O »cikličnem« argumentu svobode medijev: Janševa manipulacija
30.08.2007 ob 21:24Vlada in Janša na kritike o obvladovanju medijev zelo rada odgovarjata s cinizmom. Včasih je cinizem odkrit, včasih je »argumentacijski«. Naj pojasnim.
Večkrat izražena predpostavka vlade je, da z mediji v Sloveniji ni nič narobe, saj vendar lahko pišejo o tem, da je z mediji nekaj narobe. Domnevno uspešen miselni dosežek, tako rekoč argument, je seveda butast: reči, da so slovenski mediji svobodni zaradi tega, ker lahko izvemo, da so nesvobodni, je resno podcenjevanje razuma. Predpostavlja namreč neko nulto stopnjo cenzure, v kateri bi ta bila maksimalna. Šele v situaciji maksimalnega nadzora in cenzure bi seveda ne mogli prebrati ali slišati, da vlada medije nadzira. Iz tega, da takšna stopnja ni dosežena, pač še ne sledi, da cenzure in nesvobode ni.
V aktualnem (in hkrati cenzuriranem!) primeru poziva Blaža Zgage, katerega recepcija v Sloveniji kar sama po sebi dokazuje, kakšno stanje imamo, je famozni Valentin Hajdinjak znova ponovil vajo v tem, čemur bom rekel »vladin ciklični argument o novinarski svobodi«:
Tiskovni predstavnik Valentin Hajdinjak nam je pojasnil, da “verodostojnost trditev novinarja Blaža Zgage, ki naj bi jih zapisal v omenjenem pismu, najbolj nazorno demantirajo prav dejanja novinarja samega”.
Hajdinjak pojasnjuje, da je ravno v demokratični družbi, kjer je zagotovljena pluralnost mnenj, mogoče svobodno izražati svoja osebna mnenja in nenazadanje tudi izrekati neke pavšalne obtožbe, o katerih lahko nato vsi mediji svobodno poročajo.
Tule. Hajdinjak torej, kot že rečeno, jemlje za dokaz medijske svobode samo možnost, da je Zgaga sploh uspel narediti svoje dejanje, tj. napisati (ali odposlati) pismo. Oziroma obvestiti javnost. Pravzaprav je njegov argument poštarski: dejstvo, da je Zgaga uspel obvestiti Evropo, dokazuje kvečjemu, da imamo svobodno pošto, ki je odpremila njegovo pošto v tujino. Piarovčeva izjava implicira še nekatere druge konsekvence, ki pa jih na tem mestu raje pustimo ob strani. Poglejmo si namreč še izjavo Janše, ki potrjuje utečeno rabo »cikličnega argumenta«. Naj spomnim, da je ta izjava nastala približno ob istem času (30. 8. 2007 ob 13.30), kot je nastala Hajdinjakova. Ker v njej Janša ničesar ne ve o Zgagovem pozivu, so možnosti tri: bodisi laže bodisi ve manj od svojega piarovca bodisi ga je piar obvestil o Zgagovem pozivu po tiskovki Janše in pred izjavo Hajdinjaka. Izjavi sta si namreč po logični strukturi preveč podobni. Janša pravi tole:
GREGOR TREBUŠAK (KANAL A): Kako vlada oziroma vi komentirate pisanje novinarja Zgage, ki omenja, da vlada omejuje svoboda medije?
PREDSEDNIK VLADE JANEZ JANŠA: Prvič slišim za takšno pisanje. Zdaj osebno, če sem malo ironičen, pa mislim, da je stanje še slabše. Vlada kontrolira vse medije in tem medijem naroča naj pišejo o tem kako vlada kontrolira vse medije.
Tule. Kot da bi se v kabinetu vlade zabavali s prebiranjem starogrških paradoksov (ki so jih bolj slabo razumeli). Standardni Janšev cinizem (ne ironija!) je popoln: dokler mediji pišejo o tem, da vlada kontrolira vse medije – želi povedati avtor -, pač ni mogoče trditi, da vlada kontrolira (vse) medije. V prvi potezi torej premier znova absolutizira oz. kvantificira medije (poudarek je na vseh medijih), potem pa izpelje domnevni logični nesmisel. V premisi torej podtakne neresnično kvantifikacijo in uspešno (skozi ironijo, itd.) zavrne sklep. Odveč je povedati, da vseh medijev pač ni mogoče pokoriti. In to je tisto, verjetno, za kar se zdi, da gre avtorju tako na živce.
Janševa izjava seveda ne pove ničesar. Je zgolj mizerna obramba pred očitki. Še zlasti pa je njena raba cinična v situaciji, ko slovenski mediji sploh in zares ne poročajo o primeru Zgaga. Doslej je to od večjih medijev storil le MMC na portalu RTV (glej tule). Torej sploh ne drži, da »vsi mediji pišejo o tem, da vlada kontrolira medije«. Prav nasprotno! Druga, ne cinična, temveč še perverzna poteza poziva Hajdinjaka in Janše pa je tako rekoč nezavedna. Kar ju namreč muči je natanko ta popolna kvantifikacija tistega »vsi mediji«. Simptomalno je, da se postavljata v perspektivo tega, da je v medijih še mogoče svobodno govoriti. Kar pomeni, da ju situacija ne skrbi (vse dotlej), dokler je v SLO še vsaj en medij (ali blog, denimo), kjer se lahko pove, da so slovenski mediji nadzirani. To je tista možnost, s katero se kot edino ubadata. Pravzaprav ju ta medij skrbi, a jima pač pride prav kot domnevni dokaz, da so slovenski mediji avtonomni in demokratični. Pa niso.
P. S. Zgornja karikatura je vzeta iz Prague Post.