Arhiv za Februar, 2007

Parlamentarci koalicije sabotirali sami sebe

20.02.2007 ob 12:14

O tem ne bi pisal, če se ne bi zgodilo dvoje: slučajno sem spremljal kratek del razprave v parlamentu na famoznem 3. kanalu  in prav nič slučajno se o tem ni dalo slišati ali brati v kateremkoli od medijev (!).

Ja, prišli smo tako daleč, da nam prikrijejo najbolj bistveno. Kaj so storili parlamentarci? Nakupovali so vojaške oklepnike. Na način, ki je nepojmljiv. Ni jih zanimalo, koliko bodo stali. Amandma opozicije, ki zahteva vsaj približno specifikacijo, koliko bo stalo dodatnih 25 oklepnikov, so zavrnili. Strošek je nepomemben. O tem nočejo nič vedeti. Ne gre iz njihovega žepa. Gre iz našega. Da so oni izvoljenci ljudstva? Pa kaj potem! Dolžnost in odgovornost? Poslušajte, mi smo vendar stranka vrednot! 

Bedo od razprave, ki jo je v parlamentu spakovano odpremil Sašo Peče – nekajkrat sem se zalotil, da bi vklopil VCR, če bi mi še delal - lahko prebirate tukaj, napor se vam bo poplačal. Slika in grimase kaksnega Grimsa so bile bolj povedne, njegove moralke o detektorju laži pa antološke. Nič niso pomagale rotitve, nič niso pomagala zaklinjanja. Parlamentarci so bili proti temu, koliko bo stalo. 40 jih je glasovali proti, 23 za. Ko gredo kupiti pralni stroj, menda vprašajo za ceno. Ko nakupujejo oklepnike, jim to ni mar. O tem nočemo nič vedeti! V igri je pač drobiž: 62 milijard tolarjev in še preostanek za gole oklepnike. Malenkost!

Ali kot je rekel opozicijski poslanec takoj po glasovanju: »Saj, človek ne ve ali bi protestiral ali bo jokal ali kaj bi počel, ampak v trenutku, ko pride v parlamentu do tega, da se sam sebi onemogoči seznanjanje s tistimi stvarmi, katere mora nadzirati, katere so njemu dodeljene, zaupane s strani volivcev, takrat je zelo hudo. In ta amandma, ki je bil zavrnjen, je bi resnično tako benigen in nujno potreben, a se to zgodi.« 

Točno tako: koalicijski parlamentarci so onemogočili sami sebe v svoji nadzorni funkciji. Posebnih znakov sramu niso kazali. Nihče v javnosti tega ni problematiziral. Mediji so molčali kot grob, nobenih poročil o sklepih. Dvorni intelektualci tudi. Preostanek pa dostopa v medije itak več nima. Predlagam, da zaradi redukcije stroškov ukinejo še tretji parlamentarni kanal in prepise magnetogramov. Bo sramu še manj.

Slovenci, še en napor!

  • Share/Bookmark

Janša bi nas poučeval o logičnih absurdih

17.02.2007 ob 21:34

Trenutni zaplet okoli izbire guvernerja je postal vroč v trenutku, ko so Janšo nekateri ujeli na laži. Vsaj Anton Rop je Janši jasno rekel, da laže. Drnovšku naj bi odsvetoval izbiro Mencingerja in premier je takšno vpletenost hitel zanikati, Drnovšek pa potrjevati. V današnji izjavi za javnost, poslani iz kabineta predsednika vlade tukaj, beremo tole: 

»Predsednik vlade Janez Janša je na novinarski konferenci v torek, 13. februarja 2007, zanikal nekatere trditve, češ da sta vlada ali pa on osebno zavrnila kateregakoli kandidata za guvernerja Banke Slovenije ter dodal, da o tej zadevi ni bilo nobenih formalnih posvetov med njim in predsednikom republike. Takšno govorjenje je sicer že samo po sebi logičen absurd glede na dejstvo, da vlada o imenovanju guvernerja BS sploh ne odloča.«

Dve zvijači gospoda Janše: prva manipulacija je dodan poudarek na »formalnih« posvetih. Teh res ni bilo, ampak nihče ni niti trdil, da so bili. Vsi vemo, da so prav nasprotno bili neformalni! Iz tega, da jih ni bilo, še ne sledi, da Janša kandidata ni zavrnil. 

Temu je posvečena druga manipulacija (oziroma razširitev prve), ki se eksplicitno sklicuje na logiko, zato bodimo pozorni: »Logični absurd je, da bi vlada ali Janša zavrnila kandidata (Mencingerja), ker da vlada o imenovanju guvernerja sploh ne odloča.« Sklepanje je očitno zgrešeno, lahko pa ga razumemo kot ekvivokacijo ali kot ignoratio elenchi: 

»Ker vlada o imenovanju guvernerja ne odloča, Janša ni mogel zavrniti kandidata.« 

V kabinetu predsednika varajo in manipulirajo s tem, da imajo v mislih formalnopravno zavrnitev, medtem ko je bila tista, ki jo je doživel Drnovšek, neformalna in telefonska. V tem smislu je to ekvivokacija. 

Ignoratio elenchi je kot drugo možno branje v tem, da Janša lahko zavrne ali odsvetuje izbiro nekega kandidata – nenazadnje je to tudi sam posredno priznal, ko je izjavil, da Mencinger ne bo dobil zadostne podpore v parlamentu – četudi o tem ne odloča. Poudarek je na vezniku ker: ker formalno o tem ne more odločati, to še ne pomeni, da ga ni neformalno zavrnil, kajti odločanje ni relevantno. (In še, mimogrede: če ne odloča, čemu sta se potem Janša in Drnovšek o tem sploh pogovarjala in zato pristala na pogovor?) Ignoratio elenchi smo v zadnjem času slišali že večkrat, nazadnje tudi v na tej strani obravnavanem primeru Ruplove hiperamnezije glede odsvetovanja romunskemu ministru, da opravi intervju z novinarjem. Rupel je dejal (v parafrazi): 

»Ker sem le slovenski minister, nimam te moči, da preprečim nek intervju.« Naslednja smešnica iz Janševe izjave je tale: 

»Tudi nekatere druge trditve predsednika republike oziroma predsednika Gibanja za pravičnost in razvoj so ali popolnoma neresnične ali pa popolnoma neresne, vendar jih nima smisla komentirati, kajti njihov avtor jih je v že omenjenem intervjuju pojasnil sam, ko je izjavil: »Ker so me to še kar naprej spraševali, sem v nekem trenutku rekel: dobro, očitno si želijo nekaj zmede. Pa sem napravil malo zmede!« Slovenija si zasluži, da bi vsi, ki opravljajo visoke državne funkcije in ki so prisegli, da bodo delali za njeno blaginjo, delali vestno in odgovorno. Zmeda je zadnje, kar se od njih pričakuje.« 

Janša predsedniku države podtika to, da vnaša zmedo, dela nevestno in neodgovorno. Vendar pa se Drnovškov odgovor jasno nanaša na javne ocene glede njegove vnovične kandidature za predsednika države in nič drugega. Kandidatura pa je njegova osebna izbira in nima nič opraviti z izbiro guvernerja ali njegovim siceršnjim delom. Kar stori Janša, je to, da Drnovšku podtakne njegovo oceno o »premišljenem vnašanju zmede« in ga škodoželjno razširi na celotno področje njegovega ravnanja, da bi ga oblatil. Napaka je non sequitur tipa secundum quid et simpliciter

  • Share/Bookmark

Če ne ve niti Meta Malus, potem z nakupom ni nič narobe

14.02.2007 ob 11:39

Ker ne vemo, koliko bodo stali oklepniki leta 2012, potem z nakupom ni nič narobe. Včerajšnja debata je razkrila ne le prepričanje, da številk ne morete terjati kar vnaprej, temveč je bila v službi retoričnega prepričevanja, da z nakupom oklepnikov Patria in izdatki zanj ni nič narobe: koalicijski poslanci so pritrjevali pravilnosti nakupa oklepnikov v režiji ministra Erjavca.

Najbolj groteskna je bila izjava poslanca Bajca iz SLS. Koliko bodo stali, tega ne ve niti Meta Malus, je potožil. Jasno je bilo sklepanje iz »Ne moremo vedeti, koliko bo stal nakup« na »Torej je nakup upravičen.« Več o tem v Dnevnikovem članku tukaj. 

Kogar zanima argument oziroma sklicevanje na nevednost (latinsko argumentum ad ignorantiam) in razlage njegove zmotnosti, naj si ogleda eno in dovolj uspešno med njimi na tem naslovu.

In kaj naj storimo državljani, ki smo davkoplačevalci takšnih zmot? Kakšen nakup pa je to, kjer nihče ne ve, koliko bomo plačali? Pri poslu stoletja? Presneto nemaren, bi rekel! In takšen je lahko, ker gre iz našega žepa!

  • Share/Bookmark

Golobič ni noben golobček, on je Stalin v podobni jagenjčka

8.02.2007 ob 13:15

Približno tako zveni nova epizoda progresirane politične paranoje, ki jo živimo zadnja leta. Moj bog, je tu še kdo ohranil trezno glavo ob njenem neznosnem teženju? Zelo pogojno smo še normalni, dokler se pretvarjamo, da je paranoja del politične igre za zmago desničarjev nad komunisti in temačnimi silami kontinuitete. Da je resnična, del političnega programa desnice, ne da bi jo jemali resno. Potem pa se po nujnosti pač zgodi, da je več kot tečna in ponavljajoča, nato pa še, da jo eni vzamejo zares. Naši najmlajši, naši podmladki, na katerih svet stoji. In je vprašanje, če politične paranoje sploh ni mogoče ne vzeti zares, ko si enkrat pristal na blebetanje »ad nauseam«. 

Rok Ravnikar, prvak mladoborcev Nove generacije, v hudi konkurenci preseže samega sebe, ko za Golobičev s tolikšnim strahom pričakovani »come back« pravi: 

»Zato, ker smo iz njegovih javnih reakcij razbrali, da ima abstinenčno krizo, sedaj ko dve leti ni na oblasti. Slovenski Stalin, kot ga imenuje Slavoj Žižek, je ugotovil, da se mora za ponoven vzpon na oblast preobleči v jagenjčka. V intervjuju, ki ga je imel pred kratkim v enem od časopisov, je nakazal svoj recept pohoda na oblast: pred ljudmi zaigrati naivnost (mislim, da vsi vemo, kdo v zadnjem času najbolj igra naivnega človeka), ko pa prideš na oblast, vladati z nedemokratičnimi sredstvi.«  

Več tukaj. Ali tukaj. In tukaj. Ali tukaj. In tukaj. Začelo se je tukaj. Se komu ljubo z analizo, ko pa vse zveni in učinkuje kot prežvečeni deja-vu? 

Seveda smo o tem že pisali, recimo tule. In se je priglasil k besedi g. Ravnikar s prikimavanjem, da odgovor ni bil potreben: tule. Hvala mu. 

Kar novi generaciji (ne nujno Novi generaciji) uspeva, je nekakšna paranoidizacija, izpeljana v imenu demokracije. Toda najprej pomislite: lahko obstaja kaj takega kot na paranoji utemeljena demokracija?

  • Share/Bookmark

Brezigarjeva spreminja izjave in hkrati diskreditira

6.02.2007 ob 15:06

Si želite evidence o tem, da je vrhovno državno tožilstvo na čelu z Barbaro Brezigar spolitizirano? Ne rabite daleč. Na spletni strani http://www.dt-rs.si/ si oglejte zadnji dve izjavi za medije. Prva je tukaj, druga je tukaj. V obeh Brezigarjeva odgovarja varuhu človekovih pravic na njegovo poizvedbo o sumu storitve kaznivega dejanja v primeru policijskega nadzora nad družino Strojan. In kaj pravi?

- »Na koncu želimo opozoriti na nevarno prakso nespoštovanja institucij pravne države in nepriznavanja pristojnosti tem institucijam, ki jim jih daje ustava in zakon.« (26. 1. 2007)

Ergo: kdor poizveduje za kršitvijo in zahteva tožilsko oceno, (1) širi nevarno prakso nespoštovanja?

- »Policija je dolžna ukrepati, ko je ogrožen javni red in mir, ko so ogrožena življenja, varnost in premoženje. To je njena naloga, ki je določena v zakonu. Preprečevanje izvajanja teh nalog in lahkotno obtoževanje brez konkretnih podatkov, ki želi imeti za posledico slabo funkcioniranje policistov v kritičnih situacijah je najmanj toliko nevarno, kot je nevarno nereagiranje na morebitne zlorabe pooblastil.« (26. 1. 2007) 

Ergo: varuh s svojo poizvedbo (2) preprečuje izvajanje teh nalog, (3) lahkotno obtožuje, (4) si želi slabega funkcioniranja policistov. Vse to je nevarno. Hanžek je z zakonsko določenimi pristojnostmi varuha s svojimi opozorili nevaren! 

- »Tako nestrpno in izkrivljeno prikazovanje naših ugotovitev s strani Varuha, ki kljub tem pojasnilom trdi, da se tožilstvo sklicuje na podzakonske predpise in ne na zakon, ni vredno tako pomembne institucije pravne države, kot je Varuh človekovih pravic.« (30. 1. 2007)

Ergo: varuh (5) ravna nestrpno (o tem, kako so nestrpni tisti, ki opozarjajo na nestrpnost, smo pisali tukaj in še kje) in je (6) nevreden institucije varuha. 

Urad generalne državne tožilke RS je prekosil samega sebe: dve kratki izjavi in šest (6) ad hominem obtožb v zaključkih obeh izjav. Besedili sta vredni podrobnejšega pregleda še iz drugih razlogov in načina argumentacije. Neverjetni precedens si je Brezigarjeva privoščila, ko je včeraj šla spreminjati svojo drugo izjavo. V njej opravičuje ravnanje policistov s sklicevanjem na neobstoječi zakon (!), namreč Zakon o varstvu javnega prometa, o čemer je poročala sobotna Mladina.

Generalni tožilki ni težko spreminjati izjav za nazaj (glej tukaj) in jih korigirati v skladu s sramoto, ki si jo je nakopala. Da bi jo sprala s sebe, bo morala v njih še kaj spremeniti, izvesti legalni postopek in zadevo odstopiti pristojnemu okrožnemu tožilstvu v Kopru, za katerega je bila s strani varuha zaprošena, in predvsem končati z vzvišenim omalovaževanjem. Če kaj, potem obe omenjeni izjavi prav s to tej oblasti tako podobno gesto dokazujeta, da je vrhovno državno tožilstvo spolitizirano vrh glave.

  • Share/Bookmark

How to do things with inverted commas

3.02.2007 ob 10:40

O sproščenosti narekovajev smo že pisali tukaj. V SSKJ beležijo naslednjo definicijo: 

narekovaj -a m (a) lingv. ločilo, ki označuje premi govor, citate, naslove ali daje besedam poseben pomen: napisati dvopičje in narekovaj; postaviti stavek med narekovaje; dati besede v narekovaj / dvojni, enojni narekovaj • ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj 

Opredelitev za prvo potešitev najdete še tule. Ob prebiranju današnjih argumentov Darijana Koširja v sproščenem Delu, zakaj je Gaspari pač moral pasti kot guverner, sem naletel na še eno rabo. Njegov članek se splača brati iz več razlogov, zanimiva sproščenoideološka značilnost narekovajev pa se mi je utrnila ob njegovem stavku »Premieru Janezu Janši ni mogoče zameriti, da si je tudi na tem položaju želel bolj »svojega« človeka.« 

Ko torej novinar uporabi »svoj«, narekovaji zadobijo neko novo vlogo: zakrivajo svojo odvečnost. Košir bi lahko preprosto zapisal: »Janša si želi bolj svojega človeka« in nihče ne bi protestiral. Kajti kot so modro dejali včeraj v parlamentu njegovi zvesti podaniki: Gaspari je mogoče že strokovnjak, ampak ni nezamenljiv (argument pa takšen!). Ni naš! 

V čem je novost? Ko recimo Janševi razumniki in politiki uporabijo narekovaj, da bi opisali »strokovnjake«, »civilno družbo« in podobno, ko jih takoimenovanizirajo, narekovaji ne zakrivajo odvečnosti, temveč razkrivajo odvečnost postavljenega v narekovaj, ker so v funkciji tega, da bi diskreditirali, skratka napravili strokovnjake za odvečne. V prvem primeru narekovaji »kreditirajo« subjekta (Janšo), v drugem »diskreditirajo« (tako imenovane strokovnjake, ki jih je treba dati v nič). 

V tem smislu je semantika, skrita v ločila, že sproščena: raba narekovajev ima v obeh primerih dodaten ideološki naboj: kreditacijo, diskreditacijo. Obakrat preseže običajno rabo, obakrat vara s tem, da bi nas napeljala na to, da bi povedala nekaj drugega.

  • Share/Bookmark

Sproščena demokracija v večstrankarskem sistemu

3.02.2007 ob 10:01

V Mladini z dne 27. januarja 2007 intervjuvani odlični dr. Božo Repe – this is a must – pove kar nekaj krepkih čez oblastnike. O sproščenosti takole: 

»Demokracija funkcionira toliko časa, dokler se večina ljudi čuti svobodne in sproščene, ne pa utesnjene in prestrašene. Tisti trenutek, ko se del ljudi počuti nesvoboden, ne moremo več govoriti o resnični demokraciji. Seveda ima država tudi v tem primeru še vedno večstrankarsko demokracijo, ne pa resnično – naj uporabim ta izraz ne glede na slabšalni prizvok, ki ga je dobil – sproščeno demokracijo.«

  • Share/Bookmark

Zver o sproščeni (cerkveni) šoli

3.02.2007 ob 09:59

V današnjem Dnevnikovem Objektivu (3. 2. 2007) pod naslovom »Da bo Cerkev kar na veliko ustanavljala zasebne šole, je bojazen brez osnov« novinarka Ranka Ivelja sprašuje o sproščeni slovenski šoli. In jo v intervjuju z ministrom za šolstvom Milanom Zverom tudi dobi: 

»Kaj menite, je slovenska šola res postala bolj “sproščena”? Ali pa starševska društva niso bila tisto, za kar so se predstavljala?«  

»Vaše domneve, ki je legitimna, ne bi komentiral. Tudi o delovanju cerkvenih gimnazij ne morem reči nič slabega: te šole so celo zelo dobre. Ni pa dvoma, da so bili očitki, ki jih omenjate, tudi moji očitki slovenski šoli. Mislim, da ta počasi, z različnimi organizacijskimi spremembami, vendarle postaja bolj sproščena. Fleksibilni predmetnik, neobvezni nivojski pouk, neselekcijska vloga NPZ-jev – vse to pozitivno deluje na življenje v šoli.« 

O sproščenem šolstvu smo že pisali.

  • Share/Bookmark