Oh ne! Tvoj tekst polemizira z dvema besediloma (Leiler, Pagon), ki ju (žal) ne poznam.

Se pa besedilo obregne ob nekatera Slavojeva stališča, kjer sem ponudil interpretcijo evropske zagate s “Turškim trnom v udobju evropskega konsenza”(*).

S parafrazirano tezo iz prejšnjega prispevka je stanje nedialoga s kulturnim ministrom normalno stanje stvari, dokler je minister Simoniti. On sam je utelešenje natančno tistega dela evropske kulturne tradicije, ki ga je treba zavreči, da bo “medkulturni dialog” sploh mogoč. Zakaj? Ja, saj še kulturnega dialoga ne zmore, kaj šele “znotrajkulturnega”… ali “medkulturenga”.

Problem pa je sistemično nasilje, ki v odmevni medij vedno pripelje Simonitiju nekega sogovornika in je težko uveljavljati AKTIVNO neparticipacijo, ki jo Slavoj ponuja kot rešitev.

——-
(*)
http://www.guardian.co.uk/commentisfree/story/0,,2197161,00.html

Na ta način razumem tvoj razmislek, sicer hvaležen zanj. V tekstu razvijam sekvenco nekih stališč o medkulturnem dialogu in nakazujem hudo težavo, ki jo ima oblast na eni strani in nekateri intelektualci na drugi, citirajoči oblastniške intelektualce in politike hkrati (Simonitija).

In potem govorim o srečnem naključnem sovpadanju teh misli: o tem, da nismo za Turčijo (implicite je to očitno stališče Slovenije, če želi prisluhniti svojimi kulturnikom) in tem, da so misleci dialoga to naumili v teoretsko podlozeno “distanciranje”. Nehote, spontano.

To srečno ujemanje misli, racionalizacija odločitev, me bega.

Glej Boris, tistega “Nasilja” ne poznam, ampak večkratni Slavojevi javni posegi na področju Turčije in Evrope, (tudi skoz ironijo turškega marša znotraj 4. stavka 9. Beethovnove simfonije) kažejo na sklep, ki je po formi analogen tezi iz teksta “Zur Judenfrage” od strica K.M.: “Die gesellschaftliche Emanzipation des Juden ist die Emanzipation der Gesellschaft vom Judentum”…

Parafrazirano po K.M. in S.Ž. bi o pogojih za vključitev Turčije v EU dejal
(žal ne znam krajše…): “Turčija se mora odreči neevropskosti, s tem, da se Evropa odreče lastnemu Turštvu.”

“Turštvo” je tu mišljeno kot skupek odnosov, aktivnosti in praks, ki jih Evropejci očitajo Turčiji, sami pa jih prakticirajo (jasno v perfidno prikritih oblikah, ki jih silijo v bruhanje, ko to prepoznajo v flagranthem obnašanju Turčije): teptanje pravic manjšin in narodov do samoodločbe, kupčevanje ob strateških interesih (quid pro quok, npr. z ZDA), nepopolna ločenost države od cerkve….

O “medkulturnem dialogu” lahko napišem zgolj svoje hudobno mnenje, da je to neki piarovsko zasnovan projekt samovšečnih “razumniških” mediokritet, ki bodo v embalaži leporečja in kvaziteorije svoje lastne dvome in predsodke prodajali zmedenim bruseljskim evrokratom.
HOWGH!