Arhiv za November, 2009

Denar iz SDS šel za brezplačnike?

23.11.2009 ob 08:34

Današnje Delo poroča o za moj občutek zelo drznih in frapantnih izjavah finskega preiskovalca, po katerih je Janševa stranka ne le prejela podkupnine iz zadeve Patria (in jih poprej zahtevala), temveč tudi o tem, v kakšne namene je ta denar verjetno bil porabljen. Pred letom in več smo vsi menda ugibali pravilno: za famozne brezplačnike!

 

Citiram po RTV SLO: »Finski preiskovalec pa naj bi za časopis povedal še, da so velik del sestavljanke celotne zgodbe brezplačniki. Čeprav je Janša vseskozi zatrjeval, da se z brezplačniki ne ukvarja, pa naj bi se po podatkih časopisa v predvolilnem času na sedežu SDS-a redno sestajali Janša, Alenka Paulin (takrat direktorica STA-ja), Andrej Lesbaher (direktor družbe Progresija, ki je tiskala brezplačnik Slovenski tednik), Metod Brlec (glavni in odgovorni urednik Demokracije) in Borut Petek (nekdanji tajnik v kabinetu Janeza Janše) ter naj bi se pogovarjali o vsebini Slovenskega tednika za prihodnji teden.«

O brezplačnikih sem res veliko pisal. Pred debelim letom sem na Kosovo protikorupcijsko komisijo oddal prijavo zaradi nestransparentnega financiranja enega od brezplačnikov – Ekspresa. Do danes se ni zgodilo nič – vsaj ničesar nisem zasledil. Mojo prijavo sem javno omenil v intervjuju ali dveh. A ker imamo nemarne novinarje, ki bi lahko raziskali, niti ne bom plediral za kaj takega. Bom pa objavil mojo prijavo – resda utemeljeno na časopisnih člankih, ampak Drago Kos je v nekaj primerih javno izjavil, da to povsem zadostuje za začetek postopka, kar je opogumilo tudi mene.

 

Komisija za preprečevanje korupcije

Tržaška 19a

1000 Ljubljana

Zadeva: PRIJAVA SUMA NEZAKONITEGA FINANCIRANJA BREZPLAČNEGA TEDNIKA »EKSPRES«

Spodaj podpisani Boris Vezjak kot državljan Republike Slovenije podajam Komisiji za preprečevanje korupcije prijavo suma nezakonitega financiranja brezplačnika »Ekspres«, ki je v Sloveniji izhajal zadnjih osem tednov do volitev – zadnja številka je izšla 17. septembra 2008, skupno je izšlo 8 številk.

Številna in dolgotrajna javna ugibanja o financiranju brezplačnikov, med katerimi navedeni ni edini, ter hkratni nenavadni aranžmaji njihovega nastanka – nenadno izdajateljstvo, neznani direktorji, neznani odgovorni uredniki, neznani novinarji (ki jih zaenkrat nihče ne pozna) zgolj povečujejo potrebo po tem, da organi odkrivanja in pregona temeljiteje raziščejo njihovo financiranje.

Kot je razvidno iz nekaterih podatkov v časopisu Mag (13. 8. 2008), do katerih se je dokopala novinarka in jih spodaj v določeni meri povzemam, so bili viri financiranja brezplačnika Ekspres netransparentni in sprožajo sume o tem, da so se financirali iz neznanih, morebiti nezakonito zbranih sredstev, ne nezakonit način ali da jih je financirala določena politična stranka. Uradno je namreč časopis v nakladi 350 tisoč izvodov bil natisnjen zgolj z denarjem direktorja podjetja »Zame-tek« Roberta Terška ter z minimalnimi prihodki iz naslova nekaj oglasov. Nekaj podatkov (ki jih ponujajo slovenski mediji na podlagi raziskovanja primera):

Ekspres skorajda ni objavljal oglasov. V drugi številki, ki je izšla 6. avgusta, je podjetje Zame-tek »napako popravilo« in objavilo celostranski oglas za spletni portal usekaj.si. Odgovorna urednica obeh medijev, usekaj.si in Ekspres, je bila še pred kratkim Barbara Smisl, članica dekliške glasbene skupine BBT in ena od voditeljic avtomobilistične oddaje na TV3«.

Podjetje Zame-tek v vlogi za vpis v razvid medijev kot odgovornega urednika ni navedlo nje, temveč Roberta Terška, ki je v kolofonu tednika zapisan le kot direktor. Jernej Strnad, sin glavnega tajnika SDS Dušana Strnada in soustanovitelj družbe Unimedis, ki ima v lasti omenjeni spletni portal, je za Dnevnik izjavil, da je Smislova v razvidu medijev kot odgovorna urednica usekaj.si navedena pomotoma in da bodo nesporazum popravili.

Domeno spletne strani usekaj.si je po podatkih mreže Arnes registrirala Skupina Parsifal, ki za vlado izvaja raziskave javnega mnenja. Podjetje sta po podatkih IPRS ustanovila Gregor Karlovšek in Denis Vengust, sicer novinar esdeesovskega tednika Demokracija, a je vodenje letos prevzel Dane Kostrić – po poročanju Mladine življenjski sopotnik tiskovne predstavnice ministrstva za šolstvo in šport Mihaele Praprotnik in brat Jane Kostrić, prav tako iz službe šolskega ministrstva za stike z javnostjo.

Pot do ustanovitve podjetja, ki je izdajalo Ekspres, je bila naslednja. Zame-tek je v prvih dneh julija ustanovila Nova firma (ustanavljanje in prodaja gospodarskih družb), direktorica pa je postala Urška Avbelj, sicer do nedavna tudi direktorica ustanovitelja. Kmalu za tem je direktorski položaj prevzela Suzana Kundija, ki je, kot kaže spletna stran Dijaške organizacije Slovenije (DOS), tudi vodja projekta te organozacije pri Študentski organizaciji Slovenije. Teršek je bil kot direktor v sodni register vpisan šele 24. julija, torej le nekaj dni pred oddajo vloge za vpis v razvid medijev in manj kot teden dni pred izidom prve številke Ekspresa.  Nova firma je ustanovila še podjetje, ki izdaja enega od političnih tednikov, in sicer Pravo smer, ki je zdaj v lasti Boštjana Krefta, poslovnega partnerja Mateja Raščana, lastnika Dela Revij in Rašice. Zadnji je lastnik Monere, ki je ustanovila Rašico point, njegova zaročenka je lastnica podjetja Nevtrum, Kreft pa lastnik Kandele – izvorna ustanoviteljica vseh naštetih je Nova firma, sicer pa imajo skupaj v lasti 38 odstotkov Casinoja Maribor, o katerem smo v Magu že poročali. Nova firma je še izvorna ustanoviteljica podjetja “v nabiralniku” Kolonel, ki je bil do nedavna v lasti Danijele Rakovič, slamnate družbenice Pivovarne Laško.

Finančna konstrukcija Ekspresa: ena številka naj bi stala okoli 50.000 evrov. Strošek osmih številk Ekspresa bi torej bil okoli 400.000 evrov. K temu je treba prišteti še stroške honorarjev za izdelavo samega časopisa. (vir: Mladina, št. 36/2008). Oglasna statistika Ekspresa je taka: v prvi številki oglasov sploh ni bilo, v naslednjih je na 24-stranskem časniku opaztli v povprečju dve strani oglasov.

Izdajanje brezplačnikov utegne biti primer poseganja v predvolilno kampanjo in s tem kršitev zakona o volilni in referendumski kampanji.

V dokaz prilagam priloge. Podpisani sem sprožil še nekatere druge postopke, recimo pri Novinarskem častnem razsodišču, saj ugotavljam, da so besedila v brezplačnikih Ekspres, Slovenski tednik in recimo v Demokraciji večkrat povsem identična, kar nakazuje na kršitev določila o »nedopustnosti plagiatov«, kot se glasi dikcija slovenskega Novinarskega kodeksa.  Hkrati so vsebinsko članki v brezplačnikih velikokrat prepoznavno namenjeni diskreditaciji ene politične opcije in poveličevanju druge. Takšna ugotovljena dejstva sicer ne spadajo v kompetenco Komisije za preprečevanje korupcije, vendar dodatno dopolnjujejo sliko delovanja brezplačnikov in krepijo sum, da so ti nastali v skladu s političnim motivom z verjetno željo po razširjanju strankarske politične propagande pred volitvami. V tej smeri je morebiti treba iskati tudi zakrite vire financiranja.

Upam na uspešno obravnavo moje prijave vaši Komisiji.

S spoštovanjem,

Boris Vezjak

 

Ptuj, 3. 10. 2008

 

Priloge

  • Share/Bookmark

Hlebš, NČR in enigmatični 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije

19.11.2009 ob 09:54

Zgodovina se ponavlja, najprej kot tragedija, potem kot farsa.  No ja, prepotentno rečeno. V igri so novinar Matej Hlebš, NČR in 4. člen kodeksa. Aktualna debata med NČR in Hlebšem je videti takšna. Pred kakim letom in pol sem sam prijavil Hlebša na NČR in tožbo izgubil. Zaradi posebne razlage 4. člena, ki jo NČR razume povsem narobe. Glasi se takole:

4. Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti informacije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira.

Navedimo še bizarno dopolnjujoč peti člen, za katerega zdaj Hlebš v svojem sporu z NČR pravilno ugotavlja, da je v konfliktu s prejšnjim:

5. Novinar sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij.

1. DEJANJE

Na začetku je bila moja prijava, ki sem jo kasneje na zahtevo NČR modificiral in dopolnil. Objavljam ključne povzetke:

Kot sem že pojasnil v prijavi, je novinar Hlebš v oddaji Vroči stol (TV Slovenija, 3. 12. 2007) v tekstovni in grafični obliki (ki je njegovo tekstovno izpeljavo vsebinsko podpirala) predstavljal novinarsko informacijo o lastniški strukturi medijev v Sloveniji. Ob predstavitvi besedila je prikazal tudi grafični shemi (glej prilogo), ki ju je treba razumeti kot sestavni del njegovega prispevka. Prebrano besedilo novinarja se je glasilo:

»Delo, ki velja za najpomembnejšo slovensko časopisno hišo, je z več kot 80 % v večinski lasti Pivovarne Laško. Ostale deleže obvladuje Radenska. Delo izdaja dva pomembna dnevnika, Delo in Slovenske novice ter tednika Nedelo in Mag. Podjetje Delo je tudi 20 % lastnik Večera. Predsednik uprave Pivovarne Laško je Boško Šrot, ki je bil pred tednom dni še član SD. Druga največja medijska hiša je časopisna družba Dnevnik, njen večinski lastnik je z 51 % DZS. Dobrih 25 % pa je v lasti Styria Medie. Dnevnik izdaja med drugim časopisa Dnevnik in Direkt, ter tednik Nedeljski Dnevnik. Podjetje Dnevnik je tudi 12 % lastnik Primorskih novic. Upravi DZS predseduje Bojan Petan, sicer član LDS-a. Podjetje Večer velja za tretjo medijsko hišo v državi. Njen večinski lastnik pa je Infond Holding, ki obvladuje več kot 58 % Večerovih delnic. Infond Holding je hkrati tudi največji lastnik Pivovarne Laško, ki pa že prek Dela obvladuje 20 % Večera.«

Novinar Matej Hlebš je prekršil 4. člen s tem, ko je v prispevku za oddajo Vroči stol TV Slovenija predstavljal podatke vlade Republike Slovenije o lastništvu slovenskih medijev, ob tem pa javnosti ni povedal, da gre za predstavitev vlade, ki temelji na politični razlagi povezav.

Zadeva je toliko pomembnejša, ker so možne različne interpretacije podatkov o lastništvu medijev, pri čemer je vladna interpretacija le ena, politično obarvana in ni nujno tudi resnična. Vsekakor pa je z nastopom predsednika vlade Janeza Janše ob utemeljitvi glasovanja o zaupnici vladi interpretacija lastništva medijev dobila pomembne širše politične dimenzije. Prav zato bi bila za »pomen in verodostojnost« informacije, ki so jo prek televizije prejeli gledalci, še dodatno potrebna navedba vira, vendar tega Hlebš ni storil. Beri naprej »

  • Share/Bookmark