Politični kameleon, podpredsednik državnega zbora osebno

5.03.2007 ob 21:58

Tragikomika razpadanja LDS, za katero vsi ugibamo, ali ima zgolj spretne botre v ozadju in zato nenadoma tako šibke in nepokončne izstopajoče posameznike (za pogled kakšnega Kacina), ali pa močne in pogumne protagoniste (za njihov lasten pogled), ne bi mogla brez starlet in njihovih moških variant.

Kdor je danes gledal dnevnik, ta je lahko občudoval, kako je recimo podpredsednik parlamenta Marko Pavliha znova podoživljal frazo, ki jo je samozaverovano povedal že za sobotno Delo (3. 3. 2007):

»Verjetno bi sebe še najlažje opredelil bolj socialnega kot liberalnega demokrata, prežetega z neko žlahtno konservativnostjo.« 

Ganljivo ga je bilo gledati v živo, ko se je s to hudourniško mislijo, razkrivajočo svojstveni politični Weltanschauung, ponosno pohvalil pred novinarko. Želel je menda reči nekaj takšnega kot: poglejte, kako sem univerzalen. Res je, Pavliha je rekorder po svoji univerzalnosti. V vsakem političnem prepričanju se prepozna hipoma. Njegova tenkočutnost za subtilnosti med njimi je brezmejna. Ne le, da je univerzalno kompatibilen z liberalci, on je tudi socialist, povrhu pa še konservativec. Pa ne navaden. Žlahten. 

Še pomnite kakšen mesec nazaj, ko je pozival k bojkotu Hrvaše in zaostritvi razmer? Jasno, hipoma ga je podprl tudi Jelinčič (beri tukaj), kajti gospod Pavliha je pač tudi domoljub in nacionalist, zato sta se hitro ujela. 

Seveda se gospod težko odloči: če si liberalec, socialist, konservativec in nacionalist v isti sapi, potem pač greš tja, kjer je trenutno najlepše. Prej je bilo v LDS, zdaj je pri Pahorju. Nekoč bo kje drugje. Dezorientacija? Ne, pač prednost kameleonstva.

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev na “Politični kameleon, podpredsednik državnega zbora osebno”

  1. agent agent pravi:

    Pravzaprav je tale Pavliha res čuden tič. Mene je s tistim jelinčičevsko navdahnjenim predlogom v odnosu do Hrvaške tudi presenetil. Za “žlahtno konservativnost” pa se spomnim, da jo je nekdaj Milan Kučan omenjal (mislim, da je imel takrat, leta 2000, v mislih SLS). Je pa razumljivo, da ga verjetno sedaj mika Pahorjeva SD, ker je LDS v stiski. V tem položaju lahko čestitam na primer Zdenki Cerar, ki pravi, da je treba vztrajati takrat, ko ne gre dobro in večina stisne rep med noge in gre na svoje.

    BTW, zase bi pa lahko rekel, da sem morda stari konservativec, prežet z zmernim liberalizmom in tudi malo socialista je v meni.;)

  2. JureT pravi:

    Pavliha je ponosen predvsem na svoje ime, zato ne more iz svoje koze.

  3. ervinator pravi:

    Če je Pavliha žlahten kriminalec, se bo z Jelinčičem še v mnogočem dobro ujel.

  4. Sproščena Slovenija » Blog Arhiv » Zakaj tudi 14 sproščenih lastovk še ne prinese pomladi pravi:

    [...] »Mi bomo prispevali svoje izkušnje pri gradnji tega novega projekta za sproščeno, zares sproščeno Slovenijo, ki bo seveda temeljila na človekovih pravicah, človekovih svobodah in pravni državi.«  Ok, še dobro, da za »zares sproščeno Slovenijo« ne stoji Matej Lahovnik. Domnevajmo, da zato, ker so nezares sproščeni pri Janši, zares sproščeni le pri Pahorju, medtem ko so pri Lahovniku zares nekaj, pa ne vejo, kaj. Jebiga, pač nimajo programa. Zares. Ko se je danes SD četica slavnostno banketno predstavila javnosti (nekrofilija tistih, ki segajo po njenih odpadlih kosih, je ob razpadu LDS s tem zadobila dimenzije zakuske; gurmani pač), je Rop stopil pred mikrofon in svečano zaobljubil večno zvestobo, ki sta si jo na medenih tednih zaobljubila že Juri in Pavliha – seveda le zato, da bi prikril, da je varal. Lastovkam, malo večjim ptičem, jastrebom… veliki zmagoviti jati. Pavlihova metafora lastovke je zamenjala bolj priročno parabolo o čebelici, ki leta od cveta na cvet; kajti kdor zmore take parabole, ta zmore tudi dobro leteti. Čestitke, Denis Sarkić, za neponovljiv zapis! In še majhen disclaimer: ravnokar sem slišal Slivnika govoriti o re-organizaciji slovenske levice. Nak, kar se dogaja, je dez-organizacija političnega, ki ga ni več mogoče ali vsaj vredno misliti. (Tole je mišljeno – če kdo še misli tisto, kar se da misliti – kot opravičilo tistim, ki pričakujejo resno debato.)   [...]

  5. Sproščena Slovenija » Blog Arhiv » Eni nič ne ponujajo, drugi ponujajo nič pravi:

    [...] Moti se novinar Matija Stepišnik tukaj (Večer, 26. 3. 2007), češ v Sloveniji dobivamo nekakšen »politainment«, ko postajajo mediji krut instrument političnega boja, politiki pa podobni igralcem v oddaji »Big brother«. Že res, da politično naprezanje zahteva naklonjenost volilne baze, te pa ni brez medijev, vendar trenutni fokus pač ni posledica tovrstnih naprezanj ne medijev in ne politikov. Tisto, kar se trenutno dogaja za naš pogled, ni prizadevanje akterjev za več pozornosti s prepovedanim seksom (oziroma prestopom) in še manj zvezdniški glamur. Je učinek nečesa, dovolj groznega in »unheimlich«, da pleni našo pozornost, in površno bi bilo reči celo, da so to vznemirljivi tektonski premiki dela slovenske politike. Šokantnost se skriva v tem, kar jih omogoča in poganja: nekakšna javna inventura izpraznjene sfere Realnega politike, o katere obstoju – namreč praznine sredi nje – nismo niti sanjali. Dramatični niso premiki, temveč praznina, ki jih omogoča. Del te votlosti nagloma postaja najbolj  otipljivo razviden v lahkotni opustitvi, menljivosti in gibkosti političnih identitet in idej. Trenutnega gledalca (ali volivca) namreč spremlja  neverjetno nelagodje, ki ga beleži pri političnih akterjih glede njihovih idejnih, ideoloških in političnih preferenc: tisto, kar se zares menjuje, so one in ne akterji. Najbolj eklatantno jasen primer kameleonske barvitosti je ponosno izrazil (bivši) podpredsednik državnega zbora, ko je v siloviti stiski iskanja izgovorov za prestop v drugo stranko sebe razglasil za liberalca, socialista in konservativca obenem (sic!).   [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !