Pahor kot nevesta: Dragi moj, zvest bi ti bil, tudi če me ne bi vzel

18.05.2007 ob 10:29

O posebni libidinalni ekonomiji med predsednikom Borutom in predsednikom Janezom smo že večkrat pisali (primerjaj tule in tule). Celo več, posredno smo govorili o verigi: sproščeni Tone poskuša postati sproščeni Borut, sproščeni Borut sproščeni Janez. 

Včeraj sprejeti pakt o nenapadanju je posebna zgodba. Razumeti ga moramo kot poročni akt, tudi če tega ne želimo, saj nas v to prepričujejo akterji sami. Če je v prvi rundi Pahor svojo zvestobo ponujal z besedami »Vendar pa ga bomo podpisali tudi, če naši predlogi ne bodo upoštevani«, je moral svojo predanost ponoviti in nadgraditi še v drugo. Iz tistega »Karkoli že storiš, ti bom sledil, moja ljubezen do tebe je neomajna«, je sledilo še ponižno spoznanje, ki smo ga čakali dolgo časa. Pahor je namreč izjavil, da je njegova ljubezen do Janeza neomajna, četudi se ta ne poroči z njim. Medtem ko je ženin včeraj nekaj blebetal o tem, da je sporazum »popolnoma uravnotežen« (sic!), je Pahor izrekel usodni da, za katerega ne potrebujete matičarja: 

»V SD bi se vedli v skladu z določili tega sporazuma, tudi če ga ne bi podpisali.« (Primerjaj avdio zapis v arhivu RTV SLO v Dogodki in odmevi, 17. 5. 2007) 

Kar torej Pahor pravi, je naslednje: zvest bi ti bil, dragi Janez, tudi če me ne bi poročil! Sicer pa sem že 28. aprila v Mladininih Pismih bralcev objavil tekst, kjer sem Pahorja primerjal z nevesto. Kako lepo, da je zdaj še dodatno potrdil moj opis. Pripenjam: 

 

Pakt o neobremenjevanju 

Replika na zapis, Mladina, 21. 4. 2007 

Novinarka Urša Marn piše o sklenjenem »gentlemanskem dogovoru« med Janezom Janšo in Borutom Pahorjem v času predsedovanja EU ter o veselem natikanju nagobčnika, ob katerem je Pahor celo bolj zagret od predsednika vlade. Ta pa je ob poslanskih vprašanjih nekaj dni kasneje (25. 4. 2007) protestiral proti uporabi etikete »pakt o nenapadanju.« Takole pravi: »Nismo v nikakršni vojni, zato tudi ne potrebujemo nikakršnega pakta o nenapadanju.« 

Eno je nivo poimenovanja, simbolnega univerzuma besed, drugo je nivo stvari, ki nosijo imena, stara dilema pa je, na kakšen način slednjim pritakniti prava imena. Če Janša trdi, da pakt o nenapadanju ni dober opis stanja, ker nismo v vojni, potem ima načeloma prav. Res nismo v njej in takšne pakte se, če razumemo izraz dobesedno, res sklepa v vojnah. Ampak ali je takšno dobesedno branje uspešno? Besede redko uporabljamo in razumemo na tak način in sumljivo je že, da se vsi tako zelo upirajo omenjeni etiketi, zato si poglejmo argument. 

Če namreč nismo v vojni, potem ni težava le v poimenovanju, temveč ne potrebujemo niti posebnega »sporazuma o sodelovanju«, kot ga imenujejo, ki bi podpisnike zavezoval k temu, da se »ne bodo obremenjevali z notranjepolitičnimi razmerami in zadevami izključno notranjepolitičnega pomena«. Kajti če opozicijska kritika in nadzor nista dovoljena, potem so po Janši to natanko tiste vrste izredne razmere, ki bi jih lahko opisali kot vojne. Težava je torej v tem, da Janša sam razume opozicijo kot vojaškega nasprotnika in prav zaradi tega potrebuje tovrsten pakt. Njegov »argument iz pravega poimenovanja« je samospodbijajoč: če želi ime »sporazum o sodelovanju«, potem mora opustiti predstavo o »obremenjevanju« opozicije, ki si ga ne želi. In ko bi jo opustil, več ne bi potreboval sporazuma. Ker sam predpostavlja vojno stanje, je pakt o nenapadanju zato najboljše poimenovanje zanj, vse ostalo so evfemizmi.  

»Sporazum o sodelovanju« alias »pakt o nenapadanju« pa ima še eno težavo. S tem, ko se mu ni pridružila LDS, je postal nesmiseln. Ob večno partnersko razpoloženem in kooperativnem Pahorju sploh ni več razlogov za omejevanje. Pahor trdi, da bi ga podpisal tudi, če ne bi upoštevali njegovih predlogov. Kot da bi Janši rekel: »Zvest sem ti, tudi če me ne maraš«. On je v vsakem primeru za pripadnost in zvestobo. Spomnimo: bil je tisti, ki je predlagal partnerstvo. Pakt o nenapadanju ima po samoizločitvi LDS status ljubezenskega pisma, zato bi mu, če že iščemo dobro označbo, lahko rekli tudi poročni certifikat.  

Razprava bi lahko šla vse tja do starega metafizičnega vprašanja o naravi take pogodbe: če se imamo radi, zakaj se potem sploh moramo poročati? Kakšno zavezo in gotovost nam prinaša poročni sporazum? Kot običajno, je za odgovor treba vprašati nevesto.

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Pahor kot nevesta: Dragi moj, zvest bi ti bil, tudi če me ne bi vzel”

  1. Marko pravi:

    Tudi meni se zgodba zdi smesna. O tem se vec zapisal v svojem blogu (http://www.markobucik.eu/?p=60), tukaj na hitro. Mene bolj zanima druga plat zgodbe. S podpisovanjem paktov za cas predsedovanja se namiguje javnosti, da so v EU sovrazniki. Skupaj moramo drzati! Tako kot med nepozabno 2. svetovno vojno…no, khm, takrat nam ni ravno ratalo. Pa dejmo zdej probat. Naslednjic dejmo kej podpisati tudi ko vodimo zasedanja v Varnostnem svetu OZN, pa ko predsedujemo zopet OVSE…Svet je poln sovraznikov in mi moramo v takih trenutkih drzati skupaj. V preostalem casu se pa dejmo klat.

    EU je prostor normalne politike, ne shizofrenije.

  2. vezjak pravi:

    Da “moramo skupaj drzati” je seveda le pretveza za kupovanje miru in politicnih tock, tega ne smes zamenjevati. Pravi motiv ni, da so sovrazniki zunaj, v EU, pravi motiv je, da so sovrazniki v SLO. In to je res pogled shizofrenika.

  3. Sproščena Slovenija » Objave » »Pahor se že pripravlja na prevzem oblasti« pravi:

    [...] ljubezni smo že pisali, a brez začudenja nad njo ni mogel niti odgovorni magodelovec dr. Janez Markeš, ki je prešteval [...]

  4. Sproščena Slovenija » Čutiti Pahorja pravi:

    [...] indiskretno frontalno dotikanje prsi med njim in Janezom Janšo tam nekje ob podpisu famoznega partnerstva. Ali nedavnega homoseksualnega kontakta v As ti tud not padu, o čemer piše Marko [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !