Janša, Rancière in filozofi

25.09.2008 ob 14:45

5. The people which is the subject of democracy, and so the matricial subject of politics, is not the collection of members of the community or the labouring class of the population. It is the supplementary part in relation to any counting of the parts of the population which makes it possible to identify the count of the uncounted with the whole of the community. Jacques Rancière

Je g. Janša kalimero, ki po volitvah na noben način ne prizna poraza? Danes berem tole: v SDS bodo zahtevali ponovno štetje. To dejstvo me je spomnilo na francoskega filozofa Jacquesa Rancièrja in zgornji citat, pa tudi na odnos g. Janše do filozofov. Zadnje volitve sem, tako kot mnogi, spremljal relativno pozorno. Neka malenkost, ki zadeva moj poklicni stan, mi ob tem ni ušla, a nikjer nisem zasledil, da bi jo zaznali tudi drugi. Da je niso novinarji in komentatorji, po svoje še razumem. Najbolj mizerno se mi zdi, da je, vsaj javno, niso niti filozofi. Recimo poklicni – pri tem so filozofski nosilci projekta sproščenosti izvzeti. O čem govorim?

O nečem tako banalno neposrednem – gospod Janša je znova diskreditiral filozofe. Filozofi so za, zdaj verjetno že bivšega premierja, znova nebodigatreba. En ništrc. Na izredni seji državnega zbora, sklicani za torek, 9. septembra 2008, so se v SDS kakopak trudili izničiti učinke razkritja v finskem dokumentarcu o podkupovalni aferi Patria. In ko je v zboru nastopil premier, se je dotaknil podpisane pogodbe in rekel tole:

“Ko je bila ta oddaja predvajana, je slovenska opozicija zahtevala prekinitev pogodbe s Patrijo,” je dejal in dodal, da upa, da “so jo presojali pravniki in ne filozofi”.

Če ste filozof, se vam običajno ne ljubi odgovarjati na očitke o tem, da ste to, kar ste. To počnejo, delijo očitke namreč, branjevke na tržnici, ki vam prodajajo jajca (ja, še vedno so iste, kot tiste v Heglovem spisu Kdo misli abstraktno?). Ali inkasanti, prodajalke čevljev, davčni inšpektorji, hotelski kuharji in vaš bratranec iz Haloz. Ti običajno (poudarek na tej besedi, da ne bomo ponižujoče posploševali) niti najmanj ne vedo, kaj je filozofija, vedo pa, da je vredna njihovega in vašega gnusa. Zaradi prezira kajpak filozofi radi zardevajo, ko jih kdo vpraša, kaj počnejo v življenju, začnejo živčno stopicati levo in desno, večkrat celo po cankarjansko zatajijo svojo mater Zofijo. No, seveda razumemo g. Janšo, če vztraja, da v prvi vrsti pogodbe interpretirajo pravniki. A gesta izključitve vseh drugih iz občestva interpretov je jasna. Bolje rečeno: jasno je naveden »razred« ljudi, ki tega ne sme početi – to so filozofi. Ne avtomehaniki ali makroekonomisti. Od tu naprej je težko zanikati, da ima izjava do filozofskega poklica in dejavnosti ponižujoč odnos. Če to reče premier in če to reče minister za visoko šolstvo, se vam kaj dobrega, kot profesorju ali študentu, pod antifilozofsko nastrojeno oblastjo ne more obetati. Da bi stvar bila še hujša, si je Janša v nekaj drugih soočenjih privoščil isto diskreditacijo in običajno je letela na Gregorja Golobiča; še enega, ki ima pač izbrano nebodijetreba-diplomo iz filozofije.

Ne ljubi se mi brskati po raznih arhivih, ampak žaljivo izključitev filozofov sem v tej kampanji naštel štirikrat. Trikrat iz ust Janše, enkrat iz ust nekoga iz njegovega tabora. Očitek je bil vedno zožen na polarizacijo »vedni strokovnjaki-nevedni zofofili«. Stvar bi verjetno celo pozabil, če me ne bi spomnila na prejšnjo volilno kampanjo natanko štiri leta nazaj, na čas ultimativnega sproščanja predvolilnega diskurza. Zgodba je bila ista, a takrat sem reagiral javno. Ker sem moral, bil sem izzvan. V nekem članku v Večeru sem se obregnil ob Janševo obregnitev čez filozofe na Zboru za republiko v Mariboru. In mi je tedanja glavna piarovka v Večeru odgovorila:

V Sobotni prilogi Večera je Boris Vezjak v članku Moč argumenta pri slovenski desnici zapisal, da je predsednik SDS Janez Janša “na zborovanju desnice v Mariboru diskreditiral filozofe in jih pavšalno označil za zmedene”. Ta navedba je neresnična.

Janez Janša v svojem nagovoru na Zboru za republiko 14. julija 2004 v Mariboru sploh ni omenjal filozofov, zato jih niti ni mogel označiti za “zmedene”. To trditev si je avtor članka izmislil. Janša je isti dan, ko je potekal Zbor za republiko, v izjavi za nacionalno televizijo govoril o konkretnem ideologu LDS Slavoju Žižku in o nikomer drugem.

Nisem ji ostal dolžan. Resda sem po spominu citiral na pamet, v resnici je namesto darilnega epiteta »zmeden« tam nastopal še hujši »frustriran«, zato sem zapisal:

Gospa Marjetka Raušl v imenu Janeza Janše trdi, da prvak SDS na Zboru za republiko ni omenjal filozofov, kot pravim sam, in jih zato ni mogel označiti za “zmedene”. Pravi še, da je v izjavi za nacionalno televizijo “govoril o konkretnem ideologu LDS Slavoju Žižku in o nikomur drugem.”

Izjava gospe Raušl je dvakrat neresnična. Takole je namreč g. Janša v Mariboru pred kamero hvalil svoj program in delil komplimente filozofom: “Mislim, da bo tukaj tisto, kar bo odločalo o volitvah, ne pa razni forumi ali frustrirani filozofi.” (Dnevnik RTV Slovenija, 14. 7. 2004)

Koga je imel namen žaliti, dr. Slavoja Žižka, enega filozofa ali vse, prepuščam presoji bralcev. Nesojenega ideologa LDS se namreč v posnetku izjave ni omenjalo. Prav tako naj bralci presodijo, katera diskreditacija je prijaznejša: biti “zmeden” ali “frustriran”.

Da je sicer nebistvena omemba filozofov edino, proti čemur so pri SDS našli kak pomislek (pa še ta je napačen), jemljem kot implicitno priznanje bistvenim poudarkom iz članka.

Gospa Raušl se tudi ni dala. Težko je ugibati, kaj jo je ob tem gnalo, prej kot ne verjetno želja, da svojega nadrejenega obrani pred grdim kiksom:

Gospod Vizjak v Večeru 26. avgusta 2004 odgovarja, da je moja izjava, češ da predsednik SDS Janez Janša na Zboru za republiko ni govoril o filozofih in jih ni označil za “frustrirane”, neresnična. Pa je resnična in to lahko potrdijo vsi zbrani na Zboru za republiko.

Še enkrat ponavljam, da gospod Janša v svojem nagovoru zbranim v dvorani ni govoril o “frustriranih filozofih”. Gospod Janša je to izrekel v intervjuju za nacionalno televizijo novinarki Mojci Pašek, ki je v poročilu z Zbora za republiko to izjavo uporabila. Gospod Vizjak je to izjavo res videl v prispevku v Dnevniku TV Slovenija 14. 7. 2004, vendar če si jo bo natančno še enkrat pogledal (dostopna je na spletni strani http://www.rtvslo.si), bo lahko jasno videl, da je šlo za izjavo, posneto na hodniku mariborskega Koloseja (in povedano novinarki), in ne za del nagovora zbranim v dvorani. Zato spet ponavljam, da si je gospod Vizjak trditev, da je Janša to izrekel zbranim v dvorani, izmislil, in to dokazujem z navedenim posnetkom.

Res pa je, kot pravi gospod Vizjak, da ni omenil konkretno Slavoja Žižka, vendar ga je imel pri tej izjavi v mislih. Ampak tega seveda gospod Vizjak ni mogel vedeti.

No, takšno izmikanje in rokohitrstvo je bilo zame že preveč, zato sem nazaj udaril ostreje. Sicer znova nisem imel časa in prostora omeniti motivacije, ki je takrat Janšo skoraj dnevno naganjala, da je Žižku očital preferenco tistih treh minut dobrega filma pred usodo Slovenije, ki jo je, ironično, letos pred volitvami zaključil s filmskim citatom Woodyja Allena o seksu med »tranzicijskim trojčkom«, ki ne pozna vprašanj, pozna pa seksi odgovor. Ampak pustimo to. Še dobro, da me je takrat Večer objavil, kajti vmes so verjetno vsi, ki so jim filozofi že od pamtiveka v napoto, polemiko raje preskočili:

Nezaslišano je, kako ga. Marjetka Raušl v imenu SDS kar sproti popravlja svoje izjave! Res misli, da so tudi bralci kar naenkrat doživeli amnezijo? V prvem demantiju je trdila, da g. Janša sploh ni omenjal filozofov na mariborskem Zboru za republiko, zdaj se je izvila, da jih je res omenjal, a le v izjavi po srečanju. Najprej je trdila, da je omenjal zgolj “frustriranega filozofa” dr. Slavoja Žižka in torej ni mogel žaliti vseh filozofov, zdaj mi nenadoma priznava, da g. Janša res ni omenjal g. Žižka, da pa ga je imel “v mislih”, česar jaz nisem “mogel vedeti”. Ampak če nisem mogel vedeti, koga vehementno žali, potem je bilo moje sklepanje, da nedefinirano žali vse filozofe, izsiljeno in upravičeno!

Nikjer nisem zapisal, da je g. Janša omenjeni desant na filozofe izvedel za govorniškim pultom dvorane v Koloseju, glede česar se zdaj ga. Raušl izmika. Napisal sem “na Zboru za republiko” in pri tem seveda imel v mislih tudi izjave medijem na hodniku. Da gospa, ki za SDS komunicira z javnostjo, po vsej korespondenci ne zna napisati niti mojega imena (petkrat me imenuje g. Vizjak) in ga zamenjuje z imenom kolega poslanca, je tragikomično dejstvo, ki se lepo prilega rokohitrstvu njene stranke.

No, to korespondenco sem na temle blogu že linkal, spravil sem jo kontekst ministra Zvera, ki je vse tiste, ki niso podprli vlade pri njenem izvirnem in kasneje internacionaliziranem predlogu reševanja romskega vprašanja, označil za tiste, ki »filozofirajo«, kasneje pa to ponovil še v Delu. Takrat sem zaključil takole:

Ta vlada ni naklonjena filozofom. Sproščenost ni za njih, z izjemo Heideggra seveda.

Zapis sem naslovil »Zverova 11. teza o Romih«, danes sem začel s citatom iz Rancièrovih »11. tez o politiki«, prevedenih v lingua franca. Kdor ga bo pozorno prebral, bo videl, da mora Janša v svoje dobro nemudoma začeti brati filozofe.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Janša, Rancière in filozofi”

  1. Sproščena Slovenija » Objave » Družbeni eksorcizem filozofov pravi:

    [...] Kaj naplaja in generira to novodobni sovražni diskurz do družboslovcev, sociologov in seveda filozofov? Kaj je tisto, zaradi česar je biti filozof znova kletvica in glede česar sta si enotni stara in prihajajoča nova oblast, Janez Janša in Janez Stanovnik, neoliberalci in desničarji na eni  ter komunisti na drugi strani? Večno vračanje istega. [...]