Arhiv za Avgust, 2008

ARS in odprto pismo

29.08.2008 ob 19:54

Včeraj sem na vodstvo RTV Slovenija naslovil spodnje pismo. Bilo je takoj po mojem prihodu iz bolnice in prejetem odprtem pismu (tudi spodaj), ki je iz povsem tretjih krogov priromalo na moj naslov. O tem, kaj si mislim o deljenju krivde v javnem zavodu, sem pred kratkim povedal v Mladini. Dokler se ne bodo priglasili k besedi novinarji in povedali, kaj se dogaja, se lahko zgolj jajčkamo – na eni strani bo vodstvo RTVS vse zanikalo, na drugi bomo imeli pisma podpore. Novinarji pa še kar molčijo…

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede delovanja programa ARS

Spoštovano vodstvo RTV Slovenija, danes sem prejel odprto pismo sodelavcev programa ARS, ki ga zaenkrat podpisujejo Uroš Rojko, Mirjam Žgavec, dr. Gregor Pompe, Jure Dobovišek, Eva Blumauer in Brina Jež-Brezavšček, verjetno pa je število podpisnikov še večje, ker gre za pobudo njihovega zbiranja.

Podpisani opisujejo zadnja dogajanja na Radiu Slovenija na uredništvu Tretjega programa in napovedujejo nič manj kot to, da se nam obeta razpustitev programa ARS in s tem
tudi ukinitev kakršnihkoli umetniških vsebin na nacionalnem radiu.

Kot član programskega sveta RTV Slovenija, kjer imamo skupaj s sosvetniki nalogo bedeti nad programsko avtonomijo zavoda, sem nemalo presenečen nad nezadostno informiranostjo o teh dogodkih. Na eni izmed sej smo bili sicer deležni pojasnila direktorja Vinka Vasleta po skrajno nenadni zamenjavi odgovorne urednice Vilme Štritof Čretnik, ki naj bi domnevno prekoračila finančne omejitve. Toda iz priloženega pisma je videti, da so razlogi za njeno zamenjavo bistveno bolj kompleksni. Bilo bi nadvse bizarno, če bi za nekatere radikalne poteze – če se izkažejo za resnične – med zadnjimi zvedeli tisti, ki sedimo v našem svetu.

Zato vodstvo RTV Slovenija naprošam za dodatna pojasnila, ki se zdijo več kot potrebna, saj je del množičnih medijev že povzel navedeno pismo, reakcije vodstva pa nismo bili deležni. Očitki v pismu, pripetem spodaj, so jasno prepoznavni in vsak med njimi terja svoj odgovor.

Hvala za vaše odgovore.

Ptuj, 28. 8. 2008

***

Pripeto odprto pismo:

Odbor za zaščito umetniške glasbe z veliko mero skrbi spremlja zadnje dogodke na Radiu Slovenija, ki alarmantno kažejo na krizno in kritično situacijo v hiši. Ta najbolj škodi slovenski glasbeni kulturi. Nenavaden odnos do programa Ars sta sprva napovedovala na videz nepomembna selitev v neprimerne in premajhne prostore in nato radikalno krčenje finančnih sredstev, čeprav skuša direktor Radia v medijih dokazati v medijih nasprotno. Potem pa je v zadnjem obdobju sledila najprej odstavitev urednice tretjega programa (junij), odpoved je »dal« direktor glasbene produkcije, kot vrh ledene gore in zadnji udarec pa gre razumeti razrešitev urednika literarnega in urednice uredništva za resno glasbo (mimogrede, oba sta se osebno izpostavila na seji nacionalnega sveta za kulturo, na kateri je bilo izrečenih nekaj resnih pripomb na račun odnosa vodstva in nekaj urednikov do kulturnih vsebin). Pri tem pa se zdi nenavadna tudi sama metoda razrešitve, saj je bila urednica razrešena ustno in brez jasno navedenih razlogov.

Nadaljnje nerazumevanje specifičnosti oblikovanja in vodenja programov z umetniško vsebino pa je vodstvo radijske hiše dokazalo tudi z imenovanjem v.d. urednice uredništva programa za resno glasbo. Tako ga zdaj vodi oseba brez ustreznih strokovnih znanj in izkušenj na glasbenoumetniškem področju. Takšna nonšalanca je seveda skrb zbujajoča – tako pomembnega uredništva, ki kot edino v Sloveniji skrbi za sistematično predstavljanje sodobnih glasbenoumetniških ustvarjalnih in poustvarjalnih dosežkov ter glasbeno produkcijo hkrati, nikakor ne more voditi kdor koli, temveč le strokovno kompetentna (s potrebnimi glasbenimi znanji), izkušena oseba z jasnim vpogledom v slovensko in širše glasbeno življenje. Takšna gesta pa jasno nakazuje tudi omalovažujoč odnos do glasbenih ustanov (Akademija za glasbo, Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete … ), muzikologov, glasbenih pedagogov in ne nazadnje tudi glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev.

Odbor se zato ob vseh teh neljubih dogodkih sprašuje, ali morda žal ne izkazujejo »poslanstva« in svetovnega nazora vodstva radijske hiše. Če je tako, to pomeni, da vodstvo nima nikakršnega občutka za kulturo in umetnost. Nacionalno poslanstvo javne radijske hiše, zlasti pa programa Ars, je med drugim tudi predstavljanje slovenskih in tujih umetniških dosežkov.. Takšno poslanstvo je v današnjem izrazito tržno naravnanem svetu celo najpomembnejše, saj je težko pričakovati, da se bodo z umetniško glasbo ukvarjale tudi komercialne radijske postaje. Tako opravlja uredništvo za resno glasbo Radia Slovenija izrazito pomembno funkcijo, saj skrbi za sistematično predstavljanje ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, prek svojih mednarodnih povezav (EBU) deluje kot okno v svet slovenski glasbi, hkrati pa ima tudi širšo izobraževalno in ozaveščevalno nalogo. Navsezadnje ga k temu zavezuje tudi zakon. Zadnji dogodki pa kažejo na popolno marginalizacijo uredništva in kot posledico programa za resno glasbo, ki naj bi se očitno bolj prilagajal zahtevam trga – torej gre za neke vrste eksekucijo duhovnih in estetskih vrednot. Tretjega progama, ki ne opravlja več take funkcije, potemtakem sploh ne potrebujemo. To je seveda bogokletna misel, vendar žal poanta, ki jo je mogoče odčitati v globini potez trenutnega vodstva hiše.

Zaradi vseh že izvršenih dejstev in tudi izrazito negativnega odnosa do umetniških vsebin, še posebej glasbenih, pričakujemo takojšen odziv in ukrepe ministra za kulturo. Ta bo le s takojšnjo in učinkovito reakcijo lahko dokazal, da je še kulturni minister – zadnji dogodki na Radiu namreč dokazujejo, da je slovenski radijski prostor že onkraj kulture: v tem in tudi onem pomenu besede.

Odbor za zaščito umetniške glasbe

  • Share/Bookmark

»Jerovšek je car«

14.08.2008 ob 20:11

Naj takoj zaupam slabost nepsihološke teorije: doslej ni znala postreči s pametno hevristiko, ki bi lahko razložila tenko ločnico med tem, da nekaj razumemo kot resno ali kot neresno. Kot tudi ne, zakaj je recimo šaljivo pohvalo mogoče vzeti resno ali resno pohvalo za šalo.

Smo tako rekoč v coni ironije. Recimo: če vam kdo reče, da ste car, se je pri tem šalil? Kajti šala in resnost sta tu nekako v razmerju s hvalo. In če misli resno, bo hvala imela večjo težo, sicer ne. No, vsakodnevni žargon ali govorica to prebijeta. Reči »Ti si car« je pač hvalilni žargon, nekakšno trepljanje po ramenih, velikokrat onstran resnosti in šaljivosti. Toda predstavljajte si, da vas nekdo ni pohvalil zato, ker ste pravkar pokvarjeni lokalni barabi pljunili v obraz. Denimo, da ste zanj car, ker ste tako smešni, da ga vedno znova spravite v buren krohot. Kako ponosni boste na njegov kompliment?

Interpretacija ironičnega komplimenta (ali vsaj »žargonskega«, kot smo ga poimenovali zgoraj) postane seriozna zadeva, če z njo kdo hvali samega sebe. Ali če z njo celo podpre (svojo) kandidaturo za poslanca. Marko Pigac poroča o ganljivem naboru argumentov enega takšnega carskega poslanca, Jožefa Jerovška. V Indirektu smo lahko našteli naslednje:

1. Jerovšek je kralj press-clippingov, saj je v samem vrhu slovenskih poslancev po zastopanosti s svojim imenom (Protiargument: navzočnost v medijih pač še ne priča o delu poslanca, kvečjemu o njegovi medijski zanimivosti, ki ni nujno povezana s kvaliteto njegovega političnega dela.)

2. Pridobil je velika sredstva za »svoje okolje«, zato se »njegova« Slovenska Bistrica razvija najhitreje v državi. (Protiargument: četudi je to res, vsa zlobirana sredstva pač še ne dokazujejo moralnosti poslanca, kvečjemu njegovo spretnost, ki pa lahko večkrat meji na nelegalno lobiranje in druge postopke.)

3. On je preprosto car, kot to ponovi Jerovšek (podobno kot je nekaj dni nazaj Romšek zase rekel, da je Romšek pošten človek – kako čudovito zvenijo te avtoreferenčne samohvale). Kdo to pravi? Sam komik Sašo Hribar na privatni pijači z njim: “Ko smo z gospodom Sašem Hribarjem na pijači, on navadno tudi pred drugimi na glas reče Jerovšek je car!”. Torej: Jerovšek pravi, (da Hribar pravi,) da je Jerovšek car. Torej bo že držalo.

4. In še: «Če pogledate, kdo nastopa v oddaji Hri-bar, je ta nabor precej majhen. Od 90 poslancev jih nastopa le peščica.« Tako Miro Petek o svojem kolegu, ki se je uspel prebiti v oddajo, v kateri iz nekaterih posameznikov pač brijejo norce.

Kaj torej pomeni Jerovškova izjava, da je on car in kaj Petkova, da je Jerovšku uspel redek preboj v prestižno oddajo? Najprej bi zanesljivo rekli, da se šalita. Prvi zato, ker ni dojel ali se pretvarja, kako je Hribarjevo trepljanje fina zafrkancija, ki jo je zamenjal za laskanje, drugi zato, ker ni dojel, da je njegova argumentacija mizerna (če nam Pavel Rupar kot edini poslanec pomaha iz zapora, če Branko Kelemina kot edini pretepa garažne delavce in če Marijan Pojbič kot edini kaže osle, jih tovrstne »redke« reference res delajo za uspešne in posledično dobre kandidate?). In če se šalita, jih ne moremo jemati resno, s tem pa tudi ne njihovih argumentov v prid Jerovškovi kandidaturi. Zato sledi korak, ki tako zelo popačeno sprevrže tovrstno recepcijo: oni dejansko mislijo resno. No, to dokazuje sam posnetek na Štajerc TV, hkrati pa je takšna resnost hkrati tudi konceptualno nujna – ker zares morajo misliti, da je »Jerovšek je car« panegirik, da je animacijski lik v Hri-barju dobra referenca in da je takisto tudi konj Senator v Mladininem Rolanju po sceni redko dosegljiv poklon.

In v tem je ta čudaška popačenost retorike dela politike: glede originarno smešnih stvari se mora pretvarjati, da so resne in njej v prid.

Ta prisilno izgubljen občutek za ločnico med smešnim in resnim (da gre za izgubo stika z realnostjo je sicer vabljiva razlaga, ki bi sicer predpostavila, da poslanski trio Janša, kot pravi Pigac, tega ne počne namerno, a to bi morali poprej dokazati) je pred kratkim demonstriral že predsednik »uprave slovenske Coca-Cole« alias DeSUS, Karel Erjavec: čez celo tiskovno konferenco je novinarje nadvse zabaval z dovtipi o svoji lepoti, dragoceni blagovni znamki, enkratnih lepih kandidatih in krajah njihovega programa, na novinarjevo vprašanje, češ kdaj si lahko obetamo njegov nastop v oddaji tipa »Late night show«, pa je od njega zahteval resna vprašanja! Posnetek na Vesti je vreden ogleda v celoti.

  • Share/Bookmark

Globoka država, globoka paranoja

2.08.2008 ob 11:09

“There are two kinds of paranoia:  Total, and insufficient. I am both, because if you think you are sufficiently paranoid, you’re not.”
- Guildenstern, Rosencrantz and Guildenstern are Dead

Nisem vedel, dokler nisem prebral današnjega Ruplovega odziva na Milosavljevića v Delu (glej celotno polemiko). Da je namreč globoka paranoja utemeljena na globoki državi. Kaj je globoka država? Tole:

Demokratične reforme prinašajo sproščenost, svobodo in demokracijo tudi na področju kulture. Uradne ustanove in formalne politike sprejemajo in razširjajo takšno pojmovanje kulturnega življenja. Vendar je še mnogo evropskih držav v prehajanju, v tranziciji. V ozadju še vedno ostajajo zakoreninjene nasprotne, avtoritarne, hierarhične, dogmatične ideje. V ozadju držav, ki se reformirajo, tudi v nekaterih starih članicah, deluje globoka država, sistem ustanov, skupin in pritiskov, ki vlečejo nazaj, ki pozivajo k obračunom z modernim svetom in mednarodno solidarnostjo; ki zbujajo arhaične vzorce; predvsem pa napadajo ljudi evropske usmeritve.

Rupel danes znova odgovarja Milosavljeviću, toda ker so arhivi Dela neuporabni, imamo srečo, da »profesor Rupel« objavlja svoje korespondence tudi na spletni strani MZZ. Pri čemer ga različne vloge, v katerih nastopa, ne motijo. Del tega je tako sočen, da ga velja prebrati trikrat (tretjič obvezno s ščipanjem v bedro). Da bo jasno tudi, kaj je globoka paranoja:

V Sloveniji se je čez vsako mero razširilo »spodkopavanje« ali – če hočete – problematiziranje ustanov, ki delujejo na podlagi demokratičnih pooblastil. To spodkopavanje oz. problematiziranje izvajajo skupine in ustanove, ki same niso nastale na podlagi demokratičnih postopkov. Za »spodkopavanje« ali »problematiziranje« izvoljenih državnih organov in demokratičnih ustanov je v demokraciji pristojen parlament, poleg njega pa še druge veje oblasti, npr. sodišča. Z nasprotovanjem oblasti ni nič narobe, sploh pa v Sloveniji ne beremo in ne slišimo nič drugega kot nasprotovanje oblasti! Še vedno pa se sprašujem, kam je mogoče uvrstiti skupine in ljudi, ki se udeležujejo nasprotovanja demokratičnim ustanovam, ne da bi bile same izpostavljene kakršnikoli demokratični kontroli. To, da te skupine nasprotno stran imenujejo oblast, je hinavstvo! Dejansko imajo danes v Sloveniji največ moči in oblasti tisti, ki zaničujejo demokratične postopke, prav malo oblasti pa tisti, ki demokracijo spoštujejo in so ji seveda v vsakem trenutku podrejeni. Pojav, kadar v ozadju demokracije deluje nedemokratična in zaničljiva neformalna oblast, sem imenoval globoka država. Tej bi morali nasprotovati in to bi morali problematizirati, spodkopavati … vsi, predvsem pa tisti, ki se ponašajo z akademskimi in kritiškimi naslovi.

Katere ustanove, kakšna oblast, kakšna kontrola, kakšno spodkopavanje? Na ravni diskurza so nekatere sintagme in domislice vredne vse pozornosti, v celoti pa… Če je kdo služil JNA v letih, ko ji je Slovenija menda nagajala in želela ven iz balkanskega kotla, tega žargona ni pozabil. Rušenje tekovina revolucije, bratstva i jedinstva, napad na oblast in Tita, skrita in nikoli imenovana iredenta… Ampak takrat je bil paranoičen sistem, tule pa je predvsem slovenski zunanji minister.

Osupljiv je ministrov obrat, ko pravi, da Sloveniji vlada alternativna oblast. Ne vladamo mi, vladajo oni, vladate vi. Organizirana zarotniška spletka se torej ravna po tistem starem vicu: »Zakaj me sprašujete, kdo sem, če pa itak vse veste o meni?« Rupel želi povedati prav to: »Zakaj napadate to oblast in mene, če itak ne vladamo mi, temveč vi?«

  • Share/Bookmark