Arhiv za Januar, 2007

Hiperamnezični Rupel

30.01.2007 ob 12:50

Medijski watch dog je tule med prvimi poročal o Ruplovem zmerjanju Večerovega novinarja Boruta Mekine. Več še v Mladini. Ta »sovjetski komunist in anarhist« je zdaj na tapeti poslanskega preizpraševanja v parlamentu. Pa se ti včeraj Rupel brani takole:

»Da bi jaz onemogočil intervju romunskega ministra? Niti spominjam se ne, kdaj je bil pri nas na obisku. Da bi onemogočil intervju za mariborski Večer, tega ni bilo. Takšne moči oziroma možnosti za kaj takšnega seveda nimam. Preprosto ni mogoče, da bi slovenski zunanji minister onemogočil romunskemu zunanjemu ministru intervju z nekim novinarjem, ki ga slabo poznam.«

Težava, gospod Rupel! Če se minister ne more spomniti, da je bil (»kdaj« je bil pomeni tu »da« je bil, ker časovna komponenta ni bistvena) romunski minister na obisku, potem se jasno ne more spomniti niti tega, da je preprečeval intervju novinarja z njim. In če se ni mogel spomniti, ker se ne more spomniti tujega ministra (sramota po sebi, tako rekoč mednarodni škandal, da to izjavi), potem tudi ne more vedeti, kaj je počel v pogovoru z njim, ko je domnevno novinarja šikaniral s sovjetskim anarhistom in mu odsvetoval intervju.

Rupel s tem spodbije samega sebe: ne more istočasno ne vedeti, kdaj (ali če) je gostil romunskega ministra in hkrati vedeti, da ni onemogočil njegov intervju z novinarjem. Če je tako rekoč izgubil spomin, kot pravi, potem je izgubil spomin za vse in ne za košček epizode. Vednost in amnezija se izključujeta. Rupel namreč ne zanika tega, da je gostil ministra, le spomni se tega več ne. 

Obrambni mehanizem govora o samem sebi v tretji osebi (»slovenski zunanji minister«) učinkuje sumljivo že po sebi, freudovski Verneinung tistega »preprosto ni mogoče, da bi slovenski zunanji minister onemogočil romunskemu zunanjemu ministru intervju z nekim novinarjem, ki ga slabo poznam« pa sploh. Zakaj bi to bilo preprosto nemogoče? Le zato, ker preprosto je mogoče?

  • Share/Bookmark

Tudi v LDS za sproščenost

28.01.2007 ob 09:11

Po tistem, ko se je v prvi verziji eldeesovskega manifesta, ki so ga na včerajšnjem kongresu »zamenjali«, pojavljala sproščenost, se je ta kot geslo zarezala še v pojasnilo poslanca LDS Aleša Guliča: 

»Ostajam v stranki, ne kljub vsemu, ampak zaradi vsega. Menim namreč, da je treba ta prostor vendarle zapolniti z liberalno demokracijo, da država gre v smer, ki ni v prid državljanom in da je liberalnost in liberalizem tisto, kar lahko vrne Sloveniji sproščenost«. Tukaj. 

Sproščenost je potemtakem povsod: pri levih in desnih, konservativnih in liberalnih, pri SDS, NSi in SLS, pri Pahorjevi SD in Kacinovi LDS. 

So help us, God.

  • Share/Bookmark

Apolitična političnost (nekaterih) kulturnikov

27.01.2007 ob 18:12

Priznam, najraje bi počil od smeha ali žalosti, če nekateri tega ne bi pričakovali dobesedno. Kajti pričakujejo… Vračam se k stari blogovski temi (ja, o njej so znali blogerji povedati več kot preostali mediji): Jančarjevemu „Vragu na vasi“, v katerem mrgoli podrobnejše analize vrednih neumestnih analogij, prehitrih sklepov, dekontekstualizacije, mimobežnega okrivljanja medijev, napačne ocene vzrokov. 

Moj pok se je namreč najbolj glasno dogajal, ko sem prebiral naslednje mizerne provladne apologetične vrstice: 

»Ne vem, zakaj so govorili, da je v nemirnih dogodkih zadnjih mesecev prejšnjega leta zavladal zakon ulice, ko pa ne v Ambrusu ne v drugih dolenjskih krajih, kjer so se zbirali vaščani, ni nobene ulice. Večji del razburjenih ljudi se je zbiral na vaških, kvečjemu daljnih predmestnih cestah, večina udeležencev je stopala s traktorjev.« 

Lepa reč, imate akademika literata, imate svetovno znanega Jančarja in vam ne razume metafore. Z isto malicioznostjo, ki jo v članku pripisuje drugem, je sam noče razumeti. V Ambrusu menda ni ulic, zatorej se zakon ulice ni mogel zgoditi. Eh? Kaj pa mi; mi bi takoj morali razumeti njegovo metaforično raba »vraga«, peklenščka in podobnih bitij, ki so menda skuhali ambruške dogodke? 

Takile otročji argumenti verjetno niso razumljivi brez ozadja. Nekateri slovenski pesniki in pisatelji so – to znanje velja obnoviti – izrekli simbolični pozdrav Janezu Janši. Kdor tega ne ve, molka tega dela civilne družbe in naključnih apologij taiste pač ne more razumeti. 

Pri tem nimam v mislih le Jančarja, pač pa še prej staronovega predsednika društva Slovenskih pisateljev Vlada Žabota. Spomnimo se, kako je pomagal na odru Zbora za republiko Jambreku in kompaniji. Spomnimo se njegovih besed v neki oddaji, da lahko pisatelji zrušijo oblast, če gredo na ulice. Bilo je pred dobrim letom in vsekakor po oktobru 2004. Dobro ste slišali: literati lahko rušijo oblast! 

Slovenski pisatelji so realna sila. O tem ni nobenega dvoma. Toda zgodilo se je nekaj drugega: mnogi so postali oblast, del oblastne izvršne garniture, del oblastniškega režima. Še zlasti krog okoli Nove revije. Kultura je naša. A prav tu nastopi težava: imamo kulturnike, ki so naklonjeni oblasti. A imamo tudi oblast, ki je naklonjena kulturi. Še posebej se je to stališče artikuliralo ob Janševi uporabi „novoekonomistov“, ki so v duhu mrkaičizacije kulture zapretili tudi njim. Jančar nas je takrat pomirjal z besedami: brez skrbi, ta oblast je naklonjena kulturi in ob tem navedel zanimive razloge. V njej da so sami kulturniki: premier je član slovenskega PEN-a, zunanji minister književnik, minister za kulturo zgodovinar … Več tukaj. 

Če imamo oblast, ki je naklonjena kulturi in kulturo, ki je naklonjena oblasti, pa to menda še ni dovolj, da bi smeli reči, da imamo kulturno oblast (v neekvivokacijskem smislu). Jančarjev „Vrag na vasi“ tacitno dokazuje le, da ljubezensko razmerje v tej melodrami še vztraja in da eros nikakor ni zamrl. Verjetno prav nasprotno.

  • Share/Bookmark

Slivnik o tem, kako je na banketu videl Kučana

20.01.2007 ob 21:48

Sploh mi noče izginiti izpred oči: po hribarjansko inscenirani realni šov na ponovoletnem sprejemu, o katerem smo poročali tukaj in tukaj. V četrt-pijanem stanju nam nekaj vrlih protagonistov »kao« prijetno šepeta nekatere zakamuflirane resnice o medijski stvarnosti in še čem. Pojava Danila Slivnika, vedno bolj podobna karikaturi iz Hri-barja, mora odgovarjati na novinarkino sproščeno poizvedbo: 

»A v tej dvorani pogrešate poleg Kučana še koga?« 

Slivnik ji nenadkriljivo, sicer rahlo utrujeno od pijače in steklenih oči, pojasni:  

»Saj vidite, da itak vedno manjka kdo. Jaz mislim, da bo res tko, da na koncu bo mogoče samo še eden. Potem ne vem sicer, kaj se bo zgodl, da bo samo še eden…ampak tu se vedno neki dogaja.« 

Nagradno vprašanje: kaj neki se dogaja in kaj neki se dogaja v Slivnikovi glavi? Kaj je hotel tip, za božjo voljo, povedati? Vzemite is čas in si posnetek oglejte tukaj. 

Prva možnost razlage njegovega veličastnega loka misli je relativizacija manjka novinarjev ali drugih navzočih: novinarka sprašuje po tem, kdo manjka. Odgovor Slivnika je, da itak vedno kdo izostane. Kar želi torej zatrditi, je golo dejstvo, da ljudje vedno manjkajo. Ampak ker mu to ni dovolj, ker želi zakriti zagatnost vprašanja in hkrati odgovoriti, avtokulpabilizirajoče taisto samoumevno dejstvo absolutizira in privede do konca: ne le, da vedno manjkajo, na koncu je manko popoln. Ko ljudje odidejo (domnevajmo, da ima to v mislih), potem ostane samo še eden. (OK, zakaj mora ostati »samo še eden«, ni jasno, ker lahko odide tudi ta. Ali pa je mogoče ta eden tako pomemben in ni kar enostavno čistilka?)

Od tod naprej Slivnik variira tega preostalega individuuma, eno enoto od človeka, z »dogajanjem« in dogodkom. Ko ostane ta eden, se več ne bo dogajalo. Temu on pravi, da »ne ve, kaj se bo zgodilo«. Tja, zgodilo se bo, da se ne bo nič zgodilo in ne bo dogodka. Ker en tip pač ni dogodek. In potem pride velikanski preobrat, turbofolk revolucija – kot je to sam poimenoval po zanj šokantni Jankovićevi zmagi na volitvah – v mišljenju: nedogodek je vendarle dogodek. Navidezno iracionalni sklep je namreč tak: »Torej tu se vedno nekaj dogaja«. 

Izpeljana ugotovitev ni preprosto butasta in butalska, temveč sledi svoji logiki. Povejmo naravnost: impozantnega zaključka ne morete razumeti brez Kučanovega klana in udbomafije. Zdaj je Slivnik končno odgovoril na novinarkino vprašanje: ko odštejete vse prisotne, vam ostane Kučan. Kučan je vedno prisoten, tudi če je odsoten. Kučan je ta eden, ki ostane. In ki poskrbi, da se nam dogaja. Kučan je alfa in omega paranoidnih blodenj. Majhen ekspoze o tem najdete tukaj. 

Zato lahko Slivnik že v naslednjem stavku navrže, vračajoč se na izhodiščno vprašanje (s čimer prizna, da je povedano zgolj njegov ekskurz v funkciji pojasnila): 

»Ja, Kučana ravno ne pogrešam, saj itak… (mrmranje) tko.« 

Slivnikovo priznanje moramo razumeti dobesedno: ne pogreša ga, ker je on pač zraven. Je itak na banketu. V intermundijih njegove glave.

P.S. Huh, pohitite z boljšo razlago, če vam ta ni všeč.

  • Share/Bookmark

Sproščeni predsednik z novinarji

19.01.2007 ob 15:56

O ponovoletnem (sic!) sprejemu za novinarje, ki sta ga priredila predsednik vlade in predsednik državnega zbora, se mediji niso preveč razpisali. No, kvečjemu so se o tem, da tam ni bilo predsednika države. Eksplozivna mešanica soočenja med Janšo in novinarji je s tem izostala. Najprej zato, ker se je prenekateri novinar odločil, da ga tam ne bo. Med politike so se pomešali najbolj lojalni, nekateri so prišli iz radovednosti. Naj spomnimo, da med vlado in mediji pač poteka vojna in da so večinoma že pomahali z belo zastavico. 

V včerajšnjih Odmevih (18. 1. 2007) pa smo vendarle bili deležni nekaj mimobežnih reportažnih utrinkov. Strpali so jih v konec oddaje, kjer so se štirje pogovarjali o protikadilskem zakonu. Pretveza je bila bedna: na koncu je Mojca Pašek v javljanje z sprejema vnesla še pripombo o kajenju v prostoru.

Na začetku Odmevov so novico o sprejemu uvedli z atributom »sproščeno«. Zato sem na prispevek z zanimanjem počakal. Kaj da bo sproščeno: klepetanje, zabavnost dogodka, »sproščenost medijev« ali kaj četrtega? In ti pokažejo novinarko Dela Meto Šoštarič, ki komentira, kako da je gospod premier po novem sproščen (sic!) in da se to pozna, odkar ima svojo novo spremljevalko.

Ok, pač vem, da je beseda sproščenost imela tu ta ironičen nadpomen. Sproščena Slovenija za sproščenega Janšo. In glej ga: kar je zares sproščenega, je mlada in fletna Urška. Premier je potemtakem sebi podaril tisto, kar je obljubil Sloveniji. In česar z državljani verjetno ne bi želel deliti.

  • Share/Bookmark

Nekreativno rožljanje verig

18.01.2007 ob 11:40

Ker si že nekaj časa nisem privoščil oddiha s pogledom v intimne prostore v glavi Janeza D., zdaj popravljam zamujeno. Janez D. je ikona Sproščene Slovenije, je zadnje čase moja teza. Njegov preporod vežem na nastop nove slovenske poti; časovna analiza bi razložila sovpadanje nove oblasti in novega Janeza. On dela tisto, kar Janez J. le govori. Obljubljali so nam Sproščeno Slovenijo in (zgolj ) Janez D. jo je vzel zares. 

Od tod vsa njegova prerojena sproščena misel, od njegova skrb za uravnoteženost, od njegova skrb za pravšnjost naše substancialnosti in zavesti. Ilustracij je nič koliko in tega sem se znova spomnil, ko sem bral njegove januarske zapise. Kot pravi v njih, je »svet iz ravnotežja«. Tukaj. Zato potrebujemo uravnoteženje, kakor mislita Jančič in Slivnik za medije ali recimo Jambrek za ustavne sodnike in Bučar za Slovenijo kot tako. 

In kot Janez D. znova poudarja v svojih nadvse modrih mislih, smo premalo sproščeni. Tukaj. Zato potrebujemo drugačni ekološki in gospodarski red, kjer bomo lahko sproščeni zares: »Delali bomo doma, v naravi, kjerkoli, glavno bo, da ustvarjamo, delamo tisto, za kar smo se odločili, da delamo. Veliko nam bo pomagal internet.  Poleg tega, da bomo delali bolj sproščeno in ustvarjalno, bomo tudi razbremenili danes tako preobremenjen promet, zlasti ob urah, ko prihajamo ali odhajamo z delovnega mesta.« 

Sproščena ustvarjalnost tu ni naključna asociacija: v zadnjem letu se Janševo geslo predvsem razume kot preporod kreativnih sil. Borut Pahor, še en prvak prave, resnične sproščenosti, kritizira svojega kolega ravno na tej benigni točki. Njegove obljube so bile prazne, danes nimamo ustvarjalnosti. Ne živimo sproščeno. Več o tem npr. v njegovem zadnjem nastopu v Tarči.  Lojze Peterle je v enem zadnjih Utripov preteklega leta sproščenost navezal na pro-kreativnost. Spolnost moramo vzeti bolj sproščeno, je pomodroval. Le tako bomo povečali rodnost. Če bomo bolj sproščeni, nas bo več, skratka. Domnevni kritiki Janše si potemtakem želijo več sproščenosti. Še zdaj niso doumeli, da so njene žrtve, da nas natančno sproščenost dela za nesproščene, uravnoteženost za neuravnotežene in pripadnost nacionalni substanci za nepripadne nacionalni substanci. Vsi ti veliki označevalci iz novorevijaško-janšistično-slivniške zakladnice nas delajo za sužnje, oni pa bi jih jemali zares.

Evidentno je torej, da smo sužnji tako dolgo, dokler gojimo tovrstno »zaresnost«.Povejmo enkrat za vselej preprosto in »goebbeljansko«, kot znajo najbolj sproščeni med njimi: ko slišim za sproščenost, slišim rožljanje verig!

  • Share/Bookmark

Estoppel? Kein Problem!

12.01.2007 ob 01:03

Pričakovano nagrajevanje Rimokatoliške cerkve, ki ga s takšno lahkoto izvaja aktualna oblast, se je skorajda zataknilo. Vlada je 27. decembra lani na dopisni seji sprejela sklep, s katerim se je s katoliško cerkvijo poravnala o odškodnini v višini 8,1 milijona evrov. A glej ga zlomka: obstaja protokol med mestno občino Maribor in mariborsko škofijo, v kateri se ta menda tej odpoveduje. In kaj zdaj? Jasno, treba je zanikati pomen protokola. 

»Protokol vztrajno omenjata zgolj Mladina in Dnevnik. Ta dokument je iz časa prejšnjega sistema in je brez pravne veljave,« vztrajno zatrjuje direktor Zavoda A. M. Slomška dr. Ivan Štuhec in se sprašuje: »Kdo pa je leta 1986 vedel, da bo možno vračanje nacionaliziranega premoženja?« Po njegovem mnenju je ta protokol brez veze omenjati. »Če bi imel težo, sploh ne bi moglo priti do postopka denacionalizacije objekta na Vrbanski 30.« 

Besede novinarja Tomaža Klipšteterja v Dnevniku so objavljene tukaj, protokol pa seveda ni bil nikoli razveljaven. Če je za Štuheca protokol neveljaven, je za predstavnika mariborske nadškofije Vojinovića protokol veljaven, ampak pustimo nedoslednosti v njej zaenkrat ob strani. Če ni, kako močan je torej argument, da je nastal pač v času komunizma, da je »dokument iz časa prejšnjega sistema in je zato brez veljave«? Štuhecova sproščena pravna razlaga, po kateri so stvari »prejšnjega sistema« neveljavne, tu spregleda tri stara načela v pravu, še zlasti v »lex mercatoria«: 

a. »Pacta sunt servanda«, torej »Dogovorov se je treba držati«; 

b »Volenti non fit iniuria«, torej »Ne dela se krivica tistemu, ki nanjo pristaja.«;  

c. »Non concedit venire contra factum proprium«, torej »Ne moremo se sklicevati na naša trenutna prizadevanja, če jim nasprotuje naše lastno poprejšnje ravnanje.« 

Slednje načelo se včasih imenuje »estoppel« – po njem je prepovedano ravnati v nasprotju z lastnimi izjavami. Toda glej težavo: ravnanje v nasprotju z lastnimi izjavami v Rimokatoliški cerkvi pretežno nikoli ni bil problem.

  • Share/Bookmark

Sploščena Slovenija – razstava Arjana Pregla

9.01.2007 ob 01:39

Blog Sproščena Slovenija je dobil konkurenco: tu je blog Sploščena Slovenija. 

No, omenjeni blog je nastal ob razstavi, ki odpira vrata danes, 9. januarja ob 18. uri v Savinovem likovnem salonu v Žalcu. Avtor razstave ja Arjan Pregl, v vabilu pa piše: 

»Namen razstave je, skozi vizualno umetnost, problematizirati  nekatere vidike današnjega družbenega in predvsem političnega stanja v Sloveniji. Z različnimi likovnimi postopki se navezujem na aktualne teme. Po eni strani bo torej razstava družbeno angažirana, po drugi strani pa nameravam reinterpretirati nekatere že ‘klasične’ prijeme v likovni umetnosti (monokromna slika, nizanje podob, mimikrija…). Razstava temelji na tezi, da je Slovenija bolj spLoščena, kot sproščena. Tematike, ki se jih razstava loteva so: sproščenost, uravnoteženost, nestrpni govor politikov, revidiranje zgodovine, ustvarjanja napetosti…« 

Več v vabilu.

Med »artefakti« opozorimo na primer na predlog logotipa Slovenije in seveda na pripomoček za sproščeno diskreditacijo. 

Več pa seveda na razstavi.

  • Share/Bookmark

Türk in slovenski Türkmenistan

5.01.2007 ob 13:02

 golobic-in-turk.jpg

Taka je videti zgodba, ko mladi zblaznijo zaradi laži starejših. Na laži utemeljena demokracija, ki jo živimo, je širokogrudno znova prispevala k novi slovenski blaznosti v obliki plakatov, na katerih podmladek SLS svari pred politično kataklizmo. Preverite, kako bizarno se to bere na njihovi strani.

Do nje bo prišlo, ker je menda nek ex-politik A v nekem časopisu B  izjavil C. Spremenljivke A, B, C so povsem poljubne in v nekem smislu nepomembne, edinole šteje psihopatologija, ki poganja takšen premislek. Zgodbo že poznate (tukaj in tukaj), zato bi jo bilo dolgočasno ponavljati. Golobičeva reakcija na to, da naj bi snoval novo stranko, ki ji bo predsedoval dr. Türk, je bila inteligentno razorožujoča: 

»To prvoaprilsko šalo je težko komentirati. Verjetno je nastal nesporazum in so mladi eselesovci zamešali mojo načelno podporo vstopu Turčije v EU, s tem da bo ustanovljena nova stranka in jo bo vodil dr. Türk.« 

Plakat pa je vendarle analize vreden iz treh razlogov. Vsebuje vse tri tako značilne histerične poteze aktualne oblasti: (1) prepričanje, da zdaj vladamo mi, »pravi demokrati«, zato je treba »ab ovo« preprečiti kakršnokoli alternativo, predvsem pa restavracijo »sil kontinuitete« in diktature (sic!), ki jo pooseblja LDS, ker sta Pahor in SD trenutno pač kooperativna; (2) teorijo zarote, kjer neki snovalci kujejo nekaj proti nam in s tem povezano mazohistično prebiranje skritih sporočil v izjavah ex-politikov, srečanja na tajnih lokacijah, skupna kosila itd., in (3) totalno nerazumevanje bistva parlamentarnih demokracij, ko bi vendar moralo biti jasno, da v demokraciji lahko vsak nastopi s svojo stranko. 

Ker nič od tega politični akterji na oblasti niso zapopadli, tonemo v iracionalizem, absurd in groteskno mentalno retardacijo.

  • Share/Bookmark