Sproščena Slovenija

V običajni situaciji se radi izgovarjamo, da je nekdo naše besede citiral ali interpretiral zunaj konteksta. Sklicevanje na »dekontekstualizacijo« je modno tudi v politiki. Če si (dobesedno) izposodimo zlizan in zaradi tega že skoraj neprepričljiv primer, je postopek takšen. Namesto

»Bedak pravi v svojem srcu: Ni Boga.«

lahko nekdo izven konteksta (Psalm 14, 2) citira in ponovi le

»Ni Boga.«

V tem primeru seveda želimo opozoriti na krivico in napako, ki se je pripetila avtorju (khm, Bogu). Aktualna SDS politika pa je »dekontekstualizacijo« izpopolnila celo na dva načina. Prvi je ta, da se npr. minister Simoniti izrecno in izjemno frekventno rad izgovarja na iztrganost iz konteksta, ki pa je, resnici na ljubo, ni bilo. Druga je, da npr. poslanec Grims izrecno rad uporablja trganje iz konteksta in se torej sam zateka v tovrstno varanje. Nekoč je vzel stavek iz poročila State Departmenta, ga povečal in z njim oblepil tri metre (!) stene za sabo, potem pa z njim dokazoval, da so slovenski mediji sužnji politike, zaradi česar so potrebni pluralizacije in depolitizacije. O tem več tukaj, o tem, da je včasih svoje laganje celo treba priznati, da bi se zaščitilo ministra Simonitija ob interpelaciji, pa tukaj…

Premier Janša se je zdaj spomnil še tretje možnosti sklicevanja na dekontekstualizacijo. Po njegovem so ga državljani seveda razumeli narobe, mediji pa zganjali gonjo proti Peterletu, ker menda sploh ni želel biti aroganten do ljudi, ko je trdil, da iz smetnjakov štrlijo štruce kruha. Klasično manipulacijo Simonitija in stokanje o »iztrganosti iz konteksta« je brezskrupulozno izpopolnil. Namreč poskušal je, kar naj bi bilo videti prepričljivo, navesti sam kontekst in ob tem upal, da mu bodo državljani nasedli. Sklepanje, ki je v sebi argumentacijsko zaključeno in se glasi »Iz smetnjakov v mestih gledajo štruce kruha, torej stanje (glede inflacije in standarda) ni tako zelo alarmantno« in zaradi katerega je bil deležen številnih graj, je želel zanikati in zatrditi, da je kontekst bil drugačen. Denimo takšen: »Iz smetnjakov v mestih gledajo štruce kruha, kar dokazuje, da v Sloveniji zavržemo preveč ton kruha; to moramo popraviti.« Beri naprej »

Kot običajno sobotno prebiranje Dela ni minilo brez razburjanja. Zanimive tendence uravnoteževanja (ja, končno navidezno pravega, Markeševega, ne več jančičevsko-janšističnega kova), za katere človek ne ve, kako in zakaj bi jim verjel, je med drugim zagrenil potret notranjega ministra v sobotni prilogi. Spisal ga je Peter Jančič. Nimam časa in krvavo se borim zanj, ampak vseeno sem ravnokar poslal izziv bralstvu pisem. Spodaj je, o morebitni neobjavi bomo pač govorili na glas.

Replika na zapis »General, ki so se ga narobe lotili«, Delo, 20. 10. 2007

Jančičev portret tedna notranjega ministra je čudežen. Malodane terapevtski. Bivši odgovorni urednik Dela ponovi svoje in tudi sicer široko ponotranjeno varanje glede Matetovih zaslug pri deportaciji družine Strojan: »Zgodba o prisili represivnih organov se ni obnesla, ker je ni potrdila romska družina. Za preselitev so se z ministrom dogovorili.«

Terapevtska razsežnost razlage je jasna, kajti oprati je treba občutek krivde pri vladi in množicah. Ob petstoglavi trumi domačinov, ki je takrat grozeče zahtevala odhod družine iz Ambrusa, nas namreč prepričuje v nekakšno dogovorjeno prostovoljno gesto. Spomnimo se takratnih besed romske deklice za TV Slovenija, ki je takole odgovorila novinarki na vprašanje, zakaj se mora skrivati: »Lahko nas ubijejo.«

Jančičeva sprevrnjena razlaga prisile se zoperstavlja vsem pravnim in socialnim definicijam. V bistvu je cinična, kot je bila že takrat. Podobna je izgovoru posiljevalca, ki od punce izsili pristanek na spolni odnos, četudi si ta tega ne želi. Razen tega se zoperstavlja tudi razlagi ministra. G. Mate je namreč ob obisku evropskega varuha Thomasa Hammarberga poskusil še s totalno terapijo. Po njegovem se je glasila: »Država ni preselila družine Strojan. Preselili so se sami.«

Seveda: bolje od laži o tem, da prisile ni bilo, je celo zatajiti kakršnokoli vlogo represivnih organov. Ker odlično deluje na počutje ministrstva in vlade in pomirja slovensko nacionalno substanco, kot ji pravijo. Resnično evropska izjava, prirejena za pogled Sveta Evrope. Strojanovi so pač odšli na počitnice. Najprej v Postojno, potem pa malce naokoli po Sloveniji. Pravzaprav so na dopustu še danes. In ker so cigani, takoalitako ne rabijo doma.

Skupaj z 50 podpisniki iz akademske sfere sem leto nazaj zahteval odstop ministra, ki so ga, tako kot danes, v bran jemali mediji. Še vedno menim, da je g. Mate ob asistenci premierja poglavitni krivec za najhujšo kršitev človekovih pravic v samostojni državi. Navzlic obrambnemu zatrjevanju pisca portreta, da so se »generala lotili narobe«.

Se vam zdi, da programski svet RTV Slovenija že dolgo ni zasedal? Tudi meni se. Junija so sejo napovedali za sredino septembra, datum so določili že maja, potem pa je g. Stane Granda sejo preložil na »prvi ali drugi torek v oktobru«. No, oba torka sta minila.

Kot sveži član programskega sveta se trudim po svojih močeh, a malo zaleže. Včeraj sem se odločil, da poslej vse svoje pobude in vprašanja vodstvu RTV pošiljam medijem. Zgodilo se je seveda, da mojega prvega pisma zaenkrat nihče ni povzel niti z besedico. Da je to znamenje provladnosti medijev? Nikakor. No, nič hudega, še pomnite Ruplove javne obljube, da vam bom pomagal objaviti vašo misel? Zato g. ministru puščamo ping na temle nepravem mestu, pošta pa bo romala tudi na njegov dimitrij.rupel@gov.si. Ne dvomim, da se bo minister strinjal glede ponavljajoče se zagate ob razpihovanju rasne nestrpnosti in hujskaštva na javnem zavodu in se potrudil z(a) objavo pisemca pri svojih prijateljih.

Cenzurirano – dare I say – pismo je spodaj.

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede oddaje na 1. programu TV Slovenija s predstavitvijo predsedniškega kandidata Zmaga Jelinčiča

Spoštovani,

v nastopu na TV Slovenija (oddaja »Predsednik za Slovenijo 2007«, 9. 10. 2007 ob 20.00) ste predvajali pogovor in predstavitev novinarja Vladimirja Voduška s predsedniškim kandidatom Zmagom Jelinčičem.

Med predstavitvijo so bili v oddaji predvajani vsi sporni posnetki nastopov Zmaga Jelinčiča v oddaji Piramida z dne 28. novembra 2006. Omenjena oddaja Piramida je pripeljala do vala protestov zaradi vzbujanja hujskaštva in rasne nestrpnosti, zaradi česar je, med drugimi reakcijami, odstopilo tudi več članov Programskega sveta RTV, vodstvo RTV Slovenija pa se je od teh nastopov ogradilo. Oddaja je še dodatno pridobila na slabem slovesu v javnosti in vodstvo je povabilo g. Jelinčiča v studio naknadno obžalovalo. Celo več, odločilo se je, da g. Jelinčiča ne bo povabilo v naslednjo oddajo, četudi so gledalci množično glasovali zanj, s čimer je kršilo pravila licenčne oddaje in zanikalo voljo ljudi. Po nekaterih podatkih oddaja iz istega razloga »distanciranja« vodstva RTV ni bila ponovljena, kar je običaj, prav tako pa nekaj časa (ali celo trajno) ni bila dostopna v spletnem arhivu na portalu RTV Slovenija.

Moj namen ni presojati ravnanja vodstva takrat, temveč danes. Zato želim vodstvu zastaviti zgolj eno vprašanje: kako je mogoče, da se je po nizu distanciranj od sporne vsebine z elementi ustavno in zakonsko prepovedanega hujskaštva in vzbujanja nestrpnosti zdaj vendarle odločilo, da »prepovedane« vsebine znova predvaja na TV Slovenija v tako delikatni oddaji, kot je predstavitev nekega kandidata za predsednika države? Mar ni s tem znova vzpodbujalo k nestrpnosti in zanikalo svojih poprejšnjih ravnanj?

dr. Boris Vezjak

član Programskega sveta RTV Slovenija

Priznam, slovenska strankarska scena lahko človeka le razjezi. Podpreti pri zdravi pameti človek ne more nikogar. O desnici ne bi znova, na levici pa je veselica: LDS se, slabo zaceljena in identitetno izgubljena, išče na napačne načine ali sploh ne, Zares je štartal z neverjetnim političnim naivizmom, ki od simpatizerja terja globoko samopodcenjevanje, SD pa nam ponuja neprebavljiva partnerstva, neobstoječe programe in predvsem nepogrešljivega vodjo, ki vedno znova sili na bruhanje.

Pahorjeva izumetničena retorična prenapetost in čista volja do (politične) moči se lahko komu zdita legitimni, vsaj dokler mu uspevata. Na temle posnetku so njegovi nastopi že zadobili, naj mi bog odpusti, rahle konture vzorčnih nastopov iz kakšnih zgodovinskih (ali sedanjih) posnetkov o totalitarističnih liderjih. Igra rok, žuganje in usmerjanje prsta, gibanje telesa, strumen pogled, povzdigovanje glasu in grozeča intonacija…. naj me kdo ustavi in potolaži, da gre zgolj za osebno averzijo!

Če sem prav razumel, so v SD predstavljali svoj alternativni program. Popravki zaželeni, ampak to so počeli že nekajkrat. Novost je bila v tem, da so pripeljali svojo ekipo strokovnjakov. Vse v redu in prav, toda kje je program? Iskal sem ga, našel ne. Objavili so oceno stanja z naslovom Slovenija danes, kjer mrgoli zanimivih ocen (»Jutri je tvoj dan! Ocenjujemo, da stanje ni rožnato, a tudi pretirano tragično ne.«)

Potem sem prebral in slišal, da ga bodo dali na mizo čez eno leto, tik pred volitvami! Festina lente, počasno hitenje v prihodnost. Če obstaja enačaj med predsednikom in stranko (nekatere posameznike pač cenim), potem se v SD že tretje leto sploh ne gredo politike, še manj opozicije. Gospod prireja tiskovke, na katerih javno sanja o svoji zmagi na volitvah. Govori zgolj o hitenju v prihodnost. In v stranki delajo svoj program tako, da ga najavljajo eno, celo dve leti pred volitvami. No, v resnici imajo le najave programa, a to jih ne moti.

SD živi od teh najav. Najavlja se, kaj bo storila, ko bo na oblasti, sedanjost ji je tuja. Vmes pa se dogajajo konkretne politične situacije, konkretne stiske ljudi, konkretne kršitve človekovih pravic: izbrisani, Strojanovi, medijska cenzura, politični prevzemi podjetij. In Pahor? Kot zmerom, je pri njem na prvem mestu ljubezen do Janeza Janše, zaradi katere je vse odpuščeno. Ali kot dvakrat z žuganjem (!) ponovi svoj »amigos para siempre«:

Tukaj bomo z Janezom Janšo nepopustljivi partnerji… nepopustljivi partnerji!

Ampak o ljubezni vselej vse dobro. Razlog: če so doslej v SD najavljali, kakšna mora biti prihodnja, seveda njihova Slovenija, je zdaj Pahor temu priključil nič manj kot lik klenega Slovenca, ki vse to zmore. Zadnja leta sem bil zelo pozoren, kako daleč nas bo pripeljala Janševa Blut-und-Boden ideologija. Koliko pigmalionstva si bo privoščila. Nekajkrat je bila blizu, recimo leto nazaj ob osamosvojitvi, ko je premier mlatil slamo o vrlinah in značaju Slovenca. Toda Pahor ga je zdaj prehitel. Že res, da ne riše slike generalno o Slovencu, govori pa o tistem, ki zmore in mora biti nov pahorjanec. Tako rekoč homo novus pahorianus.

Kakšen je ta človek, ta Übermensch? Kot je nekoč povedal že Lukšič, moraš ob njem stopiti proč, če si s svojo šibkostjo v napoto (»Zato pri prosil starejše kolege, da naredijo korak nazaj, potem pa jih bomo spet povabili zraven, ko bomo zmagali,« je približno na lanski konferenci naslovil starejšo tovarišijo). Pahor na zgornjem posnetku stori nekaj podobnega: homo novus je lahko le najboljši, kajti le najboljše je dovolj dobro za SD. Ali kot pravijo na RTV v nesojenem kodeksu v delu, ki ga zanesljivo niso mogli prepisati pri Banki Slovenije: »Naša programska odličnost temelji na spoznanju, da so še tako kakovostne oddaje komaj dovolj dobre za (naše) poslušalce in gledalce.« Najboljše je komaj dovolj dobro!

Če nismo najboljši v vseh sferah (!), pravi Pahor v svoji nemogoči zahtevi, si zmage na volitvah sploh ne zaslužimo (glej posnetek!) Drugič: »Vsi tisti, ki se ne čutijo dovolj močne….« naj stopijo stran. Skratka: le če si fit, v najboljši formi, lep in pameten, si rojen za zmagovalca. In s tem tudi vaša psihologija ne sme prenesti trohice luzerstva. Če ne veste že vnaprej, da zmorete, nikar ne hodite zraven. Kar poglejte si njega:

Tukaj vam naj povem, da je moja potrpežljivost na preizkušnji in naj vam takoj povem, da bom to preizkušnjo prestal.

Kakšna volja do samokontrole in neverjetna disciplina! Pustimo kontekst, ampak kako bizarna psihološka teza, ki je nemudoma spravila v totalen smeh bližnjo novinarko! Ker kakšna preizkušnja pa je to, če že veste za njen izid, ki vam ga jamči vaša predpostavljena omnipotenca? Bo homo novus to zmogel, saj je Pahor vendar zgolj eden?

Akademija dr. Jožeta Pučnika bo drevi ob 18. uri s podelitvijo diplom udeležencem slovesno sklenila delo svoje 14. generacije. Pri podelitvi, ki bo potekala v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, bosta sodelovala podpredsednika SDS Romana Jordan Cizelj in Milan Zver, ki bo slušatelje tudi nagovoril.

Tukaj.

Kakšno težo imajo diplome, sicer ne vemo, ampak vsaj malo pomenljivo je, da jim bo to pojasnil šolski minister. In kaj slušatelji počnejo v njej?

Akademijo so ustanovili z namenom kritičnega razmisleka o vprašanjih slovenske družbene in politične sfere, gospodarstva, kulture in drugih družbeno relevantnih področij.

V Akedemiji, kot so sicer neakademsko zapisali (ampak pustimo šolske malenkosti ob strani), predavajo sami znani obrazi: Dimitrij Rupel, France Cukjati, Jože Tanko, Vasko Simoniti, Andrej Bručan, Matej Makarovič.

Priznam, da je fino, da imamo ob letališču še akademijo dr. Jožeta Pučnika. Nasploh podpiram politično in kakršnokoli civilno družbo (ne pa tudi njene politizacije). V času njene takoimenovanizacije sploh, saj je še zlasti pomembno videti, kakšna je videti tista prava. Njihova. Nisem pa vedel, da lahko iz nje diplomiraš. In zato me status Pučnikovih diplom res zanima.

Nekateri mislijo, da ima avtor tegale sosednjega siol bloga obupen slog. Kakšno obupno pretiravanje, Dimitrij Rupel nima nobenega sloga (pač pa ima slabega avtor tegale). On pač piše zaradi pisanja, ne zaradi sloga. Vleče ga, da piše, malce skribomansko. Zato se v njegovo pisavo vpisuje zgolj čista, toda izpraznjena volja do pisanja, oropana forme in olajšana sloga. Zapisi sledijo premočrtnosti misli, so enostavni, skoraj brez odvisnikov, nekomplicirani in predvsem pripovedni. In najpomembnejše: velikokrat dobro plačani. Po zagotovilih ministrstva za zunanje zadeve je minister prejel na kolumno v Delu čez 400 evrov honorarja. Kar znese 800 evrov na mesec. Ampak zdaj tam ni več šefa Jančiča in zato tudi ne Rupla. Za SIOL, nekoliko logično blogovsko nadaljevanje, pravzaprav kar trajno rešitev problema, ne vemo.

Slog pisanja pri Ruplu torej ni kar tako enostaven, temveč je enostavnost rezultat pisateljskega gona. Gospod piše, da piše, ni toliko pomembno, kako in kaj. V tem smislu je njegovo početje prisilno in prav v tem tiči razlog podobnosti šolskemu prostemu spisu, tj. popreproščenemu pripovednemu stilu kakšnega osnovnošolca prvih razredov. Tudi ta vrti pero, ker mora pisati, recimo: »Zjutraj sem se vstal, se pretegnil in pogledal skozi okno. Čakalo me je presenečenje. Videl sem samega sebe. Stal sem na soncu sredi ulice, doma pa noč.« Tule.

Razlika je seveda v notranjosti in zunanjosti prisile. Osnovnošolca silita v ustvarjanje učiteljica oziroma sistem, zunanji minister pa ne rabi takšne palice. Prav to dejstvo vsaj malce razloži, čemu so se blogerji na začetku tako množično spraševali, ali je Dimitrij Rupel res njihov sobloger. Ne le zaradi politične pomembnosti, tudi zaradi slogovnih »domačih« značilnosti. Rojeni bloger, ki je pogrešil v svojem poslanstvu?

Na prvi pogled bi se zdelo, da ministra skribomansko poganja – in tole je zdaj ugibanje – prepričanje o dragocenosti njegovega mnenja in pogleda. Želja sporočiti ju bralstvu, da česa ne bi zamudilo. Pa ni tako, kajti odsotnosti sloga sledi še mlahava prezenca misli in argumentacije. Namesto kakšne »stream of consciousness« Rupla vodi plitkost mišljenjske napetosti – ko piše, pretežno navrže kakšno misel zgolj kot antipod neki drugi, ki jo je srečal ob asociaciji. A le zato, ker se je je spomnil, ko je pisal. Trditev je malo, argumenti niso v ospredju. Vsi, prvi in drugi, so omenjeni mimogrede. Odgovori so samoumevno predpostavljeni, manko zakriva s praznimi, retoričnimi vprašanji: »So Evropejci pripravljeni nanjo? Ali je Slovenija uspešna država? Je njena politika prava?« In če kaj trdi, ne zapiše, so to gotovo ruplizmi.

Kar Rupla vodi, je preprosto biti zraven. V pisanju, v politiki, v diplomaciji. Pravi, da piše o umetnosti. Kvintesencialna nepogrešljivost, brez-mene-ne-gre. Poza pričevalca, očividca, historja. In to nam želi povedati. Ali zapisati.