Arhiv za December, 2006

Sproščeni Pahor o nesproščeni Sloveniji

30.12.2006 ob 08:05

Borut Pahor, dolgovezni »for-all-occasions« artikulator vedno iste misli o svojih lastni prihodnji zmagi, patetični repetitor še bolj patetičnih gesel tipa Zmaga je šele začetek in drugih fantazmatskih parol o tem, kako morata on in njegova stranka nujno na oblast ter kako bosta to dosegla s sodelovanjem z vlado, je podal svojo bilanco stanja 2006. Težko je biti kritičen do takšnega prijatelja in zaveznika, kot je Janša, zato se je Pahor včeraj spomnil dveh najbolj benignih opozoril. Prevedel jih je v neizpolnjene obljube, ki da ju vlada za zdaj še ni zadostno izpolnila. Država se iz gospodarstva še vedno ne umika dovolj hitro, pravi. No, resnica je prav nasprotna, država se sploh ne umika, temveč v njem politično kadruje.  

Drugo opozorilo je, da vlada še ni izpolnila obljube o sproščenosti oziroma ustvarjalnejšem ozračju v državi. Njegova kritična ost je torej namenjena premajhni sproščenosti Slovenije. Ali kot pravi: če želimo biti v vrhu, moramo biti nadpovprečni. Nadpovprečnost pa pomeni večjo sproščenost. Tukaj. Pahor je sicer ta očitek ponavljal čez celo leto, denimo tukaj. Implicite je tisto, kar obljublja sam, ko bo predsednik vlade (ali države, človek se pač težko odloči, kajne?), seveda več sproščenosti. Ni povedal, ali si lahko državljani obetamo brezplačno karto za finsko savno, ali kaj drugega. Še manj, kako se njemu tako ljuba kvaliteta meri. 

Kako zapopasti ta izpraznjeni označevalec, sproščenost namreč, nihče ne ve, zato le majhen namig. A je nekaj vendarle jasno: je uspešen politični slogan, da se zavihtiš na oblast, kakor tudi prepričljiva parola, s katerim kritiziraš druge, da bi se sam zavihtel nanjo. Slovenke in Slovenci, bodi vam sproščeno novo leto, čaka nas še veliko čudežev v zlati dobi slovenstva! 

  • Share/Bookmark

Solza sreče na licu ministra Gregorja

28.12.2006 ob 17:58

Priznati moram, da sem pri novih oblastnikih vedno znova fasciniran nad tem, kako daleč uspejo zakorakati s svojimi manipulacijami, retoričnimi triki in logičnimi mahinacijami. Ne govorim o makrokozmosu gospodarstva in politike, temveč že in predvsem o mikrokozmosu njihovih nastopov, besed, javnih reakcij. »Vse v imenu oblasti« pri njih jasno pomeni »vse v imenu nas«, nato pa še obratno: »vse v imenu nas« se prevaja »v imenu oblasti«. Mi smo pač oblast. Za takšno fantazmo vladanja, ki vodi njihovo realno vladanje, so pripravljeni požreti vse. Da jim pretvarjanje gre dobro od rok, sem vedel. Laganje utrdi obrazne mišice na svojstven način, zato verjetno večini uspe preklopiti v normalno psihološko držo šele v poznih večernih urah, ko se vrnejo k svojim domačim. Vsaj upajmo. 

Najbolj komičnih učinkov smo deleženi, ko se politično mazaštvo, kot temu pravim, cepi na emocije in čisto psihološke reakcije. Ko je minister Gregor včeraj dobil po puklu od ustavnega sodišča v 23 od 27 točk, ko je ugotovilo neustavnost njegove predlagane plačne reforme, smo pričakovali njegovo jezo in sikajoč bes. Dobili smo hlinjeno odobravanje: z odločitvijo ustavnega sodišča je čisto zadovoljen, je komentiral. Sicer le delno, ampak zadovoljen. 

Kako biti zadovoljen s porazom, če si pri zdravi pameti in pošten do sebe? Minister Gregor je torej na tem, da ne sme pokazati lastnih čustev. Ne gre preprosto za to, kako se izogniti hudemu političnemu in strokovnemu kiksu, njegova plačna reforma gor ali dol, poanta je drugje: sproščen politik zlate dobe slovenstva, ki so jo napovedali janševiki, mora dajati vtis, da verjeme temu, kar pravi. Minister Gregor se torej mora zdeti na vsak način zadovoljen. Takšno mora biti videti, takšen se nam mora dajati skozi pogled, skozi fenomenologijo.Tega se je dobro zavedal karikaturist Dela, ki je, namesto da bi logiko ministrovih emocij smešil na običajen način (protislovnost njegove reakcije, risanje razočaranosti itd.), čustveno uravnotežil po svoje: najprej je prikazal ministra kot žalostnega pred vročitvijo odločbe, po njej pa kot veselega in »zadovoljnega«. Karikatura je na ogled tukaj, povečana pa na strani Dela.

Kar je želel storiti njen avtor,  je torej neka gesta legitimacije: da bo minister Gregor na koncu videti zadovoljen, mora biti nevprašljivo dejstvo že v začetku. Zato je »pervertiral« začetno stanje, ko je Gregor žalosten. Seveda na začetku minister niti malo ni bil žalosten, kot tudi ni res, da bi na koncu bil srečen. Toda od menda uravnoteženega Dela pač ne smemo pričakovati čudežev. Ali še bolje: pričakujmo natanko take vrste čudeže! 

  • Share/Bookmark

Brezmadežno ambruško zrcalo

23.12.2006 ob 18:27

p1000250.JPG

Caritas ali ljubezenska radost, pravijo temu kristjani. Moj včerajšnji obisk v Ambrusu, dan po ravnanju zemlje in domov, je postregel z nenavadno fotko. Na njej je vse: brezmadežna, postavljena pred ogledalo, v ozadju ogenj, ki so si ga Strojanovi zakurili pred kartonastim nadstreškom, in prijazna romska deklica, ki dviguje prst, na katerega je nalepila žvečilko. Podobno fotko je posnel Peterlin tukaj. 

Ne vem, kdo je gospo brezmadežno nastavil pred Strojanove in kdo je za njo dodal še zrcalo. Ampak oba sta namenjena sproščenim Slovencem. Zgodilo se je, da je včeraj nadškof in metropolit pridigal o tem, da se Slovenci nahajamo v stanju vseenosti in dodal tisto o moralni odgovornosti vseh do vseh. Danes so zavrnili Drnovškovo karitativno pošiljko krvoločni domačini. Karitativnega konvoja slovenskih kristjanov verjetno ne bo. Jutri je božični večer in krščanska ljubezen bo na višku. Župan Ivančne gorice je danes predsednika države zavrnil z besedami:

»Verjetno je mislil, da bo pripeljal zelo lepo darilo, je pa okoličanom pripeljal zelo slabo darilo, ki zaradi tega ne bodo imeli lepega božiča.«  

Narobe svet. Tisti, ki opozarjajo na caritas in pomagajo, kvarijo krščanski caritas. Sproščenim Slovencem kvarijo božični večer.

  • Share/Bookmark

Sproščena blogovska scena

21.12.2006 ob 12:03

Svoboda govora in odkrita razprava je v ruskih medijih, ki so večinoma nadzorovani s strani državnih in poslovnih mogotcev, postala redkost. Tole je absolutno in perfektno argumentirano povabilo k sproščenemu bloganju tudi v Sloveniji: tukaj

Da Slovenci zaostajamo za Rusi? Ne pritožujte se prehitro in pomislite, če se našim slovanskim bratom res želite približati na tak način. Blogi so trenutno videti neizogibna prihodnost dela slovenskega novinarstva. Dober recenten primer najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

Janša »fauliral« Hammarberga. 1:0

21.12.2006 ob 10:39

»Nesprejemljivo je, da je morala skupina ljudi zaradi zahtev večinskega prebivalstva zapustiti svoj dom«, je dejal komisar Sveta Evrope za človekove pravice tukaj. V Slovenijo ga je povabila slovenska vlada. Njena selitveni servis je bil neprostovoljen, na to je Hammarberg jasno opozoril. Čemu se torej Janša te dne še zmerom pretvarja, da je selitev bila nadvse svobodna izbira romske družine? Jasno, da le zato, da bi zaščitil protipravno ravnanje svoje vlade in svojih ministrov. Ko je minister Mate 29. oktobra pred jeznimi in linča željnimi Ambrušani izrekel tisti famozni »in ne bodo se več vrnili v ta zaselek, kjer se zdaj nahajajo… gre za pitno vodo« (tukaj), smo vedeli, da je konec pravne države. Takoj je postalo jasno, da gre za hudo ustavno kršitev in da gredo Strojanovi v Postojno pod prisilo. Seveda so rekli »da«, toda s pištolo na čelu.  

Še dan pred tem je Mirko Strojan izjavil: »Tam je naš dom, zato se bomo vrnili. Res pa so nam policisti in župan svetovali, naj še počakamo, ker je zdaj tam prevroče. Obljubil sem jim tudi, da se bomo poboljšali«. Tukaj.  S čim so se Strojanovi zares strinjali? Da začasno odidejo s svojih domov ali s tem, da se tja več ne bodo vrnili? Očitno s prvim, drugo je bil Matejev prostovoljni dodatek, ki je prebudil ogorčenje. Toda tudi če bi se z drugim, bi to bilo v enaki meri pod prisilo in nič manj protipravno.  Lažno dilemo je obudil predsednik Janša v nacionalkinem intervjuju 18. decembra letos. Takole pravi: 

»Novinarka: Vseeno bi še nekaj vprašala, čeprav ste že večkrat povedali da podpirate ukrepe g. Mateja. G. Mate je 28. oktobra v Ambrusu izjavil, da se družina Strojan v ta zaselek ne bo več vrnila in to je ta sporna izjava, na katero so se potem tudi vezale na odstop. Kajti razume se tako kot da se družina ne sme vrniti v to vas, ta zaselek, ne glede na to, da kupi recimo legalno gradnjo hiše, posestvo, kar pa ni verjetno sprejemljivo.

Janša: No, ta izjava je sporna, če se navaja samo del te izjave. Treba pa je vedeti, da je prej Minister za notranje zadeve, preden je to izjavo dal, imel sestanek s krajani kot s to romsko družino in da je bil s to romsko družino dosežen dogovor, da se oni prostovoljno začasno preselijo v Postojno in da se potem poišče neka druga lokacija. Oni so sami rekli, da se ne bodo več vrnili v to naselje in to je minister sporočil. Potem je na tem zborovanju samo ta del se objavlja, brez tega da bi se povedalo, kako je do te izjave prišlo. S tega vidika je to manipulacija.« 

V čem je tu manipulacija? V Janševi gesti iskanja novega razloga, zakaj Strojanovih ne sme biti na svojih domovih. Ker so tako menda obljubili Mateju, celo v senci napovedanega linča. Neka prisiljena obljuba je za predsednika vlade več vredna od pravnega reda. In nič ne bi bila vredna, tudi če ne bi bila izrečena pod prisilo. Hammarberg je v Slovenijo pripotoval zaman, niti Janša ga resno ne jemlje. Še dalje manipulira z njim in z nami in svojo manipulacijo skriva za domnevno manipulacijo drugih.

  • Share/Bookmark

Brizgalna brizga: Hrvati špricajo Slovence

17.12.2006 ob 10:07

Ne pomnim, da bi kdaj slovenski ponos, nenazadnje metaforiziran tudi v himni Atomik Harmonik, bil tako zelo načet. Hrvati nas bodo špricali z brizgalno brizgo, napoveduje hrvaški predsednik Mesić. Če bodo slovenski specialci še kdaj prišli na Hotizo branit Janševo in Možinovo državotvornost, se bo zgodil curek: 

»Slovenci so tam pripeljali svoje specialce, sam pa sem jim rekel, da bomo, če se bo to ponovilo, pripeljali društvo prostovoljnih gasilcev in jih ‘pošpricali’.« 

Tukaj. 

Izjava je zagotovo deplasirana in razposajeno infantilna, toda izraža vso nemoč in smešnost slovenske zunanje politike. Prav zaradi nje je tudi takšna, ta gesta jo omogoča. Spomnimo, da je bila podana istočasno v kontekstu prepričanja, da Slovenija svoji sosedi »kaže mišice« in da torej Slovenci potrebujemo hladen tuš. 

Ampak, kot pravi Kacin, je Brdavs že na Dunaju, zato se sklicuje na evropske mišice. Kot bi želel reči: le poskusite pošpricati Evropo!

  • Share/Bookmark

Namesto sproščene vulgarnosti bi raje sproščeno naivnost

17.12.2006 ob 00:04

V današnjem Dnevniku lahko prebiramo pompozno najavljeni intervju z Gregorjem Golobičem, svežim prebežnikom iz LDS in osebo, okoli katere se napletajo novi medijski scenariji o novi levosredinski stranki, ki bo liberalno demokracijo in še koga popeljala proč od nevarne Kacinove leve usmeritve.

Golobič navrže nekaj ocen »sproščene Slovenije«, po svoje sproščeno pa oceni tudi rešilni scenarij:

»Sproščeni vulgarnosti«, ki je postala vsakdanjost javne politične govorice, se lahko postavi nasproti samo neka oblika »nove naivnosti«.« 

Konsekvence te naivnosti, ki jo za to enigmatično govorico navaja, so dovolj nejasno artikulirane, da si z njimi ne moremo pomagati, politična primera zanjo pa sta politična uspeha projektov Drnovška in Jankovića. 

Da njegovo navijanje za naivnost ni naključno, vidimo iz ponovitve. Natanko isto zgodbo, vulgarnost politike Janše vs. naivnost »njegovega« političnega poskusa, ponovi Golobič še v kratkem video intervjuju z Janijem Severjem, dostopnem na Severjevem blogu tukaj. 

Preden uspemo kaj več reči o naivnosti njegove naivnosti, v dobrem ali slabem seveda, bo treba počakati na kakšno bolj smiselno razlago te programske misli. Do takrat pa bi se smeli po kacinovsko (ali janševsko) vprašati, kaj je Golobič skupaj z Žižkom počel zadnji dve leti, ko je LDS vpričo odtegnjene pomoči in jasne analize počasi razpadala po šivih, da ji zdaj tako vehementno meri srčni utrip in napoveduje zadnje vzdihljaje. Ni dvoma, politična nekrofilija se ob LDSovem truplu nadaljuje tudi s kljuvanjem od znotraj.

  • Share/Bookmark

Je »pustiti pri miru« dovolj za strpnost?

11.12.2006 ob 21:36

Dr. Edvard Kovač, filozof in teolog s Teološke fakultete v Ljubljani glede naslovnega vprašanja misli, da ne. O Romih je včeraj v Nedelu izjavil, da pustiti pri miru ni dovolj za strpnost: 

»Ravno v tem samoobtoževanju, kako smo grdi do Romov, pretiravamo. To so občečloveške težave, ki jih poznajo tudi drugi narodi in ki jih je treba reševati. Po drugi strani je problem v pojmovanju strpnosti. Prava strpnost ni to, da nekoga zaradi ljubega miru pustimo pri miru, da je takšen, kakršen je. Ta napačna strpnost je šla nekako predaleč.« 

Več o tem tukaj. 

Njegov kolega z oddelka, dr. Ivan Štuhec, moralni teolog, misli drugače. Lani je za homoseksualce trdil ravno nasprotno: pustiti pri miru ne le, da je dovolj, je znamenje strpnosti oziroma JE strpnost: 

»Moram reči še to, da s strani heteroseksualnih oseb ni prišlo do nobenega izgreda, ko so istospolno usmerjene izražale svojo spolno usmerjenost. Vsi so jih pustili pri miru. Zato ne vem, od kod ideja, da je istospolno usmerjenim osebam kar naprej nekaj krateno.« oziroma »Kar naprej se ustvarja ozračje izrednega stanja, kako smo vsi nestrpni, če nekomu ne damo prav. Jaz ne dam prav ljudem, ki na ta način manifestirajo svojo spolno usmerjenost, a jih pustim pri miru. Naj tudi oni nas pustijo pri miru, ne da nam s paradami vsiljujejo svojo življenjsko filozofijo. To je strpnost 

Več o tem tukaj. 

Namesto, da bi argumentirali, kdo ima prav, se zaenkrat vprašajmo, kako je mogoče, da dva teološka profesorja javnost prepričujeta z dvema tako diametralno nasprotnima »moralnima resnicama«?

  • Share/Bookmark

Tako se je kalila netoleranca

9.12.2006 ob 17:10

»Tako se kalio čelik«, kultni Žilnikov film, bi lahko uporabili za izhodišče spraševanja o stanju nestrpnosti v Sloveniji. Kaj vaške straže, razbirati jo moramo v čem bistveno bolj subtilnem! Ko pridejo straže, je že prepozno. 

Poglejmo primer. Časopis Finance izbira najvplivnejšo žensko letošnjega leta. Seznam si lahko ogledate tukaj. Med Urško Bačovnik in Andrijano Starina Kosem se je nepričakovano znašla tudi Jelka Strojan, ikona protiromskega pogromništva Slovencev. Obrazložitev oziroma opis je več kot smešen: »mama družine Strojan, internacionalizirani slovenski problem leta.« 

V kakšnem oziru naj bi Jelka Strojan bila »najvplivnejša ženska«? S svojim denarjem, svojimi finančnimi in političnimi zvezami? Sprevrženo in abotno. Njena uvrstitev na citirano listo ima verjetno le en, četudi nehoten namen: zbujanje zgražanja in provociranja.  

Za tiste, ki bodo nekoč poskušali razvozlati, kako se kali in kako se generira nestrpnost v Sloveniji, je zgodba o najvplivnejši ciganski mami lahko dober namig. 

  • Share/Bookmark

Desničarski face-lift: Slovenci smo vendarle nestrpni

7.12.2006 ob 10:28

Ne vem, čemu se smemo zahvaliti, da so Slovenci končno začeli govoriti o svoji nestrpnosti. Ko poslušam politike in intelektualce te dni, se jim trenutna slovenska nestrpnost zdi samoumevno stanje, vredno najhujše graje. Podobno je z rajo iz ulice. Vaške straže so relikt te zaplankanosti, se vedno bolj strinjajo, do katerega se je treba povsem distancirati. Zdi se, kot da so se na točki obsodbe nestrpnosti končno našli in levi in desni. Zdaj bi jo vsi obsojali. 

Da imamo opraviti z karseda abstraktno obsodbo, pustimo za hip ob strani. Vprašajmo se, ali je v primeru »romskega vprašanja« res bilo tako že od vsega začetka? Odgovor je na dlani: nikakor. Ambruški zaplet se je rodil 24. oktobra letos in doziranje ocen o nestrpnosti je bilo perfektno: nestrpnosti ni, ogorčenim domačinom naredimo največjo krivico, če jo prepoznamo! Ambruškega pogroma se za netoleranco ni smelo imenovati, še manj za takšne označiti Slovence. To pač ni bila nestrpnost, kot je poprej ni bilo npr. niti do izbrisanih (vsaj tako sta na vse kriplje svojčas decidirano prisegala akademika Drago Jančar in Tine Hribar. Še zdaj mi odzvanja v glavi tisti njun »To ni nestrpnost!«) 

Tu je le bežen pregled nekaterih »highlights«, sicer bolj naključnih. Desničarski jurišniki so zatrjevali recimo naslednje: dr. Matevž Tomšič je obsodil levičarje, ki »prikazujejo nestrpnost slovenskega človeka«, seveda povsem neupravičeno. Tukaj. Ergo: nestrpnosti ni. Dr. Jernej Zupančič je obsojal tiste, ki »se trudijo najti elemente nestrpnosti.« Jasno da tam, kjer je ni. Tukaj. Ergo: nestrpnosti ni. Nekaj podobnega stori dr. Boštjan Turk tukaj.

Zgoraj imenovani Tomšič je odkril odvečnost razprave o netoleranci, tem nesrečnem orožju levice. »Ob vsem lamentiranju o nestrpnosti in agresivnosti, ki da se širi celo iz hrama slovenske demokracije.« Tukaj. Ergo: nestrpnosti ni. Da o njej ni smiselno govoriti, nas je prepričeval odgovorni urednik uravnoteženo cenzuriranega Dela pravi: »Zelo glasna obsodba nestrpnosti, ki da je glavni problem, sicer temelji na logiki, s katero zagat ni mogoče reševati.« Tukaj.  

Tudi Delov novinar, nadarjeni Peter Rak, je sploh proti obsojanju nestrpnosti: »… akademski dušebrižniki, spet vrtijo stare obrabljene plošče o ksenofobiji in nestrpnosti. Prav zanima me, koliko teh salonskih modrijanov ima prijatelje ali vsaj znance med romsko populacijo, kdo bi s pristnim veseljem povabil na kavo dvajsetčlansko romsko družino, ki bi se vselila v sosednjo hišo, kdo uživa v romski kulturi z izjemo priložnostnega koncerta Lisztovih ali Brahmsovih variacij na ciganske teme.« Tukaj. 

Kakopak presvetli premier nikoli do danes ni spregovoril o nestrpnosti svojih državljanov. Modro je molčal, po salonsko, kot bi rekel novinar. Kako bi le smel storiti kaj drugega, ko pa jih je vneto podpiral na antiromskih srečanjih še v letu 2004. Njegov minister Zver je tu in tam sicer zaznal kaj od tega, a nikoli preveč. Predvsem pa bi ločeval med ambruškimi stražami in vsemi ostalimi, ker pri teh nestrpnosti ni: »Toda velja poudariti razliko, da ti protesti niso izraz ksenofobije in nestrpnosti, saj ljudje na Strojanove ne gledajo več kot na romsko družino, temveč kot na združbo kriminalcev.« Tukaj. (Mimogrede, kako bi Zver pojasnil 30.000 klicev v oddajo Piramida, če ima Ambrus, ki je zanj edini »rahlo« nestrpen, le nekaj sto prebivalcev?) 

Nestrpnost torej najprej ni bila, potem pa je nenadoma postala. Kaj se je zgodilo v percepciji Slovencev, da so zdaj končno spregledali? Saj so poprej bili nestrpni Mirovni inštitut, Liberalna akademija, varuh človekovih pravic in vsi po vrsti, tisti namreč, ki so obsojali nestrpnost? O tem smo že pisali tukaj. OK, zgodilo se je trpko spoznanje, da nestrpnosti in njenih učinkov ne moreš ustaviti, če jih ne poimenuješ in prepoznaš. Kar sicer na velja za vse: Janšev vojščak dr. Matej Makarovič bi raje od obsodbe nestrpnosti imel leporečenje, saj se sprašuje, čemu vse utemeljevati na »boju proti nestrpnosti. Zakaj ne na boju za strpnost, za medsebojno spoštovanje in za solidarnost?« Tukaj. Vmes se je res zgodila Piramida, ki jo je  naredila za vredno sankcij (po tem in tem členu kazenskega zakonika). Za ambruške dogodke pa seveda še zdaj vsi blefirajo, kako protipravnosti ravnanja policije ni bilo: ne pri odselitvi in ne pri omejevanju svobode gibanja, ko se Strojanovi vsakih nekaj dni pač želijo kam zapeljati.

Za novorojene abstraktne borce proti nestrpnosti in rasizmu, kot zdaj temu pogumno pravijo celo najbolj zadrti desničarji (npr. Danilo Slivnik) je trenutno takšno stanje edino mogoče. Strojanovi ne smejo v Ambrus, vaške straže pa je le treba obsoditi. Sancta simplicitas! 

  • Share/Bookmark