Arhiv za Julij, 2009

Resnična resničnost napadov na varuhinjo

31.07.2009 ob 08:40

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede ocene oddaje Resnična resničnost in napada na varuhinjo

V intervjuju za tednik Družina (26. 7. 2009) je direktor Televizije Slovenija Jože Možina navrgel nekatera stališča, ki pomenijo poseg v delo Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, predvsem pa na nenavaden način vrednotijo delo ustvarjalcev oddaje Resnična resničnost, ki je, žal, več ne moremo spremljati. Med drugim g. Možina pravi naslednje:

»Varuhinja tudi pomanjkljivo pozna program. Hvalila je npr. oddajo Resnična resničnost, ki naj bi bila namenjena računalništvu, pa je bila ena celotna oddaja namenjena komercialni promociji spolnih pripomočkov z naslovi spletnih strani, kjer jih je moč kupiti, druga oddaja je bila posvečena izrazito nasilnim računalniškim igricam. Dvomim, da je to poslanstvo javne televizije.«

Intervju je dostopen tudi na spletnem naslovu: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/446E804289DBCEF9C12575FB00323105?OpenDocument.

Ker sem si ogledal omenjeno oddajo, sem ugotovil nasprotna dejstva. Ustvarjalci so šli po poti odkritja, da je seks najbolj pogosto iskana beseda na spletnih straneh. Oddaja ni ničesar oglaševala, temveč se mi zdi kvaliteten izdelek na temo raziskovanja stičnih točk med računalniškimi tehnologijami in spolnostjo. Navedbe spletnih naslovov proizvodov in podjetij, in to celo izključno tujih, so bili podane v funkciji prezentacije in so nujen žanrski del računalniške oddaje, ki želi predstaviti vlogo sodobnih medijev in tehnologij; brez prikaza vsebin na računalniku, ki zato še nima statusa promocije, si je tovrstno oddajo nemogoče predstavljati.

Omenjena oddaja je bila predvajana 6. marca 2007 in je dostopna na naslovu, tudi s prepisom besedila: http://www.rtvslo.si/odprtikop/resnicnost/racunalniki-seks/.

Moja vprašanja vodstvu so naslednja:

V kakšnem smislu je bila celotna oddaja namenjena komercialni promociji spolnih pripomočkov z naslovi spletni strani, kjer jih je moč kupiti? Takšno trditev je potrebno podkrepiti z dokazili o namenih ustvarjalcev oddaje, da hoteno promovirajo določene izdelke.

Kakšna je utemeljitev, po kateri naj teme, kot so vpliv pornografske industrije na razvoj interneta, seksualni pripomočki, ki se jih priklopi na računalnik, računalniške igre na temo spolnosti, problem objavljanja domačih posnetkov, problem pedofilskih posnetkov na internetu, spolnost v virtualnih svetovih, spletne strani z nasveti o spolnosti in »zmenkarije«, ne bi sodile v omenjeno žanrsko oddajo? V katero sodijo, če sodijo, in zakaj ne sodijo v nobeno, če ne sodijo?

Ker je izjavo mogoče razumeti kot nezaupnico oddaji, sprašujem, ali je bil eden od razlogov za njeno ukinitev omenjena domnevna spornost in ne zgolj uradno zatrjevano krčenje proračuna izobraževalnega programa?

Zakaj menite, da je mogoče na podlagi dveh izdelkov celotno oddajo Resnična resničnost oceniti kot slabo (če bi že držalo, da imata ti pomembne pomanjkljivosti), nadalje pa celo pripisati očitek varuhinji, ki menda zaradi svojega neznanja glede programa ne ve, da je ta oddaja slaba?

Ne drži, kot pravi g. Možina v intervjuju, da je za poročilo »Programski svet RTVS zahteval, da se dopolni.« Resnica je prav nasprotna. Med sklepi 23. Redne seje Programskega sveta (16. 6. 200) beremo: »Programski svet predlaga, naj vodstvo k ugotovitvam iz poročila poda svoje mnenje, generalni direktor pa tako dopolnjeno poročilo o odzivih gledalcev in poslušalcev, vključno z opredelitvijo do konkretnih predlogov varuhinje, posreduje na naslednjo sejo programskega sveta.« Dopolnila se torej zahtevajo od vodstva, ne od varuhinje.

Iz intervjuja je tudi sicer jasno razvidno, da se je direktor Televizije Slovenija odločil posegati v presojo varuhinje, saj ji očita pomanjkljivo vrednotenje tega, kaj se sme in kaj se ne sme nahajati v njem. V intervjuju posredno dvomi o tem, da je varuhinja samostojna (!) in informirana (!), da je močna moralna oseba (vse to so kriteriji, ki jih sam navaja kot nujne za to vlogo). Diskreditirajoče ji pripisuje celo neke druge motive: pravi, da ima »posledično določene zamere« in »nove ambicije v mediju«. Dodaja, da se »teže neodvisno opredeljuje do posameznih vprašanj«.

Direktor Televizije Slovenija torej poučuje in bere levite varuhinji. Še huje, podaja vrednostne ocene in stališča, ki merijo »ad personam« in ji pripisujejo vrsto subjektivnih motivov, intenc, neznanje in neodvisnost. Dodaja, da pomanjkljivo pozna program in ocenjuje, kaj se sme zapisati v poročilo in česa ne sme. Med drugim jemlje v bran novinarko Rosvito Pesek kot nedotakljivo in s tem onemogoča vrednotenje posameznih novinarjev. V čem je potem sploh funkcija sprejemenja mnenj gledalcev? V čem je funkcija varuha, če mnenj gledalcev in poslušalcev ne sme povzeti v poročilu le zato, ker je nekdo v vodstvu RTV hiše presodil, da je nek novinar »pošten«? Potem je treba narediti sezname novinarjev, ki se smejo znajti v poročilu in tistih, ki se ne smejo! Vse izrečene insinuacije in dvomi so po sebi nerelevantni in hkrati pomenijo vpletanje v suverenost inštituta varuha, zapisano v pravilniku o njegovem delovanju, kot tudi poseganje v njegovo delo. Zato najostreje protestiram proti vnovičnim napadom g. Možine in v nasprotnem predlagam, da tak inštitut ukinemo ali da on sam prevzame to vlogo.

dr. Boris Vezjak

član Programskega sveta RTV Slovenija

Ptuj, 30. 7. 2009

  • Share/Bookmark

Laž, resnica, laž – ko je vse isto

12.07.2009 ob 11:34

Replika na zapis g. Branka Grimsa (PP 29, 11. julij 2009)

Je poslanec SDS Branko Grims avtor zakona o RTV Slovenija? Bilo je 29. novembra 2006 v parlamentu, ko smo v razpravi o interpelaciji proti kulturnemu ministru zaslišali znan glas: »Namreč Zakon o RTV Slovenija – vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal – je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto, kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.«

Odgovor na uvodno vprašanje je torej jasen. Kdo je osel in kdo je zagrešil tiskovne napake, tudi. Za nepoučene, če sploh obstajajo: »avtor tega zakona v celoti« se je namreč od prve obelodanitve zakona aprila 2005 ves čas skliceval na imenitne tuje in domače pravno podkovane avtorje predloga zakona. Anonimne zato, ker jih menda želi zaščititi pred klevetami – to da dokazuje nesvobodo javne besede pri nas, je takrat pribil. Ob nenadejanem velikodušnem dejanju skesanega priznanja (no ja, takrat je želel prejkone zaščititi kulturnega ministra pred interpelacijskimi argumenti) sem pohitel javno povedati, da je g. Grims avtor laži leta. Kaj leta, leto in pol nas je vlekel za nos, naplahtal celo Slovenijo in na koncu s pičlo večino trpko slavil referendumsko zmago ob potrjevanju zakona o RTV Slovenija septembra 2005. Če bi ga bilo kaj v hlačah, bi moral priznati, da je treba referendum razveljaviti, in z njim zakon; če namreč v SDS trdijo, da bo treba razveljaviti državnozborske volitve 2008 v trenutku, ko se bo izkazalo, da je bila afera Patria inscenirana, potem je bil po istih vatlih lažiran tudi Grimsov zakon. Kajti državljani so bili zavedeni z bistveno informacijo – da ga niso napisali vrhunski tuji in domači strokovnjaki, temveč njegova, hmm, malenkost.

No, ta leta sem pozorno spremljal, kakšen odnos bo do svoje laži vzpostavil g. Grims. Jo bo ljubkoval, pestoval, priznal, jo bo sploh komentiral? To se ni zgodilo do njegovega zapisa v Pismih bralcev (PP 29) 11. julija 2009 v Delu, na katerega repliciram. No, zgodilo se ni niti, da bi bila javnost pozorna na Grimsovo laž in njene dalekosežne posledice. Celo več, nekateri mediji in časopisi, npr. Dnevnik, so moja opozorila in replike o tem zavestno ignorirali. In kaj torej g. Grims, avtor največje laži leta 2006, pravi danes, julija 2009? Pozabi na svoje skesano priznanje in se zateče v prvotno laž:

»Podobno je šlo za očitno sprevračanje mojih besed, ko gre za sodelovanje pri oblikovanju besedila predloga zakona o RTVS in njegove obrazložitve, ki ga je vlada poslala v parlamentarni postopek, čemur po domače rečemo pisanje zakona. Vsaj stokrat sem v zakonodajnem postopku in referendumski kampanji zelo jasno povedal, da so številni strokovnjaki sodelovali pri pisanju zakona o RTVS in sebe nikoli nisem izvzel, saj prav nikoli nisem trdil, da z zakonom nimam nič… Prvotni osnutek zakona je še pred začetkom parlamentarnega postopka dodelala številna skupina strokovnjakov iz služb ministrstva, strokovne javnosti, ter pravnih strokovnjakov s področja ustavnega prava in vladne pravne službe, kar lahko kadar koli dokažem. Pri pisanju zakona o RTVS, ki je bil na predlog vlade predmet zakonodajnega postopka v parlamentu in bil dokončno potrjen na referendumu, so torej še kako sodelovali tudi številni strokovnjaki iz pravne in medijske stroke, vključno s kakšnim predavateljem na uglednem Harvardu – in sem torej govoril resnico!«

Sploh ne dvomim: tudi baron Münchhausen vedno govori čisto resnico. O teh in podobnih münchhausenskih metodah g. Grimsa, pa tudi nujnosti poimenovanja laži s pravo besedo pišem v svoji knjigi »Somrak medijske avtonomije«. Ne bom presenečen, če bo v svojem recenzentskem trudu novinarje in drugo javnost – kar ni težko, glede na to, kako neprofesionalni so in kako zelo jih (ne) zanima novinarska avtonomija – znova prehitel naš avtor.

Boris Vezjak, Ptuj

  • Share/Bookmark