Arhiv za Februar, 2009

Samo mrtev gej je dober gej in samo živ mrlič je dober mrlič

12.02.2009 ob 20:07

Ustvarjalcem Odmevov je treba čestitati. Če kam, tja tiščijo gospoda Janšo. Celo v sporu, za katerega je bivši premier rekel, da je le nepomemben statist v »obdelovanju« med psihiatrom Ziherlom in premierjem Pahorjem, so ga slikali bolj kot slednja. Za RTV le ni tako nepomemben, jasno. Včerajšnja gesta, ko so se spomnili pete obletnice odhoda kardinala Franca Rodeta v Vatikan, je bila ganljiva na podoben način. Še bolj vsebina. Kardinala so namreč pobarali tudi o »primeru Englaro«, kjer si je Vatikan na vse kriplje prizadeval proti evtanaziji, celo proti izvajanju sodbe vrhovnega sodišča. Mačji kašelj, kajti Rode je pihnil: »Dobro, Vatikan ni vezan na vrhovno sodišče.« Stališče do evtanazije je znova ponovil. Glasi se takole:

»Cerkev obsoja nasilno prekinitev človekovega življenja, se pravi evtanazijo.«

No, to me je spomnilo na le nekaj dni star zapis, ki sem ga prispeval v Večer. V njem dokazujem in opozarjam, da Cerkev podpira prav to: nasilno prekinitev človekovega življenja. S tem, ko je nonšalantno zavrnila pristop k deklaraciji OZN o odpravi kaznovanja istospolno usmerjenih oseb. Namreč, kaj je ultimativna oblika nasilne prekinitve življenja? Uboj ali umor, seveda. Ali smrtna kazen. Denimo za geje:

Ekologija duha, ki kar kliče po vprašanju soodgovornosti za smrt, mučenje in zapiranje istospolno usmerjenih v državah, kjer velja homoseksualnost za hud zločin, ne priča le o degutantnosti povsem izgubljenega kompasa največje med samooklicanimi moralnimi avtoritetami tega sveta, sproža tudi huronski smeh vpričo abotnosti opravičil in pojasnil. Po decembrskem smešenju je namreč le nekaj tednov nazaj Vatikan poskušal ojačati svojo argumentacijo glede tega, zakaj ne podpira predloga resolucije o odpravi kaznovanja istospolno usmerjenih oseb, sprejetega v OZN 18. decembra lani. Sveti sedež se je, ker je glasoval proti, poskusil posuti s pepelom. Sprejel je svojo izjavo in na neroden način pojasnil, da po njegovem resolucija ogroža »druge človekove pravice«, recimo svobodo govora in izražanja, vesti in veroizpovedi. Logika izpeljave je bizarna. Če bi namreč odpravili kaznovanje istospolno usmerjenih, bi s tem ogrozili oziroma vsaj omejili različne religije v njihovi svobodi, da razlagajo, da je homoseksualno vedenje moralno napačno. Povedano drugače: za Vatikan je bolj sprejemljiv obešeni homoseksualec v Iranu kot pa kratenje pravice do stališča, da ima neka veroizpoved homoseksualnost za grešno do te mere, da je treba zanjo predpisati smrtno kazen. Razumi, kdor more!

Kakšna je torej razlika v gesti, ki jo (lezbična) aktivistka z vislicami na tejle sliki oponaša kot vatikansko strinjanje z obešanjem istospolno usmerjenih, ter nenehnim odrekanjem pravice do dobre smrti? Ni je! Kardinal Rode in papež preprosto menita, da je prisilna prekinitev življenja v primeru geje in lezbijk (huh, kakšen evfemizem za smrtno kazen!) dopustna iz razloga »drugih človekovih pravic«, medtem ko v primeru vegetirajočega stanja osebe v komi tej ni dovoljeno umreti, ker bi to bila ista prisilna prekinitev življenja.

Logika za Vatikan seveda nikoli ni bila problem, konsistenca tudi ne. Če združimo oboje, dobimo zanimiv paradoks. Edin način, da vam bo Vatikan dovolil umreti, če ste na smrti bolni in si skupaj z bližnjimi želite umreti, bi bil, da ste istospolno usmerjeni. In da se po možnosti spravite v kakšno državo, kjer je za to predpisana smrtna kazen. Res je sicer, da inkriminirajočega praktikuma verjetno ne boste zmogli, pripeti na posteljo, ampak morebiti bodo oblasti milostne in vas bodo kot človeka z napačno spolno orientacijo vendarle obsodile na smrt. In Vatikan bo primoran reči, da je v imenu zaščite svobode govora, vesti in veroizpovedi vaša smrt na vislicah povsem upravičena.

  • Share/Bookmark