Izbrisane izbrisati iz agende, da ne skazi lepe podobe slovenstva

5.05.2007 ob 22:01

Borut Pahor je v pogovoru te dni menil, da bi bilo treba vprašanje izbrisanih rešiti zdaj, da premierju Janezu Janši ne bi bilo treba pojasnjevati, zakaj ne spoštuje odločbe ustavnega sodišča. Tisk je namreč do države, ki predseduje Evropski uniji, neprizanesljiv, je v zvezi s predsedovanjem Slovenije EU v prvi polovici leta 2008 dejal Pahor in dodal, da bo Sloveniji takrat več pozornosti namenjal tudi Evropski parlament. Tukaj. 

Kaj poganja logiko Pahorjevega premisleka? Kot smo že povedali, je prva med logikami libidinalna ekonomija: jaz, Borut Pahor, kot would-be predsednik vlade, kot Janez Janša, vem, kaj je najbolje. Torej moram njemu, Janezu, povedati, kaj naj stori, kot bi to povedal sebi. Kot bi to storil sam. Borut sem obnaša kot (als ob) Janez. Ustrežljivo, ljubeznivo in zaljubljeno z argumentom, da »mu ne bi bilo treba pojasnjevati«. Da bi osebno ušel zoprnim situacijam, kakršno prinašajo izbrisani. Večna partnerja, ki se ne napadata in mislita isto, ker se vidita kot liderja s poslanstvom, kot vizionarja slovenstva. 

Druga logika je logika videza, podobe, imidža (glej zapis Janija Severja): Pahorja skrbi podoba Slovenije v Evropi. On zna, on zmore in on tudi ve: treba je biti lep. Ne zanima ga usoda izbrisanih, boli ga, da med predsedovanjem EU Slovenija ne bi bila videti v »vrhu sveta«, kjer je ali mora biti v njegovi idealizirani domišljiji, ter da imidž nebeške lepote pod Triglavom ne bi bil popoln. Žalostno, če bo kdaj problem izbrisanih rešen le zaradi narcistične želje po gledanju v zrcalo in mnenja obiskovalcev, ki vas utegnejo kritično premeriti, ker ste danes po nekem ključu pač v središču pozornosti. 

Tretja logika je logika samoopravičevanja. Pahor je bil kriv, da je, takole menda po pomoti, zamudil pritožbeni rok na ustavno sodišče ob referendumu izbrisanih, občasno trdil, da so imeli izbrisani dovolj časa, da si uredijo status, se izjemno zavzemal za ustavni zakon, ki izigrava odločbo ustavnega sodišča. Ker je bolečina izbrisanih vedno večja predvsem za tiste, ki so jo povzročali, bi za veličasten pogled, gospo EU, morali biti čedni. 

Seveda je malo verjetno, da bo Pahorju uspelo. Če njega skrbi podoba, Janšo poganja kalkulacija. On si pač ne more privoščiti rešenega problema izbrisanih. Pat pozicija, ki jo igra SDS s tem, ko fingira dobro voljo glede ustavnega zakona in hkrati kaže s prstom na opozicijo kot dežurnega krivca, ki menda tako odlične ideje ne želi kupiti, mu še kako ustreza. Je pa res, da je pogled Drugega tista točka, kjer se bosta zaljubljenca še najprej našla.

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “Izbrisane izbrisati iz agende, da ne skazi lepe podobe slovenstva”

  1. cato minissimus pravi:

    se mar samo zdi, da slovenska politična gospoda dojema evropski parlament kot Očeta, evropo kot Mati in da tako, kot se pospešeno bliža naše predcedovanje tudi pospešeno razvija ojdipov kompleks? seveda se situacija dodatno zaplete v primeru, ko se nekdo ne more odločiti, kdo je pravi Oče; aktualni premier ali evroparlament. morda je izraz “pravi oče” napačen, morda bi bilo bolje reči “večji, pomembnejši ali nadrejeni Oče”. in tako se osebek na nek način razcepi na dva dela ter kaže javnosti shizofreno podobo, kar zna prinesti nekaj političnih točk (hkratno namakanje trnka v dveh ribnikih).
    narcistična logika rešitve vprašanja izbrisanih se še vedno vklaplja v gornji odstavek (poglejte me Mati evropa, kako sem lep, kaj nisem bojši od očeta?), enako se pa zgodi tudi s tretjo logiko (misli o mojem intimnem odnosu z Materjo in Očetom so grešne).
    in zakaj se bosta janša in pahor našla na točki pogleda na drugega? ker sta levo in desno lice istega obraza.
    (živel freud, živel lacan)

  2. vezjak pravi:

    Res je, nisem hud pristas Lacana, ampak tudi mene zadnje case bega trivialnost in predvidljivost Pahorjevih odlocitev, ki se porajajo vselej znova iz zgoraj lepo opisane psiholoske stiske. Ko se politicne odlocitve psihologizirajo (ne, da jih psihologizira interpret, temvec subjekt), v tem ne vidim nic dobrega.

  3. cato minissimus pravi:

    heh, vprašanje je, koliko so pahorjeve odločitve psihologizirane z njegove strani zavestno, koliko se pa vse skupaj dogaja na podzavestni ravni. vsekakor se strinjam, da je zadeva vsaj hudo neprijetna, če že ni znak za alarm, vseeno pa upam, da tukaj zganjamo paniko za prazen nič (dasiravno so dvomi v nepotrebno paniko vse večji in večji).
    no, kakor koli človek obrača, tako očitna dilema je že sama po sebi zelo zgovorna in tudi če nočem moram nujno pomisliti na freuda in lacana. neverjetno se mi pa zdi dejstvo, da gre pri pahorjevem delovanju skorajda za šolski primer iz lacanovih ter freudovih knjig in, povedano po pravici, ne vem kako naj si to razlagam.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !