Brezplačni argument iz zakona

17.12.2009 ob 09:59

Časnik Delo je moral celo dvakrat objaviti isti popravek stranke SDS glede financiranja brezplačnikov iz domnevnih podkupnin v aferi Patria. Po javnem pojasnilu odgovornega urednika Darijana Koširja nato še na prvi strani. V istem popravku smo 7. decembra letos izpod peresa podpisane komunikatorke SDS Katarine Culiberg brali tole:

»V zvezi z najnovejšimi natolcevanji glede tega, da naj bi denar iz Patrie končal v SDS, lahko pozoren bralec ob natančnem branju prispevka v časniku Delo ugotovi, da to trditev demantira avtor sam. Zakon o političnih strankah v 21. členu med drugim prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine. SDS spoštuje veljavno zakonodajo, iz letnih finančnih poročil, ki jih stranka oddaja in ki jih pregleda Računsko sodišče RS, je tudi razvidno, da nakazil iz tujine ni bilo.«

Culibergova nam ponuja kot veljavno sklepanje naslednje:

 

1.    Zakon o političnih strankah prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine.

2.    SDS spoštuje veljavno zakonodajo.

3.    Torej SDS ni mogla pridobiti nobenih sredstev iz tujine.

 

Brez pripomb, s tem ni nič narobe, če so premise resnične. Težave se začnejo, ker piarovka stranke trdi nekaj več:

 

1.    Zakon o političnih strankah prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine.

2.    SDS spoštuje veljavno zakonodajo.

3.    Torej SDS ni mogla pridobiti nobenih sredstev iz tujine.

4.    Torej se novinar Dela kot avtor demantira kar sam.

 

Na čem naj bi temeljila ugotovitev, da se avtor demantira sam? Kaj je imela Culibergova v mislih? Morebiti naslednje. V integralni verziji novinarjevega zapisa, na katerega odgovarja piarovka v SDS, beremo: »Strnad ni odgovoril, čez nekaj dni smo dobili odgovore od strankine službe za odnose z javnostmi. Zapisala je, da zakon o političnih strankah v 21. členu strankam prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine in da »Slovenska demokratska stranka spoštuje veljavno zakonodajo, iz finančnih poročil, ki jih je stranka oddala za leti 2007 in 2008, pa je tudi razvidno, da nakazil iz tujine ni bilo«. Igor Šoltes, predsednik računskega sodišča, o tem pravi, da ni nujno, da stranka res prikaže vsa sredstva, ki ji jih je uspelo pridobiti.« (Delo, 23. 11. 2009)

 

Evidentno nam piarovka servira kot veljavno enostavno sklepanje:

 

1.    Zakon o političnih strankah prepoveduje pridobivanje sredstev iz tujine.

2.    Torej je nemogoče, da bi kakšna stranka pridobila sredstva iz tujine.

3.    (Implicitno) Ker torej novinar Dela pozna (1), saj je že zapisal naš demanti v članku, se demantira kar sam.

 

Omemba demantija avtorja lahko pomeni le, da nam nesporno ponuja zgornji argument – druge razlage za interpretacijo »demantija« ni. Imenujmo takšno argumentativno prevaro za »argument iz zakona« – »ne sledi« je tu groteskno očiten. Iz tega, da v zakonu piše, da je uboj kaznivo dejanje, še ne sledi, da nismo nikogar ubili. Iz tega, da je kaznivo prejemanje podkupnin, še ne sledi, da je nismo prejeli. In iz tega, da se ne sme pridobivati sredstev iz tujine, tudi ne sledi, da jih stranka SDS ni prejela (kot ugotavlja že Šoltes zgoraj). Še manj sledi, da je avtor v svojem besedilu nekaj kar sam demantiral.

 

To je približno tako, kot če bi morilec na sodišču najprej trdil, da je nemogoče, da je koga ubil, ker v Kazenskem zakoniku piše, da je to kaznivo, nato pa bi za svojo pričo klical taisti Kazenski zakonik. Novinarja pa bi obtožil pristranega pisanja, češ: kar sami se demantirate, ko pišete, da sem nekoga ubil, saj ste natančno citirali določila Kazenskega zakonika, ki pravijo, da je ubijanje kaznivo!

 

Zakaj »argument iz zakona« v tej simplificirani obliki ne najdemo v učbenikih argumentacijskih zmot in prevar? Verjetno zato, ker je preveč bebav.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.