O novinarski rabi pravih besed

7.06.2008 ob 13:08

To smo sicer že absolvirali, ampak zaradi tegale današnjega članka v Objektivu sem tako rekoč moral spisati nadaljevanje za Dnevnikov poštni nabiralnik:

O neki laži poslanca Grimsa – kratek pledoajé za uporabo pravih besed

Meta Roglič se v svojem članku »Janšev vojščak za specialne naloge« (Objektiv, 7. 6. 2008) posveča prikazu tehnik političnega delovanja poslanca SDS Branka Grimsa in pri tem, zelo nevtralno, njegovim nasprotnikom v usta polaga označevalce, kot so »retorik«, »zavajanje«, »manipuliranje«. Med drugim omenja poslančeve zasluge v zakonodajni sferi: »Bil je avtor zakona o RTVS, čeprav je dolgo poudarjal, kako so ga pisali mnogi, celo tuji strokovnjaki (kot navaja, je bil prav uspešnega referenduma o tem zakonu med dosežki na državni ravni v tem mandatu najbolj vesel).«

Trditev seveda drži, a ji manjka nekaj bistvenega. Bilo je 29. novembra 2006, v  razpravi o interpelaciji proti kulturnemu ministru Vasku Simonitiju, ko smo doživeli enega najbolj iskrenih »coming-outov« v hudi konkurenci. Poslanec Grims je namreč takrat, po štirinajstih mesecih od sprejema, prvič naravnost priznal, da je edini pisec novega zakona. Takole je ponosno navrgel: »Namreč Zakon o RTV Slovenija – vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal –  je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jakič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani s tiskovnimi napakami vred.«

Tiskovne ali tipkarske, to je lažna dilema! Prava dilema je laž gospoda Grimsa. Drži, pred referendumsko potrditvijo zakona je v kampanji in širše venomer zatrjeval, da se za njim skriva cela četica odličnih strokovnjakov, ki ga je pripravila. Kdo so, nam nikoli ni znal povedati. Pač pa je zraven prodajal še druge laži. Denimo na izrecno vprašanje o tem, zakaj se ti anonimni pravniki končno ne razkrijejo in odvržejo svoje maske, je tik pred referendumom pojasnil: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005) 

Kot lahko vidimo, se je poslanec ujel v še eno laž: v ihti diskreditacije medijev in blebetanja o nesvobodi javne besede se je v vlogi zaščitnika ministra iz svojih vrst, ki je bil na tnalu tudi zaradi zakona o RTV, tako rekoč zanj žrtvoval. In obelodanil, kako je lagal, da bi ga nekoliko razbremenil.  A ne le o avtorstvu, temveč tudi o tem, kako se »pravi« avtorji (za katere je vedel, da jih ni) izogibajo žaljivkam. Kupec laži je torej prejel zraven še eno gratis! V luči tega je javnost lahko le hvaležna za obelodanitev dejstva, da je v stranki SDS 10 let vodil tečaje iz retorike in da ga premier uporablja za specialne naloge.

Iz povedanega je jasno, zakaj bi morali novinarji za ravnanja politikov uporabiti prave označevalce. Za nameček ima Grimsovo postopanje dolgotrajne in katastrofalne posledice. Ko smo 25. septembra 2005 odšli na volišča, da bi glasovali za ali proti, smo to storili na podlagi napačne vednosti in zakon je prejel, četudi za las, večinsko podporo in bil s tem potrjen. Razumemo, da je poslanec med vsemi dosežki »najbolj vesel uspešnega referenduma«, toda s tem se najbolj radosti prav svoje najbolj uspešne laži. Kakšne katastrofalne posledice so temu sledile in kako je zakon spolitiziral RTV hišo, ni treba posebej ponavljati.

Če bi torej živeli v razviti demokraciji, kot se modno reče, politikom ne bi dovolili, da se veselijo svojih uspešno opravljenih trikov, potrjenih celo na referendumu; prej bi zahtevali njihov odstop ali bi jih vsaj javno karali. Zdaj pa se dogaja, da si novinarji sramežljivo, v imenu ne-ve-se-kakšne korektnosti, ne upajo uporabiti pravih izrazov in po svoje legitimirajo tovrstno početje. Svojevrstna ironija je, da je laž, o kateri govorimo, tako zelo usodna prav za novinarsko avtonomijo.

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “O novinarski rabi pravih besed”

  1. Sproščena Slovenija » Objave » Jankovićeva laž – ko lažejo zgolj levičarji pravi:

    [...] O novinarski rabi pravih besed v natanko istem kontekstu sem pisal pred časom. Na primeru laži Branka Grimsa: slovenski novinarji so potrebovali skoraj dve leti, da so jo odkrili (njegovo avtorstvo zakona o RTVS), pa tudi potem ji niso rekli laž. Mene, ki sem na to opozoril časopis, so raje cenzurirali. Čeprav je bila laž eklatantna in celo priznana za takšno s strani njenega avtorja. To je še ena žalostna zgodba: za slovenske medije v glavnem lažejo zgolj levičarji. Desničarji nikoli. Laž je privilegirano medijsko konstruirana. Kdo bo torej dobil te volitve? var a2a_config = a2a_config || {}; a2a_localize = { Share: "Deli", Save: "Shrani", Subscribe: "Naroči se", Email: "E-mail", Bookmark: "Zaznamek", ShowAll: "Prikaži vse", ShowLess: "Prikaži manj", FindServices: "Najdi storitev", FindAnyServiceToAddTo: "Dodaj v vse storitve", PoweredBy: " ", ShareViaEmail: "Deli z drugimi preko e-pošte", SubscribeViaEmail: "Naročanje preko e-pošte", BookmarkInYourBrowser: "V brskalniku dodaj med priljubljene", BookmarkInstructions: "Pritisni Ctrl+D ali ⌘+D za dodatek te strani med priljebljene", AddToYourFavorites: "Dodaj med priljubljene", SendFromWebOrProgram: "Pošlji iz kateregakoli email naslova ali programa za pošiljanje elektronske pošte", EmailProgram: "E-mail program" }; a2a_config.linkname="Jankovićeva laž – ko lažejo zgolj levičarji"; a2a_config.linkurl="http://vezjak.blog.siol.net/2011/11/20/jankoviceva-laz-%e2%80%93-ko-lazejo-zgolj-levicarji/"; a2a_config.no_3p="false";   [...]