Sproščeni Pahor o nesproščeni Sloveniji

30.12.2006 ob 08:05

Borut Pahor, dolgovezni »for-all-occasions« artikulator vedno iste misli o svojih lastni prihodnji zmagi, patetični repetitor še bolj patetičnih gesel tipa Zmaga je šele začetek in drugih fantazmatskih parol o tem, kako morata on in njegova stranka nujno na oblast ter kako bosta to dosegla s sodelovanjem z vlado, je podal svojo bilanco stanja 2006. Težko je biti kritičen do takšnega prijatelja in zaveznika, kot je Janša, zato se je Pahor včeraj spomnil dveh najbolj benignih opozoril. Prevedel jih je v neizpolnjene obljube, ki da ju vlada za zdaj še ni zadostno izpolnila. Država se iz gospodarstva še vedno ne umika dovolj hitro, pravi. No, resnica je prav nasprotna, država se sploh ne umika, temveč v njem politično kadruje.  

Drugo opozorilo je, da vlada še ni izpolnila obljube o sproščenosti oziroma ustvarjalnejšem ozračju v državi. Njegova kritična ost je torej namenjena premajhni sproščenosti Slovenije. Ali kot pravi: če želimo biti v vrhu, moramo biti nadpovprečni. Nadpovprečnost pa pomeni večjo sproščenost. Tukaj. Pahor je sicer ta očitek ponavljal čez celo leto, denimo tukaj. Implicite je tisto, kar obljublja sam, ko bo predsednik vlade (ali države, človek se pač težko odloči, kajne?), seveda več sproščenosti. Ni povedal, ali si lahko državljani obetamo brezplačno karto za finsko savno, ali kaj drugega. Še manj, kako se njemu tako ljuba kvaliteta meri. 

Kako zapopasti ta izpraznjeni označevalec, sproščenost namreč, nihče ne ve, zato le majhen namig. A je nekaj vendarle jasno: je uspešen politični slogan, da se zavihtiš na oblast, kakor tudi prepričljiva parola, s katerim kritiziraš druge, da bi se sam zavihtel nanjo. Slovenke in Slovenci, bodi vam sproščeno novo leto, čaka nas še veliko čudežev v zlati dobi slovenstva! 

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev na “Sproščeni Pahor o nesproščeni Sloveniji”

  1. GRiSON GRiSON pravi:

    Želje so eno, stvarnost pa drugo. Tolikokrat se bil speljan na led, da ne verjamem nobenemu slovenskemu politiku. Pa naj obljublja in gradi še take oblake v gradovih. Pravljice so za otroke, jaz pa v novem letu ostanem na trdih tleh. Čeprav se čudeži dogajajo, ne verjamem niti njihovim dobrim željam. Tebi pa želim zalato dobo od srca.

  2. Gordon Gekko pravi:

    The point is, ladies and gentleman, that greed, for lack of a better word, is good. Greed is right, greed works. Greed clarifies, cuts through, and captures the essence of the evolutionary spirit. Greed, in all of its forms; greed for life, for money, for love, knowledge has marked the upward surge of mankind.

  3. majakrizaj pravi:

    ( Si prevedel nove hrvaške besede? )

    Tudi jaz Tebi in g.Vladimirju G. želim obilo osebnih domislic pri sestavi novokomponiranih besed v slovenskem jeziku ……v prihodnjem letu…..ko bosta izdala knjižno dopolnitev k rabi slovenskega jezika. Da bodo nekateri slovenčki obogateni z vajino domiselnostjo in razumeli spisane naivnosti.

    Kaj čemo, nekateri se pa dobro počutimo tudi z rabo preproste besede a ne naivni ! Pa srečno !

  4. pinja džazna pravi:

    Želim nakupovanja slovarja novostalostnih besedilovanj. Za boljšostno razumovanje analiz slovenske politike, in v izogibovanje zamenevanja oblike z vsebino.

  5. Sproščena Slovenija » Blog Arhiv » Vajgl in Kacin o sproščenem pravi:

    [...] Prva, Vajglova izjava, je očitno naivistično prevzela Janševo geslo. Druga, upajmo, je kontekstualna. Pahor namreč zadnje leto največkrat že iritantno ponavlja, da Janševa Slovenija še ni dovolj sproščena (o tem smo pisali tukaj), s čimer morebiti Kacin posredno kritizira to dikcijo.   [...]

  6. Sproščena Slovenija » Blog Arhiv » »Sproščeno, liberalno, socialno« pravi:

    [...] Kako vemo, da se kuha ljubezen med Pahorjem in Ropom? Po transferju ljubezni. Po jeziku ljubečega, seveda. Če Pahor za Janšo ponavlja zgago vzbujajoče verbalizme o sproščenosti (glej naš zapis), potem zdaj kot napovedani prestopnik k Pahorju isto gesto ponavlja še Rop. Tudi Rop bi bil sproščen (Večer, 10. 3. 2007):  [...]

  7. Sproščena Slovenija » Blog Arhiv » Eni nič ne ponujajo, drugi ponujajo nič pravi:

    [...] Moti se novinar Matija Stepišnik tukaj (Večer, 26. 3. 2007), češ v Sloveniji dobivamo nekakšen »politainment«, ko postajajo mediji krut instrument političnega boja, politiki pa podobni igralcem v oddaji »Big brother«. Že res, da politično naprezanje zahteva naklonjenost volilne baze, te pa ni brez medijev, vendar trenutni fokus pač ni posledica tovrstnih naprezanj ne medijev in ne politikov. Tisto, kar se trenutno dogaja za naš pogled, ni prizadevanje akterjev za več pozornosti s prepovedanim seksom (oziroma prestopom) in še manj zvezdniški glamur. Je učinek nečesa, dovolj groznega in »unheimlich«, da pleni našo pozornost, in površno bi bilo reči celo, da so to vznemirljivi tektonski premiki dela slovenske politike. Šokantnost se skriva v tem, kar jih omogoča in poganja: nekakšna javna inventura izpraznjene sfere Realnega politike, o katere obstoju – namreč praznine sredi nje – nismo niti sanjali. Dramatični niso premiki, temveč praznina, ki jih omogoča. Del te votlosti nagloma postaja najbolj  otipljivo razviden v lahkotni opustitvi, menljivosti in gibkosti političnih identitet in idej. Trenutnega gledalca (ali volivca) namreč spremlja  neverjetno nelagodje, ki ga beleži pri političnih akterjih glede njihovih idejnih, ideoloških in političnih preferenc: tisto, kar se zares menjuje, so one in ne akterji. Najbolj eklatantno jasen primer kameleonske barvitosti je ponosno izrazil (bivši) podpredsednik državnega zbora, ko je v siloviti stiski iskanja izgovorov za prestop v drugo stranko sebe razglasil za liberalca, socialista in konservativca obenem (sic!).   Kaj se torej dogaja? Prva možnost je, da vidimo politične profilacije in posledično programsko usmeritve kot nekaj, česar leve politične stranke pri sebi nikoli niso prevzele nase. A to niti ni bistveno: v danem trenutku so odvrgle od sebe tisto, za kar so mislile, da jih konstituira. In kaj je ostalo?  Društvo »Zares« ponuja mačka v žaklju, zaenkrat nastopa apolitično ali transpolitično, govori o »ne levo ne desno« orientaciji onkraj blokovskih delitev, hvali se s tem, da bo program napisan šele kasneje, skupaj s člani. Zapade sokratskemu paradoksu: kako naj sploh iščemo, če že ne vemo, kaj to je? Pretveza, da je vse v zraku, da ne vemo, kaj bomo našli, da bomo nad tem presenečeni, zveni abotno in neprepričljivo. Za stare politične mačke na čelu društva sploh. Je pa Golobič dosleden: ponujal je politično naivnost in očitno je startal ravno z nje: tudi če bi na koncu na volitvah zmagal, to trenutnega blefa ne bo spremenilo. Upajmo, da obljubljeni strokovni sveti prinesejo kaj otipljivejšega, čeprav morajo s trenutnimi anketnimi rezultati (okoli 10 odstotkov pri Delu), ko so daleč presegli LDS, NSi, SLS in SNS, biti še kako zadovoljni. Pahor, kot vemo, razen šminke, prazne všečne forme in recikliranih floskul tipa sproščenost, Slovenija v vrhu sveta, zmaga je šele začetek, kulpolitika (…) ne ponuja ničesar. Kar je frapantno, je dejstvo, da bosta prihodnji zelo verjetno najuspešnejši konkurentki, SD in Zares, zmagovali na podlagi takega ponujanja niča. Pahor nič ne ponuja, Golobič ponuja nič, Kacina in LDS pa skoraj več ni. Levica v Sloveniji je trčila v Realno in razkrila svojo votlost ter jo celo prepoznala kot svojo vrlino. Najbolj uspešni v njej bodo, kot kaže, nič unovčili kot izjemno blagovno znamko. Ali je ta nič zgolj dokaz fantazmatskega okvirja (slovenske) politike v splošnem, ki je po definiciji prazen,  bi pokazali dogodki na desnici, če bi sledili enakemu scenariju.   [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !