Arhiv za Januar, 2008

Distanca med dialogom in monologom

23.01.2008 ob 23:04

Tole zadevo spodaj, nanašajoče se na nedavni zapis na tem blogu, sem dva dni nazaj poslal v Delova sobotna pisma. Pa da vidimo.

Zagovor dialoga kot nedistance

Oženje formata ne oži miselne perspektive, temveč ravno nasprotno, hoče jo širiti, so mi kot naročniku sporočili z Dela. Zaradi tega je distanca med levim in desnim robom časopisa zame postala še bolj pomembna, prav takšna pa se je zazdela tudi spodaj navedeni avtorici. Kar sledi zato ni kritika urednikovanja, temveč opozorilo glede nehotenega vpisa neke spontane ideje, ki se mi zdi nevarna in je postala del sporočilnosti vsebine: »Kulturni dialog ni nekaj, do česar bi prišli z osmozo, marveč je dialog različnih kultur brez strahu pred medsebojno ogroženostjo. Kultura drugega ali drugi s svojo kulturo,« pravi Edvard Kovač, »ne pomeni nevarnosti, ogroženosti in še najmanj nasprotnika, ampak bogastvo, ki me plemeniti.« Tako je poročalo Delo 10. januarja letos. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Mi o ražnju, zajec v gozdu

18.01.2008 ob 21:20

rabbit.gif

Človek razume Pahorja, da naokoli kupuje ljudi. Človek razume ljudi, da se pustijo kupiti. Ampak vedno težje je razumeti človeka, ki se pusti kupiti Pahorju. S tem ko je Pahor danes kupil Gasparija, je virtualni predsednik vlade sebi kupil in na nepričakovan ogled postavil virtualnega podpredsednika. Dobro, že vemo in razumemo, zakaj: nekdo pač mora nekaj vedeti tudi o financah in gospodarstvu.

Kako razumeti nenadno virtualnost politike, virtualnost »nastavitev« ministrov in zdaj še podpredsednika? Kot čisti izraz patološkega narcisizma seveda. Ne v smislu, da se politika vedno bolj dogaja avansirano, da se vedno bolj dogajal virtualno, v drugem in predvsem prihodnjem času in prostoru, temveč da je vedno manj zavezana modusu realnosti razuma (ali vsaj poštene politične igre; o razmerju obeh, razumskosti in poštenosti, bomo kaj rekli na nekem drugem mestu). Vse ostalo bi bilo pretiravanje. Povsem dajem prav Lahovniku, ki me je danes za nameček še nasmejal: »Načeloma ni dobro pripravljati ražnja, dokler je zajec še v gozdu oziroma si ni dobro podeljevati medalj dva kroga pred ciljem

Misel poslanca Zares me je spomnila na Quina in njegov znani problem z »gavagaijem« v džungli. Ni šlo za raženj in tudi asociacija je zelo prosta, toda bil je zajec, zato poljuben prepis:

What you take for granted makes all the difference, and language takes a lot for granted. Willard van Orman Quine, the great American philosopher, recounted the story of the field linguist who studied a native tribe. Notebook in hand, the linguist followed the tribe’s hunters for the day. The hunters came upon a rabbit, and said to each other, gavagai.’ The linguist wrote gavagai = rabbit.’ But the linguist later realized (perhaps when the hunters came across a different kind of animal but used the same word) that gavagai’ may not mean rabbit. It may mean lunch. It may mean animal in general. Maybe gavagai’ was a command, like circle around behind it.’ The point is that you cannot grasp the meaning without knowing what the speaker takes for granted. That takes experience with the language and the culture.

V čem je podobnost med »gavagajem« in zajčjo obaro na praznem roštilju, če citiramo poslanca? V tem seveda, da Pahor misli, da je prepoznal zajca v tem, ko domorodec kliče »gavagai«. Zato si je ob svoji roštiljadi omislil še pomočnika peka. A žal še ne vemo, kaj točno je videl. On misli, da je zajca (zajec = mandatar), spet drugi ga svarijo, da mogoče zajec tu še ne pomeni kosila. Oziroma, kot pravi Quine, je to lahko le »niz slik zajca« ali »zbirka neodtaknjenih delov zajca« ali kaj tretjega.

Kako točno bi prevedli to, kar vidi Pahor, ne vemo. Živi pač v nekem virtualnem svetu, ki je s tem našim povezan le s točko javnomnenjskih raziskav. Da se obeta zajčja pojedina, zaenkrat razbira le iz njih. Da imamo peka in njegovega pomočnika, ki pridno vadita ob roštilju, bi nas moralo zabavati, tudi če ga bosta na koncu ujela.

  • Share/Bookmark

Medkulturni dialog po slovensko

9.01.2008 ob 08:42

Ob obisku evropske komisije v Sloveniji in začetku predsedovanja EU so nas počastili tudi s konferenco o medkulturnem dialogu.

Priznam, imel sem veliko težav poslušati besedičenje ministra za kulturo o dia-logosu, saj že ves čas svojega mandata zavrača kakršenkoli dialog na vse strani. Visokoleteče besede o tem, kako je kulturni dialog prenašanje kulture v odnose, kako je prepoznavanje drugega, kako je strpnost, so bržkone dosegle svoj vrhunec in razodetje v včerajšnjih Odmevih na nacionalki. Gostili so Vaska Simonitija in Edvarda Kovača, ki so ga mediji te dni izjemno izpostavljali, nenazadnje je tudi nastopil na včerajšnji slovesnosti. Boštjan Lajovic je navrgel problem, citiral je Aleša Debeljaka, češ »Evropa bo presegla stare delitve takrat, ko bo zmožna medse sprejeti tudi Turčijo, ki ima islamske korenine.«

In Kovač? Takole:

»Ta pripravljenost Evrope je, tukaj sploh ni težave. To ni težava na strani Evrope.«

Takoj medklic novinarja: »Recimo Francija je zavrnila širitev evropske ustave tudi s tem strahom.«

Toda Kovač hladno nadaljuje: »Težava je na strani Turčije. Ali je pripravljena prepoznati se v naših skupnih vrednotah, ki jih pomeni razsvetljenstvo, se pravi da je razum tisti, da se razumno pogovorimo o naših težavah, ali so določena čustva tista, ki nekako prevladujejo. Se mi zdi, da je Evropa pripravljena… Moramo vedeti, da se kulturna tradicija počasi spreminja, se vzpostavi skozi stoletja, neke laičnosti še ni sto let v Turčiji

Turčija ni kulturna, »kultura laičnosti in strpnosti se tam še ni ustvarila«, populacija se težko prepozna v naših vrednotah. »Kakor hitro se prepoznajo v naših, evropskih vrednotah, tukaj ni težav«.

»Dr. Kovač, hvala za zanimive misli,« je sklenil novinar. Res je.

Kaj reči na takšno porcijo »interkulturalnosti« in »kulturne dialoškosti« s strani kulturne antropologa, kot se je v oddaji avtor sam označil? In zakaj bi o nakazanih »paradoksijah«, čistem dokazu netolerance, nedialoškosti in akulturalnosti razglabljali vedno mi? Ali smemo celo, nadalje, sklepati, da Slovenija ne podpira pridruževanja Turčije, ker ni razsvetljena, ker je čustvena, ker ni laična, ker ni kulturna in ker ne pozna »naših vrednot«?

Zgolj predlog: poglejmo, kdo se bo oglasil na tole. Mogoče kakšen član Katedre za kulturologijo na FDV? Morebiti Oddelek za filozofijo v Ljubljani ali Mariboru? Kateri intelektualec? Čakamo.

  • Share/Bookmark