Arhiv za Maj, 2007

Duhovna prostost, sproščena Slovenija in premislek, ki je prišel tudi za avtorje sproščenosti

29.05.2007 ob 20:26

Nova revija, kovnica sproščanja, je 28. maja 2007 slavila in predstavila svojo jubilejno številko. 300. cifra obsega čas od 1982 do 2007. »V tem času je opravila ogromno dela, v katerem se je vseskozi udejanjala tista formativna duhovna energija slovenske zavesti, kakršna je sooblikovala procese, ki so slovensko družbo in slovenski svet popeljali v demokracijo, v Evropo in pod razpoznavno državno streho,« so zapisali. 

Na predstavitvi niso mogli mimo pomembne formacije duhovne energije: sproščenosti. Napovedali so Zbor za republiko za 12. junij, ki je menda zaspal, kjer bodo spregovorili o sproščeni Sloveniji (tako Peter Jambrek).  

In Spomenka Hribar, nekakšna disidentka znotraj novorevijašev, kot se je lepo videlo v Odmevih isti dan, je za Vest.si lamentirala:  

»Žal moram reči, da sem precej kritična, tudi zaskrbljena, mislim, da tisto, vsaj kar sem si jaz predstavljala pod sproščenostjo duha, je danes nekako v zastoju …« 

RTV Odmevi so bili bizarni. Niko Grafenauer, Jože Snoj in Spomenka Hribar so govorili o duhovni prostosti (sproščenost in prostost prihajata iz istega korena »prost«) in se malce prerekali. Skupaj so se sprostili sedemkrat. 

Hribarjeva: 

»Do osamosvojitve smo delovali v nekem kontekstu, zavzemali smo se za spravo, zavzemali smo se za duhovno prostost, … po osamosvojitvi so s stvari malo spremenile, prizadevanje za spravo je uplahnelo, tudi vprašanje sproščene Slovenije je postalo bolj zaprto.« 

(njena kritika do Nove revije): 

»Refleksija je še kako potrebna na ravni prostosti duha. In cel kup takih reči, ki še čakajo Novo revijo, če bo pač tako duhovno sproščena in na ravni duha, kot je bila.« 

Grafenauer: 

»Zavzemamo se za duhovno sproščeno vzdušje, družbeno, politično in kulturno v evropski Sloveniji.« 

Snoj: 

»Zavzemali smo se za prostost duha… tisti, ki se zavzema za prostost duha zase, se mora tudi za prostost Slovenije.« 

Pa še iz kritike Hribarjeve do Nove revije: »Premisliti je treba odgovornost Nove revije za to, kar je danes tukaj. Spregledala, da je začela z enako tehnologijo oblasti (kdor ni z nami, je proti nam), počezne kritike na NOB in borce, spregledala, da ta oblast nadaljuje… s sesuvanjem zdravstva, znanosti, šolstva. Nova revija naj se distancira od vsakodnevne politike, z neko zadržanostjo, distanco do dnevne politike, pa naj bo leva ali desna.«

  • Share/Bookmark

Kučanovi nesproščeni očitki Janši

28.05.2007 ob 20:58

V Gabrovici pri  Črnem kalu je bila 26. maja 2007 slovesnost v spomin na tragičen požig partizanske vasi Gabrovica pri Črnem kalu in poboj domačinov. 

Govor Milana Kučana, hkrati tudi odgovor na nedavne očitke Janeza Janše glede Kučanove povezanosti s Sovo, operira s tremi rabami »sproščenosti«: 

Sproščenost je vzdušje: 

»Prostor človekove politične in socialne svobode se prej oži kot širi. Vzdušje v državi ni sproščeno. Med ljudi se je marsikje zalezel strah. Bojijo se za službe, za posle, bojijo se politike in negotovosti, ki jo povzroča.« 

Sproščenost je demokratičnost družbe in svoboda posameznika: 

»Smiseln je dialog o tem v celotni družbi. V kakšni družbi in v kakšnih medsebojnih odnosih želimo živeti, kakšne vrednote želimo v njej uveljavljati, o tem je vredno iskati večinsko soglasje. Vendar je do tega možno priti le, če je mnenje državljanov zaželeno, če ga smejo povedati,
če se ne bojijo govoriti ne v svojem kraju ne v svojem podjetju ne v občini in ne državi. Zato je vprašanje sproščenosti pravzaprav vprašanje demokratičnosti družbe in svobode posameznika.  O tem zadnje čase govori predsednik države. Opozarja na zaskrbljujoče pojave, ki jih zaznava. Zaznavamo in čutimo jih gotovo vsi, vsakdo na svoj način. Zato o njih ne moremo molčati in predsednik države pri svojem opozarjanju nanje ne sme ostati sam.«
 

Sproščenost je ustvarjalnost (karkoli): 

»Oglasil se bom, ko bom mislil, da se v slovensko družbo vračajo metode, navade in politične prakse, ki so bile značilne za tisti nekdanji čas in družbo, ki smo jo zapustili, ker ni bila odprta in demokratična, ker ni dopuščala svobode za vse, ker ni vzpodbujala ustvarjalnosti in tekmovalnosti in ni zagotavljala varnosti človeka. Ker ni bila sproščena. Oglasil se bom, ko bom presodil, da se odmikamo od vrednot, ki so nas vodile v tistem času in ki so nas v tisti najzahtevnejši preizkušnji nacionalne in človeške odgovornosti povezale v trdno in solidarno skupnost, v nacijo, katere zrelost je priznaval in cenil ves demokratični svet.«

  • Share/Bookmark

Michael Moore in naša mala slovenska klinika v trailerju

25.05.2007 ob 21:38

Michael Moore je v Cannesu prvič predstavil svoj najnovejši film »Sicko«. Novopečeni bolehnež (bolano?) govori o ameriškem zdravstvenem sistemu in ga kritizira v svojem slogu, na koncu pa ga označi za najbolj nehumanega, nedemokratičnega in nesolidarnega v zahodnem svetu. Film je posnet na Kubi in domnevno želi Moore  prikazati, da ima revna, socialistična Kuba, tarča kritik in embarga ameriških administracij od Johna F. Kennedyja naprej, veliko bolj človeški in učinkovit zdravstveni sistem od bogatih ZDA.

A v filmu se ni znašla zgolj primerjava ZDA s Kubo, temveč istočasno s Slovenijo. Zagamano Slovenijo, ki je na 38. mestu lestvice WHO po razvitosti zdravstvene oskrbe. ZDA so na 37. mestu, torej tik pred fucking wouldn’t be Slovakijo. Naključje ali ne, Kuba je tik za Slovenijo, na 39. mestu. ZDA, Slovenija in Kuba so skupaj na 1.02 minute tegale posnetka v originalnem trailerju za film. Vredno ogleda in analize tistega nasmeška. Le zakaj torej film ni posnet v Sloveniji? 

Pravzaprav po svoje je, v filmu »Sicko« Moore uporabi posnetek iz humoristične nadaljevanke Naša mala klinika.

Kaj zdaj, bodo naši oblastniki rekli, kot pred mesecem v primeru odličnega mesta Slovenije po svobodi medijev (39. do 45.), izmerjenih pri Freedom House: kako fino, v kako čudoviti družbi smo? Bo Branko Grims zmogel ta korak in nas pohvalil, češ: odlično, smo v družbi z ZDA? Ne, ne bo mogel, kajti strukturno primerjava ni »nevtralna«, temveč Slovenijo smeši. In nenazadnje smo tik pred Kubo. Priložnost za kakšnega kubanskega Grimsa.

  • Share/Bookmark

Knjiga Sproščena ideologija Slovencev: o političnih implikacijah filozofema “sproščenost”

23.05.2007 ob 20:47

sony-k800i-013.jpg

Tole je sproščena reklama. Pri Mirovnem inštitutu je ravnokar izšla moja knjiga »Sproščena ideologija Slovencev: o političnih implikacijah filozofema “sproščenost”« (dvojezično).

Na tem blogu sem spremljal fenomenologijo sproščenosti, vsaj nekatere drobce, po oddaji rokopisa (september 2006). Uradna tiskovna konferenca še sledi, datum bo sporočen naknadno, tudi na tem blogu, ki bo verjetno nadaljeval svoje poslanstvo. 

Distribucija in naročila:

Buča knjigotrštvo d.o.o.
Kolarjeva 47
1000 Ljubljana
tel. 01.230 65 80
tel. 01.230 65 85
buca@siol.net
kontaktna oseba: Ana Grča

  • Share/Bookmark

59 odstotno nesproščena Slovenija

23.05.2007 ob 20:31

V oddaji Vroči stol z Vladom Voduškom je 18. maja 2007 nastopil dr. Peter Jambrek, Samuel Huntington sproščene Slovenije, dekan in prodekan zasebnih šol, po nekaterih interpretacijah tudi njihov lastnik, predsednik predsedstva (!), kot se je izrazil, Zbora za republiko, soavtor novega predloga zakona o visokem šolstvu, bivši predsednik Sveta za visoko šolstvo (ko je bilo to potrebno) in sploh vseh lukrativnih zadev, ki jih ponuja Janša. 

Novinar Vodušek je postregel z originalnim vprašanjem za gledalce: »Ali je Slovenija bolj sproščena, kot je bila pred letom 2004«. Originalnim zato, ker ga poslušamo že dobro leto ali več ob priložnostnih intervjujih oblastnikov na svoji sproščeni misiji. Z »da« je odgovorilo 41 odstotkov, z »ne« pa 59 odstotkov ljudi. Klicalo je 2241 klicateljev. 

Komentar Jambreka je bil: »Jaz mislim, da ta vlada potrebuje še en mandat, da dokonča program sproščene Slovenije«. 

Oddaja je dosegljiva v arhivu RTV SLO.

  • Share/Bookmark

Rupel za sproščeno življenje na Slovenskem

19.05.2007 ob 21:46

Današnja kolumna Dimitrija Rupla v Delu je, tako kot vsaka, vredna celih 400 evrov, kolikor jih Jančič nameni svojemu političnemu mentorju. In kot vselej je v njej veliko sproščenosti. Če kje, potem v njej. Zanjo se pač debelo plačuje. 

Sproščenost za 400 evrov je v današnji izdaji (19. 5. 2007) pod naslovom »Kako daleč je Bližnji vzhod?« omenjena dvakrat. 

Najprej Rupel poroča iz svojega nedavnega obiska v Palestini, kjer je takšna pač njemu tako ljuba sproščenost komunikacij. Postopkovnost je opisana kot »sproščanje«: 

»Predsednik Abas trdi, da je to »njegov kabinet, ne Hamasov«. Veliko pričakuje od arabske mirovne pobude, vendar tudi od Evropejcev in Američanov. Njihov načrt postopnega sproščanja komunikacij – ki vsebuje natančne datume – Abas sprejema, medtem ko ga Izraelci še vedno zavračajo.« 

Potem se sproščanje usmeri tja, od koder izvira, namreč k Novi reviji in njenim vizionarjem: 

»V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se v Sloveniji dogajale spremembe, ki so bile podobne spremembam v drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah. Glavni cilj kulturniške inteligence je bil: odpraviti ovire za sproščeno življenje na Slovenskem. V središču našega prizadevanja so bile človekove in narodne pravice, kar je seveda pomenilo moderno državo, svobodno gospodarsko pobudo in demokracijo. V tem času je bilo politično dogajanje v Sloveniji na evropski ravni, medtem ko je Jugoslavija začela zaostajati.

  • Share/Bookmark

Pahor kot nevesta: Dragi moj, zvest bi ti bil, tudi če me ne bi vzel

18.05.2007 ob 10:29

O posebni libidinalni ekonomiji med predsednikom Borutom in predsednikom Janezom smo že večkrat pisali (primerjaj tule in tule). Celo več, posredno smo govorili o verigi: sproščeni Tone poskuša postati sproščeni Borut, sproščeni Borut sproščeni Janez. 

Včeraj sprejeti pakt o nenapadanju je posebna zgodba. Razumeti ga moramo kot poročni akt, tudi če tega ne želimo, saj nas v to prepričujejo akterji sami. Če je v prvi rundi Pahor svojo zvestobo ponujal z besedami »Vendar pa ga bomo podpisali tudi, če naši predlogi ne bodo upoštevani«, je moral svojo predanost ponoviti in nadgraditi še v drugo. Iz tistega »Karkoli že storiš, ti bom sledil, moja ljubezen do tebe je neomajna«, je sledilo še ponižno spoznanje, ki smo ga čakali dolgo časa. Pahor je namreč izjavil, da je njegova ljubezen do Janeza neomajna, četudi se ta ne poroči z njim. Medtem ko je ženin včeraj nekaj blebetal o tem, da je sporazum »popolnoma uravnotežen« (sic!), je Pahor izrekel usodni da, za katerega ne potrebujete matičarja: 

»V SD bi se vedli v skladu z določili tega sporazuma, tudi če ga ne bi podpisali.« (Primerjaj avdio zapis v arhivu RTV SLO v Dogodki in odmevi, 17. 5. 2007) 

Kar torej Pahor pravi, je naslednje: zvest bi ti bil, dragi Janez, tudi če me ne bi poročil! Sicer pa sem že 28. aprila v Mladininih Pismih bralcev objavil tekst, kjer sem Pahorja primerjal z nevesto. Kako lepo, da je zdaj še dodatno potrdil moj opis. Pripenjam: 

 

Pakt o neobremenjevanju 

Replika na zapis, Mladina, 21. 4. 2007 

Novinarka Urša Marn piše o sklenjenem »gentlemanskem dogovoru« med Janezom Janšo in Borutom Pahorjem v času predsedovanja EU ter o veselem natikanju nagobčnika, ob katerem je Pahor celo bolj zagret od predsednika vlade. Ta pa je ob poslanskih vprašanjih nekaj dni kasneje (25. 4. 2007) protestiral proti uporabi etikete »pakt o nenapadanju.« Takole pravi: »Nismo v nikakršni vojni, zato tudi ne potrebujemo nikakršnega pakta o nenapadanju.« 

Eno je nivo poimenovanja, simbolnega univerzuma besed, drugo je nivo stvari, ki nosijo imena, stara dilema pa je, na kakšen način slednjim pritakniti prava imena. Če Janša trdi, da pakt o nenapadanju ni dober opis stanja, ker nismo v vojni, potem ima načeloma prav. Res nismo v njej in takšne pakte se, če razumemo izraz dobesedno, res sklepa v vojnah. Ampak ali je takšno dobesedno branje uspešno? Besede redko uporabljamo in razumemo na tak način in sumljivo je že, da se vsi tako zelo upirajo omenjeni etiketi, zato si poglejmo argument. 

Če namreč nismo v vojni, potem ni težava le v poimenovanju, temveč ne potrebujemo niti posebnega »sporazuma o sodelovanju«, kot ga imenujejo, ki bi podpisnike zavezoval k temu, da se »ne bodo obremenjevali z notranjepolitičnimi razmerami in zadevami izključno notranjepolitičnega pomena«. Kajti če opozicijska kritika in nadzor nista dovoljena, potem so po Janši to natanko tiste vrste izredne razmere, ki bi jih lahko opisali kot vojne. Težava je torej v tem, da Janša sam razume opozicijo kot vojaškega nasprotnika in prav zaradi tega potrebuje tovrsten pakt. Njegov »argument iz pravega poimenovanja« je samospodbijajoč: če želi ime »sporazum o sodelovanju«, potem mora opustiti predstavo o »obremenjevanju« opozicije, ki si ga ne želi. In ko bi jo opustil, več ne bi potreboval sporazuma. Ker sam predpostavlja vojno stanje, je pakt o nenapadanju zato najboljše poimenovanje zanj, vse ostalo so evfemizmi.  

»Sporazum o sodelovanju« alias »pakt o nenapadanju« pa ima še eno težavo. S tem, ko se mu ni pridružila LDS, je postal nesmiseln. Ob večno partnersko razpoloženem in kooperativnem Pahorju sploh ni več razlogov za omejevanje. Pahor trdi, da bi ga podpisal tudi, če ne bi upoštevali njegovih predlogov. Kot da bi Janši rekel: »Zvest sem ti, tudi če me ne maraš«. On je v vsakem primeru za pripadnost in zvestobo. Spomnimo: bil je tisti, ki je predlagal partnerstvo. Pakt o nenapadanju ima po samoizločitvi LDS status ljubezenskega pisma, zato bi mu, če že iščemo dobro označbo, lahko rekli tudi poročni certifikat.  

Razprava bi lahko šla vse tja do starega metafizičnega vprašanja o naravi take pogodbe: če se imamo radi, zakaj se potem sploh moramo poročati? Kakšno zavezo in gotovost nam prinaša poročni sporazum? Kot običajno, je za odgovor treba vprašati nevesto.

  • Share/Bookmark

Sme Hajdinjak zaupati Sovi?

17.05.2007 ob 23:56

Medtem ko predsednika Drnovška novi oblastniki počasi pečejo na žaru, ker je, ubogi revež, menda plačal letalsko vozovnico alternativnemu zdravilcu, da bi mu pomagal k boljšemu zdravju, se je velika večina državljanov prelevila v neprostovoljne poznavalce Sove, grafologije in črnih fondov. Suspenz medijsko vsiljenega trilerja se lepo ujema s spektaklom žrtvenega obreda političnih nasprotnikov, v tem je vendar smisel janšističnega revanšizma (predlagam poimenovanje revjanšizem). Gorje premaganim! Po predsednikovi diskreditaciji »komisije za obrekovanje« je slednja vrnila udarec. Kot da bi želela reči: mi ne obrekujemo, mi dokazujemo. Rečeno, storjeno: dokazala je svojo (ne)obrekljivost in kot kronski dokaz je vlada umaknila zaupnost z dela informacij, da bi pokazala, kako je Drnovšek potrošil celih 200 jurjev za nekaj, česar ne bi smel. 

Potem ko je nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar dejal, da na razkritih dokumentih ne prepozna svojega podpisa, je tiskovni predstavnik vlade Valentin Hajdinjak sporočil, da je dokumentacijo vladni skupini odstopila agencija sama: »Težko si predstavljam, da bi se agencija ukvarjala s ponarejanjem listin  oz. da bi delovni skupini predložila ponarejene dokumente. Ne zamislim si namreč posledic, kaj bi se zgodilo, če bi se ugotovilo, da je to resnično.« Tukaj. (Za točnejši prepis glej Dogodki in odmevi, 17. 5. 2007).

Vladni piarovec je nakazal lep vzorec zmote argumenta (ali sklicevanja) na posledice (argumentum ad consequentiam), ki je jasen in prototipski že zato, ker te izrecno omenja. Njegova značilnost  je, da izpeljuje resničnost premise iz posledic. Sklicujoči, tj. emocionalni del argumentacije je sila pogost, recimo:  »Pomislite, da bi teorija evolucije bila resnična. Potem bi bili na istem kot opice, torej teorija že ne bo držala!« 

Hajdinjak se vede podobno. Namesto, da bi ga begale opice, si težko predstavlja, kaj bi se dogajalo, če bi Sova res ponarejala podpise. Razmišlja takole: (1) Če bi Sova res ponaredila Podbregarjev podpis, potem bi zanjo sledile slabe posledice.(2) Slabe posledice pa niso zaželene.(3) Torej ni res, da bi Sova ponaredila podpis. 

Kar uporabi, je negativna oblika tega argumenta takšne oblike: (1) Če P, potem sledi Q.(2) Q ni zaželen.(3) Torej je P neresničen. 

Več o tej zmoti tukaj. Seveda resničnost začetne trditve ne more biti odvisna od tega, ali ta vodi do sprejemljivih ali nesprejemljivih posledic. Nemogoče je zavrniti možnost, da Sova (ali kdorkoli zunaj nje naknadno oz. kasneje) ni ponaredil podpisa le zato, ker bi s tem lahko ogrozil sebe. 

Za konec še primer iste  paradigmatske zmote, vredne morebitne izjave z mesta funkcije, ki jo gospod tiskovni predstavnik zaseda: »Verjeti moramo v vlado Janeza Janše, sicer naša prizadevanja za boljšo slovensko prihodnost ne bodo rodila nobenih sadov!«

  • Share/Bookmark

Izbrisane izbrisati iz agende, da ne skazi lepe podobe slovenstva

5.05.2007 ob 22:01

Borut Pahor je v pogovoru te dni menil, da bi bilo treba vprašanje izbrisanih rešiti zdaj, da premierju Janezu Janši ne bi bilo treba pojasnjevati, zakaj ne spoštuje odločbe ustavnega sodišča. Tisk je namreč do države, ki predseduje Evropski uniji, neprizanesljiv, je v zvezi s predsedovanjem Slovenije EU v prvi polovici leta 2008 dejal Pahor in dodal, da bo Sloveniji takrat več pozornosti namenjal tudi Evropski parlament. Tukaj. 

Kaj poganja logiko Pahorjevega premisleka? Kot smo že povedali, je prva med logikami libidinalna ekonomija: jaz, Borut Pahor, kot would-be predsednik vlade, kot Janez Janša, vem, kaj je najbolje. Torej moram njemu, Janezu, povedati, kaj naj stori, kot bi to povedal sebi. Kot bi to storil sam. Borut sem obnaša kot (als ob) Janez. Ustrežljivo, ljubeznivo in zaljubljeno z argumentom, da »mu ne bi bilo treba pojasnjevati«. Da bi osebno ušel zoprnim situacijam, kakršno prinašajo izbrisani. Večna partnerja, ki se ne napadata in mislita isto, ker se vidita kot liderja s poslanstvom, kot vizionarja slovenstva. 

Druga logika je logika videza, podobe, imidža (glej zapis Janija Severja): Pahorja skrbi podoba Slovenije v Evropi. On zna, on zmore in on tudi ve: treba je biti lep. Ne zanima ga usoda izbrisanih, boli ga, da med predsedovanjem EU Slovenija ne bi bila videti v »vrhu sveta«, kjer je ali mora biti v njegovi idealizirani domišljiji, ter da imidž nebeške lepote pod Triglavom ne bi bil popoln. Žalostno, če bo kdaj problem izbrisanih rešen le zaradi narcistične želje po gledanju v zrcalo in mnenja obiskovalcev, ki vas utegnejo kritično premeriti, ker ste danes po nekem ključu pač v središču pozornosti. 

Tretja logika je logika samoopravičevanja. Pahor je bil kriv, da je, takole menda po pomoti, zamudil pritožbeni rok na ustavno sodišče ob referendumu izbrisanih, občasno trdil, da so imeli izbrisani dovolj časa, da si uredijo status, se izjemno zavzemal za ustavni zakon, ki izigrava odločbo ustavnega sodišča. Ker je bolečina izbrisanih vedno večja predvsem za tiste, ki so jo povzročali, bi za veličasten pogled, gospo EU, morali biti čedni. 

Seveda je malo verjetno, da bo Pahorju uspelo. Če njega skrbi podoba, Janšo poganja kalkulacija. On si pač ne more privoščiti rešenega problema izbrisanih. Pat pozicija, ki jo igra SDS s tem, ko fingira dobro voljo glede ustavnega zakona in hkrati kaže s prstom na opozicijo kot dežurnega krivca, ki menda tako odlične ideje ne želi kupiti, mu še kako ustreza. Je pa res, da je pogled Drugega tista točka, kjer se bosta zaljubljenca še najprej našla.

  • Share/Bookmark

Spomenka Hribar za duhovno prostost

2.05.2007 ob 10:14

Več kot 20 strokovnjakov z različnih področij je na javni tribuni 21. aprila 2007 v Ljubljani sejalo o tem, kakšno Slovenijo hočemo, kje so njene priložnosti in možnosti ter kje pasti. V organizaciji Socialnih demokratov je »diagnozo slovenske sedanjosti« postavila tudi Hribarjeva:

Dr. Spomenka Hribar je menila, da danes ni duhovne prostosti, da je v družbi čedalje več strahu, negotovosti, klientelizma ter samovolje. “Če kaj, potem mora biti politika osmišljena, mora vedeti, za kaj si prizadeva, tako na ravni svetovne, kot domače politike”, je poudarila Hribarjeva. 

Za citat s spletne strani SD in druge podatke glej tukaj.

Spomnimo na dvoje: beseda prostost prihaja iz pridevnika prost, iz katerega prihaja tudi sprostiti, sproščenost (glej Snojev etimološki slovar). Hribarjeva, kot že velikokrat poprej, govori izrecno o sproščenosti in sintagmo »duhovna prostost« uporablja sinonimno z njo. 

Drugič: Hribarjeva svojo knjigo »Svet kot zarota«, ki je izšla davnega 1996 in je nekakšen psihogram Janeza Janše, konča z naslednjim stavkom: »Kdaj bo Janez Janša v sebi končno dosegel duhovno prostost?« Kot vemo, jo je dosegel leta 2004 in duhovno sprostil celo Slovenijo. (Nagradno vprašanje: je s tem sprostil tudi sebe?)

  • Share/Bookmark