Arhiv za Julij, 2007

Sove so med nami in nas opazujejo

29.07.2007 ob 12:19

sova-uharica.JPG

Saj ne, da nismo vedeli zanje. Skovikale so že aprila in maja, včasih tudi nemalo moteče za spanec. Toda ko sem prebral, da varuhinja Sovo obtožuje sumničavosti ljudi, ki so nagnjeni k takšnemu reagiranju in se zatekajo k njej po pomoč, se mi je zazdelo, da sem postal član družine. (Ja, ta nora ugotovitev varuhinje si zasluži posebno pozornost, a raje kdaj drugič.)

Nekako istočasno, ko je prišla Čebašek-Travnikova z osupljivo najbolj perečo temo glede kršitve človekovih pravic v Sloveniji, skrbjo za paranoike, smo jih dobili tudi pri nas. Sove namreč. Kakšen teden nazaj smo se nekaj metrov od hiše zadovoljno poganjali na novi gugalnici, ki smo jo postavili v senco pod brezo. Ko nam je znova prekipelo zaradi brisanja kakcev in izpljunkov, za katere smo ob boljšem pregledu končno le ugotovili, da smo zmes dlake, perja, krempljev in še česa, je naša petčlanska družina usmerila pogled navzgor. Pa je imela kaj videti. Pet sov se je, za vsakega člana po ena in zelo verjetno tudi oni prav lepa sovja (se tako reče?) družina, predajalo dnevnemu sanjarjenju skupaj z nami. Le nekaj metrov nad našimi glavami.

Lepše poslikati mi je uspelo zgolj eno (na fotki zgoraj), druge so preveč prekrivali brezini lističi in veje, a prav nobena se ni dala motiti in vse so pridno pozirale. Pravijo ji mala uharica oziroma asio otus. Menda kar rada drema in se očitno bolj malo boji ljudi, za razliko od njih, ki se bojijo nje. Slastno žveči voluharje, krte in miši, za priboljšek pa vrabčke in manjše ptiče. Ujeda pač.

Ni nam bilo prijetno, guganja je bilo hipoma konec. Hecno, pa tolikokrat smo se očitno že gugali skupaj. In sem jih, na pobudo žene, poskušal nemudoma spoditi. Ni fajn, če ti serjejo po glavi. Pa ni šlo. Šele po nekaj zalučajih metle na višino štirih metrov so dojele, da trenutno niso več zaželene. A le za nekaj ur.

Gospa varuhinja, naše človekove pravice so ogrožene, tu ne more biti dvoma. Hujše od ene sove sta dve, višek nesramnosti pa jih je pet skupaj! Na naši zemlji, tako rekoč inštalirane ob hiši, in nočejo proč. Že ves čas se mi je zdelo, da me opazujejo in mi prisluškujejo! Ali kot pravijo: če ste zares paranoični, to še ne pomeni, da vam ne sledijo (sove)!

Dobro, pa šalo na stran. Eto, da kdo ne bo rekel, da blog na tej strani ni podoben dnevniškemu zapisu.

  • Share/Bookmark

Sproščena družba po Cukjatiju

22.07.2007 ob 22:44

V intervjuju s predsednikom državnega zbora, ki že v naslovu nosi obeta (»Neresno je govoriti o sproščenosti«, Večer, 21. 7. 2007), razbiramo zanimive razlage. Sproščenost je znova belle de jour, v eksegezi pa se je poskusil mislec, filozof in teolog France Cukjati. Novinarka Urška Mlinarič ga po šolsko uvede v zgodbo:

V Sloveniji se zadnje čase veliko govori o sproščenosti. Kako vi razumete sproščenost?

Sproščenost je populističen izraz. Zelo lepo se sliši in z njim lahko strahotno manipulirajo tisti, ki trdijo, da smo sproščeni, kot tisti, ki pravijo da smo nesproščeni in zamorjeni. To ni izraz, ki bi ga človek lahko resno obravnaval.”

So potemtakem tisti, ki govorijo o sproščenosti, neresni?

Sproščenost je izraz, ki naj bi govoril o tem, da človek nima strahu pred nepredvideno situacijo, na katero nima vpliva in je ne more preprečiti. Človek je nesproščen, če ima v mislih vedno neko katastrofo. Ne glede na to, ali je nevarnost realna ali ne, je tak človek nesproščen. Na politični ravni pa je možno ta izraz uporabljati zgolj simbolično. Zagotovo smo v demokraciji bolj sproščeni kot v totalitarizmu. Prav gotovo nam manjka še veliko do pravne države in pravnega varstva, do uresničitve enakih možnosti, ko bo vsak lahko dosegel takšen standard, kot ga je glede na pridnost in ustvarjalnost mogoče. Sproščena družba, to je idealna družba. To so daljni cilji, katerim se lahko iz generacijo v generacijo, iz stoletja v stoletje le približujemo. Zato je reči, da smo sproščeni brez kakršnekoli kritičnosti, neresno. Mi želimo biti bolj sproščeni, kot smo bili pred sto leti, bolj kot pred dvajsetimi leti …”

Evo, le kdo bi iz tega šmorna uspel potegniti enotni smisel cukjatijevske recepcije pojma? Po vrsti: sproščenost je nekaj negativnega, je populističen izraz. Tisti, ki pravijo, da smo sproščeni, manipulirajo, tisti, ki pravijo, da smo nesproščeni, takisto. (Mimogrede, na koga referira »smo«? Na nas, prave nosilce sproščenosti, na vse nas, Slovence, na kogarkoli?) In potem še šlager: sproščenosti ne smemo resno obravnavati. Hja, kaj je želel mislec s tem povedati? Le kdo bi vedel.

Prva runda odgovora je enigmatična do kraja. Če jo razumemo dobesedno, smo v dilemi. Zakaj bi za pripadnika SDS in zvestega Janševega slednika bilo populistično nekaj, kar je del programa in agende stranke? In čemu sproščenosti ne bi smeli poljubno pripisati komurkoli? Od kod ta preobrat (o katerem smo že govorili – sproščenosti se bodo zdaj začeli vsi protagonisti otepati), od kod tako malo volje, da bi se sproščenost opravičevalo? Kdaj je nastopila resignacija?

Druga runda odgovora postreže s tolikšno banalizacijo, kot je ponavadi zmorejo le redki. Nesproščenost je stanje nevarnosti, denimo v katastrofi. Kot da bi se avtor zavedal, da mora najti rabo, ki bo karseda psihološko kredibilna, zato poseže po skrajnem primeru situacije. Sproščenost je torej neko emocionalno in psihološko stanje varnosti, onkraj strahu in nepredvidljivosti. Potem sledi žarek pameti, ki ugotavlja, da v politiki ta pač ni to, kar je v psihologiji, da je zgolj »simbolična«. Po analogiji »varnosti« je zato sproščenost »pravno varstvo«, pravna država in enake možnosti. In potem značilen triumf, ki vas zmede do konca: idealna družba je sproščena družba. No, no, mar ni pred tem bilo rečeno, da je sproščenost populističen termin? Je Cukjati začel flancati ad populum in je pozabil, kaj je zatrdil malo pred tem? Jo je začel obravnavati resno? In če smo benevolentni: katera obravnava bi bila tu resna in katera neresna?

Naslednji stavek izpostavi njeno nedosegljivost: sproščenost je cilj, ki se mu lahko le približujemo. Takšen lep idealističen koncept je to, ki nas omejuje pri tem, da bi se imeli zares sproščene. Vedno smo sproščeni le relativno, glede na dvajset let nazaj, nikoli pa povsem.

No, potem sledi še en šlager:

Je znak sproščenosti tudi ravnanje poslanca Pojbiča (SDS), ki je drugemu kazal osle?

” Pojbič trdi, da te gestikulacije ni namenil Cviklu, temveč so znotraj poslanske skupine imeli živahno razpravo – verjamem mu.”

O oslovskih klopeh sproščenih poslancev pa kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

Medvedja paranoja himnično sproščenih medvedjih svakov

19.07.2007 ob 10:48

bear-gypsy.jpg

Kaj imajo skupnega Romi in medvedi? Marsikaj, predvsem pa verigo. Cigani (Romi) so bili tradicionalno v španoviji z medvedi, ponekod jih naučijo plesati in se z njim sprehajajo ter zabavajo mimoidoče. V Sloveniji obstaja še ena pomembna butalska vez. Če minister za okolje in predsednik SLS Janez Podobnik že debelega pol leta omejuje gibanje romski družini Strojan, bi ga strankarski podmladek SLS vsem medvedjim družinam. Pravzprav bi medvede streljal, ne le omejeval. Oboje preganjajo in oboje omejujejo, Rome in medvede, v imenu lastne svobode (gibanja).

Zadnja reklamna akcija zastraševanja dokazuje, da znajo v podmladku iti tudi čez rob. Zgodba je zanimiva, ker je videti, da politična paranoja (primerek in primerek) ne izbira sredstev in se rada prevesi tudi v okoljske zadeve, če je vaš minister pravi. Enkrat so predmet paranoje ljudje, drugič živali. Ko nas ogrožajo, nas pač ogrožajo vsi. Verjetno nam želijo (nezavedno) povedati: naša stranka je ogrožena! Prihajajo Golobi(či), prihajajo medvedi. Počutimo se ogrožene!

Nagradno vprašanje se sicer glasi: je izvorna politična paranoja nekaj, iz česar se razvijejo še druge vrste paranoje? Je najprej paranoja, potem politična in potem okoljska (itd.)? Lahko mislimo politično sfero onstran globinskopsiholoških zakonitosti? Obstaja politična paranoja per se? Če ja, kakšen status ima okoljska paranoja do medvedov? Politični?

Ampak pustimo težka vprašanja ob strani. Tule je zabavno nadaljevanje. V Dnevniku so zapisali:

V himni imajo vključenega medveda

Kot zanimivost naj povemo, da ima podmladek stranke SLS celo v svoji himni vključenega medveda. Šesta kitica namreč pravi, da „Kekec naš junak // je medvedov svak, // vsak od nas v gore hodi rad,“ vseeno pa Ravnikar zanika, da bi bila himna, v kateri je medved označen pozitivno, v konfliktu z programsko zasnovo podmladka. „Besedilo himne ni bilo nikoli sprejeto niti razumljeno kot programski temelj podmladka, zato ga jemljemo bolj kot sproščen in pozitiven napev v okvirih umetniške svobode tekstopisca,“ pojasnjuje Ravnikar.

Morala zgodbe: hodite naokoli, bentite nad medvedi, potem pa ugotovijo, da imate enega zaprtega kar doma… Himna podmladka SLS z medvedom in njegovim svakom je zabavna, še bolj pa očitno nearbitrarna omemba sproščenega napeva tekstopisca. Maksimalna himnična medvedja sproščenost proti maksimalni grožnji pogleda (dobesednega) skozi preluknjani gleženj človeka, ki ga je napadel polarni medved (fotka je s strani, na kateri so mladinci SLS našli grozljive slikce, ki so jih pomirile). Tule nekaj ne štima. Nekdo ni sproščen, niti v himni ne.

  • Share/Bookmark

Bog-mi-odpusti-sproščenost

8.07.2007 ob 09:24

Kot so bralci tega bloga že opazili, manj pišem. Razlog za »zadržanost« so povprečno subtilni že prepoznali. Obstaja pa še en, ki je vreden omembe. Sproščenost se je v Sloveniji po 12. juniju, tj. famoznem Zboru za republiko, večinoma ali skorajda ekskluzivno naselila v diskurz o sproščenosti. Sproščenost obstaja le še v diskurzu o njej, in to v takšnih količinah, da je preprosto nemogoče biti sekundant.

Del teh diskurzov je ironičnih, zelo majhen del analitičnih. Oba segmenta, ironični in analitični, prisiljujeta »uporabnike sproščenosti«, da se je vzdržijo. Da je ne uporabljajo. Paradoksalno smo zdaj prišli v fazo, ko se o sproščenosti govori z zadrego: prvi jo ironizirajo ali se iz nje norčujejo, drugi ne vedo, kaj bi z njo.

Naj navedem dva primera. Javno, nazadnje v intervjuju v Mladini, sem predlagal, da je raba sproščenosti lahko ustrezno orodje za presojo »pravovernosti« novinarjev. Tisti, ki so ji naklonjeni in govorijo o njej na (vselej) abstrakten način, s tem dokazujejo svojo politično lojalnost. Včasih celo dobesedno. Tisti, ki je ne jemljejo zares (ne nujno ironizirajo), dokazujejo svojo neodvisnost. Kriterij je sicer zelo ohlapen, toda v glavnem drži. Predlagal sem torej načelo: povejte mi, kakšne so rabe sproščenosti pri novinarju, in povem vam, ali je provladen ali ne.

V intervjuju ad hoc navajam  tri primere iz Večera: v zadnjem času sta na »provladen« način sproščenost uporabljala njegov odgovorni urednik Tomaž Ranc in njena notranja urednica Darka Zvonar Predan. Na distanciran način pa novinar Matija Stepišnik. In se je zgodilo, da se je k besedi priglasila Darka Zvonar Predan in me v včerajšnji Mladini fino popljuvala. Odgovor sem že sestavil, na tem mestu pa bi rad izpeljal tole poanto: Predanova v bistvu trasira pot novi fazi v rabi sproščenosti, ki se naslanja na naslednjo percepcijo njene kritike. Če parafraziram, misli takole: »Ja kaj je pa zdaj to, a zdaj pa niti o sproščenosti ne bomo smeli več govoriti?«

Seveda ji tega nihče ne prepričuje. Če se tako zelo trudi dati v nič mojo analizo, pač ne bo pristala na mojo tezo, da sproščenost dokazuje vašo politično pozicijo in da ste z njo politični vernik.

V zadnji Družini (8.7. 2007) v tej podobno rabo zaide pater Branko Cestnik. V zanimivem članku o tem, ali lahko kristjani volijo levičarje, se glede sproščenosti priduša z Bogom:

»Pri nas na strankarski ravni potekajo trije zanimivi procesi: fenomen Pahor, preobrazba LDS in nastanek društva Zares. Upajmo, da bodo pripomogli k razvidnosti levega prostora in misli ter (Bog pomagaj, če se tako izrazim) k večji sproščenosti.« 

Skratka: stopili smo v fazo, ki bi ji lahko rekli »previdna raba sproščenosti«, Bog-mi-odpusti-sproščenost. Vprašanje je, ali ta učinek samoprepoznanja njene ničevosti (avtor je odkril, da njena delnica ne kotira več pozitivno, ker se vsi pretežno iz nje norčujejo) ali celo kulpabilizacije (avtorji se počutijo krivi, ker so uporabljali pogrošen ideologem in z njim posredno izkazovali lojalnost neki politični ideji).

  • Share/Bookmark

Pesniki in vojaki

8.07.2007 ob 09:18

Zadnje dneve tudi slovenski mediji radi citirajo Žižkove besede z njegovega gostovanja v Zagrebu.Tam je izjavil: 

Spoji pjesnike i vojnike i imaš balkanski rat! Polako se vračam velikoj misli druga Platona: ‘Izbaci pjesnike iz grada!’ Manje bi bilo rata. 

Nihče pa ni opazil, da srečna poroka vojakov in pesnikov lepo referira tudi na slovensko situacijo. Kdo neki je v percepciji slovenstva večji vojak kot Janez Janša in kdo neki je pojem (državotvornih) pesnikov, če ne Nova revija? Kaj daje kombinacija vojaštva in pesnikov? Sproščenost, seveda. 

Je potem lahko kakšno naključje, da ideolog sproščenosti, Nove revije in Zbora za republiko, dr. Peter Jambrek, na (svoji) fakulteti za podiplomske državne in evropske študije predava predmet z naslovom Pesništvo in država? 

Se bliža vojna?

  • Share/Bookmark