Arhiv za Junij, 2010

Groznih igralcev se poljub sreče ne dotakne

24.06.2010 ob 23:42

Kako nizko smo padli, če na dan državnosti dobesedno slavimo slovenske nogometaše kot nacionalne heroje, in to dan po porazu z Angleži? Zakaj že? Ker je fino, ker nas več ne zamenjujejo s Slovaško. No, naši gredo domov, čeprav se niso uspeli plasirati nikamor, razen na svetovno prvenstvo, Slovaška pa zmaguje, in to proti svetovnim prvakom. Mogoče bi vendarle bilo bolje biti zamenjan…

In kakšna natančno je resnica slovenske igre proti Angliji? Mogoče takale:

Slovenia can’t really complain, as they were almost uniformly dreadful in this game.

Slovenci so igrali grozno, skoraj v celoti. In danes cela Slovenija uniformly slavi čudovite zmagovalce, ki so dejansko grozni poraženci. Toda ker skromnost ni čednost, so si spet zaželeli poljub sreče. Pa ni šlo, končalo se je s solzami. Jih je pred tem bilo že preveč. Poljubov. Niti ne vprašanje pravičnosti, bolj vprašanje zmernosti je zdaj tista vrlina, na katero bi morali staviti, da preprečimo nacionalistično negodovanje nad nezmerno usodo. In ko damo na tehtnico domnevno spregledano domoljubje na eni strani in zmernost in pravičnost na drugi, za kaj se bomo odločili? Za nogometaše ali proti njim? Je mogoče, da bi domoljubje, ta prelestna državljanska krepost, v sebi nesomerno vsebovala manko ali celo zaničevanje pravičnosti?

  • Share/Bookmark

Mariborski EPK in špricanje kulture

24.06.2010 ob 23:16

Znani mariborski galerist Primož Premzl je obupal nad nizkotnostjo duhovnega provincializma, s katerim si štajerska prestolnica obeta vrhunce grandiozno napovedanih kulturnih eksplozij – pred svoj atelje je postavil plakat z odštevanko do 1. januarja 2012, ko bo Maribor tudi uradno postal evropska prestolnica kulture. Naslov njegovega projekta je »Kmetija v mestu GoGo« – vsebina torej, ki naj bi jo vsi razumeli, saj gre za aluzijo na enega izmed glavnih protagonistov zgodbe EPK, tudi direktorja festivala Lent in občasnega kupca kmetijskih zemljišč na bodoči mariborski obvoznici za svoje privatne potrebe. Če je ob tem imel v mislih še »kmetijo« kot priljubljen sinonim za slaboumen šov, ni povsem znano. Na sliki s plakata vidimo mariborskega posebneža, že preminulega, ki stoji ob sodčku z vinom, na katerem piše »Še 640 dni do explozije kulture«.

Kaj je galerista vodilo k temu, da se je že zdaj, prav toliko dni pred razvpitim dogodkom, ironično odštevajoče ozrl na prihajajoči explozivni pojav evropskih dimenzij, kot mu pravijo? Očitno je imel v mislih že sam spektakelski diskurz, »internacionaliziran« z neizbežno uporabo črke x v sami besedi, in s katerim nas pitajo po dolgem in počez vsi vpeti protagonisti. Ti se zadnje čase množijo z vsakim dodanim milijonov sredstev: lokalna oblast, ki nam bahavo obeta kulturne presežke, kulturni menedžerji, ne da bi se trudili skriti svoje začetne nečedne rabote, in kajpak medijska in novinarska mašinerija, katere dobro naoljen stroj pripravlja piarovski teren prvim in drugim. Ta zlizanost politike, lokalnih kulturnih maherjev in novinarjev je seveda poseben fenomen  in kot tak je verjetno moral najti nikogar drugega kot Maribor in projekt EPK, da je prišel do izraza v vsej svoji neskromni veličini in ne le po običajnih sramežljivih kapljicah.

Indicev, da bo mariborski galerist požel dovolj ironičnega posmeha , je dovolj. »Da bo prišlo do kulturne eksplozije«, je še nedavno tega na Večerovi okrogli mizi zatrjeval mariborski župan.  Slogan ni nov, lansiran je bil že vsaj avgusta 2009 ob dokončni potrditvi Maribora kot kandidata za projekt. Tudi ministrica za kulturo je dala duška istemu diskurzu in povedala, da je projekt finančno na točki, »ko je čista energija očitna že začela špricati, kot bi rekel župan Kangler«. In potem vse skupaj, verjetno zdaj že cinično, začinila s še eno prispodobo: »Zdaj je vse spakirano in zdaj lahko brizga.« To je bil seveda trenutek, ko je kulturniška brizgalna mentaliteta Maribora končno razgalila svojo »mačistično« podobnost z znanim refrenom iz popularne turbofolk glasbe: »Izbrala si bom fanta, tistga ta velizga, saj brizgalna ta njegova res najlepše brizga. Izbrala si bom fanta, tistga ta velizga, tudi meni je lepo, ko tako zavriska.« Druge, manj nesramežljive primerjave ni, o brizganju in špricanju kulture se v slovenščini še ni govorilo.

Kaj to pomeni? Tako rekoč falična obljuba, ko se Maribor znova bori dokazati moškost, pardon,  svojo kulturniško in intelektualno enakovrednost, če ne že odlično, seveda čisto po krivem prezrto mentalno kondicijo, ne bi mogla najti lepše in bolj animalične ubeseditve.  Nobena napoved kulturnega presežka ne more obljubiti česa bolj orgazmičnega kot zaklinjanje na lastno potenco s pomočjo tistega, kar se najbolj ceni. Torej brizgalne na mariborski način.  Venček gasilskih metafor, ponujenih v uverturni pozdrav, verjetno ni le odjek nerodne kmečke govorice onih, ki ne vedo, kaj točno bi radi. Kajti po njej se mariborski župan na eni strani s svojim dupleškim, tj. ruralnim pedigrejem, ki naj bi ga domnevno delal premalo mestno poduhovljenega, prav nič ne razlikuje od gledališkega kozmopolita svetovnega slovesa, za kar razglašajo verjetnega predsednika programskega sveta EPK-ja Tomaža Pandurja. Na omenjeni mizi smo namreč slišali še eno nepremagljivo retorično figuro, ko je v hudi konkurenci slednji navrgel popoln izziv: »Bomo zgradili Potemkinovo vas, ki bo zakrila našo bedo in povprečnost, ali pa bomo resnično eksplodirali v vsem svojem blišču?« Izbire ni – seveda smo, ker pač nismo bedaki, vsi lahko zgolj za drugo. Torej za njega, Pandurja, za eksplozije blišča. Ta cenena izključevalna demagogija tipa »ali si za eksplozijo kulture, ki ti jo ponujam, ali pa si beden povprečnež«, je kajpak znova očarala hvalisavih napevov željno mariborsko publiko in jo podprla v njeni veri, da bo izbrala pravo stvar tam, kjer ji alternativa sploh ni dopuščena.

Bržkone bi vso to pocukrano in zlagano demagogijo lahko zlahka odpravili z bolj dobrohotnim razumevanjem, če ne bi razkrivala nečednih rabot v dosedanjem poteku organizacije EPK-ja in njenih kadrovskih in programskih rošad in blokad, da o finančnih nakazilih niti ne govorimo. Vsaj nekaj dvoma in zdrave pameti  bi zato veljalo ohraniti. A najhujša med vsemi je naslednja stvar: kultura je, v ultimativni instanci, identitetna zadeva, je nekaj, kar nas konstituira. V tem preseku mesta in kulture se nam torej okoli organizacije EPK-ja dogaja nekaj enkratnega na podlagi nečesa, kar  že dolga desetletja negujemo pod imenom kulturne sivine mesta. Ta sivina je očitno simptom novonastalih dinamitnih verbalnih mešanic. Ker le kaj bi lahko proizvedlo večjo identiteto Maribora, če ne razkritje manka te identitete, njeno povnanjenje v nekakšno identitetno eksplozijo? Kjer bodo koščki špricali vse naokoli, vse tja do končnega niča? Kulturni smo, ko imamo identiteto, svojo nasebno substanco, a tudi obratno. Opisane obljube so zato po svojem bistvu natanko to – razgaljanje manka nas samih, ne le manka kulture. Napolnjevanje praznine lastne izvotljenosti s tonami dinamita, katerih eksplozije ne bodo pripomogle več kot k blišču, ki ga obljubljajo programski mojstri.  Korak proč od bede in povprečnosti je natankoma korak vanjo.

Najhujše, kar se vam lahko zgodi v takem primežu, je zavračanje distancirajočega glasu. Večerov jasen poziv, usmerjen proti kritiki EPK-ja, žal diskvalificira vsak glas dvoma in ga imenuje (!) za defetističnega, zlobnega in egoističnega, izničuje sleherno podlago za normalno diskusijo. Lokalni medijski šerifi in sponzorji  ne le neženirano navijajo za protagoniste kulturne brizge, špric-mojstre, ne le hitijo očitati lažnivost, pretiravanje in privoščljivost vsem, ki si drznejo podvomiti, ampak jih že kar vnaprej stigmatizirajo kot tiste, ki bodo krivi, če bo kaj šlo narobe. V tem krasnem novem medijsku svetu Maribora so odgovorne osebe za morebitni polom EPK-ja že določene, zmagovalci pa kajpak tudi. To je za novinarske piarovske trubadurje kajpak »win-win« kombinacija.

Še več, isti medijskokulturniški šerifi, ki kličejo k popolnemu zaupanju v oblastnike in njihove kulturniške izbrance, govorijo celo o »totalni odsotnosti in nezmožnosti dialoga«, ki bo onemogočila polno realizacijo projekta. Se pravi: najprej z eno potezo dezavuiraš sleherno kritiko, potem pa pozoveš k dialogu in se pritožiš, ker ga je premalo. Pogovarjati se s samim sabo je sicer zavidanja vreden posel, ker si vedno v družbi nekoga, s katerim se strinjaš. A običajno se temu, vsaj v psihiatriji, reče norost. EPK je postala »enota naše tolerance«, še pravijo v Večeru, kar pomeni le, da si netoleranten, če se ne strinjaš s tistimi, ki bi nam ob kulturnih vsiljevali še pravičniške vatle. Tako ganljivo odkritega navijaštva proti slehernemu dvomu v izvajalce EPK že dolgo nismo videli. Niti najmanj ne preseneča, če o dogodkih   glede EPK ali njegovih protagonistov lahko izvemo kaj kritičnega le še v nemariborskih medijih, denimo v ljubljanskem Dnevniku. In kaj nam je storiti? Sprejeti je treba izziv. Ali bomo zaupali špric kulturi ali ne bomo. Nekateri bodo sicer raje počakali, da brizgne. Nekaterim se zdi, da je v napovedi brigalne brizge, v tej vulgarni dominaciji forme nad vsebino, povedano že dovolj.

(Verzijo tega članka sem objavil v reviji Dialogi)

  • Share/Bookmark

Zakaj novinarji radi spregledajo fizične pretepe politikov

8.06.2010 ob 10:05

Še en dokaz novinarskega podna v Sloveniji. Medtem ko te dni nekateri novinarji na veliko licitirajo in paranoično odkrivajo domnevno odvisnost politične oblasti od kokaina ali mamil, brez sleherne dokazne podlage, se skoraj noben medij ni razpisal o čem bolj otipljivem. Recimo o tem, kako se politiki fizično pretepajo. Ne, to jih ne zanima, to je samoumevno. Le zakaj? Kolumna, ki izide v Katedri:

Ko pojejo poslanske pesti

Čudna so pota dovoljenega v politiki.  Še bolj nenavadna so pota smešenja politikov v javni recepciji ali celo odpuščanje njihovih grehov. Ko se predsednik vlade pošali na račun poslancev, ga za ušesa predsednik parlamenta. Ko se istočasno stepe poslanec, to nikogar ne skrbi. A najprej k prvemu: prav nič ni bil Pavel Gantar pripravljen popuščati, ko se je na študentski tržnici Pahor odločil šaljivo zavrniti mimobežno povabilo na neki stojnici,  naj poskusi alkohol. Terjal je nič manj kot opravičilo za tisti zdaj že zloglasni premierjev dovtip »da bo vsaj en trezen v parlamentu«, domnevno nevarnost, ki bi lahko omajala sicer visoki ugled parlamentarcev. In ga kasneje tudi prejel. Sprožena debata ob tem o mejah šaljivega in dostojnega v politiki je bila zanimiva in poučna. Prava filozofska drama bi lahko nastala, če bi se razvila, kajti  jasnih načel pri tem ni, premierju bi lahko prilepili bodisi oznako »sovražnega govora« ali vsaj nespoštljivosti in ju relativno legitimno zagovarjali. Enako dobro bi lahko zagovarjali nasprotno tezo, češ za šaljive besede, če ne letijo neposredno na nekoga in žalijo čustev, se res ni treba opravičevati. Debate, kjer lahko enakovredno zagovarjamo obe nasprotni stališči, so najboljše in najbolj plodne.

Premierjev »eksces« je bil evidetno prenapihnjen. Še zlasti postavljen ob bok nečemu bolj resnemu.  Ko se je npr. poslanec približno iste dneve fizično stepel, to nikogar niti malo ni zaskrbelo. Tudi predsednika parlamenta ne in tudi drugih odzivov ni bilo. Da ni fizično obračunaval v državnem zboru, ne spremeni veliko, če sploh kaj. Govorim  o magistru Andreju Vizjaku, ki ni kdorsibodi – poslanec SDS je bil v prejšnjem mandatu nič manj kot minister za gospodarstvo in tudi župan Brežic. Med letošnjimi prvomajskimi prazniki je obračunal s strankarskim kolegom iz Kršega Danilom Koritnikom in se pri tem kasneje branil, da ga je ta provociral, oblegal in obkladal z raznoraznimi žaljivkami. Ker je agresivno silil vanj, je kasneje razložil, si je zaželel, da se pač odstrani. »Če je to prekršek, ga obžalujem,« je zvito zaključil svoj zrahljan opis dogodka in pri tem pozabil povedati, kdo je poklical policijo, ki je napisala mandatno kazen za kršenje javnega reda in miru – Vizjaku 200 evrov in Koritniku 50.

Kakšne fizične posledice sta utrpela oba petelina, ni toliko pomembno. Bolj zanimivo je naslednje. Noben velik medij, razen POP TV, sploh in niti z besedo ni poročal o dogodku. Kot da ga ni bilo: v mislih imam STA, Delo, Dnevnik, Večer ali RTV SLO. O Pahorjevi šali so seveda poročali vsi. Toda v Vizjakovem primeru so takoj zavzeli komično distanco in pri njej ostali. Poslančev ravs jih je zanimal izljučno iz perspektive »črne humorne kronike«. Novinar POP TV je kot edini komentar ponudil tole: »… Pravi prijatelji niso za pogovor o denarju, zemljiščih in politiki. Če se ga napijete, dajte se raje pogovarjati o nogometu ali pa kakšni luštni, no.« Ko sem prebiral relativno zelo redke zapise o dogodku, sem naletel na nekaj vrstic v Dolenjskem listu.  Potrdile so mojo hipotezo o komični prezentaciji dogodka; novinarju se je zapisalo (če naj se izrazim bolj blago), da je letos prvega maja poslanec pokušal »bobnati ne po bobnu, ampak po svojem strankarskem kolegu Primožu Koritniku«.  To se je zgodilo, še pravi,  v gostilni v Čatežu ob Savi, »kjer je potekala omenjena tolkalska prireditev«. Navaja še razlog, češ do pobesnelosti je privedla verjetno Koritnikova nizka ocena Vizjakove iskrene privrženosti ideji SDS. »Med vroča Janševa bojevnika« se je zakadil še nekdo, vsemu skupaj pa je botroval, kot dodaja, taisti alkohol, ki je zaskrbel že Pahorja.

Toda pustimo ironijo točnosti njegove »alkoholske« diagnoze ob strani. Med tistimi redkimi mediji, ki so sploh pisali o pretepaštvu poslanca, se je prezentacija dogodka odvila izključno z namenom zabave in ambicijo po rumenih vsebinah. Kot da več ne šteje za resen moralni problem. Celo več, tu smo se bili pripravljeni smejati. Narobe svet je to: ko se politik pošali, ga vzamemo resno, ko se smrtno resno fizično stepe, jemljemo to za šalo. Opisani preobrat bi nas moral skrbeti in za takšno novinarsko zlorabo je res treba vsem po vrsti čestitati! Še huje, tudi našim komentatorjem ali publicistom se to ni zdelo zanimivo omeniti – raje so do krvi analizirali puhel dovtip, ki ga je mimogrede navrgel Pahor. Kako si torej razložiti popolnoma nasprotni obravnavi Pahorja in Vizjaka? Sprevračanje smešnega v resno in nečesa resnega v smešno? Kdo je zaslužen za takšno stanje, ki ga očitno v veliki meri diktirajo in generirajo mediji? Stvar je dejansko še hujša in mnogi so že pozabili, da to ni prvi primer fizičnega nasilja med poslanci. Čeprav se, zanimivo, največkrat omenja relativno nedolžen zamah Jelka Kacina s časopisom proti poslancu SDS desetletja nazaj, vsi po vrsti pozabljajo na bolj otipljive in »dragocene« primere Pavla Ruparja, ki je ne le s pestmi obračunaval s posamezniki in zato hodil po honorarje na sodišče, ampak s istim nasiljem kasneje tudi pred mediji grozil na javnih prireditvah. Še en poslanec SDS je odigral silaka – v parkirni garaži je Branko Kelemina obračunal z nedolžnim delavcem, ker mu je »sral po glavi«. Zdaj že prebegli poslanec iste stranke Franc Pukšič je pred nekaj leti zaslovel po nasilnem vzgojnem prijemu nad svojo hčero. Mimogrede, se je že našel junak, ki bi iz takšne bogate statistike upal izpeljati sklep, da so v stranki SDS pač bolj kot drugje nagnjeni k dokazovanju svoje resnice s pestmi? In zakaj?

To se bržkone ne bo zgodilo, če drži, da nasilje med poslanci nikogar resno ne zanima. In prav zato so sprevrženi vatli odrekanja humorja Pahorjevem dovtipu še bolj začudujoči. Čeprav je, kot rečeno, premier za razliko od poslanca res ostal trezen in v svojem dovtipu imel skoraj prav.

  • Share/Bookmark