Arhiv za Marec, 2009

… in takole: sproščenost je za premierja recept za frustracije

7.03.2009 ob 09:56

Iz sproščenosti v sproščenost, od Janše k Pahorju in nazaj k Janši (če bi že bila kakšna »tranzicijska« razlika). Predsednik vlade je namreč dal sproščenosti novega poleta. Z nekakšnim fitnes nadpomenom iz psihologije športa. In seveda povedal, da jo nujno potrebujemo. Iz članka v novi Katedri:

Pahorjeva nefrustrirana sproščenost

Je Slovenija danes kaj bolj sproščena, kot je bila nekaj let nazaj? Tako so nedavno spraševali mnogi, predvsem nadebudni novinarji. Dilema je preprosto abotna, ker ne vemo, kaj je sproščenost in ker ne vemo, kako bi jo merili. Kot ujetnike nas vodi v osrčje ideološkega diskurza in mnogoterih zlorab – če je volilni slogan o sproščeni Sloveniji leta 2004 homogeniziral ljudstvo pod neko izpraznjeno parolo, celo filozofskega izvora, ter imel nalogo prikriti, da se pod krinko prijetnega žargona dogajata kruta avtokratizacija politike v vseh sferah in komandna demokracija v režiji vladajoče SDS, bi danes pričakovali, da smo se sproščenosti po volitvah 2008 končno znebili. Ker izpraznjenih floskul, s katerimi zgolj manipulirajo z nami kot vodljivimi neracionalnimi lutkami, ne potrebujemo.

Kakšna zmota! Te dni je podpredsednik SDS, dr. Milan Zver, ocenjeval 100 dni nove vlade in ponosno navrgel, da je bila »Janševa vladavina zlata doba Slovenije«. O sproščenosti ni govoril, kajti prejšnji vladarji so svoj programski ideal nekam sramežljivo opustili. Pač pa jo je ob začetku svojega mandata strastno zagrabil Borut Pahor in znova zabrundal pesmico o »pravi sproščenosti«, ne »zategnjenosti« in »zakrčenosti«. Postavil se je torej v kožo svojega predhodnika in z njegovimi ideološki vatli hitel dokazovati, da je boljši od njega, kar vedno znova manifestira v maniri dokaza o tem, da mu je enak. In tako je dva tedna nazaj zasedalo širše vodstvo stranke SD na klavzuri v Velenju, kjer je gošča sproščenosti znova pribrzela na dan. Predsednik vlade in hkrati SD je namreč prihajajoče leto 2009 označil kot »leto zgoščenih socialnih, gospodarskih in političnih problemov« in oceno zabelil s tem, da »potrebujemo sproščeno politično ozračje«. Kot se je izkazalo v nadaljevanju, je s tem referiral na svojo lastno zrelaksirano kondicijo, pravzaprav je meril na svoj novi tip vladanja. Pahor je namreč, kot misli sam, v vodenje države vnesel novost v obnašanju, ki da se kaže v zanj specifični politični drži: »Ne gre več za agresivno politiko, temveč za politiko sproščenosti, demokratičnosti in tolerance sprostitve frustracij«.

S tem se je nedvoumno deklariral za politika sproščenosti neagresivnega tipa. Karkoli naj bi to že pomenilo. Obskuren je neartikuliran dodatek – ob vseh variacijah tega, kaj političnim protagonistom »sproščenost« zelo arbitrarno pomeni, je omemba tolerance sprostitve frustracij pomembna novost. Četudi bizarna. Frustracijska odpornost (ali toleranca) kot tehnični termin v psihologiji opisuje našo sposobnost prenašanja frustracijskih pritiskov, na katere naletimo v situacijah, ko smo soočenimi s težavami. Kako naj to razložimo v kontekstu političnega delovanja, ni čisto jasno, toda kot vse kaže si verjetno Pahor predstavlja sproščanje frustracij kot dogajanje v duhovnem telesu naroda (ali politike), ki je potrebno določene zmerne, »odporne« obdelave. Če navedeni atributi niso mišljeni konjunktivno in našteti zelo poljubno, potem politika sproščenosti nenadoma nastopa kot zdravilo proti sproščanju; paradoksalno je s tem ta atribut zadobil dva povsem nasprotna pomena. Manj verjetno, je, da nam Pahor poenostavljeno želi povedati le to, da se politika sproščenosti banalno kaže tudi v odpornosti na frustracije.

Toda preden si začnemo beliti glavo z njeno heterogeno semantiko, velja izreči svarilo. Analiza številnih artikulacij tega označevalca iz ust Janševih ideologov (recimo v Novi reviji, danes pa bi rekli, da tudi na Novi univerzi) je pokazala, da avtorji ne vedo, kaj govorijo, oziroma se jim to ne zdi pomembno. V svoji votlosti jim je sproščenost označevala dobesedno karkoli. Pahor je, kot permanentni gost in učenec Zbora za republiko ter nič manj permanentni Janšev partner, geslo sproščenosti evidentno ponotranjil. S tem pa tudi njeno izpraznjenost. Bolj kot to, da ne ve, kaj želi z njo povedati, pa je pomembno, kaj želi z njo početi. Če Pahor stavi na odvrženo ideološko kost, ki je vodila v procese dedemokratizacije v državi, velja jemati za popolno aboto, da nekdo, ki je dobil zaupanje volivcev na podlagi zahteve po drugačni politiki in odgovornosti za spremembe, v začetku svojega mandata zapoveduje sposojen zlizan ideologem. Nadalje, če je v času konjukture sproščenost komu zvenela simpatično, danes, v časih recesije in »zakrčenosti« zategovanja pasu, zveni maloumno. In tretjič, obstaja še nek iracionalen element. Premier navzlic vsej kritiki in dekamuflaži sproščenosti kot ideološkega slepila še vedno vztraja pri njej. Kot smo že napisali v obliki teze: želi biti bolj Janšev kot Janša sam. Želi biti bolj sproščen. Njegova predanost razodeva notorno bližino predhodniku in hkrati izpraznjenost lastne politične poti in programskih ciljev. S tem nadaljuje niz cenenih nacionalističnih sloganov o najboljših na vrhu sveta, nebesih pod Triglavom, odličnem slovenskem narodnem značaju in podobnih puhlicah, ki so vedno zvenele kot kičast plagiat. Včasih zato, ker se res bile. Je bil glas za Pahorja glas za drugačno, nesproščeno politiko? Če ja, potem nas sedanji premier vara. Kar bi morali od njega pričakovati, je manj ali nič sproščenosti!

Premier je razočaranje tudi sicer. Če je Janša obljubljal samozavest, kot edini kandidat za ponovnega predsednika stranke na kongresu konec marca v Mariboru Pahor obeta »kongres enotnosti in samozavesti«. In če je bil volilni slogan SDS pred nekaj meseci »Slovenija na pravi poti«, je Pahor v Velenju dva tedna nazaj ocenil, da »je stranka ubrala pravo pot«. No, zanj je prava pot, otipljivo že na terminološki ravni, očitno Janševa.

  • Share/Bookmark

Kako bo Pahor dosegel sproščenost? Takole…

7.03.2009 ob 09:52

Pravijo, da se je sproščenost iztekla z volitvami ali celo prej. Če bi to bilo res, tale blog ne bi imel več velikega smisla. Toda ne dajte se zapeljati, majhni in veliki čudeži se še dogajajo. Kot smo na njem dokazovali zadnjih nekaj let, je plod politične ljubezni med Pahorjem in Janšo. Ki je, resnici na ljubo, v zadnjega pol leta ponarodela; in zdaj takim očitajo, da ugotovitev ni nova? V tem Magovem predvolilnem intervjuju jeseni 2008 je Pahor povprašan tudi po sproščenosti. Novinarsko trendovsko vprašanje »Kako doseči sproščenost« ni ostalo neodgovorjeno:

Janeza Janšo ste obtožili, da ni izpolnil predvolilne obljube o sproščeni Sloveniji. Ali se vam zdi mogoča razlaga, da je slovenski prostor tako polariziran, da se tista stran, ki je v opoziciji, čuti nesproščeno?

To je gotovo eden ključnih problemov. Leta 2004 je bilo mogoče opaziti, da so gospodarski in socialni kazalniki sicer solidni, vendar ljudje kljub temu niso bili zadovoljni s položajem v družbi in so se odločili za spremembe. Takrat je bil ta navdih, s klicem po sproščeni Sloveniji, pravi slogan za pričakovanja ljudi. En del javnosti je bil po dvanajstih letih vladavine ene stranke izključen iz ustvarjanja javnega življenja in se je počutil odrinjenega. Penetracija ene politične sile v družbeno tkivo je bila prevelika. Mislim, da so ljudje pričakovali, da bodo šle stvari v tem mandatu v drugo smer, vendar se vzorec ponavlja: tisti del javnosti, ki se ne vidi politično reprezentiranega v vladi, se počuti odrinjenega. Morda bo del take miselnosti vedno ostal, vendar si bom v prihodnjem mandatu prizadeval, da bi vsaj del tega problema poskušal rešiti na strateški, paradigmatični ravni. Vse ustvarjalne sile, ne glede na svetovnonazorsko ali politično pripadnost, je treba vpoklicati k ustvarjanju skupne Slovenije.

Kako doseči sproščenost, če še vaši strankarski kolegi v parlamentu težko sodelujejo s poslanci SDS in NSI?

Sproščenost ne pomeni odsotnosti demokratičnega dialoga, ki je lahko tudi zelo kritičen in polemičen, mora pa biti kulturen. Med strankami bodo vedno razlike, ki se bodo tako ali drugače izkazovale. Sproščenosti ne vidim v tem, da bi poskušali zanikati razlike med nami. Nasprotno, te se morajo svobodno izpovedovati in zaradi tega ne sme biti nihče sankcioniran. Navsezadnje smo vsi pripadniki nekih manjšin. Ne mislim samo na nacionalne manjšine, ampak tudi kulturne in manjšine v življenjskem slogu. Za Slovenijo je zelo pomembno, da se vsak posameznik počuti svobodnega in da lahko prispeva svoj talent k ustvarjanju skupne prihodnosti. Tukaj vidim priložnost za premike v javnem razpoloženju. Ne smemo ustvariti družbe posameznikov, ki so zaradi politične ali druge identitete privilegirani ali deprivilegirani.

  • Share/Bookmark