Sproščena Slovenija

Diskurza z Zbora se je navlekel tudi On. Janša je nekaj dni nazaj govoril o visoki gospodarski rasti kot nečem, kar je učinek »sprostitve davčnega vijaka«. Toda potem je storil napako. Ker bi moral kot realizator ideološkega programa sproščanja verjeti vanjo in sproščenost jemati zares, se je temu odpovedal. Nasedel je na diskurz oponentov, ki sproščenost hipetrofično uporabljajo le še v ironičnih podtonih: tudi sam jo je začel ironizirati. 

Prvi primer. Janša trdi za opozicijsko LDS, da je sproščeno razpadala. Komentar ni potreben: 

»Jasno je, da je na tej podlagi potem prišlo do določene užaljenosti, raznih pisem, pravih in lažnih, temu se skuša dati bistveno večji poudarek, kot ga zadeva ima, in se dejansko skušajo prikrivati temeljni vzroki, zakaj je do tega prišlo. Stranka je pač s to spremembo statuta pravočasno, preden bi se kar koli dramatičnega zgodilo, preprečila, da bi SDS doživela usodo, ki jo je v preteklosti že neka druga stranka, ki je zadnje leto sproščeno razpadala.« 

Drugi primer. Janša meni, da nasprotniki nimajo pravice govoriti o nesproščenosti. A pri tem implicira, da bi to govoril vsak, ki je na oblasti. (LOL!) Da bi denimo o njej govoril Pahor, ko bi bil ali ko bo na oblasti: 

»Nihče v tej državi nima pravice, da vsako stanje, ko ni on sam na oblasti, proglasi za nesproščeno.«

Tretji primer. Janša brije norca iz nekoga, ki je menda nedovoljeno prisluškoval, s pomočjo svojega svetega koncepta: 

»Očitno je, da so nam pač v preteklosti zelo sproščeno prisluškovali in da se danes s tem celo hvalijo.« 

Prva in tretja raba sta očitno afirmativno ironični. Druga je kritika negativne ideološke rabe. Tu je shema štirih rab, med katerimi bi lahko razlikovali: 

1. Afirmativna ideološka raba: »Sproščenost je super in mi smo njeni heroji, dajmo naši.« 

2. Negativna ideološka raba: »Niste dovolj sproščeni, vi ste heroji nesproščenosti, pravi heroji smo mi, dajmo naši.« 

3. Afirmativna ironična raba: »Mater ste danes sproščeni, a ste zopet Mladini skenslali oglaševalce in prevzeli Večer?« 

4. Negativna ironična raba: »Mater ste danes nesproščeni, a vam je Šrot speljal Delo ali je to zaradi nelojalne golfistke ASK?«

Sproščenost ni natanko tisto, kar pravi France Bučar. Ki se itak v naslednjem stavku zanika: posebnost naših osamosvojiteljev pač, težave z logiko. Ko pravi, da je sproščenost objektivno stanje v družbi, brcne v temo, da bolj ne bi mogel. Sproščenost sploh ni ujemljiva in še manj objektivna: 

»Sproščenost je objektivno stanje v družbi. Pomeni tudi subjektivno počutje posameznika glede na prisilo družbenega in naravnega okolja. Kolikor bolj se čutiš neodvisnega od pritiskov, toliko bolj si sproščen. Zato lahko isti položaj različni ljudje zelo različno dojemajo. V istem položaju se lahko nekateri počutijo povsem sproščeni, drugi nesproščeni. Počutje je odvisno tudi od subjektivnih okoliščin vsakega posameznika; nekatere je zelo hitro strah in so nesproščeni…« 

Celoten intervju.

Kamorkoli pogledaš: od Zbora za republiko, 12. junija letos torej, povsod brbota od sproščenosti. Blebetajo in blebetajo. Eni se k njej zaklinjajo, drugi se zaklinjajo proti njej. Tale blog jim več ne more slediti. Slovenija je končno postala sproščena. Skozi blebetanje o sproščenosti. 

Opozorimo na novi vlogi diskurza sproščenosti po Zboru: prva je seveda ta, da zakrije manko sproščenosti, pravzaprav diskurza o nesproščenosti. Več diskurza o sproščenosti, bolj legitimna je ta vlada in bolj legitimen je bil naš ideološki program, je bilo vodilo Zbora. Zato so se strinjali: Slovenija je zdaj bolj sproščena, ampak lahko je še bolj. Podarite Janši še en ali dva mandata pa boste videli! Je rekel Jambrek. 

Takšno zaklinjanje je bila naloga Zbora. Dve spontani rabi, ki sta vzniknili ob tem, pa sta pokazali na ideološke korenine tega ideologema. Prva je bila vloga sproščenost kot političnega identifikatorja: poglejte, mi smo sproščeni, vi, stare sile kontinuitete, vi, ki nam nagajate, vi pa niste. Naši so sproščeni, vaši niso. Sproščenost se je naselila v ločnico janšističnega političnega boja, razlikovanja na »naše« in »vaše«. 

Druga vloga je bila tista, po kateri postane sproščenost ne le identifikator, temveč v naslednjem koraku še diskreditator: poglejte se, kako ste nesproščeni, naši nasprotniki! Posebno perfidna je bila gesta npr. Mateja Makaroviča z naslednjo perverzno logiko »Tisti, ki pravi X, tisti je sam X«: vso to govorjenje o strahu, meni Makarovič, dokazuje, da so tisti, ki govorijo o strahu v deželici slovenski, sami v stanju strahu in bojazni. In če jih je strah, so nesproščeni. Strah dokazuje njihovo nesproščenost!

Premalo smo povedali o zborovskih sproščanjih, zato je tu jagodni izbor za prvo lakoto.

Janez Janša, 13. 6. 2007

»Opozicija bi bila v vsaki državi, ki bi dosegala take uspehe kot Slovenija, nesproščena in nervozna. V Sloveniji se to dogaja, zato se skuša vlado spraviti na neke stranske teme, predvsem zato, da se ne bi ukvarjala s ključnimi razvojnimi vprašanji.«

Dimitrij Rupel, 12. 6. 2007

»Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.«

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Sproščanje teh nesproščenosti je dolgotrajen proces… Univerze so še ta prostor, kjer očitno avtonomija in sproščenost nimata svoje legitimne domovinske pravice. Drugače se ne more zgoditi, da neka rektorska konferenca o nekem predloga zakona reče, da o nekem predlogu zakona ne bomo diskutirali. Ja koji faktor pa ste vi, da to lahko rečete?«

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Meni se ta debata o nesproščenosti zdi popolnoma deplasirana… res ne vidim nobenega primera, kdo ni sproščen in kdo komu prepoveduje govoriti in misliti.  Mislim, da je ta bila prišla tam nekje okoli leta 2002, potem pa ni bilo nobene debate o sproščenosti, zdaj pa je spet naenkrat nastala.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Ne želimo ohranjati delitev iz preteklosti, ampak želimo prostor za sproščeno razpravo.«

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenosti na 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

(Sproščeni) Niko Grafenauer, 12. 6. 2007

»Ni bil aerodromski človek tega časa, a si predstavljam, kako je iz zaporniške celice gledal v nebo, ki ga je včasih prečkalo tudi kakšno letalo.«

Ko je Andrijana Starina Kosem, zdaj zreducirana na kratico ASK (tako rekoč na ničvredno reč, ki je vprašljiva, glede katere se je treba vprašati, kaj je res), napisala famozno »pismo leta«, je sledil Janšev nervozni protiudarec. Eden boljših načinov, da prepoznate nervozo akterja, je njegov pripis nervoze drugemu. Janša ne razočara: 

»ASK si postavlja retorično vprašanje, če ni mogoče kritika njenih ravnanj vzrok za padanje podpore vladi. Marsikdo pa se verjetno sprašuje, zakaj nenavadno ravnanje nekaterih tako imenovanih dolgoletnih članov in tako imenovanih simpatizerjev SDS časovno tako natančno sovpada s preiskavo nezakonitosti pri ravnanju z arhivi, tajnimi fondi in drugimi spornimi ravnanji v tajni sluzbi. In z veliko nervozo, ki je ob tem zajela nekatere.«

»Opozicija bi bila v vsaki državi, ki bi dosegala take uspehe kot Slovenija, nesproščena in nervozna. V Sloveniji se to dogaja, zato se skuša vlado spraviti na neke stranske teme, predvsem zato, da se ne bi ukvarjala s ključnimi razvojnimi vprašanji.«  

Nervoza Janše in ne nervoza Drugega se razkriva v zanimivi duplirani rabi besede »tako imenovani dolgoletni člani in tako imenovani simpatizerji SDS«. Včeraj goreči prijatelji in sodelavci so zdaj dobili lekcijo. Če jim ni jasno, kaj pomeni ekskomunikacija, jo bodo začutili, ko se bodo znašli v narekovajih ali ko bodo takoimenovanizirani.

O zadnji smo že govorili: tule in tule. Doslej smo imeli tako imenovane strokovnjake, tako imenovano levico, tako imenovano civilno družbo. No, po ASK (lep nov način, da človeka postaviš v narekovaje: zreduciraš ga na inicialke, ker o njem ni vredno govoriti) je postalo jasno, da se lahko v njih znajdete tudi vi kot podpornik gospoda Janše. Zatorej pazljivo. Ko ste enkrat v njih, se jih ne boste kar tako znebili. 

Usoda Starine Kosem je s tem zapečatena. Če združimo vse tri sproščene načine zapisa takoimenovanizacije, lahko za bivšo državno sekretarko rečemo, da je postala »tako imenovana »ASK««. Kar je isto, kot bi dejali: odšla je na smetišče zgodovine.

Zbor bil je živ. Prodal i on je par sproščenosti. Kratek povzetek:

………sproščenost……..sproščenost……..sproščenost………

.………sproščenost……..sproščenost……..sproščenost………

.………sproščenost……..sproščenost……..sproščenost………

.………sproščenost……..sproščenost……..sproščenost………

.………sproščenost……..sproščenost……..sproščenost………

.………sproščenost……..sproščenost……..sproščenost………

Tako odlično je kazalo: včeraj in danes je brbotalo od sproščenosti. Najprej Pahor po »klavzuri«, kje je razkril, da je nesmrten (ja, je še kakšno drugo spoznanje, ki bi človeka ultimativno sprostilo) in kjer je pojamral o sproščenosti. Potem danes predpremiera jutrišnjega Zbora za republiko. Antološki kos besedičenja. Genialno, profesor Jambrek, boljše od enega Zbora in medijskega pozornosti sta dva in dve medijski pozornosti. Zato ni naključje, da je Jože Snoj izrekel tisto staro: »bomo videli, koliko so sproščeni mediji, glejmo zvečer dnevnik RTV« (parafraza). S tem si pač zanesljivo kupiš pozornost v dnevniku pri svojih kolegih (Vodušek je razumel namig). No, bili so v vseh dnevnikih, v vseh časopisih. Vključno s stavkom »bomo videli, če nas bodo spustili« (parafraza). In potem še sproščeni Peterle. In ja, vsi se bodo dobili jutri na Zboru: Peterle, Pahor…..saj vemo, kaj jih druži.

Tako odlično je kazalo, toda nekaj hudega je v zraku. Od danes na jutri. Janša postaja živčen, ruši se mu sistem, ruši se mu SDS (ja, njegova percepcija, ne naša), vojščaki ga zapuščajo. Nič in nihče mu ni mogel  do živega in, seveda, že videno, pokončal se bo sam. Kaj bo prinesel torkov Zbor po epizodi Andrijane Starina Kosem? Danes so še govorili o sproščenih medijih, kaj bodo porekli na sproščeno državno sekretarko? Tako kot je bil odločilen prvi Zbor, bo tudi drugi. A v drugo smer. (Po logičnih vajah se prileže nekaj Nostradamusa; nostra damus, qua damus)

Ko je Jože Tanko v imenu svoje vladajoče stranke dahnil tistih »v SDS ne delamo napak«, je to bilo s strani vladajočih sprejeto kot samoumevno. Mar se že tri leta ne obnašajo na prav tak način? Zakaj bi torej imeli težave s tem, da bi zanikali nekaj, kar jih tako dobro opisuje? Natanko iz istega razloga, iz katerega nas običajno naše lastno ravnanje izdaja glede tega, kar si mislimo o sebi. Če mislimo, da ne delamo napak, se temu primerno tudi obnašamo in govorimo. 

Trditev »X ne dela napak« je neresnična in ovrgljiva natanko v primeru, ko X naredi vsaj eno napako. In če na vse kriplje vztraja, da je ni storil, kako mu jo dokazati? Težko, seveda. Nekdo, ki meni, da ne dela napak, takšen ne bo prepoznal ali priznal, da jo je storil. 

Dalje: nekdo, ki trdi zase, da ne dela napak, zase očitno misli, da je nezmotljiv. Med napako in zmoto pač ni tehnične razlike. Obstaja kaj takšnega kot argumentativna napaka iz nezmotljvosti? Težko. Običajno govorimo o napaki avtoritete (argumentum ad auctoritatem), ki ima obliko »X pravi, da je P, torej je res P«. 

Napaka iz nezmotljivosti bi bila korak dlje od tega. Oseba, za katero kot skorajda edino dogmatično trdimo, da je nezmotljiva (če smo verniki, seveda), je papež. Teza o nezmotljivosti je logično vzeto nekakšen argument iz božanske avtoritete, kajti papež je nezmotljiv zato, ker mu takšno »potestas« daje sam Bog. Lahko bi rekli, da je argument iz nezmotljivosti, ki velja za papeža, posebna vrsta argumenta iz avtoritete. 

Papeževa nezmotljivost pa ima še eno posebnost. Ne obstaja le za druge. Kaj se zgodi, če se prestavi v prvo osebo ednine in v govorico?  Predstavljajte si papeža, ki pravi »Jaz sem nezmotljiv«. Ne bi se spremenilo  prav nič: ker obstaja dogma, ki mu daje to mistično moč, zaradi takšne izjave ne bi izzvenel preveč potentno. O nekaterih »posebnostih« v  nezmotljivosti papeža glej tukaj. 

Predstavljajte si zdaj nekoga, kaj nekoga, natanko Jožeta Tanka iz SDS, ki zase pravi: »Jaz ne delam napak«. Ali kar je isto: »Jaz sem nezmotljiv«. Ali kar je še huje: »Mi v SDS smo nezmotljivi.« 

Če Tanko in SDS niso papež in bolj papeški od papeža, kaj jim daje takšno »potestas«? Bog verjetno ne, daje jo zgolj papežu. Kdo torej? Sami sebi? 

Možni argumenti »Mi ne delamo napak, zato je naše ravnanje P bilo dobro«, so s tem utemeljeni na njih samih. V tem smislu argument iz nezmotljivosti ni več zgolj verzija argumenta iz avtoritete, temveč »zahteva po dokazu«, v kateri smo predpostavili, da smo avtoriteta mi sami. In seveda je v takšni gesti nekaj norega, vsaj po Lacanu: Ni nor kralj, ki misli, da ni kralj; nor je kralj, ki misli, da je kralj. 

Na tem blogu večkrat kritiziramo politično nekredibilnost Pahorja. Ker si nezmotljivi z njim radi dopisujejo, navedimo njegov odgovor na pismo taistega Tanka iz taiste SDS: 

»V pogovoru na TV Slovenija ste pred kratkim med drugim dejali, da »v SDS ne delamo napak«. Če torej vse kar delate, delate načrtno, potem sem za nekatere stvari še bolj zaskrbljen. Socialni demokrati delamo tudi napake. Zanje se znamo tudi opravičiti ali prevzeti odgovornost.« 

Lepa poanta. Kdor v politiki menda ne dela napak, tega odgovornost je karseda velika. Skoraj takšna kot božja. 

Če so v SDS bolj papeški od papeža in mu ne sežejo do kolen, pa velja enako tudi za Pahorja samega. Vsi papeži umrejo, on je nesmrten. Vsaj tako obskurantistično smrtno resno zatrjuje: »Jaz sem nesmrten«. (Če bi imeli kaj časa, bi napisali več o tem) 

Torej histerična situacija par excellence: desni so nezmotljivi, levi so nesmrtni. Ali kot bi rekla meni draga oseba: zdaj pa bodi srečen, če si lahko.

Po pričakovanju novicni vstopajo v slovensko politično areno skozi percepcijo sproščenosti in nesproščenosti. Kandidatka za predsednico LDS Katarina Kresal ponovi pahorjansko gesto. Namesto zategnjenosti, zakrčenosti, tesnobe, strahu je zdaj tukaj protipostavljena utesnjenost: 

»Država je vedno bolj utesnjena, ne pa sproščena«, je dejala Katarina Kresal na predstavitvi svoje kandidature članicam in članom Gorenjskega pokrajinskega odbora LDS, ki so se zbrali v Mojstrani.«

LDSu se je domislica zdela vredna naslova prispevka.

Bivši minister Jože P. Damijan se zadnje čase zagreva za Pahorja. Toda ne nujno. Išče novega človeka, ki bo popeljal Slovenijo v sanjsko prihodnost. Takole je v svojem  članku v Financah (»Gospodarstvo vrača udarec, 5. 6. 2007) javno iskal novega Kennedyja med možnim kandidati, s pomočjo kriterija sproščenosti seveda: 

O izbiri nesproščenega Janše: 

»Zmagal je brez konkretnega programa, le z obljubami o odpravi oblastne arogance, korupcije, nepotizma in klientelizma. Zraven pa je navrgel še obljube o bolj sproščeni Sloveniji.« 

O izbiri sproščenega Pahorja: 

»Kot kažejo zadnje javnomnenjske raziskave, volivci iščejo alternativo Janši. Stranko in osebnost, ki jim bo zagotovila večjo sproščenost in več razvojnih možnosti. Za zdaj jo pooseblja Pahor«. 

O izbiri zares sproščenega Potočnika: 

»Pahorjeva reformna retorika je precej manj zatohla ter bolj iskrena in liberalna. Zato je dejstvo, da se prava razvojno usmerjena alternativa, ki bi potegnila Slovenijo iz te domačijske zatohle mlakuže, išče naprej. Iščeta se stranka in osebnost, ki nam bosta omogočila uresničitev “slovenskih sanj”. Osebnost, ki nam bo simbolizirala sproščenost, kreativnost in dosegljivo možnost zgodbe o osebnem in skupnem uspehu. Bojim se, da v Sloveniji za zdaj takšne pozitivne osebnosti ne vidim. Zato se, vsaj sam, že nekaj let vztrajno oziram v Bruselj. Še več, prepričan sem, da bomo brez vrnitve komisarja Janeza Potočnika iz Bruslja in organiziranja liberalno-razvojnega jedra okrog njega ter z izdatno podporo Pahorja vsaj še za en mandat obsojeni na sprego političnega fundamentalizma, kulturnega boja in domačijske zatohlosti pod diktatom bodisi bolestnega avtokrata bodisi tranzicijskih tajkunov. Kar se mene tiče, bo zmagala tista opcija, ki bo “kupila” Potočnika. In mislim, da pri tem nisem osamljen.«

Spoštovani in spoštovane, Galerija Alkatraz in Mirovni inštitut vas sproščeno vabita, 

da si ogledate samostojno razstavo

Arjana Pregla

SpLoščena Slovenija

v galeriji Alkatraz, od 12. do 16. junija, vsak dan od 21. do 24. ure 

in 

prisluhnete pogovoru o knjigi

Borisa Vezjaka

Sproščena ideologija Slovencev

O političnih implikacijah filozofema »sproščenost«

(zbirka Politike, založba Mirovnega inštituta), 

ki bo v galeriji Alkatraz, v četrtek, 14. junija, ob 20. uri.

O knjigi in tematiki, ki jo obravnava, bodo govorili avtor Boris Vezjak ter Rastko Močnik in Mitja Velikonja.

Pogovora se bo udeležil tudi avtor razstave »SpLoščena Slovenija« Arjan Pregl. 

Vabljeni tudi k obisku spLoščenega bloga Arjana Pregla na naslovu http://razstava.blogspot.com in tegale bloga.