Arhiv za September, 2008

Janša, Rancière in filozofi

25.09.2008 ob 14:45

5. The people which is the subject of democracy, and so the matricial subject of politics, is not the collection of members of the community or the labouring class of the population. It is the supplementary part in relation to any counting of the parts of the population which makes it possible to identify the count of the uncounted with the whole of the community. Jacques Rancière

Je g. Janša kalimero, ki po volitvah na noben način ne prizna poraza? Danes berem tole: v SDS bodo zahtevali ponovno štetje. To dejstvo me je spomnilo na francoskega filozofa Jacquesa Rancièrja in zgornji citat, pa tudi na odnos g. Janše do filozofov. Zadnje volitve sem, tako kot mnogi, spremljal relativno pozorno. Neka malenkost, ki zadeva moj poklicni stan, mi ob tem ni ušla, a nikjer nisem zasledil, da bi jo zaznali tudi drugi. Da je niso novinarji in komentatorji, po svoje še razumem. Najbolj mizerno se mi zdi, da je, vsaj javno, niso niti filozofi. Recimo poklicni – pri tem so filozofski nosilci projekta sproščenosti izvzeti. O čem govorim?

O nečem tako banalno neposrednem – gospod Janša je znova diskreditiral filozofe. Filozofi so za, zdaj verjetno že bivšega premierja, znova nebodigatreba. En ništrc. Na izredni seji državnega zbora, sklicani za torek, 9. septembra 2008, so se v SDS kakopak trudili izničiti učinke razkritja v finskem dokumentarcu o podkupovalni aferi Patria. In ko je v zboru nastopil premier, se je dotaknil podpisane pogodbe in rekel tole:

“Ko je bila ta oddaja predvajana, je slovenska opozicija zahtevala prekinitev pogodbe s Patrijo,” je dejal in dodal, da upa, da “so jo presojali pravniki in ne filozofi”.

Če ste filozof, se vam običajno ne ljubi odgovarjati na očitke o tem, da ste to, kar ste. To počnejo, delijo očitke namreč, branjevke na tržnici, ki vam prodajajo jajca (ja, še vedno so iste, kot tiste v Heglovem spisu Kdo misli abstraktno?). Ali inkasanti, prodajalke čevljev, davčni inšpektorji, hotelski kuharji in vaš bratranec iz Haloz. Ti običajno (poudarek na tej besedi, da ne bomo ponižujoče posploševali) niti najmanj ne vedo, kaj je filozofija, vedo pa, da je vredna njihovega in vašega gnusa. Zaradi prezira kajpak filozofi radi zardevajo, ko jih kdo vpraša, kaj počnejo v življenju, začnejo živčno stopicati levo in desno, večkrat celo po cankarjansko zatajijo svojo mater Zofijo. No, seveda razumemo g. Janšo, če vztraja, da v prvi vrsti pogodbe interpretirajo pravniki. A gesta izključitve vseh drugih iz občestva interpretov je jasna. Bolje rečeno: jasno je naveden »razred« ljudi, ki tega ne sme početi – to so filozofi. Ne avtomehaniki ali makroekonomisti. Od tu naprej je težko zanikati, da ima izjava do filozofskega poklica in dejavnosti ponižujoč odnos. Če to reče premier in če to reče minister za visoko šolstvo, se vam kaj dobrega, kot profesorju ali študentu, pod antifilozofsko nastrojeno oblastjo ne more obetati. Da bi stvar bila še hujša, si je Janša v nekaj drugih soočenjih privoščil isto diskreditacijo in običajno je letela na Gregorja Golobiča; še enega, ki ima pač izbrano nebodijetreba-diplomo iz filozofije.

Ne ljubi se mi brskati po raznih arhivih, ampak žaljivo izključitev filozofov sem v tej kampanji naštel štirikrat. Trikrat iz ust Janše, enkrat iz ust nekoga iz njegovega tabora. Očitek je bil vedno zožen na polarizacijo »vedni strokovnjaki-nevedni zofofili«. Stvar bi verjetno celo pozabil, če me ne bi spomnila na prejšnjo volilno kampanjo natanko štiri leta nazaj, na čas ultimativnega sproščanja predvolilnega diskurza. Zgodba je bila ista, a takrat sem reagiral javno. Ker sem moral, bil sem izzvan. V nekem članku v Večeru sem se obregnil ob Janševo obregnitev čez filozofe na Zboru za republiko v Mariboru. In mi je tedanja glavna piarovka v Večeru odgovorila:

V Sobotni prilogi Večera je Boris Vezjak v članku Moč argumenta pri slovenski desnici zapisal, da je predsednik SDS Janez Janša “na zborovanju desnice v Mariboru diskreditiral filozofe in jih pavšalno označil za zmedene”. Ta navedba je neresnična.

Janez Janša v svojem nagovoru na Zboru za republiko 14. julija 2004 v Mariboru sploh ni omenjal filozofov, zato jih niti ni mogel označiti za “zmedene”. To trditev si je avtor članka izmislil. Janša je isti dan, ko je potekal Zbor za republiko, v izjavi za nacionalno televizijo govoril o konkretnem ideologu LDS Slavoju Žižku in o nikomer drugem.

Nisem ji ostal dolžan. Resda sem po spominu citiral na pamet, v resnici je namesto darilnega epiteta »zmeden« tam nastopal še hujši »frustriran«, zato sem zapisal:

Gospa Marjetka Raušl v imenu Janeza Janše trdi, da prvak SDS na Zboru za republiko ni omenjal filozofov, kot pravim sam, in jih zato ni mogel označiti za “zmedene”. Pravi še, da je v izjavi za nacionalno televizijo “govoril o konkretnem ideologu LDS Slavoju Žižku in o nikomur drugem.”

Izjava gospe Raušl je dvakrat neresnična. Takole je namreč g. Janša v Mariboru pred kamero hvalil svoj program in delil komplimente filozofom: “Mislim, da bo tukaj tisto, kar bo odločalo o volitvah, ne pa razni forumi ali frustrirani filozofi.” (Dnevnik RTV Slovenija, 14. 7. 2004)

Koga je imel namen žaliti, dr. Slavoja Žižka, enega filozofa ali vse, prepuščam presoji bralcev. Nesojenega ideologa LDS se namreč v posnetku izjave ni omenjalo. Prav tako naj bralci presodijo, katera diskreditacija je prijaznejša: biti “zmeden” ali “frustriran”.

Da je sicer nebistvena omemba filozofov edino, proti čemur so pri SDS našli kak pomislek (pa še ta je napačen), jemljem kot implicitno priznanje bistvenim poudarkom iz članka.

Gospa Raušl se tudi ni dala. Težko je ugibati, kaj jo je ob tem gnalo, prej kot ne verjetno želja, da svojega nadrejenega obrani pred grdim kiksom:

Gospod Vizjak v Večeru 26. avgusta 2004 odgovarja, da je moja izjava, češ da predsednik SDS Janez Janša na Zboru za republiko ni govoril o filozofih in jih ni označil za “frustrirane”, neresnična. Pa je resnična in to lahko potrdijo vsi zbrani na Zboru za republiko.

Še enkrat ponavljam, da gospod Janša v svojem nagovoru zbranim v dvorani ni govoril o “frustriranih filozofih”. Gospod Janša je to izrekel v intervjuju za nacionalno televizijo novinarki Mojci Pašek, ki je v poročilu z Zbora za republiko to izjavo uporabila. Gospod Vizjak je to izjavo res videl v prispevku v Dnevniku TV Slovenija 14. 7. 2004, vendar če si jo bo natančno še enkrat pogledal (dostopna je na spletni strani http://www.rtvslo.si), bo lahko jasno videl, da je šlo za izjavo, posneto na hodniku mariborskega Koloseja (in povedano novinarki), in ne za del nagovora zbranim v dvorani. Zato spet ponavljam, da si je gospod Vizjak trditev, da je Janša to izrekel zbranim v dvorani, izmislil, in to dokazujem z navedenim posnetkom.

Res pa je, kot pravi gospod Vizjak, da ni omenil konkretno Slavoja Žižka, vendar ga je imel pri tej izjavi v mislih. Ampak tega seveda gospod Vizjak ni mogel vedeti.

No, takšno izmikanje in rokohitrstvo je bilo zame že preveč, zato sem nazaj udaril ostreje. Sicer znova nisem imel časa in prostora omeniti motivacije, ki je takrat Janšo skoraj dnevno naganjala, da je Žižku očital preferenco tistih treh minut dobrega filma pred usodo Slovenije, ki jo je, ironično, letos pred volitvami zaključil s filmskim citatom Woodyja Allena o seksu med »tranzicijskim trojčkom«, ki ne pozna vprašanj, pozna pa seksi odgovor. Ampak pustimo to. Še dobro, da me je takrat Večer objavil, kajti vmes so verjetno vsi, ki so jim filozofi že od pamtiveka v napoto, polemiko raje preskočili:

Nezaslišano je, kako ga. Marjetka Raušl v imenu SDS kar sproti popravlja svoje izjave! Res misli, da so tudi bralci kar naenkrat doživeli amnezijo? V prvem demantiju je trdila, da g. Janša sploh ni omenjal filozofov na mariborskem Zboru za republiko, zdaj se je izvila, da jih je res omenjal, a le v izjavi po srečanju. Najprej je trdila, da je omenjal zgolj “frustriranega filozofa” dr. Slavoja Žižka in torej ni mogel žaliti vseh filozofov, zdaj mi nenadoma priznava, da g. Janša res ni omenjal g. Žižka, da pa ga je imel “v mislih”, česar jaz nisem “mogel vedeti”. Ampak če nisem mogel vedeti, koga vehementno žali, potem je bilo moje sklepanje, da nedefinirano žali vse filozofe, izsiljeno in upravičeno!

Nikjer nisem zapisal, da je g. Janša omenjeni desant na filozofe izvedel za govorniškim pultom dvorane v Koloseju, glede česar se zdaj ga. Raušl izmika. Napisal sem “na Zboru za republiko” in pri tem seveda imel v mislih tudi izjave medijem na hodniku. Da gospa, ki za SDS komunicira z javnostjo, po vsej korespondenci ne zna napisati niti mojega imena (petkrat me imenuje g. Vizjak) in ga zamenjuje z imenom kolega poslanca, je tragikomično dejstvo, ki se lepo prilega rokohitrstvu njene stranke.

No, to korespondenco sem na temle blogu že linkal, spravil sem jo kontekst ministra Zvera, ki je vse tiste, ki niso podprli vlade pri njenem izvirnem in kasneje internacionaliziranem predlogu reševanja romskega vprašanja, označil za tiste, ki »filozofirajo«, kasneje pa to ponovil še v Delu. Takrat sem zaključil takole:

Ta vlada ni naklonjena filozofom. Sproščenost ni za njih, z izjemo Heideggra seveda.

Zapis sem naslovil »Zverova 11. teza o Romih«, danes sem začel s citatom iz Rancièrovih »11. tez o politiki«, prevedenih v lingua franca. Kdor ga bo pozorno prebral, bo videl, da mora Janša v svoje dobro nemudoma začeti brati filozofe.

  • Share/Bookmark

Kdaj bo RTVS predvajala oddajo Maria?

16.09.2008 ob 15:08

Moje današnje vprašanje vodstvu RTV Slovenija:

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede predvajanja oddaje Maria

Pred kratkim je slovensko javnost razburkala afera Patria in v tem kontekstu tudi oddaja Maria, predvajana na finski zasebni televiziji Nelonen. Zdi se, da je v njej g. Janša želel odgovoriti na očitke, objavljene v dokumentarcu na javni finski televiziji YLE po tistem, ko so tam zavrnili predlog po objavi popravka.

Obravnava omenjene oddaje Maria je bila nenavadna. Sprašujem, kako je mogoče, da RTV Slovenija ni predvajala integralnega dela intervjuja z gospodom Janšo oziroma celotne oddaje Maria, temveč le nekaj selektivnih odlomkov v Odmevih, kjer nastopata še notranji minister in generalna državna tožilka?

Stvar se mi zdi nenavadna, ker se je vodstvo RTV Slovenija pred tem hipoma odločilo za predvajanje finskega dokumentarca »Resnica o Patrii« natanko nekaj ur po tistem, ko je g. Janša na tiskovni konferenci 2. septembra izrazil željo, da RTV Slovenija predvaja to oddajo. Janša je bil gost Odmevov isti večer ob 22. uri, v kateri je voditelj že napovedal predvajanje dokumentarca. Med javno najavo želje premierja in odločitvijo po predvajanju je preteklo manj kot šest ur, predvajanje prevedene oddaje v celoti pa je sledilo že naslednji dan tik pred Odmevi.

Glede na to, da so v kabinetu predsednika vlade in v uradu vlade za informiranje izrazili zadovoljstvo nad možnostjo predstavitve svojih stališč v oddaji Maria, bi pričakovali, da bo RTV Slovenija predvajala tudi slednjo. V zameno pa se trenutno porajajo očitki, da tega ne želi storiti, ker je oddaja satirične narave in ker izvaja subtilno parodijo na račun predsednika vlade. Takšno ravnanje navaja na razlago, da uredniki RTV Slovenija tega ne želijo storiti iz navedenega motiva, s tem pa so slovenske državljane prikrajšali za bistveno informacijo, s pomočjo katere bi lažje razumeli celoten kontekst oddaje in objavljenih odlomkov.

S spoštovanjem,

dr. Boris Vezjak

član programskega sveta RTVS

Ptuj, 16. 9. 2008

  • Share/Bookmark

Zunanji minister, ki rabi pomoč samega sebe

16.09.2008 ob 11:48

Najprej se je pripetil intervju z Milanom Kučanom v Večeru, temu je sledila reakcija Dimitrija Rupla in nato še replika Milana Kučana. Ni me prepričala, a za razliko od Dnevnika, ki cenzurira, so v Večeru objavili moj razmislek o Ruplovi vlogi in točnosti Kučanove ocene:

Odmev na zapis dr. Rupla v Večeru, 9. 8. 2008

Dr. Dimitrij Rupel se v svojem odzivu na Milana Kučana sprašuje, na katerega zunanjega ministra je ta mislil, ko mu je pripisal filozofijo, po kateri »dajo volitve zmagovalcem mandat tudi za urejanje medijev, na primer za prevzem in popolni nadzor tiskovne agencije, javnega radia in televizije ter njihovega spreminjanja v servis za promocijo vladajočih in diskreditacijo drugače mislečih«. Kot kaže, je treba gospodu Ruplu pomagati pri spominu in navesti nekatere njegove indikativne izjave. Ministrova ideja je po svojem dometu namreč skromna in se glasi: mediji in novinarji so tisti, ki nam nasprotujejo, edini način je torej, da jih zamenjamo. Faze v dojemanju medijev so si pri zunanjem ministru sledile, kot je opisano spodaj.

Prvič, svarilo pred vojno in dojemanje medijske realnosti kot vojnega stanja. Prevzem medijev s strani oblastnikov se je zgodil skorajda po militaristično, skratka najprej z napovedjo vojne. Vojaški žargon so uporabili politični zmagovalci, konkretno zunanji minister, takole: »Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.« (Mag, 22. 6. 2005)

Drugič, spremljanje dejavnosti »sovražnika«. Tega je bilo treba videti in slikati kot hudobca, kot vraga ali so-vraga, ki nam dela zlo, kot pove že sama beseda: »Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost. Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije.« (Prav tam)

Tretjič, prepričevanje, da naj mediji uvidijo svojo zmotnost upiranja oblasti. Po Ruplu so slovenski mediji drugačni do te mere, da potrebujejo sprostitev. Njihova posebnost je v tem, da se upirajo oblasti: »Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne poznam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi – svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je potrebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.« (Delo, 9. 7. 2005)

Četrtič, prepoznanje ogroženosti in vojnega stanja, ki nasprotuje programu sprostitve Slovenije: »V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nadvse prepričljivo rekli ‘ne’ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.« (Mag, 22. 6. 2005)

Ruplove izjave ne potrebujejo veliko komentarja: po njegovem vstopu v SDS leta 2004 in predvsem po zmagi na volitvah je prišel čas, ko morajo mediji postati »naši«. Zgodovina je menda rekla »ne« Kučanovi politiki in tega se morajo zavedati tudi mediji. V skladu s tem so v vladajoči stranki tudi ravnali. Ruplova »filozofija medijev« je izpričana, njegovo izmikanje, ki ga vsebuje stavek »Za aktualnega zunanjega ministra lahko z gotovostjo izjavim, da nisem nikoli utemeljeval nobene filozofije o prevzemanju in kontroli medijev« pa je le – izmikanje. Kučana ocena je bila torej nadvse točna. Glede na usodo medijev po njihovem zavojevanju, ki ga je izpeljal Janez Janša v skladu z odkritimi priznanji svojega ministra, pa se je ta prelevila v zgodbo, ko nekateri na vse pretege blefirajo, da medijev nikoli niso razumeli kot trdnjav, ki se jih osvaja. Razen ministra Rupla, ki smo mu lahko hvaležni za iskrenost v tej igri mimikrije. V resnici bi morali biti zadovoljni, da se je vladajočim v njihovi »medijski filozofiji« zalomilo, čeprav se je vmes izgubila najbolj dragocena stvar, namreč novinarska avtonomija. Prav nespodobno pa je poslušati njegovo stokanje, češ da ne more objavljati, kjer bi rad, da bojkotirajo njega in zunanje ministrstvo. Kajti le eno leto nazaj je bilo vse drugače. Mediji so bili pod kontrolo in on je lahko izjavil: »Prinesite mi članek, ki ni bil objavljen, jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili. Pa tudi tisti, ki ne more govoriti resnice v medijih, naj pride k meni, pa bom jaz povedal, kaj naj naredi.« (POP TV, 3. 4. 2007). Bizarno, toda danes nam želi povedati, da nujno rabi svojo pomoč.

  • Share/Bookmark