Sproščena Slovenija

Vlada in Janša na kritike o obvladovanju medijev zelo rada odgovarjata s cinizmom. Včasih je cinizem odkrit, včasih je »argumentacijski«. Naj pojasnim.

Večkrat izražena predpostavka vlade je, da z mediji v Sloveniji ni nič narobe, saj vendar lahko pišejo o tem, da je z mediji nekaj narobe. Domnevno uspešen miselni dosežek, tako rekoč argument, je seveda butast: reči, da so slovenski mediji svobodni zaradi tega, ker lahko izvemo, da so nesvobodni, je resno podcenjevanje razuma. Predpostavlja namreč neko nulto stopnjo cenzure, v kateri bi ta bila maksimalna. Šele v situaciji maksimalnega nadzora in cenzure bi seveda ne mogli prebrati ali slišati, da vlada medije nadzira. Iz tega, da takšna stopnja ni dosežena, pač še ne sledi, da cenzure in nesvobode ni.

V aktualnem (in hkrati cenzuriranem!) primeru poziva Blaža Zgage, katerega recepcija v Sloveniji kar sama po sebi dokazuje, kakšno stanje imamo, je famozni Valentin Hajdinjak znova ponovil vajo v tem, čemur bom rekel »vladin ciklični argument o novinarski svobodi«:

Tiskovni predstavnik Valentin Hajdinjak nam je pojasnil, da “verodostojnost trditev novinarja Blaža Zgage, ki naj bi jih zapisal v omenjenem pismu, najbolj nazorno demantirajo prav dejanja novinarja samega”.

Hajdinjak pojasnjuje, da je ravno v demokratični družbi, kjer je zagotovljena pluralnost mnenj, mogoče svobodno izražati svoja osebna mnenja in nenazadanje tudi izrekati neke pavšalne obtožbe, o katerih lahko nato vsi mediji svobodno poročajo.

Tule. Hajdinjak torej, kot že rečeno, jemlje za dokaz medijske svobode samo možnost, da je Zgaga sploh uspel narediti svoje dejanje, tj. napisati (ali odposlati) pismo. Oziroma obvestiti javnost. Pravzaprav je njegov argument poštarski: dejstvo, da je Zgaga uspel obvestiti Evropo, dokazuje kvečjemu, da imamo svobodno pošto, ki je odpremila njegovo pošto v tujino. Piarovčeva izjava implicira še nekatere druge konsekvence, ki pa jih na tem mestu raje pustimo ob strani. Poglejmo si namreč še izjavo Janše, ki potrjuje utečeno rabo »cikličnega argumenta«. Naj spomnim, da je ta izjava nastala približno ob istem času (30. 8. 2007 ob 13.30), kot je nastala Hajdinjakova. Ker v njej Janša ničesar ne ve o Zgagovem pozivu, so možnosti tri: bodisi laže bodisi ve manj od svojega piarovca bodisi ga je piar obvestil o Zgagovem pozivu po tiskovki Janše in pred izjavo Hajdinjaka. Izjavi sta si namreč po logični strukturi preveč podobni. Janša pravi tole:

GREGOR TREBUŠAK (KANAL A): Kako vlada oziroma vi komentirate pisanje novinarja Zgage, ki omenja, da vlada omejuje svoboda medije?

PREDSEDNIK VLADE JANEZ JANŠA: Prvič slišim za takšno pisanje. Zdaj osebno, če sem malo ironičen, pa mislim, da je stanje še slabše. Vlada kontrolira vse medije in tem medijem naroča naj pišejo o tem kako vlada kontrolira vse medije.

Tule. Kot da bi se v kabinetu vlade zabavali s prebiranjem starogrških paradoksov (ki so jih bolj slabo razumeli). Standardni Janšev cinizem (ne ironija!) je popoln: dokler mediji pišejo o tem, da vlada kontrolira vse medije – želi povedati avtor -, pač ni mogoče trditi, da vlada kontrolira (vse) medije. V prvi potezi torej premier znova absolutizira oz. kvantificira medije (poudarek je na vseh medijih), potem pa izpelje domnevni logični nesmisel. V premisi torej podtakne neresnično kvantifikacijo in uspešno (skozi ironijo, itd.) zavrne sklep. Odveč je povedati, da vseh medijev pač ni mogoče pokoriti. In to je tisto, verjetno, za kar se zdi, da gre avtorju tako na živce.

Janševa izjava seveda ne pove ničesar. Je zgolj mizerna obramba pred očitki. Še zlasti pa je njena raba cinična v situaciji, ko slovenski mediji sploh in zares ne poročajo o primeru Zgaga. Doslej je to od večjih medijev storil le MMC na portalu RTV (glej tule). Torej sploh ne drži, da »vsi mediji pišejo o tem, da vlada kontrolira medije«. Prav nasprotno! Druga, ne cinična, temveč še perverzna poteza poziva Hajdinjaka in Janše pa je tako rekoč nezavedna. Kar ju namreč muči je natanko ta popolna kvantifikacija tistega »vsi mediji«. Simptomalno je, da se postavljata v perspektivo tega, da je v medijih še mogoče svobodno govoriti. Kar pomeni, da ju situacija ne skrbi (vse dotlej), dokler je v SLO še vsaj en medij (ali blog, denimo), kjer se lahko pove, da so slovenski mediji nadzirani. To je tista možnost, s katero se kot edino ubadata. Pravzaprav ju ta medij  skrbi, a jima pač pride prav kot domnevni dokaz, da so slovenski mediji avtonomni in demokratični. Pa niso.

P. S. Zgornja karikatura je vzeta iz Prague Post.

Usoda določitve meje med Slovenijo in Hrvaško je skorajda že v rokah sodišča v Haagu. In predvsem je odvisna od enega samcatega načela, ki se ga doma rado imenuje »načelo pravičnosti«, ex aequo et bono, po pravici in po dobrem.

Povedano konkretneje, usoda meje je povezana z interpretacijo in možno (upo)rabo tega načela. Zakaj? Zato, ker se, tako je videti, Slovenija zaveda, da v očeh arbitražnega sodišča lahko doseže zaželen uspeh le, če se ob pravnih dejstvih in okoliščinah upoštevajo še druga, zgodovinska. Slovenijo namreč vodi prepričanje po zgodovinski moralni pravici zaradi izgube cone A in ostalih slovenskih ozemelj na račun jadranske obale, zatečenem stanju v času osamosvojitve in drugih zgodovinskih datumih, po argumentih torej, ki niso pravne narave in zadevajo npr. tudi interes dostopa do odprtega morja, lokalnega prebivalstva, navigacije itd. Načelo »ex aequo et bono« je torej načelo, ki stopa onstran zakona, ni torej intra legem, lahko je celo infra legem ali contra legem.

Pustimo ob strani dejstvo, čemu in zakaj si Slovenija tako zelo želi tega pravnega instituta. Vprašanje je namreč, pod kakšnimi pogoji je trenutno sploh pristala na arbitražo s Hrvaško. Strokovnjak za pomorsko pravo in poslanec Marko Pavliha namreč trdi, da haaško sodišče doslej še nikoli ni upoštevalo tega načela:

»Sodna praksa je dolga in sodišče do zdaj ni želelo upoštevati načela pravičnosti (ex equo et bono),« je pojasnil (Pavliha) in izpostavil, da je pogoj Slovenije, »da se sodišče ali katerakoli druga mednarodna institucija ne drži mednarodnega zapisanega prava kot pijanec plota«, ampak da upošteva tudi druge elemente. Tukaj.

Zakaj torej Slovenija pristaja na arbitražo omenjenega sodišča, če to načelo sploh verjetno ne bo upoštevalo, sama pa to praktično postavlja kot pogoj? Izjemno čudna odločitev, ki se razbistri po tistem, ko slišimo premierja Janšo trditi prav nasprotno. Po njegovem namreč haaško sodišče v svoji praksi redno upošteva to načelo:

Drugače pa je jasno iz preučene prakse Mednarodnega sodišča v Haagu, da to sodišče pri svojih odločitvah upošteva načelo pravičnosti. Mi smo preučili precej bogato prakso tega sodišča, ki je odločalo o razmejitvah med številnimi državami – tudi med ZDA in Kanado; med Dansko, Nizozemsko in Nemčijo; tudi med nekaterimi drugimi državami članicami Evropske unije v času po II. svetovni vojni. V vseh teh primerih je sodišče tudi upoštevalo načelo pravičnosti in je to v številnih sodbah oziroma judikatih izrecno poudarjeno. Tukaj.

Tu smo pri prvi težavi: kdo zavaja in kdo laže? Razlika v trditvah je maksimalna: po Pavlihi sodišče nikoli ni upoštevalo načela, po Janši ga je zmerom. Izziv za slovenske novinarje, politiko in slovensko javnost, da to razišče!

Tudi bolj benevolentno branje ničesar ne pojasni. V naravi tega načela je namreč, da se ga spoštuje le tedaj, če to želita obe strani. Ali konkretneje: arbitražno sodišče odloča po njem (kot »amiable compositeur«) samo če sta ga stranki za to izrecno pooblastili in če pravo, ki velja za arbitražni postopek, dopušča tako arbitražo. V dani situaciji pa ni jasno, če se z njim zares strinja tudi Hrvaška. Vse kaže, da se ne strinja in da se sploh ne rabi strinjati, kar pomeni, da bo s pristankom na arbitražo na koncu Slovenija morali pristati tudi na to, da bo arbitraža potekala mimo njega. V nasprotnem primeru bo videti kot izsiljevalska stran, ki se zaveda, da nima nobenih »čistih« pravno relevantnih pogojev za uspeh. V primeru naknadnega umika iz arbitraže bo videti kot moralna poraženka, kar je, resnici na ljubo, po javnem vtisu in nepristajanju ali celo bežanju od arbitraže bila že doslej.

Da je Slovenija že poraženka v arbitraži, nehote dokazuje sam premier. Njegov blef je tako velik, da je verjetnost njegovega trenutnega spodrsljaja zelo majhna. Verjetneje je, da gre za »sistemsko napako«, za premišljeno koncesijo Hrvaški, za poklon Sanaderju:

Kot že rečeno je treba najprej vedeti o čem govorimo. Jaz ne bi zahajal v pravne finese, ker je to načelo pravnikov. Haaško sodišče nikoli doslej v podobnih primerih ni odločalo z izključitvijo uporabe načela pravičnosti. Vendar je okrog tega več – bom rekel – teoretičnih variant in to je stvar pravnikov, da ta okvir določijo. Jaz si tudi ne predstavljam, da bi kdorkoli, ki preda neko stvar na sodišče, terja, da sodišče odloča nepravično – brez uporabe načela pravičnosti. Tega primera še nikoli ni bilo… Tako da v tem smislu taka dilema »ali je eno ali drugo« ne obstaja. Jasno je, da je potrebno upoštevati oboje – tako mednarodno pravo kot pač pravičnost. Saj presoja sodišča, še posebej mednarodnega, temelji na uporabi načela pravičosti »intra legem«. Hvala lepa. Tukaj.

Janša blefira na več ravneh. Seveda je res, da sodišče ne izključuje načela, saj ga ponuja kot možnost. A je za njegovo rabo dan pogoj, ki pa ni nujno izpolnjen: pristanek vseh strani. Naslednji blef je upravičljiv le s popolnim neznanjem, ki je tu malo verjetno. Premier se mora pretvarjati, da so, abstraktno vzeto, sodišča pač vselej zavezana načelu pravičnosti. S tem zgreši zmoto ekvivokacije: eno je abstraktno načelo pravičnosti v smislu sledenja boginji Iustitia (o katerem tu nihče ni govoril!), drugo je implementacija načela »ex aequo et bono«. Na podlagi zamenjave ali združitve obeh rab (in uporabe dveh različnih konotacij besede) lahko mirno zavaja in se pretvarja, da bo načelo pravičnosti upoštevano v vsakem primeru. Seveda ne bo, kakšna hladnokrvna prozornost!

Če sklenemo: pisca teh vrstic seveda ne motivirajo »nacionalni interesi«. Naj Hrvaški pripade, kar ji pripada, četudi Piranski zaliv. Nekaj drugega pa so vsaj navidez brezpametne odločitve vlade, ki so izpeljane nemodro in škodljivo, ob obilici hinavščine. Tako zelo, da se postavlja vprašanje, s kakšnim ciljem in kakšnimi obljubami v ozadju. Nacionalni interesi gor ali dol, zanimati nas mora ozadje in resnični razlogi Janševih odločitev. Je res neveden ali se zgolj pretvarja? Če se ta zaveda svoje koncesije sosedom, potem so moramo vprašati: kaj bo dobil v zameno? S čim ga držijo v šahu? In katero koncesijo si še lahko obetamo? Trenutna rešitev, ki se ponuja, je videti brezumna, sine ratione. In zrela je za sklic izredne seje parlamenta.

V zadnji sobotni prilogi Večera (25. 8. 2007) intervju s Slavkom Gabrom, vreden branja že zaradi odkrite besede in jasne zaznave, kot tudi zavoljo tega, ker je poslanec zdaj na trgu kot »neodvisen« in si lahko privošči kritiko na vse strani. V napovedanem zatišju sproščanja, ki se je zdaj vsi sramujejo kot izdajalske prostitutke, Gaber še kritizira s pomočjo sproščenosti.

Takole o janšizmu, inflaciji in cerkvenih prijateljih:

Janšizem se dolgoročno poslavlja. Od »sproščene Slovenije« sta ostala le sproščena inflacija in sproščeno razdeljevanje javnih sredstev Cerkvi in podanikom SDS. Zelo verjetno to podčrtuje njihovo slovo.

In takole o ekonomsko sproščenih gurujih, pa o tem, da si dober tedaj, če si nesproščen:

Nekaj časa se je zdelo, da deluje ekonomska čarovnija, čudež, da vse deluje samo od sebe. Danes je jasno, da so potrebni “Drnovški, Gaspariji, Ropi, Mramorji”, da gredo stvari v pravo smer. So pa zahtevne politike tudi “malo” zoprne. Morajo biti. Bajukova sproščenost se nam že grozeče vrača. Na srečo niso bili vsi ministri tako sproščeni, dr. Virant je izpeljal kar nekaj dobrih projektov, dr. Žagar dosledno pripravlja regionalizacijo. Minister Božič uspešno nadaljuje začeto na področju gradnje avtocest, nekaj lahko pokaže tudi pravosodni minister dr. Šturm, s katerim se sicer ideološko razhajava skorajda od A do Ž. So pa nekateri ministri bolj po pomoti zašli v svoje resorje. Upam, da tam ne zdravijo le svojih zamer do področij, ki jih vodijo. Najbolj pri vsem straši populističnost “sploščene” politike: sejanje iluzij. Plače bodo višje, pokojnine tudi, pokrajine bodo skorajda zastonj, univerzo bomo imeli v vsaki vasi, šola bo nezahtevna in igraje bomo polni znanja in omike. Medijsko proizvedena zasebnost politikov ob tem prikriva pomanjkanje kompetentnosti, streženje zasebnim interesom ipd. Slovenija si tega ne zasluži.

Žal, Danilo Türk je votel kandidat. Skriva se za diplomatskim obnašanjem, a v resnici velikokrat nima svojih stališč ali pa si jih ne upa povedati. Kar je na koncu isto. Njegovi odgovori so komu lahko zazdijo intelektualni zanimivi, v resnici pa so včasih hudimano mizerni. To mi je postalo znova jasno pred nekaj tedni, ko so ga v nekem intervjuju vprašali, kdo da je. Odgovor je bil »nominalističen«: Sem Danilo Türk. Ja, zelo informativno vzpodbudno. In nismo vedeli. Res.

Današnji intervju v Mladini je poglobil nezaupanje. Na volitvah bom glasoval za Eleno Pečarič, če bo uspela v kvalifikacijah, tu pa so še nekateri moji dodatni razlogi, zakaj Türk ni moja izbira. V Mladini Marcel Štefančič sprašuje odlično, Türk odgovarja votlo, prazno, izmikajoče in zanič. Vsebinsko gre za čisto pomoto, gospod bi bil odličen kandidat desnice. Takole je premišljal.

1.    Denimo o Ruplu: »Je dober zunanji minister?« Odgovor: »To je kompleksno vprašanje.« WTF, od kdaj je »Ali je X dober« kompleksno vprašanje? Fuj.

2.    Marcelovo insistiranje se glasi »Pa je dober?« Hja, očitno ni, kajti odgovor je bil: »To je drugo vprašanje.« Hej, to je bilo prvo. Pojasnilo je mizerno: »Ne bi rad rekel ničesar, kar bi kakorkoli zmanjševalo podporo, ki jo želim dati vladi pri poskusih, da uredi odnose s Hrvaško«. I, zakaj bi pošten odgovor zmanjševal to podporo? Bi Sanader protestiral proti slabemu mnenju Türka in poslabšal odnose s Slovenijo? Eh.

3.    Marcel sprašuje »Si ta vlada zasluži še en mandat?« Beda od pojasnila: »To je vprašanje za volivce«. Ok, floskularizirano izmikanje. Ampak tako zelo simptomatično, kajti v intervjuju bodo vsa vprašanja o Janševi zlati dobi vprašanja zanje.

4.    »Je pod Janševo vlado Slovenija…. bolj demokratična…?« Odgovor: »Mislim, da je stopnja demokracija v Sloveniji dobra, da se v Sloveniji lahko razpravlja o stvareh, ki so predmet javnega interesa.« Od kdaj se stopnja demokracije meri le po možnosti razprave? Razprave kje? Zakaj tako ohlapen kriterij, kot pobran iz kakšnega bivše vzhodne članice Sovjetske zveze? Smo prav slišali, da je Türk kandidat levice in opozicije? So mu takšen odgovor svetovali pri SD ali pri Zares?

5.    »Je ta vlada avtoritarnejša od prejšnje?« Odgovor: »Morebiti«. Ja, če ni ne »ja« ne »ne«, potem je pač »mogoče« ali »morebiti«. Türk vam to pač ne bo povedal. Že šesta ali sedma v nizu previdnih replik, ko se gospod pač ne želi zameriti Janši.

6.    »Bi si predsednik Drnovšek zaslužil drugi mandat?« Odgovor kandidata: »On si drugega mandata ne želi«. Ok, vprašanje ni bilo o tem, ali si ga želi, temveč zasluži. Hipotetična vprašanja so zanj prepovedana oziroma nemisljiva. No, v resnici so prozorna gesta izgovora, da nič ne poveš in potem temu rečeš taktnost.

7.    »Bi kandidirali kot kandidat SDS?« Odgovor: »Ne vem. To mi ni bilo ponujeno, zato tega ne morem vedeti.« Malo ve tale Türk. Zamislite si, da bi mu nihče ne  ponudil 20.000 overjenih glasov podpore, ki ga čakajo na Ptuju, lepo zloženi v kovčku. Revež ne bi vedel, če bi jih sprejel, obsedel bi v fotelju v Ljubljani.

8.    Teološka zgodba: »Je imel Bog kaj z nastankom sveta?«. Kandidat pogrne: »Človek pride v leta, ko lahko nekatere stvari pojasni samo metafizično, nekako z božjo previdnostjo«. Halo, »homo metaphysicus« postaneš z leti? Ali po Predinu »bolj star bolj nor?« In Bog se z njimi naseli vate? Zelo čudna trditev tudi za vernika. Nadaljevanje bo pokazalo, da Türk še ni dovolj star. Nadaljuje namreč takole: »Vprašanje o obstoju Boga imam za resno vprašanje, s kateri se mora vsakdo ukvarjati pri sebi.« Hudo, kaj je potem Bog privatno eden ali za vsakega posebej, je dostopen diskurzu, se o njem ne smemo ali ne moremo pogovarjati? Apofatizem, mistika? Nadaljevanje je kvazi vzpodbudno, Türk namreč meni: »Vzgojen sem v duhu evolucijske teorije in znanstvenega tolmačenja sveta, ampak verjetno je za njim še metafizična realnost, ki je še ne poznam v celoti in o kateri bom moral še razmišljati.« Tako, vzgoja pač ni bila dobra, treba bo najti pot do te druge realnosti. Treba bo še misliti.

9.    Dve vprašanji, v drugem odgovor na prvo: »Je Slovenija po nacionalnem značaju bolj liberalna ali bolj konservativna?« Türk: »Mislim, da je Slovenija še vedno precej konservativna.« Tako zatem vprašanje: »Je poroka izključno zveza med moškim in žensko?« In odgovor: »To je tisti model sožitja, ki je meni najbližje.« No, konservativen značaj prvaka levice, da ne govorimo o modeliranju soproge.

10. »Kakšno vlogo bo igrala vaša žena, če boste izvoljeni?« Odgovor: »Igrala bo vlogo soproge predsednika republike.« Gotovo, smo se že bali, da bo odgovor »Igrala bo vlogo Barbare Miklič Türk.«

Ja, to je ta predsednik, ki združuje. In ki boleha za pahorjanskim sindromom brisanja razlik, nedoločenosti, partnerstva, tretje poti. Načina, kako se iti politiko brez politike. Zato je vprašanje o tem, zakaj v Sloveniji nimamo levice, počasi že mogoče zamenjati z vprašanjem: kdaj se bo našel kdo, ki se jo bo šel zares? Koalicija in desnica, SD, LDS in Zares ne kažejo te volje.

Naslov vestičke Dela je redundanten in hkrati simptomalen. Pahor se že leta pripravlja na prevzem oblasti, ta fantazma vodi vsako njegovo (narcististično) stališče, ne le zdaj, ko ankete kažejo izjemno podporo. Kar sledi, je uspešna poroka Pahorja z Janšo. Še enkrat. Fantazma, ki omogoča, da se Pahor vidi kot Janša. Vmes smo kakšno izjavo še izpustili, pa vendar ni presenečenj v nobeni novi:

»Vzorec političnega obnašanja je tisto, kar meče temnejšo luč na dobre dosežke sedanje vlade,« pravi predsednik SD. Skratka, treba je popraviti oliko, pa bo bolje.

Pravzaprav je napoti le olika in ta se skriva v zmernosti: »V SD bodo ohranili zmernost do konca mandata, ne glede na to, ali bodo deležni napadov. Le z zmerno politično držo je mogoče ljudi prepričati, da smo prava alternativa«.

Še en napor, torej, le poguben vzorec neolikanosti je treba preseči: »Napoved drugačnega vzorca političnega obnašanja obstaja. Ne znam si predstavljati, da se to ne bi zgodilo; pri tem bom vztrajal, to bo tudi zapisano v alternativnem vladnem programu. Potem bo na nas, da dokažemo, ali smo sposobni v mandatu 2008-2012 ta za Slovenijo poguben vzorec presekati kot gordijski vozel ali pa smo znova postali ujetniki neke skušnjave, da razumemo zmago na volitvah kot plen, ki si ga koalicijske stranke razdelijo med seboj in vladajo. Glede tega sem odločen, za to sem pripravljen zastaviti svoje ime in ugled stranke, ki jo vodim, da naredimo pomemben poskus za Slovenijo.«

Redukcija nerazumevanja politike na bonton in kulturo, dedemokratizacije na nezmernost in vzorce obnašanja je nevarna. In ponuja jo Pahor. Celo več, tisti, ki so olikani, so avtomatično »odgovorni, zreli in strpni«. Še ena nevarna simplifikacija, ki ga lahko zmore le politični zaljubljenec. Pahor znova ponudi zvestobo Janši, till death do us part:

»Različni pogledi na probleme, ki jih vlada obravnava, bodo predmet različnih diskusij, soočenj in mnenj. Ne zdi pa se mi prav, da bi opozicijska stranka z interpelacijo med predsedovanjem Evropski uniji zaposlovala vlado.«

O ljubezni smo že pisali, a brez začudenja nad njo ni mogel niti odgovorni magodelovec dr. Janez Markeš, ki je prešteval golobe miru. Zamislite si torej, da nas jeseni ali naslednje leto čaka še kaj hujšega od interpelacija ministra. Denimo, da razkrijejo dokumente o dogovorih za incidente med Janšo in Sanaderjem. Pahor bo svojega partnerja znova branil pred vsiljivo opozicijo. Kot vodja opozicije! Zanimivo bo slišati argumente.