Arhiv za Marec, 2007

Tesnoba in sproščenost: nova pot bo seveda Pahorjeva

30.03.2007 ob 18:05

Matija Stepišnik in Borut Mekina v odličnem, provokativnem intervjuju (»Prihodnost je v večji liberalnosti, Večer, 24. 3. 2007) predsednika Pahorja nekajkrat pritisneta ob steno. Obstajata dve strani Pahorjeve sproščenosti – zadnje čase skoraj ne mine javni nastop, da je ne bi uporabil. Prva pravi, da Janša ni uresničil parole o sproščenosti. Druga je, da bo on dokončal zgodbo o tem: sproščenost je mera za resno politiko, za tretjo sproščeno pot, za resnično zlato dobo slovenstva. 

Spodnja pasaža se naslanja na prvo matrico. Kot smo že povedali večkrat v spodnjih zapisih, je sproščenost tu substitut za najbolj blago in najbolj abstraktno kritiko Janše. Pahor Janše pač ne kritizira, nekaj pa le mora reči, da ne bi izpadel preveč zlizan z njim; je torej način iskanja meglene »tovariške kritike«:  

Vi ne vidite, tako kot marsikateri vaš poslanec, avtoritarnih potez te vlade in krčenja svobode.

“Da, morda celo bolj kot drugi. Medtem ko so drugi kritizirali gospodarske in socialne poteze Janševe vlade, sem rekel, da ne mislim, da gre Sloveniji gospodarsko in socialno kaj bistveno slabše. Kondicija je relativno dobra. Tu je treba vlado pohvaliti. Že zelo zgodaj pa sem rekel, da je po mojem vlada prelomila eno bolj pomembno obljubo, to je obljubo o sproščeni Sloveniji. Meni se zdi ta prelomljena obljuba najbolj zaskrbljujoča. Te sproščenosti, ki jo je vlada obljubljala, ni. Nočem pretiravati. Nekateri govorijo o tesnobi v državi, morda je ta beseda prehuda. A moram priznati, da ko hodim po Sloveniji in se pogovarjam z ljudmi, mi ti povedo, da sproščenosti ni.”

Torej se strinjate z Drnovškovo oceno, da si želi ta vlada podrediti neodvisne institucije?

“Veste, zakaj vedno tako ne planem na Janšo in na njegovo vlado? To bi si lahko privoščil le, če bi imel kratek zgodovinski spomin. V prejšnji letih se je dogajalo isto, le da v daljšem časovnem obdobju in bilo je narejeno na bolj eleganten način. Toda še enkrat: problem Janše ni v tem, da dela enako, kot je delala prejšnja vlada. Njegov problem je v tem, da ni izpolnil obljube, da bo delal drugače. Jaz sem pričakoval novo pot, ko je obljubil sproščeno Slovenijo. Pričakoval sem, da bo opravil z nekaterimi dediščinami tranzicije, zaradi katerih je prejšnja oblast padla.”

  • Share/Bookmark

O sociali se ni dobro dogovarjati javno

28.03.2007 ob 21:17

Nov vladni fakir, minister za razvoj dr. Žiga Turk, je na svojem srečanju s povabljenimi novinarji v Hiši eksperimentov po preizkušnji »fakirske postelje« takole modroval o vzniku socialnega občutka pri dogovori s socialnimi partnerji (ali širše): 

»Socialni element je pomemben, ni pa dobro preveč o njem govoriti, da se ljudje potem nanj preveč ne zanašajo.« 

Kratek utrinek mizanscene tukaj. Izjava je bila objavljena v dnevniku POP TV ali nacionalke (nisem imel časa preveriti) 26. marca. Poanta je jasna: s socialnimi partnerji se ne bomo dogovarjali javno, če se bomo sploh. Bistveno je, da se o sociali ne sme govoriti na glas, ker ljudje dobijo apetite. Če bo kaj padlo z gospodarjeve mize, bo izključno po njegovi dobri volji. Bolje je, da o tem, kar jih čaka, nič ne vejo, ker sicer pričakujejo preveč.

Primerek instrumentalistično inspirirane oblastne arogance.

  • Share/Bookmark

»Bolj zavračajo sodelovanje, manj jih je«

26.03.2007 ob 23:07

Ta zdaj že slovita misel, ki ji je Ilinka Todorovski v oddaji Utrip 24. marca letos nadela celo atribut »pregovor v tednu modrih mislih«, bi lahko z roko odpravili kot še en Janšev cinizem. A če je dojeta kot kritika ravnokar hiper(ne)aktivno krizne LDS, ki ne sprejema sodelovanja v partnerstvu za razvoj, razkriva marsikaj več od tega. Navidezno je zgolj verzija ugotovitve »Kdor ni z nami, ta je proti nam«, delitve na »naše« in »vaše«, cepljene na moralizem. Naši so pravi, nenaši pač ne. Toda če jo razumemo kot argument, torej »Ker zavračajo sodelovanje, jih je manj«, in kot takšna je misel očitno navržena, postane stvar zanimiva. 

Zakaj bi namreč sodelovanje v nekakšni politični parakoaliciji, ki ima za edini razlog-biti miniranje kritike opozicije, bilo krivo za odhode poslancev iz neke stranke? Ne more biti, kajti prave razloge poznamo. Janšev samozaverovano dvignjen prst, nekakšen paternalistični »Prav vam je, otroci, ker me niste poslušali in se pridružili«, je argumentativno vzeto napačen vzrok. Konkretneje: je tako imenovan cum hoc, ergo propter hoc. Iz istočasnosti & korelacije dveh dogodkov narobe sklepamo, da prvi povzroča drugega. Dejstvo, da se v LDS niso priključili parakoaliciji partnerstva za razvoj, pač ni povzročilo, da LDS razpada in da je je manj, to je zagotovo prepotentno trditi. (Mimogrede, je razpad sploh dober opis za trenutno stanje, ko stranko zapušča nekaj deset ljudi? Zelo verjetno seveda je, da lahko teh nekaj deset ljudi pripelje do razpada, toda ta procesualno še ni nujno dober izraz za tisto, čemur smo priča). 

Razlaga Janševega žugajočega prsta pa skriva še eno možnost. Novinarji Večera so na prvi strani svojega časopisa v »znamki« povzeli drugačen »wording« Janševe izjave. Zapisali so: »Bolj kot se upirajo, manj jih je.« Tega sicer premier ni izrekel, a razlika je vendarle neznatna. Predstavljajte si, da bi kaj takega ne navrgel post festum, temveč vnaprej. Recimo: »Če se boste upirali, vas bo vedno manj«. Ali: »Če boste zavračali sodelovanje, vas bo vedno manj«. Dobili bi klasičen argument iz batin (argumentum ad baculum), argument moči. Hipotetično vprašanje se zdaj glasi: lahko začetno (realno) trditev tudi razumemo na ta način? Če ne, jo je za takšnega naredilo zgolj dejstvo, da se je X že pripetil?

  • Share/Bookmark

Being Miran Potrc

24.03.2007 ob 14:17

Zdrizasto talentirani gospod Marko Pavliha, ki se v trenutku prepozna v političnem programu vsake stranke, ponosen nosilec metafore o lastovkah, si ni mogel kaj, da ne bi ob iskanju novega gnezda še enkrat pojasnil svojega kameleonstva, ki mu je, ne boste verjeli, položeno v zibelko. Dobra ciganka bi ob pogledu v dlan torej odkrila, da je Pavliha rojen pahorjanec. Socialno-liberalno-konservativno-nacionalni poslanec vidi tudi svojega vzornika: 

»Če bi želel biti vzorčni poslanec, bi želel biti Miran Potrč. Ampak to ni prilizovanje, ampak resnica.« 

Tole seveda je takšno vzorčno prilizovanje, da je to vsa resnica. Nov tip človeka: homo socialna konzerva, v primerjavi s katerim je celo Janša bolj konsistentna izbira.

  • Share/Bookmark

Eks-minister za razvoj za sproščeno Slovenijo

24.03.2007 ob 10:13

Jože P. Damijan se v tem presenetljivem članku  po obratu lastnih političnih preferenc navdušuje nad Pahorjem. Ropa je povozil čas, Janšo bo vsak hip, prava izbira je Pahor. On bo poskrbel za sproščenost. Neoliberalec, ki pristane na socialni program! Ni kaj, vredno čudenja.   

Ljubezenski napev je podoben kot pri Ropu (tukaj). Pojoča travica zaigra, če izrečete pravo besedo zvestobe:

«No, in kaj, če bo Borut Pahor res prihodnji predsednik vlade? Slabši od Toneta Ropa in Janeza Janše res ne more biti. Lahko pa Slovenijo naredi precej bolj sproščeno.«

  • Share/Bookmark

Zakaj tudi 14 sproščenih lastovk še ne prinese pomladi

22.03.2007 ob 00:35

Pred zapisom o dogodku na prvi pomladanski dan spodaj, kratki mikroironični beležki k psihopatologiji slovenske levice, si nujno oglejte genialni prispevek Denisa Sarkića o novi jati socialnodemokratskih lastovk. Voila.

Scene banketa in slovesnega sprejema el-de-es odpadnikov so zares sproščene, zaradi lastovk in malo večjih ptic. Nova ljubezen med Pahorjem in Ropom, ki smo jo zaznali, je bila znova utrjena z verbalizmi po ključu, ki smo ga napovedali v duhu popularnega političnega navdiha: ljubim te, ker te ljubim sproščeno. Zaljubljenci si pač ves čas žvrgolijo. Rop je najprej nekaj poblebetal o tretji poti (!), socialno-liberalnem, novi energiji in seveda alternativnem vladnem programu (aja, zakaj neki ga vendar rabijo, če Pahor ves čas čivka o veliki koaliciji z Janšo), potem pa je končno izustil polnokrvni Je t’aime: 

»Mi bomo prispevali svoje izkušnje pri gradnji tega novega projekta za sproščeno, zares sproščeno Slovenijo, ki bo seveda temeljila na človekovih pravicah, človekovih svobodah in pravni državi.« 

Ok, še dobro, da za »zares sproščeno Slovenijo« ne stoji Matej Lahovnik. Domnevajmo, da zato, ker so nezares sproščeni pri Janši, zares sproščeni le pri Pahorju, medtem ko so pri Lahovniku zares nekaj, pa ne vejo, kaj. Jebiga, pač nimajo programa. Zares. Ko se je danes SD četica slavnostno banketno predstavila javnosti (nekrofilija tistih, ki segajo po njenih odpadlih kosih, je ob razpadu LDS s tem zadobila dimenzije zakuske; gurmani pač), je Rop stopil pred mikrofon in svečano zaobljubil večno zvestobo, ki sta si jo na medenih tednih zaobljubila že Juri in Pavliha – seveda le zato, da bi prikril, da je varal. Lastovkam, malo večjim ptičem, jastrebom… veliki zmagoviti jati. Pavlihova metafora lastovke je zamenjala bolj priročno parabolo o čebelici, ki leta od cveta na cvet; kajti kdor zmore take parabole, ta zmore tudi dobro leteti. 

Čestitke, Denis Sarkić, za neponovljiv zapis! In še majhen disclaimer: ravnokar sem slišal Slivnika govoriti o re-organizaciji slovenske levice. Nak, kar se dogaja, je dez-organizacija političnega, ki ga ni več mogoče ali vsaj vredno misliti. (Tole je mišljeno – če kdo še misli tisto, kar se da misliti – kot opravičilo tistim, ki pričakujejo resno debato.)

  • Share/Bookmark

Otrokom na oblasti bo treba vzeti igračo

16.03.2007 ob 09:49

Medtem ko se Rop zaljubljeno odpravlja k Pahorju, kot smo poročali v prejšnjem zapisu, ima njegova množinska oblika povabilo za obisk pri predsedniku države in njegovem Gibanju. Drnovšek je prekosil samega sebe, ko je rop(arj)e javno povabil k sebi:

»Ropi in anonimne grožnje ne zadoščajo, vabim vas, da pokažete, kaj vse še zmorete. Kar oglasite se, saj veste, kje sem.« 

Da predsednik k sebi domov vabi roparje, je malce huda. V kakšnih bolj zabavnih filmih se to slabo konča: kriminalci običajno sprejmejo izziv. Ampak tu je logika, ki to vodi: Drnovšek ma vas rad. Drnovšek ma rad roparje. Zato jih vabi k sebi. No, ali pa se le čuti varen zaradi telesnih čuvajev.

Naj razložim. Medtem ko zdaj nekateri ugibajo, zakaj neki bi benigno, politično nezanimivo in tudi sicer usahlo Gibanje lahko bilo kakšnemu prenapetežu trn v peti, da si privošči tatvino društvenega računalnika, ki jo Drnovšek evidentno razume kot politično motivirano dejanje, si velja ogledati, kako zelo so tozadevno fokusirana njegova dojemanja v zadnjem mesecu.  Skorajda spregledano je ostalo, toda če preberete tile dve vestički skupaj (prva, druga), vam ne bo ušlo, da je predsednik izjemno poostril svoje ocene stanja v družbi.  

Najprej preberite tole. Vzročno-pedagoške korelacije, vredne kakšne spolzke strmine, niza kot aksiome: v Sloveniji je velik podtikanj, ker so naši politiki neuravnoteženi. Takšni so, ker ne znajo biti dobri. Z njimi je treba biti potrpežljiv kot z majhnimi otroki. Čaka jih zaslužena kazen: njihova duša bo postala bolna. In še Drnovšek kot psiholog: najbrž je za takšno stanje krivo njihovo otroštvo. Potem pride neverjeten didaktičen premislek o tem, ali naj žlehtne politike vendarle ljubimo:

Torej naj jih imamo radi, pa bodo potem boljši?
Ni gotovo, ljubezen jih lahko zmede, pa bodo še bolj zbegani kot so.
 

Ergo: Drnovšek nima vas rad. Disjunktivnost odločitev, češ kaj naj naredimo z njimi, žlehtnimi politiki na oblasti, Drnovšek po postopku eliminacije zaključi še z nekaj izločitvami. Ljubiti jih ne smemo, to jih zmede. Naj jih ignoriramo? Tudi ne, ker delajo škodo. Ostane tisto, kar naredimo z razvajenimi in porednimi otroki. Vzamemo jim igračo: 

Naj se torej ne zmenimo zanje?
Tudi to ne bo šlo, saj so na oblasti in lahko delajo škodo.
Kaj pa nam potem še ostane?

Tisto, kar naredimo z razvajenimi in porednimi otroki. Naj jim torej vzamemo igračo?
Če se bodo tako igrali z oblastjo, res ne bo šlo drugače.

Nagradno vprašanje: kako bo Drnovšek vzel Janši igračo? Kot predsednik države? Kot predsednik Gibanja? Kot član društva Zares? Žalostno, da nihče ni opazil: almighty predsednik napoveduje svoj come-back v politično areno. Pa menda ne mislite, da bo tudi on prebegnil k Pahorjevim socialdemokratom? Gibanje ne bo politično. Kaj torej, koliko je že 2 plus 2?

  • Share/Bookmark

»Sproščeno, liberalno, socialno«

11.03.2007 ob 19:12

Kako vemo, da se kuha ljubezen med Pahorjem in Ropom? Po transferju ljubezni. Po jeziku ljubečega, seveda. Če Pahor za Janšo ponavlja zgago vzbujajoče verbalizme o sproščenosti (glej naš zapis), potem zdaj kot napovedani prestopnik k Pahorju isto gesto ponavlja še Rop. Tudi Rop bi bil sproščen (Večer, 10. 3. 2007): 

»Nova stranka, ki nastaja, je dodatna konkurenca, kar je dober znak za bodočo učinkovitost tega dela političnega polja. Upam, da se bomo tisti s podobnimi programskimi pogledi povezali, da bomo Slovenijo naredili bolj sproščeno, liberalno in socialno. Ni zelo pomembno, kateri stranki iz tega spektra kdo pripada.« Vir tukaj. 

Sproščenost je zdaj postala orodje za izrekanje skritega politično-ljubezenskega napeva. Pomeni nekaj takšnega kot: poglej, imam te rad. »Jaz, Pahor, te ljubim, Janša.« Ali pa: »Jaz, Rop, tem ljubim, Pahor.« 

Vse je torej isto. Sproščenost kot ideologem Janše, liberalnost kot ideologem LDS in socialnost kot ideologem SD. V luči tistih, ki se iščejo, seveda.

  • Share/Bookmark

SDS kot odgovorni destabilizator

10.03.2007 ob 19:33

Da je Janša mojster blefa, ni treba poudarjati. Tega sem se spomnil danes, ko sem zagledal tole vestičko: SDS glavni stabilizator političnega prostora. Človeka kar pogreje.  Mojster Aristotel je političnemu blefiranju, sicer čisto legitimni panogi, nadel lepo ime: retorika kot umetnost uporabe sredstev prepričevanja. Trije elementi obstajajo v njej: ethos, pathos in logos.  

V logosu je Janša močan, kot smo pokazali že velikokrat. Logične prevare in triki so zaščitni znak vladajočih. Sem prav slišal včeraj, da pošiljajo Banko Slovenije in predsednika države v stečaj? V pathosu zadnje čase ni nič slabši: hladna sključena pojava ledenega pogleda se je nenadoma omehčala in začela igrati na emocionalne družinske karte zaljubljenosti. Ko sem zadnjič zagledal naročene fotke z Opernballa na Dunaju, mi je postalo jasno: patetična ročica na ročici, nežni pogledi, čudovita emocionalna (plesna) predstava gospoda Janše in gospodične Urške. Tovrstno pihanje na emocije ni edini retorični učinek, poglaviten je seveda tisti, s katerim je prišel na oblast: netenjem predvsem negativnih čustev, zaradi katerih se zdaj po vaških stražah in drugih efektih končno podira še politični prostor tistih, ki jih je s takšno ihto demoniziral. Aja, seveda: zdaj razpadle kose vabi v svoje partnerstvo in pakte, da bi imel mir. Prijazen fant, ni kaj. 

No, da je SDS glavni stabilizator političnega prostora, pa je seveda že v domeni ethosa. Retoričnega blefa, utemeljenega na prepričevanju drugih v lastno kredibilnost zaradi svoje moralne superiornosti. Če Janša pravi, da je SDS stabilizator, je to mogoče zgolj zaradi tega, ker se na politični levici dogaja prestrukturacija? Ok, nismo bolj trezni le zato, ker so drugi pijani. V čem naj bi se kazala stabilizacija? Mogoče v tem, da vsi pihajo v isti rog in mislijo isto? Da nastavljajo svoje ljudi na mesta v gospodarstvu, medijih, šolstvu, univerzi, javni upravi, bankah? Da hočejo svojega guvernerja, ker je samo njihov dovolj dober? Da kupujejo oklepnike, ne da bi jih zanimalo, koliko to stane in celo glasujejo proti temu? Kaj jih dela stabilne? Denar iz orožarske afere? Miselna enotnost? Tam, kjer vsi mislijo isto, ne misli nihče, ponavljajo te dni. SDS pač nima zaslug za stabilnost prostora, kvečjemu nasprotno: SDS je največji destabilizator slovenskega političnega prostora in njegove demokratičnosti. Nekdo ima neverjeten občutek, da pove natanko nasprotno od tega, kar ustreza realni sliki in realnemu opisu.  

Zato ne preseneča, da je treba po ključu negacije razumeti tudi njegovo naslednjo »etično« trditev malce nižje: SDS ima kot največja vladna stranka tudi največjo odgovornost. Seveda jo ima, ampak je ne prevzema nase. Kot največja ravna skrajno neodgovorno, niža standarde demokracije, uvaja mehki totalitarizem, enodimenzionira politični prostor, javno razpravo zamenjuje s šikaniranjem in diskreditacijami, politično kulturo zamenjuje z gostilniškimi žaljivkami, preganja civilno družbe in »tako imenovane strokovnjake«, svoje, tj. vladne medije hujska proti njim, in podobno. Skriva nam poročili ECRI-ja in State Departmenta, kjer bi lahko o tem prebrali kaj več.

Drži, Janša je mojster ethosa, pathosa in logosa. Čeprav nihče ni vedel, kako zelo bo njihove aristotelske dimenzije raztegnil. Zato bi bilo najbolje za obe strani, janševsko in aristotelsko, če bi trdili, da Janša in Aristotel nimata nič skupnega…

  • Share/Bookmark

Politični kameleon, podpredsednik državnega zbora osebno

5.03.2007 ob 21:58

Tragikomika razpadanja LDS, za katero vsi ugibamo, ali ima zgolj spretne botre v ozadju in zato nenadoma tako šibke in nepokončne izstopajoče posameznike (za pogled kakšnega Kacina), ali pa močne in pogumne protagoniste (za njihov lasten pogled), ne bi mogla brez starlet in njihovih moških variant.

Kdor je danes gledal dnevnik, ta je lahko občudoval, kako je recimo podpredsednik parlamenta Marko Pavliha znova podoživljal frazo, ki jo je samozaverovano povedal že za sobotno Delo (3. 3. 2007):

»Verjetno bi sebe še najlažje opredelil bolj socialnega kot liberalnega demokrata, prežetega z neko žlahtno konservativnostjo.« 

Ganljivo ga je bilo gledati v živo, ko se je s to hudourniško mislijo, razkrivajočo svojstveni politični Weltanschauung, ponosno pohvalil pred novinarko. Želel je menda reči nekaj takšnega kot: poglejte, kako sem univerzalen. Res je, Pavliha je rekorder po svoji univerzalnosti. V vsakem političnem prepričanju se prepozna hipoma. Njegova tenkočutnost za subtilnosti med njimi je brezmejna. Ne le, da je univerzalno kompatibilen z liberalci, on je tudi socialist, povrhu pa še konservativec. Pa ne navaden. Žlahten. 

Še pomnite kakšen mesec nazaj, ko je pozival k bojkotu Hrvaše in zaostritvi razmer? Jasno, hipoma ga je podprl tudi Jelinčič (beri tukaj), kajti gospod Pavliha je pač tudi domoljub in nacionalist, zato sta se hitro ujela. 

Seveda se gospod težko odloči: če si liberalec, socialist, konservativec in nacionalist v isti sapi, potem pač greš tja, kjer je trenutno najlepše. Prej je bilo v LDS, zdaj je pri Pahorju. Nekoč bo kje drugje. Dezorientacija? Ne, pač prednost kameleonstva.

  • Share/Bookmark

Vajgl in Kacin o sproščenem

4.03.2007 ob 00:25

V Odmevih (2. 3. 2007) ob Borutu Pahorju in Darku Štrajnu nastopi Ivo Vajgl iz kabineta predsednika države Drnovška (mimogrede, protikandidat Jelku Kacinu na zadnjem kongresu LDS za mesto predsednika stranke) s sproščeno dikcijo: 

»Po kongresu se ni profilirala na način, da bi bila inkluzivna, da bi združevala in da bi ohranila sproščenega liberalnega duha, ki je bil za to stranko značilen.« 

V današnjem Dnevnikovem Objektivu (3. 3. 2007) Bojan Veselinovič in Ali H. Žerdin v intervjuju z Jelkom Kacinom, predsednikom LDS, pod naslovom »Kriza? Ne! Konsolidacija!« beremo njegovo pojasnilo na vprašanje o Pahorjevi kooperativnosti do vladajoče stranke: 

»To vprašanje morate zastaviti njemu. V svojih izjavah pa sem dovolj jasno poudaril, da pretirana servilnost v okviru partnerstva za razvoj zagotovo ne prispeva k bolj sproščeni Sloveniji.« 

Prva, Vajglova izjava, je očitno naivistično prevzela Janševo geslo. Druga, upajmo, je kontekstualna. Pahor namreč zadnje leto največkrat že iritantno ponavlja, da Janševa Slovenija še ni dovolj sproščena (o tem smo pisali tukaj), s čimer morebiti Kacin posredno kritizira tudi dikcijo.

  • Share/Bookmark

Sproščeno Gorenje

2.03.2007 ob 10:53

»Nimam občutka, da bi živeli v nesproščeni državi«, je naslov intervjuja v Dnevnikovem Objektivu 24. februarja 2007. Avtorici Suzana Rankov in Vesna Vuković se pogovarjata s Franjo Bobincem, predsednikom uprave skupine Gorenje, in mu postavita vprašanje: «Pred dvema letoma je na volitvah zmagal program, ki je obljubljal sproščeno Slovenijo. Se vam zdi, da živimo v sproščeni Sloveniji?«

Bobinac odgovarja: »Malo živim v Sloveniji, saj 95 odstotkov prihodkov Gorenje ustvari zunaj Slovenije. Nimam občutka, da bi živeli v nesproščeni državi. Mogoče je privilegij Gorenja, da ima sedež v Velenju, zato se malo manj ukvarjamo z Ljubljano in politiko. Lahko vam zagotovim, da čeprav ima Kapitalska družba več kot 26-odstotni delež lastništva, ni nikomur izmed nadzornikov nikoli niti na kraj pameti padlo, da bi kakorkoli poskušal vplivati na tekoče poslovanje in delo v Gorenju.« 

Razen s strani novinark induciranega govora o sproščenosti je zanimiva Bobinčeva direktna asociacija: sproščenost naj bi bila povezana z avtonomijo poslovanja in vplivi nanj. Ker vpliva s strani KAD-a ni, lahko govorimo o (gospodarski) sproščenosti.

  • Share/Bookmark