najnujnejšega pribora. 

Minister Janša je včeraj ob znanem demagoškem prijemu (trije krivci so za situacijo z Romi: internacionalizacija, pretirana medijska pozornost, pretirana politizacija) posredno kritiziral komisarja Sveta Evrope za človekove pravice Thomasa Hammarberga. Evropski komisar je jasno povedal, kaj je rešitev: povrnitev prvotnega stanja. Strojanovi smejo nazaj na svojo zemljo, če tako želijo. Žal ni rekel: morajo! Janša se je, čeprav je dobro razumel sporočilo, znova nekajkrat odzval cinično: »rešitve doslej nihče ni predlagal« in na tiskovki v razred tistih, ki »besedičijo«, »filozofirajo« in »salonsko teoretizirajo« (vse izrazi njega in ministra Zvera) vključil tudi Hammarberga. Tudi Hammarberg le govoriči in teoretizira, mi pa rešujemo situacijo! 

Premier je po odhodu evropskega komisarja celo cinično-pogumno pripomnil naslednje: »Mi nismo pričakovali, da bo prinesel v Slovenijo rešitve.« Glej tukaj. 

Čemu služi ta Janšev manever? Seveda bežanju proč od prave rešitve in hkratni diskreditaciji tistih, ki jo ponujajo.  Vi je nimate, mi jo imamo. Prvo ni res, drugo je res, ampak je rešitev nesprejemljiva! In tretjič: s tem, da se vztraja na laži, da ni rešitve, se generira svojo, in prav zato se to počne! 

Z vsakršnim »rešitve ni nihče predlagal« se le beži od nje in diskvalificira nasprotnika. To je njen osnovni namen. Kakorkoli se že premier pretvarja, da je njegova bila edina možna v dani situaciji na začetku konflikta, pa bolj težko fingira zdaj, ko jo ima verificirano na pladnju, le realizirati jo mora. Strojanovi morajo nazaj v Ambrus. In Janša je včeraj celo decidirano trdil, da tja ne morejo iti, s čimer je miril vaške straže Ambrušanov. S tem smo na začetku zgodbe. Janša de facto priznava, da krši pravne norme in da se požvižga na mnenje Hammarberga, Evrope in vseh, ki so mu našteli kršenje kopice ustavnih in državljanskih pravic! Dokler jemljemo za izhodišče dejstvo, da se Romi ne morejo vrniti tja, od koder so bili pregnani, je vse zaman! 

Hammarberg je včeraj govoril o »elementih samokritike« s strani vlade, ki jih je slišal. Katerih in zakaj so nam jih zamolčali? Doslej so Janša, Mate in Zver jasno dajali vedeti, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči, in prav nobene napake!

Doslej smo mislili, da ksenofobija črpa iz zakladnice »umazanih atribucij« priseljencem, itd. Ti da so nečisti, leni, zlohotni, neumni, primitivni. Nekateri včasih dodajo nadnaravne ali nadčloveške sile (»Albanci se sporazumevajo z očmi, tako rekoč telepatsko«; »Bosanci so seks mašine, poseksajo vse naše«, itd.). 

Obstaja še tretja vrsta v imaginariju ksenofobnih atribucij: metafizična. Nekateri prišleki so onstran življenjskih zakonitosti. Kitajci v Sloveniji so recimo neumrljivi. Ne zmanjka jih. V Sloveniji kar nočejo umirati, zato njihovo število strmo narašča. Razlog za poslanski in parlamentarni preplah tukaj! 

Slovenci, še en napor!

Med najbolj obscenimi izjavami te dni je gotovo tista, ne le včerajšnja, da so Romi sami želeli oditi iz Ambrusa. »Romi so prosili, da jih preselimo,« pojasnjuje notranji minister Mate. Prebiramo tudi pohvale: »Janša je danes pohvalil aktivnost slovenske države v zvezi z romsko problematiko.« In še ena perverznost: rešitev je »boljša in cenejša od stalne namestitve 200 specialcev«, dodaja premier. 

Že mogoče, da je selitev bila na koncu zahteva Romov ali sporazumna rešitev, toda spomnimo se naslednje scene (opis je vzet iz prispevka dr. Tatjane Greif, kandidatke za novo varuhinjo človekovih pravic, v zadnji številki Dnevnikovega Objektiva; citira prispevek RTV SLO): 

»Česa te je strah?«,  sprašuje novinarka sredi jesenskega gozda romsko deklico. »Teh ljudi,«, odgovarja ta. Kaj pa misliš, da ti lahko naredijo?« doda novinarka. »Lahko nas ubijejo.« Podoba prestrašenega otroka, ki z razprtimi očmi zre v dogajanje, ki se plete okrog njega. Na drugi strani prizor ljudskega linča, pohod vaške straže, zapora ceste. Razjarjena petstoglava množica z dvignjenimi pestmi vpije »morilci« in juriša nad skupinico dvajsetih Romov. Izjava vaščana Ambrusa za TV: »Bo pa to masaker, pobijem vse, zakoljem!« Obe podobi sta odraz nečesa, kar se dogaja tukaj in zdaj, med vsemi nami.« (Dnevnik, 4. 11. 2006) 

Koliko je torej vreden tisti »Romi so prosili, da jih preselimo«? Koliko je vreden »sporazum«? Vsak naj najde svojo primerjavo za to zlohotnost. Kot pravi Hanžek:  »Sporazum, ki je dosežen pod prisilo in grožnjo z linčem, v resnici ni sporazum, zato je preselitev Romov nezakonita.«

Če smemo verjeti kolumnistu New York Timesa in International Herald Tribune, gospodu Nicholasu Woodu, sklicujočemu se na organizacije za zaščito človekovih pravic, smemo uvrstiti trenutno dogajanje v Sloveniji med najhujše primere napada na romsko skupnost v zadnjih desetih letih v Evropi. Članek je tukaj. Ravnanje vlade obsojata tudi Evropski center za pravice Romov in Amnesty International.  Kaj pa domača renomirana javnost z avtoriteto? Namesto, da bi naštevali odmeve, raje naštejmo ne-odmeve. Tu so tri »inštitucije«, za katere ste lahko prepričani, da se ne bodo oglasile: 

1. Slovenska rimokatoliška cerkev (RKC), samooklicana moralna avtoriteta in presojevalka, bo molčala kot grob, kajti človekove in ustavne pravice brani vselej le, ko ji to ustreza, Romi pa gotovo niso prikladen način, da se zameriš gospodu Janši.  

2. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), domovanje odličnega presežka slovenske inteligence in pameti, se raje vzdrži in podpira desno politično linijo, ko je to potrebno. Zdaj je.

3. Slovensko društvo pisateljev (DSP), cvet slovenskih nežnih pisateljskih in pesniških dušic, skrbno in ljubosumno čuva svoj privesek na državne jasli in hrepeneče občuduje oblast zaradi prihodnjih subvencij, po možnosti na Zboru za republiko.  

Nadaljujmo naš spodnji zapis. Kdor je nekaj dni nazaj bral intervju z ministrom Zverom tule, bi moral simpatizirati z Romi, tudi če jih sovraži. Tri nepozabne perle:

»Hanžek bo moral trditve svojega vse pogostejšega sovražnega govora pred slovensko javnostjo še dokazati.« 

»Pa naj Mirovni inštitut, ki je vse bolj nestrpen, varuh človekovih pravic ali pa Liberalna akademija povedo, kaj bi bolje naredili v dani situaciji.« 

»Ljudem, ki jim je Bog dal razum, ne preostane drugega, kot da na human način rešujejo nastale konflikte in sobivajo z drugimi.« 

K prvi: sam bi to imenoval »defenzivno-zanikalni tu quoque«: kdor opozarja na sovražni govor pri nas, ta sam širi sovražni govor. Ob tem se zanika, da smo sami sovražni. K drugi: ista zgodba, s politično grožnjo – v inštitutu postajajo nestrpni, torej ukinimo jim subvencije. K tretji: kaj zdaj, so razumni le tisti po donaciji Boga? Je to kritika Romov, ker kao nimajo (svojega) Boga? Je to kritika polnokrvno katoliških Ambrušanov? Je to enostavno teološka konstatacija ministra za šolstvo?

Slovensko šolstvo čaka reforma po zamisli oblastnikov. Kot pravi akademik dr. Janko Kos te dni, smo doslej imeli etatistično, centralistično in socialistično šolstvo, rešitev pa je seveda v sproščenem preboju:

»Iz uniformiranega sistema se bo moralo šolstvo sprostiti med elitne in množične šole, med gimnazije z drugačnimi standardi. In ne nazadnje med univerze, od katerih bodo ene državne in druge zasebne, nekatere elitne in druge množične. In šele to bo prava šolska reforma.« Več tukaj. 

Sproščeni šolski sistem je kot predvolilne sanje v svojem miselnem tour de force  zahteval že Janša in si zaželel »dobro in sproščeno šolo, ki bo mlade učila in vzgajala za življenje«, hkrati pa modernizacijo šolstva »onstran zatohle Gabrove sence, na katero bo padlo evropsko sonce.« 

Slovenci, encore un effort!

Razvpita novinarka Ana Jud je dobesedno zapopadla novo geslo »sproščenega novinarstva«: biti uravnotežen in biti telesno zrelaksiran hkrati. Združila je oboje: 

»Poglejte, spim tako z LDS-ovci kot SDS-ovci. Ne delam strankarskih razlik.« (smeh)

Citat iz intervjuja s slovensko novinarsko primadono najdete v Steinbuchovem Žurnalu. »Reklama«, za katerega županskega kandidata morate voliti, je brezplačno priložena že na prvi strani.

Če ste nocoj gledali Trenja in ste po vokaciji ali prepričanju filozof, ste lahko po čistem naključju na hrbtih Romov ugotovili, da se vam pod to oblastjo slabo piše. Ne velja za vse, toda minister Zver je bentil čez tiste, ki ne podpirajo vladnih rešitev, češ da zgolj »filozofirajo«. Isto je storil v današnjem Delu, medtem ko je bil v Večeru bolj prijazen in njihovo ravnanje označil za »besedičenje«. (O intervjujih z Zverom si oglejte še tole.)

Ta vlada ni naklonjena filozofom. Sproščenost ni za njih, z izjemo Heideggra seveda. Tik pred volitvami dve leti nazaj sem se spustil celo tako nizko, da sem branil njihovo in svojo čast pred Janševimi napadi. Filozofi so frustrirani, je ugotovil Janša, in imel v mislih seveda Žižka, užalil pa še koga. Ne smemo jim zaupati skrbi za usodo Slovenije. Začelo se je z mojim načelnim nezadovoljstvom nad argumentacijsko bedo desnice: tukaj, potem so se oglasile tedanje Janševe blond-hair piarovke in demantirale, da bi Janša kaj govoril čez filozofe: tukaj. Postregel sem jim s citatom - tukaj, nakar je sledilo nekaj malega kesanja gospodične: tukaj. Logiška razprava o tem, koga je Janša žalil, ko je govoril o »frustriranem filozofu«, se je zaključila z mojo piko na i, kjer se zgražam nad njenim rokohitrstvom: tukaj. 

Prav, filozofi smo pač nekoristni, tudi temu režimu, saj vendar filozofiramo. Kako paradoksalno, da prav ikona sproščene Slovenije, prečastiti in nezatajeno sproščeni filozof Heidegger, nekje pravi: kar je času neprimerno (in nekoristno), bo šele imelo svoje čase! Drznem si dodati, da očitno ne pod to oblastjo, kar je verjetno še dobro.

V Sloveniji dobivamo nove junake in antijunake. Ve se, kaj trenutno počnejo prvi: deportirajo Rome. Drugi se temu upirajo, ker imajo to za nečloveško, rasistično, protipravno, protiustavno. Ko je Hanžek deportacijo Romov iz Ambrusa v center v Postojni prijavil Svetu Evrope, je Janša to označil za tožarjenje. V včerajšnji izjavi urada predsednika republike tule beremo: »Dejanje varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ki je sporazumno in začasno preselitev Romov iz Ambrusa v postojnski nastanitveni center označil za konec pravne države ter s tem v zvezi zatožil Slovenijo Svetu Evrope, je nerazumno in neodgovorno.« 

Več hakeljcev se skriva v tem, a prvi je jasen kot beli dan: Hanžek je tožibaba, kot so naslovili stvar na 24ur.com. Hanžek je špeckahla, zatožil nas je. Tako Janša, ki se je že prelevil v protiromskega junaka: pove tisto, kar pridni in sproščeni Slovenci po tihem mislijo. Da smo v resnici poredni, mama Evropa ne sme zvedeti. Janša dodaja še svarilo: če nas špecate Evropi, ste neodgovorni. S tem se verjetno misli na nedržavotvornost, malce pa se tudi grozi: lahko vas pokličejo na odgovornost.  

Premier opozarja na še nekaj: »Problem je obstajal že vrsto let in g. Hanžek k njegovi rešitvi ni prispeval še ničesar.« Takšen miserrimus odgovor ad hominem & red herring, povrhu še neresničen, želi povedati: mi se trudimo, on pa, ki ničesar ni storil, pa takole! Resnica je seveda čisto obratna: varuhu so ves čas očitali, da se preveč ukvarja z Romi, izbrisanimi in podobno. In resnica je, da je Janša uspel doseči, da v Grosuplju še danes nimajo romskega svetnika, da se je udeleževal protiromskih demonstracij v letu 2004 in da je v svoji koalicijski pogodbi romsko problematiko obravnaval kot varnostno vprašanje! 

Sicer pa: če ne boste pridni, vas bomo dali Slovencem. Res je, niste bili pridni! Zato smo vas dali Janši.