Arhiv za April, 2007

Pahor o krčevitosti kot nasprotju sproščenosti

29.04.2007 ob 10:25

Predsedniško med dve slastni funkciji obotavljajoče razpeti Borut Pahor v zadnji Mladini (26. 4. 2007) v intervjuju z njim ne more iz svoje sproščene kože. Zanj je sproščenost enaka ustvarjalnosti: 

»Smo za večjo sproščenost, ki bo dala slehernemu posamezniku občutek, da živi v času, ko lahko pokaže tiste talente, ki jih ima.« 

Novinar Jure Trampuš se v naslednjem stavku »usede« na izraz in terja pojasnilo podobnosti z Janševim volilnim letom 2004: 

»Besede o sproščenosti je pred volitvami 2004 omenjala tudi SDS, a od njih ni ostalo veliko.« 

Pahorjev odgovor (glej zapise spodaj) je predvidljiv, a z dvema dodatkoma: 

»Morda jih uporabljam malo nagajivo. Očitno je, da je med ljudmi prisotna krčevitost. Ta občutek je bil prej prisoten pri desnosredinskih strankah, ki so bile prej v opoziciji, in je sedaj močno prisoten pri levosredinskih strankah, ki smo sedaj v opoziciji.« 

Zakaj je raba sproščenosti nagajiva? Je mogoče nagajiv Pahor z njeno tako pogosto rabo? In če je, česa ne misli resno? Drugič: doslej je avtor govoril o zategnjenosti, krču in strahu pri ljudeh, zdaj pa, zelo neprecizno, opiše krčevitost kot stanje, ki ga »občutijo« stranke na oblasti ali v opoziciji.

  • Share/Bookmark

Stanovnik: ni sproščenosti, ki jo zahteva svoboda

29.04.2007 ob 10:13

Zveza združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije je 23. aprila 2007 v Ljubljani pripravila slovesnost ob dnevu upora proti okupatorju, 27. aprilu. Kot je poudaril predsednik zveze Janez Stanovnik, je bilo vodilno načelo osvobodilne fronte (OF) strpnost, zdrave in odprte družbe pa ni brez pluralizma in prostega diskurza. 

Stanovnik ugotavlja, da kljub svobodi »med nami ni tiste sproščenosti, ki jo zahteva svoboda«. Zdi se mu, da se je v naše družbeno in politično vzdušje »prikradlo« vzdušje samocenzure in »samopritajevanja«, ki ga ni čutiti samo v medijih, ampak tudi v človeških odnosih. 

Sproščenost je zanj torej izraz samocenzure v človeških odnosih, po analogiji na tisto v medijih. 

»Ni zdrave in odprte družbe, v kateri ni pluralizma in prostega diskurza, razprave med drugače mislečimi. Nič ni narobe, da ljudje drugače mislijo, ampak morajo imeti isto zdravo srce,« dodaja Stanovnik. 

Vestička je tukaj. 

Spomnimo, da je o sproščenosti na proslavi ob 65. obletnici ustanovitve prvega dolenjskega partizanskega bataljona govoril Milan Kučan, in sicer dva dni pred tem.

  • Share/Bookmark

Kučan za občutenje sproščenosti

22.04.2007 ob 22:09

Milan Kučan, čigar urad bodo verjetno počasi tudi ukinili (le poglejte perfidno igro proti Drnovšku te dni), na obletnici prvega partizanskega bataljona na Dolenjskem znova kritičen do oblasti:

»Vrsta dogodkov v zadnjih letih upravičuje zaskrbljenost. Ne bom jih našteval, ker so znani. Nanje že nekaj časa opozarja tudi predsednik države. O sproščeni Sloveniji ni dovolj govoriti, sproščenost moramo občutiti. Za demokracijo ni dobro, če se ruši ravnovesje med vejami oblasti, med zakonodajno, sodno in izvršilno.«

Govor dosegljiv tule, vestička tule.

  • Share/Bookmark

Pahor kot Buridanov osel, Rop kot ponavadi sproščeno

22.04.2007 ob 21:57

Neverjetno, ampak točno: v SD se vidijo kot voditelje. To globokoumno ugotovitev je prispeval Pahor na javni tribuni, kjer so postregli s tem presenetljivim spoznanjem.  

Zanj osebno ostaja le še ena vedno težja dilema: bi ali ne bi. In kaj bi? Človek se pač ne more odločiti, katero predsedniško funkcijo bi. Kot Buridanov osel, ki gleda na levo in desno med dvema enakovrednima kupoma sena in ne ve, katerega bi snedel. 

Ampak ob ganljivem uvidu, ki ga ponavljajo že dve leti, češ  v SD se vidimo kot voditelji, je javna tribuna tudi sicer bila plodna in polna presenečenj. Spominjala je na Zbor za republiko leta 2004.  Obeta se nam še ena nova pot, to pot tretja. Giddensova, če so Ropu to že razložili: 

»Na notranjepolitičnem področju Slovenija po mnenju poslanca SD Antona Ropa potrebuje nek nov razmislek o tem, kakšen razvojni program in vrednote potrebuje. Kot enega temeljnih problemov pa je Rop izpostavil kratkoročnost ukrepov sedanje oblasti. To je odprlo veliko možnosti za alternativne politične skupine, je povedal poslanec, ki sicer meni, da je sedaj priložnost za tretjo pot, ki naj zagotovi bolj odprto, dinamično in sproščeno Slovenijo.« Tukaj.

  • Share/Bookmark

Nezavedno ki ve, da je na zmenku s predsednikom

19.04.2007 ob 11:36

Na tejle prav zabavni strani zaskrbljena Heidi sprašuje znamenitega Jacquesa Lacana, kako naj ve, da se nahaja na zmenku? Odgovor Učitelja je preprost: 

»The unconscious, for instance, always knows when it is on a date, although it grasps this knowledge in a way which is more akin to a hazy, descriptive understanding which we may term stochastic, despite that it is imbued with a certainty never experienced in consciousness.« 

Nezavedno že ve, da je na zmenku. Tegale imaginarnega odgovora sem se spomnil, ko sem prebiral besedice vdanosti dveh zmenkarjev, Pahorja in Janše. Če je Rop zaljubljen v Pahorja (glej spodaj), je Pahor zaljubljen le v gospodarja. Prava ljubezen zahteva indice brezpogojnosti in Pahor jih je pripravljen razkriti. Njegovo nezavedno pač ve, da je na zmenku, zato jo svojemu dragemu Janezu, glede njegovega zmenka z EU, obljubil večno zvestobo.»Ljubim te« zveni takole: 

»Socialni demokrati imamo več pripomb na predlog sporazuma o sodelovanju parlamentarnih akterjev pri predsedovanju Slovenije EU, ki ga je strankam v podpis ponudil premier Janez Janša, vendar pa ga bomo podpisali tudi, če naši predlogi ne bodo upoštevani.«

Brezpogojna lojalnost je zmerom ganljiva: karkoli storiš z mano, ti bom sledil. Tudi če me ne upoštevaš. Nič ne more ustaviti moje ljubezni do tebe. Akt o nenapadanju je akt o neskončni neločitvi. Till death do us part. Midva sva reprezentanca in ko pride na obisk gospa EU, naj vidi, kako močna je najina zveza! Ne bova se kregala. Dokler si gospodar. Saj res, zakaj tolikšno uklanjanje Pahorja, ko pa sta vendarle partnerja? In če sta, mar nista po defaultu enakopravna? Očitno ne. Hvala za priznanje.

  • Share/Bookmark

Nič bolj nezrelaksirana kot prej

13.04.2007 ob 11:13

Prosto po Sokratu: še en, ki ve, kaj je sproščenost, pa tega v resnici ne ve. Mi pa tudi ne. Njegovo ime je Uroš Urbas: 

S čim je Janez Janša razočaral? Levici je uspelo javnosti precej prepričljivo prodati teorijo o kadrovskem cunamiju (ki ga po mojem mnenju ni bilo), vmešavanju vlade v gospodarstvo (ki ga ni bilo nič več kot v vseh treh Drnovškovih in v Ropovi vladi) in tem, da je Slovenija nesproščena. Po mojem mnenju nista ozračje in družba v Sloveniji nič bolj nesproščena, kot sta bila do zdaj. Janša je k nesproščeni Sloveniji prispeval zlasti s tem, ker je podedoval klanski sistem, in čeprav je dobil mandat za družbene spremembe, ga ni izkoristil. Prispeval je tudi s tem, da pomembne zadeve presoja po nekaterih zgodovinskih vprašanjih, ki bi se jim nekateri radi izognili. Zaradi tega jim vzbuja nelagodje. Slovenija pa je nesproščena tudi zato, ker je za sklepanje posla še vedno pomembno, kakšne politične zveze imaš ali kako si zapisan pri kakšni državni sekretarki.  

Besedilo je iz njegove današnje kolumne v Financah (13. 4. 2007) z naslovom »Marx je imel prav«. Skromen novum je tale: kritiki napadajo Janšo zaradi nesproščenosti (kar drži), hkrati pa Janša za nesproščenost prav nič ni kriv. Morebiti nimamo večje sproščenosti, toda hkrati ni Slovenija nič bolj nesproščena kot prej. 

Tak interpretativni novum je, četudi neoriginalen, pomemben: doslej so zagovorniki Janše (predvsem on sam, ministri, novinarski uredniki, itd.) zatrjevali, da Slovenija je bolj sproščena. Kar je bilo seveda po svoje hecno in zoprno, ker sproščenosti pač ne moreš stehtati. Urbasov negativni korak naprej je malce bolj zvit: Slovenija ni nič bolj nesproščena kot prej. V ozadju seveda odzvanja famozni »tudi ti«, to pot vzročno pogojen: vi ste (tudi) ravnali nesproščeno, zato se mi zdaj ne moremo zares sprostiti.

  • Share/Bookmark

Rog kot teroristično gnezdo

12.04.2007 ob 08:53

Mag (11. 4. 2007) v članku z naslovom »Teroristično gnezdo« poroča o Negrijevem obisku Ljubljane oziroma Roga, ki ga je nedavno problematiziral poslanec SDS. Novinar začenja s stavkom: »Sodeč po očitkih poslanca SDS in ljubljanskega mestnega svetnika Dimitrija Kovačiča, župan Zoran Janković mirno gleda, ko se sredi slovenske prestolnice rojeva teroristično gnezdo.« 

Zgodbo že poznamo, o njej sta pisala npr. Drugi dom in Vest.si. Ali kot pravi Kovačič, ki je nazadnje bil v Rogu, ko je tam kupoval bicikel: 

»Pod krinko javno angažiranih skupin se vabijo tudi določeni predstavniki iz tujine.Večkrat je bil gost Toni Negri, ki naj bi tam predaval o filozofskih temah na svetovni rabi. Gre pa za človeka, ki je bil vodja znamenitih Rdečih brigad.« 

Ostalo je lahko uganiti. V svetniškem klubu SDS, kjer ni pričakovati, da bi vedeli, kaj počne Negri, kakšen domet imajo njegove knjige in zakaj je bil v Rogu, so postopali po takem premisleku: 

Toni Negri je nevaren terorist, saj je vendar v sedemdesetih letih bil član Rdečih brigad.  

Zmota: zastrupitev studenca, oblika ad hominem. Nekoga obtožite, da je kriv X, še preden je spregovoril, običajno s tem, da pokažete na neko njegovo partikularno lastnost ali okoliščino. Naslednji korak je bil tale: 

Toni Negri je bil v ljubljanskem Rogu. Ergo: z Rogom je nekaj narobe. 

Zmota: krivda po povezavi. A je povezan z idejo (stvarjo, itd.)  I, torej je z idejo (stvarjo, itd.)  I nekaj narobe. 

Splošno razširjen razmislek zmotnega prepričanja, ki ga velikokrat poganja politična preganjavica, te dni še zlasti, ko se poslanci SDS toliko dajejo okoli SOVE in hrani njihovo vneto domišljijo.

Per ironiam: če bi bili rogovci subverzivni, bi kakšnega Negrija lahko povabili med vrtičkarje ob Žale. Tiste, ki jih te dni Janković neumorno preganja. Dobili bi zmagovito kombinacijo: hortikultura kot krinka (kot se dvakrat izrazi Kovačič) za politično bojevanje. Predvčerajšnjim so v TV dnevniku celo pokazali, kako je nekdo s puško meril na novinarja. A ste videli, čista vrtičkarska iredenta! Če boste dobro preverili, boste ugotovili, da je verjetno Negri vrtičkarje že obiskal!

  • Share/Bookmark

Rop je sproščeni Pahor

9.04.2007 ob 20:04

O »sproščeni« ljubezni med Ropom in Pahorjem smo že nekajkrat pisali, recimo tule. Kadar Pahor reče »ni dovolj sproščenosti«, Rop ponovi dikcijo. Kot v vsaki ljubezni se dve osebi končno zlijeta v eno. V današnjem intervjuju z Ropom dobimo frazo, ki jo izust že poznamo in že skorajda priča o takem zlitju: 

»Zelo daleč smo od sproščene Slovenije, ki so jo obljubljali. Prej nasprotno, vlada se vmešava praktično povsod, v medije, gospodarstvo, policijo, javno upravo, pravosodje… Tega Slovenci ne sprejemamo.« 

Kot da bi govoril Pahor! Kot da Rop že je Pahor.

Zato ne preseneča, da je nekaj dni pred tem drugi prvemu ponudil svojo predsedniško pisarno, kamor se je ta zares vselil. Kdo je torej predsednik SD, ki obljublja sproščenost, ko imamo naenkrat še eno osebo, ki zaseda – v prenesenem in simbolnem pomenu – ta stolček in uporablja natanko enako, domnevno antijanšistično dikcijo?

  • Share/Bookmark

Ruplova sproščenost medijev včasih in danes

7.04.2007 ob 13:04

Ko ni argumentov, se spomnijo nesproščenosti. Nekako takole meni današnji Dimitrij Rupel v »svojem« Delu. Sproščenosti je namenil cel pasus svoje današnje kolumne (beri spodaj).

Argumentacija je dolgočasen red herring: »Ja kje pa ste bili, ko so pred dvajsetimi leti zapirali pisatelje?« Ok, bili smo v vrtcu, osnovni ali srednji šoli. Ruplov tekst, ki pretežno meri na sproščenost medijev in je očitno znervirana reakcija na povpraševanje novinarke, je tule: 

»Res lahko človek, ki ima količkaj zgodovinskega spomina, obnemi, kadar sliši, da sedanja slovenska vlada ali kateri sedanji minister posegata v svobodo izražanja. Kadar omenjajo cenzuro, pa je že treba reči kaj bolj resnega in ostrega.

Sproščenost

Poglavitna beseda, s katero je nastopal Zbor za republiko, je nesproščenost, in če se ne motim, je ta nesproščenost še vedno ena glavnih slovenskih težav. Nesproščenost pomeni, da je še vedno preveč ovir za podjetniško pobudo, za mlade talente, za izvirne ideje; da se nas še vedno držita prevzetnost in togost, ki sta bili značilni za komunistično birokracijo; da smo še vedno preveč nezaupljivi do tujcev, čeprav prihajajo iz Evropske unije; da se še preveč upiramo informacijam in znanju; da za vsako ceno branimo »pridobitve socializma« itn.Pred nekaj dnevi me je na ministrstvu obiskala mlada dama, ki dela za neko televizijsko hišo. S seboj je imela mikrofon, kamero in dva spremljevalca. Pripovedovala mi je, da je življenje slovenskih novinarjev nesproščeno, da se bojijo oblasti, ki da posega v njihovo delo. Menda to počenja tudi pisec teh vrstic. Sogovornico sem prosil, naj mi pove kakšen primer, nakar je rekla, da je stvar preverjena in da »vsi tako pravijo«. Poskušal sem ji razložiti napačnost njenih domnev. Ko bi imeli cenzuro, mladi dami gotovo ne bi dovolili pripravljati takšnih prispevkov.Težko je razpravljati z ljudmi, ki živijo v narobe svetu, ki verjamejo vanj in ki so prepričani, da je narobe svet pravi svet. Sprašujem se, kje je bila kritična javnost, ko so v socialistični Sloveniji pošiljali v zapor pesnike in pisatelje. Pred dvajsetimi leti noben mirovni inštitut in noben časopis ni branil urednikov Nove revije, ki jih je precej grobo odstavilo slovensko komunistično vodstvo. Nasprotno: časopisi in televizija so objavljali pamflete zoper odstavljene avtorje in urednike; obljubili so, da se »ideje iz Nove revije ne bodo nikoli uveljavile v slovenski družbi«. Proti nasilju oblasti, ki je poslala v zapor Janšo, Borštnerja, Tasića in Zavrla, se niso uprli uredniki medijev in mirovni inštituti, ampak individualistični uporniki: pesniki, pisatelji, dramski umetniki, kulturniki, novorevijaši … nakar je protest prerasel v ljudski odpor in v polom režima z njegovimi uredniki in uradniki vred.Sodelavec mi je svetoval, naj v kolumni za Delo kaj napišem o sedanji debati o sproščenosti. Mislil je na paradoksalno vedenje politikov, ki so nekoč na tekočem traku proizvajali izjave in traktate o človekovih pravicah, o svobodi in osvoboditvi, celo o sproščenosti pod vodstvom komunistične partije. V resnici si je njena elita prilastila velikanske privilegije in jih tudi primerno zavarovala s policijo, vojsko in z mediji. Oblast pred letom 1990 je imela absoluten nadzor nad vsemi družbenimi sektorji in zares smo se je bali. Njeni protagonisti so se v tranziciji brž lotili privatizacije in dosegli, da je nekdanja skupna, »naša«, dejansko pa partijska lastnina postala njihova zasebna last. Tudi nekateri mediji. Današnji kritiki vlade in razni mnenjski voditelji, med katerimi imajo mnogi globoke in močne korenine, ne morejo zanikati sedanjih gospodarskih rezultatov, delovanja reform in dosežkov pri uveljavljanju Slovenije v mednarodnih odnosih. Torej govorijo: res je, da nam ne gre tako slabo, ampak ljudje se bojijo, so negotovi, nesvobodni in nesproščeni. Tisto, kar je dosledno ustvarjala politična opcija, ki ji nazorsko pripadajo tudi sami, in proti čemur se je bojevala tedanja opozicija, zdaj očitajo sedanji vladi in si prisvajajo celo njene definicije. Očitek o nesproščenosti – priznam, da je težko merljiva – je postal politični šlager. Ko jim zmanjka snovi, se spomnijo nesproščenosti.Prijatelj iz novinarskih vrst mi je opisal razmišljanje kolega, ki je pred kratkim zamenjal službo (tako, da so mu namesto prejšnje dali boljšo): zanj ni dovolj, da piše, kar mu pride na misel, in dela, kar hoče. Ne, on ne prenese, da drugi mislijo in pišejo drugače.«

  • Share/Bookmark

Eni nič ne ponujajo, drugi ponujajo nič

5.04.2007 ob 07:18

Moti se novinar Matija Stepišnik tukaj (Večer, 26. 3. 2007), češ v Sloveniji dobivamo nekakšen »politainment«, ko postajajo mediji krut instrument političnega boja, politiki pa podobni igralcem v oddaji »Big brother«. Že res, da politično naprezanje zahteva naklonjenost volilne baze, te pa ni brez medijev, vendar trenutni fokus pač ni posledica tovrstnih naprezanj ne medijev in ne politikov. Tisto, kar se trenutno dogaja za naš pogled, ni prizadevanje akterjev za več pozornosti s prepovedanim seksom (oziroma prestopom) in še manj zvezdniški glamur. Je učinek nečesa, dovolj groznega in »unheimlich«, da pleni našo pozornost, in površno bi bilo reči celo, da so to vznemirljivi tektonski premiki dela slovenske politike. Šokantnost se skriva v tem, kar jih omogoča in poganja: nekakšna javna inventura izpraznjene sfere Realnega politike, o katere obstoju – namreč praznine sredi nje – nismo niti sanjali. Dramatični niso premiki, temveč praznina, ki jih omogoča. Del te votlosti nagloma postaja najbolj  otipljivo razviden v lahkotni opustitvi, menljivosti in gibkosti političnih identitet in idej.

Trenutnega gledalca (ali volivca) namreč spremlja  neverjetno nelagodje, ki ga beleži pri političnih akterjih glede njihovih idejnih, ideoloških in političnih preferenc: tisto, kar se zares menjuje, so one in ne akterji. Najbolj eklatantno jasen primer kameleonske barvitosti je ponosno izrazil (bivši) podpredsednik državnega zbora, ko je v siloviti stiski iskanja izgovorov za prestop v drugo stranko sebe razglasil za liberalca, socialista in konservativca obenem (sic!). Kaj se torej dogaja? Prva možnost je, da vidimo politične profilacije in posledično programsko usmeritve kot nekaj, česar leve politične stranke pri sebi nikoli niso prevzele nase. A to niti ni bistveno: v danem trenutku so odvrgle od sebe tisto, za kar so mislile, da jih konstituira. In kaj je ostalo?  Društvo »Zares« ponuja mačka v žaklju, zaenkrat nastopa apolitično ali transpolitično, govori o »ne levo ne desno« orientaciji onkraj blokovskih delitev, hvali se s tem, da bo program napisan šele kasneje, skupaj s člani. Zapade sokratskemu paradoksu: kako naj sploh iščemo, če že ne vemo, kaj to je? Pretveza, da je vse v zraku, da ne vemo, kaj bomo našli, da bomo nad tem presenečeni, zveni abotno in neprepričljivo. Za stare politične mačke na čelu društva sploh. Je pa Golobič dosleden: ponujal je politično naivnost in očitno je startal ravno z nje: tudi če bi na koncu na volitvah zmagal, to trenutnega blefa ne bo spremenilo. Upajmo, da obljubljeni strokovni sveti prinesejo kaj otipljivejšega, čeprav morajo s trenutnimi anketnimi rezultati (okoli 10 odstotkov pri Delu), ko so daleč presegli LDS, NSi, SLS in SNS, biti še kako zadovoljni.

Pahor, kot vemo, razen šminke, prazne všečne forme in recikliranih floskul tipa sproščenost, Slovenija v vrhu sveta, zmaga je šele začetek, kulpolitika (…) ne ponuja ničesar. Kar je frapantno, je dejstvo, da bosta prihodnji zelo verjetno najuspešnejši konkurentki, SD in Zares, zmagovali na podlagi takega ponujanja niča. Pahor nič ne ponuja, Golobič ponuja nič, Kacina in LDS pa skoraj več ni. Levica v Sloveniji je trčila v Realno in razkrila svojo votlost ter jo celo prepoznala kot svojo vrlino. Najbolj uspešni v njej bodo, kot kaže, nič unovčili kot izjemno blagovno znamko. Ali je ta nič zgolj dokaz fantazmatskega okvirja (slovenske) politike v splošnem, ki je po definiciji prazen,  bi pokazali dogodki na desnici, če bi sledili enakemu scenariju.

  • Share/Bookmark