Arhiv za November, 2007

Čuden, nesramen in lažniv, toda kdo?

30.11.2007 ob 14:40

Takole sproščeno je videti, če ste član programskega sveta RTV. Če bi slučajno koga zamikala kandidatura. Besedilo je k sreči posnela novinarka Mladine Vanja Pirc, kajti priti do zvočnega posnetka seje je, tudi če ste svetnik, prava nočna mora. Majhen utrinek s seje 27. novembra letos. Težko bi ga komentiral, boste že razumeli…:

Granda: Dr. Vezjak, prosim.
Vezjak: Hvala za besedo, sem dolgo čakal.
Granda: Oprostite prosim, ko ste se javil, sem vas zapisal. Vzdržite se vaše nesramnosti, ker je imam dost. Nesramni ste …
Vezjak: Veste kaj, nisem nesramen …
Granda: Nič ne veste, nesramen ste! Jaz sem vas takoj zapisal, ko ste dvignil roko. Ne zahtevajte posebnega privilegiranega položaja. In se ne smejte nesramno!
Vezjak: Poglejte, jaz sem petkrat dvignil roko, tule levo, desno, na drugi strani sedijo priče, tako, da ne vem, kdaj ste mi vi zapisal.
Granda: Oprostite, jaz ne lažem. Vi lažete! Takoj sem vas zapisal … Ne poslužujte se še laži. Sram vas naj bo.
Vezjak: Mislim, da je tole malo čuden ton razprave.
Granda: Nič ni čuden. Vi ste čuden!

Novinarko je zanimala še kakšna izjava z vtisi z zadnje seje, pa sem jo zapisal. Zgornje in spodnje besedilo najdete v današnji Mladini:

Po moji četrti seji kot relativno nov član programskega sveta ugotavljam, da je moč svetnikov izrazito omejena. Pa ne le po poslovniku, statutu ali zakonu. Moje vprašanje o odstavitvi urednika Sandija Freliha je bilo gladko zavrnjeno, češ da gre za avtonomno kadrovsko odločitev direktorja radia. Vprašanji o tem, ali so novinarjem na RA SLO ukinili stimulacijo in glede tožbe novinarja Blaža Zgage tudi. Vse je bilo pojasnjeno v javnosti in vse to menda ni pristojnost sveta. Nič boljše je nisem odnesel glede zmanjševanja časa za zunanjepolitične oddaje, o čemer sem v pismu spraševal že dva meseca nazaj. Svetu ni težko kršiti poslovnika, v diskusiji nisi deležen odgovorov in pojasnil. Enako usodo je doživela moja poizvedba po zakonsko prepovedanem konfliktu interesov v primeru članstva dr. Gregorja Pivca, ki je vmes postal predsednik mariborske SDS, s čimer je hkrati član sveta in član političnega organa. Brez odgovora in znova kršitev poslovnika. Govorim zgolj o dogodkih z zadnje seje (no, eno pojasnilo sem le prejel). Moj splošni vtis je, da zdaj končno razumem, zakaj so iz sveta protestno odšli dr. Vlado Miheljak, dr. Spomenka Hribar in Tanja Lesničar Pučko. Odšli so zaradi premlačnega odziva vodstva na Jelinčičev sovražni govor v oddaji Piramida. Z današnje perspektive je to finesa nekega visoko moralnega dejanja. Vmes so finese postale nefine, Piramida je menda uspešnica, moralno pa je verjetno vztrajati v brezupnem političnem projektu, katerega zibelko je prvi zagnal edini oče zakona o RTV, poslanec Branko Grims. Podobno kot na volitvah: če se izločite in ne glasujete, ste dali glas tistemu, ki mu ga ne želite dati.

  • Share/Bookmark

Pakt s hudičem ali konec največje slovenske ljubezni

20.11.2007 ob 23:43

Politično ljubezen med Pahorjem in Janšo smo spremljali že dlje časa. Služila nam je za primer razvijanja istoimenskega koncepta s prostovoljnimi igralci. Toda zdaj je postalo jasno, da je pakta konec. Pravkar sem prebral zapis na Drugem domu, kjer avtor pravi, da je »vrag mrtev« – s tem misli na Janšo. Jutrišnje Delo bo poročalo o tem, da je sporazum o nenapadanju le mrtva črka na papirju in da je bil formalno mrtev že prej. Kot da bi gledali mehiško telenovelo. Pahorjevo spraševanje, ali je še v zakonu, je zato povsem odveč.

Ljubezni torej več ni, poročna pogodba, o kateri smo pisali, več ne zdrži. Kdo ga je torej biksal, kdo je skakal čez plot? Za Janšo kakopak Pahor. On je tisti, ki bi vodil državo iz fitnesa (zadnja minuta zapisa) in se tam družil z mladenkami. Nezvestoba, ki jo težko pogoltneš. Na tejle slikce se lepo in nežno objema celo z Bojanom Šrotom. Dobro poglejte ta obraz in pazite, kam je zaneslo njegovo desno roko. Kar je preveč, je pa preveč!

Seveda je bilo neverjetno, ko je predsednik SD začel z »Dragi Janez, dragi Borut« spraševati, če poroka in zaveze iz nje še držijo. Pa naj je pakt s hudičem ali zgolj pakt o nenapadanju. Ker resnična čustva težko pozabiš.

Vrag ni počival, kaj šele da bi bil mrtev. Še bolj je bilo bizarno, ko je svojega partnerja, tako rekoč ljubimca, Pahor moledoval, naj vendarle vztraja. Janša, ne obupaj! Ampak če ne gre, pač ne gre. Tudi najboljši, ustvarjeni eden za drugega, gredo kdaj narazen. Občutek, da ga Pahor preveč biksa, je premočan, paranoja partnerja je premočna. Zavist in ljubosumje, ta strup za prenekatero dvojno srečo! Razuma je še nekaj, toda odločitve ne more spremeniti niti močna želja prvaka opozicije, da vztraja v zvezi… Zanjo sta pač potrebna dva.

Res je, da državljani radi gledajo žajfnice. Morebiti je prav na ta način treba razumeti, zakaj drugi zakonec toči velike solze, ker mu prvi več ne izkazuje zadostne ljubezni. Včerajšnja dramaturgija je poskrbela za veliko suspenza in še več ga nas čaka. Na srečo se bodo rojevale nove politične ljubezni, na istem mestu bodo vznikale stare in usoda Slovenije se bo spet zavrtela v treh minutah dobre mehiške telenovele.

  • Share/Bookmark

Kako sem menda po pomoti branil Janšo

19.11.2007 ob 23:25

Sem želel – kar nekajkrat – poslati v Delo, pa sem se na koncu vseeno zaustavil. Kot vse kaže, je moja malenkost postala celo jeziček na tehtnici nemočnih ugovorov urednikov Dela po tistem, ko je bilo Delo po aferi Lukšič obtoženo cenzure. In to prav danes (!), ko je premier na veliko mahal s plahtami časopisa v parlamentu, da bi s tem mahanjem sebi kupil zaupnico. Ljudje, kakršen je Janez Markeš, so pač morali vedeti, da so s svojo antijanšistično spreobrnitvijo še dodatno na udaru svojega prejšnjega gospodarja. Če trenutno Janša pljuva po Delu, ker ga nima pod nadzorom, in če za te namene manipulira z domnevno cenzuro glede članka o Lukšiču – vse to v vlogi manipulativnega prepričevanja, kako on nima nobenega vpliva nad mediji! -, potem pač ne želim biti del te igre. Še zlasti ne, ker se mi podtika nekaj, kar nisem storil. Spodaj je kratka replika na današnji (19. 11. 2007) zapis v Delu, ki pa je nisem odposlal in jo objavljam na javnem blogerskem mestu zgolj zato, da se zavarujem pred morebitnimi kasnejšimi manipulacijami, ki sem jih bil ob isti zadevi že deležen (glej mojo polemiko z Markešem v zadnjih številkah Mladine). Sicer pa podpiram dejstvo, da blogi postajajo mesto javnega diskurza. V času cenzure je to itak izsiljeno.

»Pojasnilo Dela: cenzure ni bilo«

Novinar D. K. je na tretji strani Dela (19. 11. 2007) v pojasnilo glede umika spornega članka o »aferi Lukšič« zapisal naslednji stavek: »Celo publicist Boris Vezjak, ki mu kritika Dela ni tuja, je po Markeševem demantiju priznal, da zgodbe ni poznal in da jo je na raznih blogih nepreverjeno širil.« Bralce Dela bi rad obvestil, da je trditev povsem neresnična in nima opore v nobeni moji izjavi. Domnevnega »priznanja o nepoznavanju zgodbe« z moje strani nikoli in nikjer ni bilo. Predlagam, da si še včerajšnji novinarski privrženci gospoda Janše, ki se danes otepajo njegovih maščevalnih lovk, najdejo boljše alibije, ne pa da zlorabljajo moje ime. Sicer pa pozdravljam odločitev urednikov, da javno spregovorijo o razmerah (ne)cenzure v svojem časopisu. Drži namreč, da sem cenzuro v njem dokazoval in kritiziral.

  • Share/Bookmark

Usoda vlade in narodni izdajalci

18.11.2007 ob 11:19

Nastop Janše v tehle Odmevih (16. 11. 2007) bo ostal v spominu. Premier je tako zelo zlezel v kot in bil tako zelo defenzivno neprepričljiv, da je osupnil. Te dni se veliko dogaja, toda zapomniti si velja tri reči (no, takšen je vsaj naš hitri izbor).

Prvič, skoraj povsem spregledano (razen v očeh Gregorja Golobiča) je ostalo škandalozno pojasnilo Janše po vrnitvi s predporočnega potovanja na Kitajskem v tisti ormoški pocukrani epizodi 13. novembra letos. Bil je kratek, končal je z napovedjo možnega odstopa vlade, prvi stavek (!) pa se je glasil: »Naredili smo analize volitev. Rezultati so slabi.«

Imenujmo to za antidemokratični argument, ki se v parafrazi lahko glasi takole: »Če na volitvah ne zmagajo naši, potem so volitve slabe«. Pazite, celo na predsedniških in ne parlamentarnih volitvah!

Naslednja zapomnitve vredna impresija se je zgodila v omenjenih Odmevih. To pot Janša ni blestel z napačno argumentacijo, temveč z manipulacijo, ki temelji na izgubi stika z realnostjo. Janša, ki se je s Kitajske vrnil v nedeljo, 11. novembra, na dan volitev, nas je poskušal prepričati, da je njegova omemba morebitnega odstopa vlade bila posledica glasnih zahtev:

»Bili so močni glasovi, naj vlada odstopi… v sredo so tisti, ki so v ponedeljek zahtevali odstop vlade, naenkrat začeli govoriti, naj vlada ne odstopi…« Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Iz katerega filma jemlje slovenska Sophia?

12.11.2007 ob 08:37

Zadnje čase beremo z vso resnostjo, da je Eva Irgl »najlepša poslanka«. Nekateri časopisi nam takšno dejstvo servirajo z isto ravnodušnostjo kot denimo trditev, da je gospod Janša na obisku na Kitajskem. Najprej estetska opazka: retro-look Irglove, predvsem frizura, nesporno spominja na šestdeseta. Malce me zabava dejstvo, da bi poslanka kaj imela s Sophio Loren, ampak na tejle slikci ni daleč od vizualne podobnosti.

Drugih, nelascivnih podobnosti ni. V aktualni »vohunski aferi«, ki so jo desničarji ob asistenci RKC zmanipulirali do onemoglosti, bi morali razpravljati seriozno, tako rekoč akademsko. Saj gre vendar za univerzitetnike. V lovu na čarovnice, poskusih Berufsverbota, aktualnih odpuščanjih (dr. Andrej Fištravec je zadnji primer) bi se smeli upravičeno vprašati, ali je ideologija Janševega politikantstva zdaj agresivno potrkala še na univerzitetna vrata. Nimam časa, da bi preletel vse abotne argumente, ki se ob tem uporabljajo, toda osnovni vzorec je jasen: iz nečesa, kar od daleč spominja na denunciantstvo in vohunjenje, torej iz geste navidezne podobnosti, ki je podobnost kakšne Eve Irgl s Sophio Loren (zato smo jo kot analogijo tudi zastavili) se poskuša diskreditirati neko raziskovalno ali pedagoško početje in posledično njihovega nosilca. Nedokazano se predpostavlja, da je Lukšič politično instrumentaliziral svoje akademsko delo, čeprav je ravno ta očitek politično instrumentaliziran. No, Irglova je v svojem nastopu na dano temo znova »blestela«. Ampak izpostavimo zgolj en čudaški element pri tem.

Na posnetku Vesti (okoli 11 minuta), vrednem pregleda in kjer udriha proti domnevnemu vohunstvu, jo novinar vpraša, celo dvakrat:

Kako je lahko opazovanje ljudi kršenje svobode govora?

In Eva Irgl pravi:

Vsako neko tajno špijonstvo v takšni ali drugačni obliki je poseg v zasebnost in tudi omejevanje izražanja svobode. Tudi molk je včasih tisti, ki več pove in je poseg v govorno besedo.

Si tacuisses… no, ona ni molčala. Pustimo ob strani tudi to, da ima novinar prav, opazovanje pač po sebi še ni kršitev svobode izražanja. Kaj je namreč Irglova sploh povedala? Neumnost? Ne, nekaj hujšega, nekaj, kar se ne more za taj takega niti kvalificirati. Ker preprosto ni iz registra umnega in neumnega, ker je iz drugega filma. Kaj torej? Kakšna dekontekstualizacija neki, kakšen nesmisel, nekonsistenca, argumentativno varanje…. vsi ti opisi so odveč. Poslanki preprosto prileti stavek, ki je kvečjemu iz nekega drugega registra – kot da bi se strgal trak in bi ga zmontirali s kosom od nekod drugod. Ker če poskusimo racionalizirati stavek »Tudi molk je včasih tisti, ki več pove in je poseg v govorno besedo«, pri najboljši volji ni mogoče najti pametnega konteksta. Kakšen in čigav molk? Morebiti tisti opazovalca, po njenem »špijona«, ali vernika? Želi povedati nekaj takega kot: verniki ne morejo biti sproščeni in svobodno razpravljati, če je med njimi vohun? To je vse, česar se spomnim. No, celoten stavek je že po sebi nesmiseln, tudi če ga človek bere izolirano. Pravzaprav je meta-(ne)-logičen, onstran smisla, ker sploh ni jasno, kaj naj bi avtorica hotela povedati. In kot takšen seveda popolnoma nič ne prispeva h kontekstu, v katerega je kasneje postavljen. Če nesmisel postaviš v še en kontekst, ki je že v sebi v vlogi zatrjevanja nesmisla, dobiš kaj? Iz katerega filma jemlje slovenska Sophia?

  • Share/Bookmark

Moj Lojze

8.11.2007 ob 00:53

V tejle remek godlerifikaciji (7. 11. 2007) pregleda dnevnih vesti, kjer monthypythonovski satirični duh sploh ni več moteč, ker je sama vsebina slovenske realnosti vmes že postala monthypythonovska, Jure Godler pokaže na izsek peterletovskega pamfleta, ki ga krasi kolumnistka Urška Bačovnik. Vest na Vesti predstavlja zgodbo (prvič, drugič) o tem, kako je spremljevalka »mojega Janeza« obiskala Železnike in tam se je v dobrodelni akciji karitativne izpostave SDS med drugim slikala z Brankom Grimsom. Nakar so jo, praktično dobesedno, pred umazanimi rokami novinarjev ugrabile ženske telesne čuvarke. Vredno ogleda.

Hlipajoča in pretresena Urška daje vtis zbegane punce, ki želi pomagati. Toda ni ga hujšega kot zlorabljati čustva nemočne ženske. No, nisem se želel zaleteti in obsoditi nekoga, ki je morebiti pač dobrodelno razpoložen. Odkar sem pred uro dobil v roke Peterletov pamflet – čakal me je med časopisjem -, sem pripravljen razkriti svojo slutnjo. Kot vse kaže imajo prav tisti, ki stokajo, da se je gospodična začela ponujati v politično zlorabo. Njena pretresenost, njeno zardevanje sploh ni namenjeno nevajenosti kamer ali solidarnosti z žrtvami ujme, temveč je, domnevam, (tudi) posledica razrvanosti nekoga, ki ga imajo v lasti drugi in ga vodijo za roko, da bi realizirali svoje politične interese. Tu so dokazi.

Prvič, že na temle posnetku iste Vesti se je ugibalo, ali je gospodična Bačovnik zares spontano nastopila in razpravljala o svoji poroki. Bolj se je govorilo o tem, pa o »telesnih čuvarjih« (na koncu posnetka so trije!) na posnetku in seveda načrtovani inscenaciji. Bojim se, da je bilo obratno. Bačovnika ni prišla v štab Peterleta zato, da bi razpravljala o svojem poročnem slavju (to šele pride, verjetno), temveč da bi preprosto – prvič in torej načrtovano – nastopila v podporo Peterletu. Pomislite, on je bil dovolj dober razlog, da se prvič v podobi in besedi predstavi najširši javnosti!

Njen uvodnik v peterletovski pamflet to lepo dokazuje. Tekst, ki ga tu prebiramo, je namreč »plagiat« teksta, ki ga je »spontano« povedala v kamero tistega 21. oktobra ob izidu prvega kroga: Peterle je (1) eden očetov slovenske državnosti, (2) ima podporo številnih tujih politikov in (3) odlikuje ga pristna človeška toplina. Ti »trije ključni razlogi« so tudi edina vsebina kratkega besedila. 21. oktobra je očitno premišljeno naštudiran odgovor za kamero POP TV tekel takolel: »Za podporo sem se odločila sama in to iz treh glavnih razlogov….«, kasneje pa tudi priznala, da je volitve ravno ne zanimajo, če je že kdo ne prepriča, da jo morajo: »Lahko rečem, da pred leti nisem hodila redno na volitve, zdaj pa ….«.

Skratka, ker je Bačovnikova, kraljica slovenskih src, iste besede ponovila že v prvo, sta možni dve branji. Po prvem je imela pripravljen tekst za prvi nastop, ki ga je zdaj »kopirala« za pamflet. In tekst verjetno sploh ni bil njen… Po drugem je Urška bila v prvo spontana, nato pa je ponovila svoje originalne misli še za potrebe kampanje v uvodniku za pamflet.

Probabilistika pravi, da je zgodba tekla takole: Bačovnikova se ni sama odločila za nesrečni »coming-out« na Peterletovi sedmini, temveč je bila v to primorana. Ker njen nastop ni bil spontan, temveč dogovorjen, je bil takšen tudi okvir tega, kar mora povedati. Tj. če je bil nastop dogovorjen, je bila zagotovo v delu dogovorjena tudi vsebina tega, kar bo rekla. Ker je postala skriti adut kampanje, se je logično in smiselno pojavila tudi v Peterletovem pamfletu kot uvodničarka. Hkrati pa je začela skakljati po SDS-ovskih procesijah, kar poskušajo nekoliko omiliti s konteksti, ki vsaj malo spominjajo na dobrodelnost Matere Tereze. Urška Bačovnik torej s srcem in predanostjo dela za »mojega Janeza«, kar včasih pač pomeni, da mora biti njen tudi »moj Lojze«. A to je verjetno šele začetek njenega spoznanja, koliko ljudi moraš imeti rad in kaj vse moraš početi, da bi bil tvoj Janez tvoj.

  • Share/Bookmark