Arhiv za September, 2007

Grimsovo sovražnogovorno pravljičarstvo

30.09.2007 ob 12:57

Malo možnosti imata prihodnja stranka Zares in Matjaž Hanžek, da uspeta s svojo zakonodajno pobudo o kvalifikaciji sovražnega govora za kaznivo dejanje.

Kdor si bo zavrtel tale filmček na Vest.si, kjer nastopa poslanec Branko Grims, bo videl, da je pojmovanje političnih in drugih konceptov človekovih pravic pri nas povsem idiosinkratično in poljubno. Njemu, Grimsu, namreč sovražni govor pomeni, če se nekdo ne strinja z njim in njegovimi (politično)-strokovnimi pogledi. Sancta simplicitas.

Ceterum censeo Grims esse delendam, bi lahko rekel. Ampak nisem in ne bom, to bi bil seveda sovražni govor. In prevelik poklon izbrisanim, katerih »zaščitnik« je.

  • Share/Bookmark

Leti, leti, leti… tako imenovani medijski strokovnjak

27.09.2007 ob 17:56

Sproščeni diskurz je v Sloveniji že čisto opešal, zato pa rad znova oživi, ko se njegovi junaki spominjajo slavnih bitk iz ne tako davne preteklosti. Heroji novega zakona o RTV, predvsem tandem Branko Grims – dr. Vasko Simoniti, niso nobena izjema, kvečjemu garancija za retorično plitkost.

Referendum o novem zakonu o RTV si bomo zapomnili po neverjetni intenzivnosti abotnosti, arogance in sprenevedanja. Po dobro delujočem stroju, ki lahko sprejme vsak zakon in zmelje vse pred sabo. Medijska stroka, domača in tuja, ni veljala nič, bila je takoimenovanizirana. O tem postopku smo pisali tule, tule in tule.

Zato je, jasno, Simonitijevo ministrstvo in verjetno on osebno obudilo taisto zlajnano diskreditacijo ob odzivu dva dni nazaj. Na obtožbe o politizaciji je namreč odgovoril:

RTV Slovenija še naprej ostaja institucionalno in uredniško samostojen javni zavod, kljub pavšalnim in z dejstvi nepodkrepljenim vsakodnevnim obtožbam nekaterih tako imenovanih medijskih strokovnjakov…

Zabavno še zlasti zame, ker sem prav dva dni pred tem v Delov poštni predal odvrgel pisemce, v katerem hvalim odločitev za objavo zapisa dr. Marka Milosavljeviča in ob tem jasno zapisal: »tako imenovanega medijskega strokovnjaka«. No, čez kakšen dan bomo videli, če ga bo Delo objavilo, a za vsak slučaj ga pripenjam. Če ne bodo imeli časa ali prostora, ker ravnokar podpisujejo peticijo zoper cenzuro, bom še razumel.

PP 29

Odmev na zapis dr. Marka Milosavljeviča

Delova Sobotna priloga, 22. 9. 2007, str. 14-15

Strinjam se z zapisom »tako imenovanega strokovnjaka«, dr. Marka Milosavljeviča, o več kot le otipljivo nevarnih posledicah uveljavitve novega zakona o RTV, kot jih lahko retrospektivno preštevamo ob drugem letu referenduma. Rad bi pozdravil odločitev urednikov Dela za objavo tega kritičnega prispevka, saj si ga v tem časopisu še nekaj mesecev nazaj nekateri nismo znali najbolje predstavljati.

Čeprav nam akterji zakona še zmerom vladajo in niso niti za korak pripravljeni priznati svojih zmot, bi kot svež član programskega sveta, ki je nadomestil že obupane svetnike, želel opozoriti na nesrečno okoliščino, da je v zadnjih dveh letih vlogo velikega zaveznika v igri mimikrije in sprenevedanja odigral prav niz provladnih medijev, ki je bolj ali manj hoteno varoval interese oblastnikov.

K sreči so zgode in nezgode okoli referenduma,  med drugim, bogato dokumentirane v zborniku Liberalne akademije pod naslovom Medijski mrk (širša javnost ga ne pozna; žal še en projekt medijskih cenzorjev). Brez dopuščanja poštene javne in strokovne razprave – obeh, resnici na ljubo, že v kali zavrnjenih v ošabnem stilu avtorja zakona in vladajoče elite – je bila zakonu politična zloraba tako rekoč položena v zibelko.

Delovanje javnega zavoda lahko legitimno presoja in usmerja najširša slovenska javnost. Na državljankah in državljanih je, da se končno odločijo, ali jih argumenti  »tako imenovanih strokovnjakov« in vedno obširnejša evidenca o pravilnosti njihovih ugotovitev tudi prepričajo. Če so jih ali jih bodo, potem bodo dali prav tistim, ki trdimo, da je treba zakon čim hitreje zamenjati. Za to, da bi državljane prepričali, pa seveda potrebujemo medije, ki jim resnice o stanju v RTV hiši in usodah njenih novinarjev ne bodo prikrivali.

  • Share/Bookmark

Elka Strojan na čelu neznanih temnih sil

20.09.2007 ob 20:38

Hudo je, hudo. Temne sence se zbirajo nad SDS, zarote in spletke živijo kot že dolgo ne. Afera s prisluškovanjem Janši je za es-de-esovsko pamet tako rekoč naravni humus. Dlje kot traja, bolj je navdušena. Le kdaj bi se paranoik počutil bolje, če ne tedaj, ko izve, da mu prisluškujejo! Torej je vendarle res, sledijo nam!

Do konca razvneto bujno fantazijo es-de-esovskih protagonistov otipljivo dokazujeta dve recepciji. Prva je poslanca Tanka tenkočutnost: »sistemsko organizirana zarota SD«, je dejal, ki jo kuje Pahor in še kdo, kajti »vse trditve, ki jih je Rop izrekel, Kumer stalno ponavlja, Pahor pa se neuspešno poskuša umakniti iz zadeve.«

Neprijatelj nikada ne spava. Njega čemo prepoznati po podočnjacima. Ali kot je povedal Pavel Gantar, predsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb, ki poskuša preveriti resničnost Ropovih navedb, je

»SDS stranka, ki verjame, da je svet ukrojen po neki veliki zaroti, ki jo vodijo neznane temne sile«.

Pahorjeva reakcija v igri, ki ji zdaj dnevnovariabilno pravijo »dragi A, dragi B« (šur, že začetna »dragi Borut, dragi Tone« je pač bila čista patologija), češ naj Tanko dokaže zaroto, je po svoje smiselna, psihološko pa vendarle bizarna. Komičnost benevolentnega postopanja je namreč očitna: če je Gantar jasno predpostavil, kaj si misli o temnih silah in glavah, ki jih gostijo, Pahor dopusti možnost njihovega obstoja, a zahteva dokazno gradivo zanje. Predpostavi torej, da paranoik ni nujno paranoik ali/in da se bo  zlomil (in posledično opravičil), ker ga menda ne bo imel. Kakšna zmota, kakšno naivno pričakovanje. Celo več, od premierja zahteva, ironija gor ali dol, nekaj nemogočega:

»Janša se mora odzvati na obtožbe o zaroti in ukrepati.«

Vzeti jo zares in klicati k ukrepom proti sebi? Že mogoče, da je takšen preobrat retorično učinkovit, ker lovi Tanka v njemu lastno past. Ker po tihem ne le upa, temveč celo suponira ali ve je to, da bo paranoična stran pač pripoznala bedo svoje skisane imaginacije in da bo z »neukrepanjem« priznala, da zarote ni. Takšna gesta je »zdrava« za neparanoika in stranskega opazovalca, ni pa terapevtska za tistega, ki mu je namenjena.

Zato ni bilo presenečenje, ko si je danes (20. 9. 2007) znova našla novo žrtev. Mnenje Kosove komisije za preprečevanje korupcije o policijskem nadzoru družine Strojan je še en es-de-esovec, Jožef Jerovšek, jadrno označil za nezakonito, komplota pa obtožil temnih sil, ki romsko družino pošiljajo iz enega v drug konec Slovenije; ko jim gre za nohte, pa naravnost v Ambrus:

»Denar je bil porabljen z jasnim namenom zlorabe v politične namene. Isti dan je prišlo do selitve dela družine Strojan iz Roj v Ambrus, kar kaže na časovno usklajenost in projektno koordinacijo poskusov ustvarjanja kaosa in destabilizacije politične situacije v Sloveniji.«

Neprijatelj nikada ne spava. Specialan rat, koji se vodi protiv Slovenije i SDS, vodi se iz Ambrusa. Elka Strojan jest generalpukovnik koji koordinira haos. Naravno da nije sama. U pozadini kriju se tamne sile.

  • Share/Bookmark

Slovenija ponosno odpira meje, a zapira meje (ceste) za cigane

16.09.2007 ob 10:37

Današnji nedeljski pregled slovenskih vestičk prinaša bizarnost. Prva vest govori o odprtosti v Evropo in ponosu:

»Lahko smo ponosni, da smo danes del evropske skupnosti narodov in da lahko brez strahu za svojo prihodnost odpiramo meje vsakomur.«

Je rekel Igor Bavčar 16 let po vojni za Slovenijo, ko so v Parku vojaške zgodovine v Pivki odkrili spomenik slovenski osamosvojitveni vojni.

Druga vest govori o stari zgodbi: ustavljanju družine Strojan, omejevanju njihovega gibanja in kršitvah ustavnih pravic. Greš v trgovino, a nikoli ne veš, če boš prišel domov:

»Potem ko se je skupina trinajstih Romov v četrtek popoldan iz svojega začasnega prebivališča Roje vrnila na svojo zemljo, postavila šotor in zakurila ogenj, je Policijska uprava Ljubljana v skrbi za njihovo varnost, v skladu s členom 39 a Zakona o policiji, omejila gibanje od križišča za Dečjo vas do križišča za Korinj. Včeraj so se nekateri Romi z avti odpeljali v trgovino, ko pa so se želeli vrniti, so jim možje v modrem to preprečili.«

Res smo lahko ponosni na takšno odpiranje meje (in cest) vsakomur!

  • Share/Bookmark

Neverjeten blef Barbare Brezigar

14.09.2007 ob 00:44

Človek takšno sprenevedanje težko pogoltne. Ravnokar poslušam posnetek, kako Brezigarjeva uvede dvojna merila glede tega, kako ravna vrhovno državno tožilstvo tedaj, ko se nanj naslovijo.

Prvič ravna takole: če se nanj naslovi varuh človekovih pravic, potem je brez veze. Njegova prošnja ima status neobveznega pisma. Matjaž Hanžek bi se moral vendar nanjo obrniti tako, da bi vložil kazensko ovadbo, če želi, da ga bodo resno jemali in preiskali navedbe.

Drugič ravna takole: če se nanj naslovi kdo drug in če kaj piše v medijih, to velja, kot v tem primeru, za »glas o kaznivem dejanju«. Tule je zgodba po tistem, ko jo je v medijih sprožil Hanžek, češ da družino Strojan policija nadzira nezakonito. Pisal je Brezigarjevi, zgodilo se ni nič. Takrat, februarja letos, se je vrhovna državna tožilka branila:

»Ob upoštevanju navedb omenjenega časnika ter dejstva, da je izjavo o policijskem nadzoru podala informacijska pooblaščenka in da ta izjava izhaja iz policijskih zapisnikov, je Brezigarjeva odredila, da te navedbe “smatramo kot glas o kaznivem dejanju«.

Ja, še pomnimo, tovariši. Takrat je šlo za to, da se utiša Hanžka, da se ga delegitimira:

»Vrhovna državna tožilka je po preveritvi navedb in zapisov policijskih dnevnikov odgovorila, da niso zaznali sumov kaznivega dejanja, kot tudi ni podatkov, da bi šlo za kakršne koli prikrite preiskovalne ukrepe. Ob tem je Brezigarjeva še poudarila, da v tem primeru ni šlo za kazensko ovadbo, temveč le za dopis, v katerem je Hanžek povsem korektno spraševal, kako takšno situacijo ocenjuje državno tožilstvo.«

Brezigarjinina bleferska igra temelji na pravno nori tezi (dve verziji, ena šibkejša, druga močnejša, obe v mejah norosti):

a.     1. Tožilstvo ukrepa le, če nekdo »pravilno« vloži kazensko ovadbo, samo po sebi nima pristojnosti in je nemočno

b.    2. Tožilstvo lahko zazna sum kaznivega dejanje zgolj, če je (pravilno) vložena kazenska ovadba.

Dodatna norost je ta, da Brezigarjeva zazna »glas o kaznivem dejanju« v zapisu časopisa in izjavi informacijske pooblaščenke, v varuhovi pa ne. Varuh je namreč prav tako sam vpogledal v policijske zapisnike, na to dejstvo se je tudi skliceval! Kje je tu potem razlika, ki bi rezultirala v različnem postopanju?

Včeraj (14. 9. 2007) pa je tožilka ponovila zgodbo o tem, kaj da je prejela od Hanžka in zakaj je temu primerno postopala. Tule je transkript, vreden učenja na pamet:

»Prejeli smo pismo, v katerem nas prosi, ali smo zaznali znake kaznivih dejanj. Če bi vsako pismo obravnali kot kazensko ovadbo, potem bi bilo teh kazenskih ovadb kar tisoče in tisoče več, kot jih je dejanskih. Tako da to ne dopušča nobene možnosti, da bi šlo tu za kazensko ovadbo. Šlo je za vprašanje in varuh je dobil odgovor. Kasneje, ko pa se je pojavilo v medijih, da naj bi se policija ukvarjala s povsem intimnim življenjem družine, takrat pa smo to zaznali kot glas o kaznivem dejanju in takrat pa smo odreagirali in zadevo v celoti preverili in tudi o njej v celoti odločili, tako da ni več o čem odločati, tožilci smo odločili v okviru svojih pristojnosti in dokler bom tožilka jaz, bomo to tudi počeli.«

Če pustimo ob strani kontekst diskvalifikacije Kosove komisije in mnenja Pravne fakultete (o tem kdaj drugič), nekaj ugotovitev v ne-tako-ironični parafrazi, za drugega ni moči:

Varuh je eden izmed tisočih, nič več nič manj. Sam si je kriv, ker ni vložil kazenske ovadbe. Če zgolj sprašuje, se pač ne bomo poglabljali, ni časa. Če kaj piše v medijih, je pa to nekaj drugega. To je resno, ne tako kot varuh. On je neresen. On ni prinašalec glasu o kaznivem dejanju. On je … on je nestrpen.

  • Share/Bookmark

O ljubezenskem trikotniku Pahor-Janša-Sanader in odvečnem očividcu

3.09.2007 ob 09:48

»Če bo kdo ponovil enake laži, bo doživel enako usodo kot tisti, ki je to izrekel prvič (premier o neresničnih izjavah in vloženi tožbi zoper poslanca Toneta Ropa; vir: TV klub na Pop TV).« Prav je, da premier ponavlja, da bo na sodišču sankcioniral laž. Spektakel, ki se obeta, bo nekaj posebnega. V politični areni, tem privilegiranem mestu relativne resnice, enačenja resnic z lažmi in obratno, se končno obeta čista bitka, v kateri bomo sekundanti državljani. Le zato, ker bodisi je res, da sta Janša in Sanader naklepala incidente v Piranskem zalivu, bodisi ni res; zaradi enostavne faktične resničnosti, bo padla glava bodisi Janše bodisi Ropa. Užitek je maksimiziran, zakaj redko se zgodi, da bi politiki bili prisiljeni govoriti resnico in običajno jo morajo le pred sodiščem. Še večji je, ker bo to gladiatorska vojna z zgolj enim preživelim. Nič čudnega, da v včerajšnjem TV klubu premier ni želel jasno odgovoriti na večkratni izziv novinarja, češ to bo bitka na nož. Raje je zapretil s tožbo tistim, ki bi laž ponavljali.

Seveda v zgodbi okoli Sove nič ni čisto. Ni jasno, denimo, zakaj se je za realizacijo tožbe Janša odločil šele dobra dva meseca in pol po Ropovi izjavi o režiranih incidentih. In to natanko v trenutku, ko je »premestil« direktorja Sove, Šinkovca. Dnevnikov karikaturst Franco Juri je bil tu znova odličen: na njegovi upodobitvi Sova raportira Janši v stilu »Gospod premier, zdaj smo končno počistili z dokumenti in lahko vložite ovadbo!«. Ja, takšen zlonameren sklep se poraja sam po sebi. Ni jasno, denimo, zakaj je ravno zdaj moral Mag poročati o tem, da sta se Janša in Sanader res pogovarjala, vendar sta zgolj umirjala napeto situacijo med državama. Pred tem, med številnimi zanikanji, nam te informacije premier ni privoščil. Nikoli ni dejal: »Res sva se pogovarjala, ampak ne o režiranju incidentov«. Zdaj je nenadoma, sinhrono z vloženo ovadbo, odpustitvijo Šinkovca, velikim časovnim zamikom in »odkritjem« Maga, priplavala na dan prav ta informacija. Res veliko naključje!

Seveda ne vemo, kdo ima prav, Janša ali Rop. In vedeli bomo le, če bomo dobili predse verodostojen dokument, ako ima prav slednji. Vprašanje je, če ta še obstaja, če seveda je obstajal. Učinki Ropove izjave pa so vendarle tektonski. SDS se na veliko zaletava v Pahorja, ker je menda omogočil takšno velediskreditacijo. Teorija zarote veleva, da Ropova gesta ni naključna, temveč za njo stoji cela Ropova stranka, SD. Po tistem, ko so v SDS uspeli »zdemonizirati« LDS, je zdaj pač na vrsti politično majorna SD. Po istem scenariju. Ali kot pravi Tanko o aferi: »Gre za sinhrono delovanje pod majoriteto SD.«

In kako se brani Pahor? Ropovo izjavo pač obžaluje. Celo več, trdi, da tudi Rop izjavo obžaluje. Ali kot pravi: »Oba sva izjavo obžalovala, vi veste kako je do te izjave prišlo.« Nakar v Odmevih 16. avgusta še nadaljuje: »Bržkone ta izjava nikoli ne bi smela biti izrečena, tudi če je resnična. Če je prejemnik zaupnih informacij, mora ravnati v skladu z občutljivim gradivom.«

Pahor torej meni, da bi moral Rop molčati. Zakaj, kako dolgo, za koga? Saj je vendar molčal dve leti in pol in so mu to tudi očitali. Če nima dokazov, potem bi pravzaprav moral molčati tudi pred »pristojnimi organi«. Edini razlog molka, ki pride na pamet, je ta, da bi z zgodbo posredno priznal, da so Janši prisluškovali, s čimer bi priznal nezakonito ravnanje. Paradoksno je sedaj prav s situacijo na sodišču nastopila možnost za neposredno izrekanje resnice. Zato v strogem branju Pahor nedopustno apologetično brani Janšo ter zanika Ropa. Raje je kolegialen do prvega kot do drugega. Trditi, da »izjava ne bi smela biti izrečena, tudi če je resnična«, pač ne velja za vse možne situacije. Predvsem pa je interes javnosti, da izve, kaj je počel Janša v pogovorih s Sanaderjem poleti 2004 večji od zavezanosti bivšega premierja, da molči o zaupnih podatkih Sove vse do svojega groba. V tem oziru je Pahorjeva izjava znova ljubezenska (o konceptu glej prejšnje zapise). Kot da bi želel reči: res je, Janša, da si me varal (s Sanaderjem), ampak o tem sem pripravljen molčati bolj kot moj poslanec Rop. Družinska sramota naj ostane med nami. Ni lepo od njega, da naokoli trosi trditve o varanju, četudi so resnične!

  • Share/Bookmark