Arhiv za Julij, 2008

O velikih svinjarijah in lepih puncah

12.07.2008 ob 23:15

»Premier je poudaril, da se mu zdi omenjena odločitev preiskovalnega sodnika sporna. Sporno je tudi, da se državni tožilec srečuje z enim od osumljencev, »češ da bo postal njegov odvetnik«, je dodal. »Ne bom pristal na tezo, ki jo je izrekla nekdanja generalna državna tožilka, da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje,« je zatrdil Janša in se vprašal, »kaj pa je kaznivo dejanje, če ne velika svinjarija?« Poudaril je, da družba ščiti državljane »pred velikimi svinjarijami tako, da jih preganja.« (Primerjaj zapis na Drugem domu in vir)

Naj bo torej X kaznivo dejanje in Y svinjarija. Janša navidezno obrne implikacijo – tožilka želi povedati, da imamo razred svinjarij in razred kaznivih dejanj, prvi pa je širši in ni pokrit z drugim. Želi torej reči, z uporabljeno implikacijo: Če svinjarija, potem še ne nujno kaznivo dejanje. Če Y, potem ne nujno X. Prav ima in še dobro, da je tako: po eni strani vse svinjarije niso vključene v kazenski zakonik oziroma kaznive, ker so iz takega ali drugačnega razloga obtičale v sferi moralno spornega, po drugi strani je morebiti to celo prav, saj bi v nasprotnem, ko bi vsako »svinjarijo« naredili za kaznivo dejanje, dobili nadvse represivno zakonodajo. Pomislite le na svojo nedavno WC izkušnjo, kakšne svinje so moški, ki gredo na toaleto, potegnejo ven oneta in urinirajo, potem pa si rok ne umijejo, ampak pohitijo nazaj h kosilu ali v objem svoje drage! No, in potem za nameček nihče ne pokliče policaja!

Janša implikacijo korigira in veličastno obrne: Če X, potem nujno Y, če kaznivo dejanje, potem nujno svinjarija. No, premier ima prav, toda pri tem vara, kajti tožilka seveda implicite kakopak tudi verjame v taisti »Če kaznivo dejanje, potem svinjarija«, toda želela je povedati prav nasprotno od tega, da implikacija ne velja v drugi smeri: Če Y, potem ne X, če svinjarija, potem ne nujno kaznivo dejanje. Zato se Janša, če želi kritizirati bivšo tožilko, mora pretvarjati, da implikacija teče v obeh smereh: »Če X, potem Y« in »Če Y, potem X«. Da sta torej obe identični in da je veljavna tudi druga.

Protiprimerov, da to ne bo šlo, je ničkoliko. Hudomušna tožilka bi recimo, per analogiam, lahko ugovarjala takole: denimo, da je Janševa punca (tista, ki je) lepa. Privzemimo, da so vse bile lepe, kakršna je tudi Urška. Toda premier želi ugovarjati pomisleku, da če je punca lepa (Y), da potem še ni nujno njegova, Janševa (X), kar bi utegnila povsem smiselno trditi tožilka skupaj z nami. To pa lahko stori le tako, da zelo vehementno obrne implikacijo in trdi »Če je punca lepa, potem je nujno moja«. Če Y, potem X. Ali kot bi moral pojasniti: »Kaj & kdo pa je moja punca, če ne ta, ki je lepa?« OK, recimo temu haremski argument, po katerem so, mislite, vse lepe punce pač vaše.

Podani primer je otipljiv dokaz, kako se logika psihologizira, kako se falacia razreši v parapraxis. Ko delamo logične napake, nam ne le nehote spodrsne, temveč ti spodrsljaji izdajajo našo psihološko nrav, ki jih omogoča. Avtokratizem značaja in političnega vladanja dobesedno pušča svojo sled v logičnih napakah in vehemenci vztrajanja pri njih. Kot recimo v ponovitvi danes:

To razliko je prejšnja oblast tudi odkrito priznala, je menil Janša, ki je ob tem navedel izjavo nekdanje državne tožilke in sedanje podpredsednice LDS Zdenke Cerar, da »ni vsaka velika svinjarija kaznivo dejanje«.

S svojo zmoto kot takšno niste zadovoljni, služi temu, da lahko druge zraven še politično bičate. Ker menda dopuščajo in delajo svinjarije, medtem ko vi istočasno menite, da so vse lepe in klene punce pač vaše.

  • Share/Bookmark

Vroči stol in njegova usoda

9.07.2008 ob 16:50

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede nadaljnje usode oddaje Vroči stol

Spoštovani,

v zadnjem tednu tudi člani programskega sveta RTVS ugibamo, ali je oddaja Vroči stol po odločitvi odgovornega urednika TV Slovenija Rajka Geriča ukinjena. Kot smo izvedeli iz javnih občil, je v zadnji oddaji, na sporedu 23. junija in sicer posvečeni problemu korupcije, tik pred snemanjem sodelovanje odpovedala generalna državna tožilka Barbara Brezigar – po tistem, ko je izvedela, da bo v njej sodeloval tudi zdaj že nekdanji (in nekaj kasneje tudi aretirani) višji državni tožilec Boštjan Penko.

Trenutno Vročega stola na sporedu ni. Iz javnih izjav g. Geriča razbiramo, da se je oddaja preprosto čez poletje umaknila iz programa. Toda iz javnih izjav g. Voduška izhaja, da je bila poprejšnja odločitev urednika, da bo oddaja tekla tudi čez poletje, nenazadnje zaradi bližajočih se volitev. Stališči sta torej v čistem protislovju. Prav tako iz številnih izjav g. Geriča razbiramo, da oddaje preprosto več ne bo.

Ukinitev oddaje, če se bo ali celo če se je že zgodila, odpira številne dileme, ki so relevantne tudi za programski svet. Urednik namreč zatrjuje, da je poglavitni argument za ukinitev ta, da se voditelj ni držal dogovora in upošteval navodila, da mora goste obvestiti o njegovih sopovabljencih v studiu, zaradi česar lahko pravočasno odklonijo sodelovanje. G. Vodušek pa javno zatrjuje, da se tega pravila sicer drži, vendar da dinamika oddaje realizacije takšnega obveščanja gostov vedno in povsod ne dovoljuje.

Četudi bi se eventuelno lahko strinjali z g. Geričem in sankcijo, pa je težko spregledati, da je prišla kot reakcija na javne očitke generalne državne tožilke. Nenazadnje se g. Vodušek v tem smislu verjetno ni prvič pregrešil. Takšno sozvočje ravnanj med odgovornim urednikom RTV Slovenija in prvo tožilko v državi odpira prostor spekulaciji, da je odločitev g. Geriča spodbujena od zunaj. To omenjam, ker se je interpretacija močno razširila, k njej pa so prispevali tudi vpleteni protagonisti. Na okoliščino opozarjam predvsem, ker je eden izmed očitkov g. Geriča, naslovljen na novinarja, bil, da škoduje kredibilnosti javnega zavoda. Vendar novinar ne more biti kriv za tovrstne učinke.

Moje vprašanje vodstvu RTV Slovenija je naslednje: na sejah programskega sveta so številni svetniki že nekajkrat opozorili na nedopustno vodenje Vročega stola. Voditelju so očitali politično pristranskost, provociranje gostov, razpuščeno vodenje, lažirane rezultate anket. Kot se žal večkrat dogaja, naše pripombe niso šle iz sejne dvorane in so bile verjetno bolj namenjene nam samim. To omenjam zato, ker se tudi meni porajajo dvomi o profesionalizmu novinarja in njegovi objektivnosti. Moj namen nikakor ni ščititi novinarja in moja poanta ne zadeva arbitraže o tem, ali je bila sankcija novinarja upravičena.  Trenutno sugerirana odločitev gre, in tu vidim poglavitno težavo, v povsem v drugo smer – novinar naj bi na enak način deloval v drugih oddajah, oddaje Vroči stol pa več ne bo. Tovrstna programska sprememba mi torej poraja vprašanje, kako je mogoče novinarja sankcionirati z odvzemom oddaje, ki zanesljivo ni avtorska? Zakaj se vodenje ne dodeli nekomu drugemu in kako v vodstvu razumejo spoštovanje javnega interesa, ki glede programske sheme implicitno zahteva takšne rešitve, pri katerih je novinar lahko kaznovan, vendar pri tem ne sme in ne more biti kaznovana javnost, tj. gledalci in gledalke?

Hvala za vaše odgovore in lep pozdrav.

dr. Boris Vezjak

član programskega sveta RTV Slovenija

9. 7. 2008

  • Share/Bookmark

Perverzni cinizem in stavka sodnikov

2.07.2008 ob 18:33

Minister za javno upravo Gregor Virant meni, da je tako imenovana bela stavka cinizem. Prav tako verjame, da imajo sodniki očitno prenizko normo:

Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je o napovedani beli stavki sodnikov dejal minister Virant.

Minister torej sklepa takole:

1. Sodniki stavkajo, ker menijo, da imajo (med drugim) preveč dela in posledično prenizke plače.

2. Sodniki so se odločili stavkati tako, da delajo znotraj norme.

3. (Stavka je dejanje, ki želi z redukcijo delovnega procesa ali izpostavitvijo drugih okoliščin dela stavkajočega pripeljati do situacije, ki je za nadrejenega, državljane ali javnost škodljiva).

4. Torej kdor stavka tako, da dela po normi, s tem dokazuje, da je ta norma prenizka.

Je s tem sicer entimemiziranim argumentom kaj narobe? Je. Ker je paradigmatski non sequitur – iz tega, da nekdo v stavki dela po normi, še pač ne sledi, da je norma prenizka. Zamislimo si prav nič hipotetični primer: predstavljajte si, da ste v take vrste službi, kjer delodajalec od vas arogantno zahteva daljši delovni čas. Zdaj delate nesramnih 10 ur, on od vas pričakuje še več, da boste delali 12 ur – verjame namreč, da si plače ne zaslužite in da v službi niste nič prida. Odločite se, da boste stavkali: delali boste običajnih 8 ur in nič več. Do izpolnitve stavkovne zahteve.

Ta arogantni nadutež bi prav zlahka bil Virant, njegova argumentacija je namreč enaka: odločili ste se, da stavkate s tem, da delate po »normi«, 8 ur, kar menda dokazuje, da je vaša prenizka!

Kar bega pri Virantovi aroganci, je pravzaprav dodatek, s katerim je pospremil svoj umotvor. V svoji samopašnosti namreč drugim očita, da so ciniki:

Po Virantovem mnenju sodniki z idejo o beli stavki izpričujejo svojevrsten cinizem. Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je pred tednom dni poudaril Virant.

Ta svojevrsten cinizem, pripisan drugim, je namreč njegov lasten. Če ste cinik sami in drugim pripišete to kvaliteto, bi temu smeli reči perverzni cinizem. In Virant je natanko to, perverzen cinik. Dodajmo k temu še, da je zato tudi interpretacija glede posledic stavke povsem različna, ker je odvisna od zgornjega cinizma. Virant in Šturm namreč verjameta, da stavka ne bo ogrozila projekta Lukenda in da se ne bo poznala pri sodnih zaostankih. Oba ministra se torej morata pretvarjati, da delo znotraj sodniške norme za nikogar ni škodljivo, saj itak delajo premalo – v skladu s svojo hermenevtiko sklepa v zgornjem argumentu.

Stavkajoči sodniki obetajo bistveno manj rešenih primerov zaradi »sodniške norme«, ki se je bodo držali:

Če bomo sodniki delali tako, kot smo se zavezali s podpisom sklepa o stavki, potem bo to pomenilo okoli 30 odstotkov manj rešenih zadev v letu, kot bi jih sicer lahko bilo.

Cinizem je torej popoln: skozi odrekanje stavkovnih zahtev zaradi zanikanja učinkovitosti oblike stavke (delo znotraj sodniške norme) se morate pretvarjati, da negativnih posledic stavke ne bo. Vaša želja, da bi se svet ravnal po vaših dejstvih (če ta ne držijo, toliko slabše za dejstva, verjetno meni Virant!) bo na koncu pripeljala do zanikanja, da je stavka imela za posledico npr. večje zaostanke. Za mojstre propagande pa takšna statistična potvorba verjetno že dolgo ni več kakšen poseben izziv.

  • Share/Bookmark