Zakaj novinarji radi spregledajo fizične pretepe politikov

8.06.2010 ob 10:05

Še en dokaz novinarskega podna v Sloveniji. Medtem ko te dni nekateri novinarji na veliko licitirajo in paranoično odkrivajo domnevno odvisnost politične oblasti od kokaina ali mamil, brez sleherne dokazne podlage, se skoraj noben medij ni razpisal o čem bolj otipljivem. Recimo o tem, kako se politiki fizično pretepajo. Ne, to jih ne zanima, to je samoumevno. Le zakaj? Kolumna, ki izide v Katedri:

Ko pojejo poslanske pesti

Čudna so pota dovoljenega v politiki.  Še bolj nenavadna so pota smešenja politikov v javni recepciji ali celo odpuščanje njihovih grehov. Ko se predsednik vlade pošali na račun poslancev, ga za ušesa predsednik parlamenta. Ko se istočasno stepe poslanec, to nikogar ne skrbi. A najprej k prvemu: prav nič ni bil Pavel Gantar pripravljen popuščati, ko se je na študentski tržnici Pahor odločil šaljivo zavrniti mimobežno povabilo na neki stojnici,  naj poskusi alkohol. Terjal je nič manj kot opravičilo za tisti zdaj že zloglasni premierjev dovtip »da bo vsaj en trezen v parlamentu«, domnevno nevarnost, ki bi lahko omajala sicer visoki ugled parlamentarcev. In ga kasneje tudi prejel. Sprožena debata ob tem o mejah šaljivega in dostojnega v politiki je bila zanimiva in poučna. Prava filozofska drama bi lahko nastala, če bi se razvila, kajti  jasnih načel pri tem ni, premierju bi lahko prilepili bodisi oznako »sovražnega govora« ali vsaj nespoštljivosti in ju relativno legitimno zagovarjali. Enako dobro bi lahko zagovarjali nasprotno tezo, češ za šaljive besede, če ne letijo neposredno na nekoga in žalijo čustev, se res ni treba opravičevati. Debate, kjer lahko enakovredno zagovarjamo obe nasprotni stališči, so najboljše in najbolj plodne.

Premierjev »eksces« je bil evidetno prenapihnjen. Še zlasti postavljen ob bok nečemu bolj resnemu.  Ko se je npr. poslanec približno iste dneve fizično stepel, to nikogar niti malo ni zaskrbelo. Tudi predsednika parlamenta ne in tudi drugih odzivov ni bilo. Da ni fizično obračunaval v državnem zboru, ne spremeni veliko, če sploh kaj. Govorim  o magistru Andreju Vizjaku, ki ni kdorsibodi – poslanec SDS je bil v prejšnjem mandatu nič manj kot minister za gospodarstvo in tudi župan Brežic. Med letošnjimi prvomajskimi prazniki je obračunal s strankarskim kolegom iz Kršega Danilom Koritnikom in se pri tem kasneje branil, da ga je ta provociral, oblegal in obkladal z raznoraznimi žaljivkami. Ker je agresivno silil vanj, je kasneje razložil, si je zaželel, da se pač odstrani. »Če je to prekršek, ga obžalujem,« je zvito zaključil svoj zrahljan opis dogodka in pri tem pozabil povedati, kdo je poklical policijo, ki je napisala mandatno kazen za kršenje javnega reda in miru – Vizjaku 200 evrov in Koritniku 50.

Kakšne fizične posledice sta utrpela oba petelina, ni toliko pomembno. Bolj zanimivo je naslednje. Noben velik medij, razen POP TV, sploh in niti z besedo ni poročal o dogodku. Kot da ga ni bilo: v mislih imam STA, Delo, Dnevnik, Večer ali RTV SLO. O Pahorjevi šali so seveda poročali vsi. Toda v Vizjakovem primeru so takoj zavzeli komično distanco in pri njej ostali. Poslančev ravs jih je zanimal izljučno iz perspektive »črne humorne kronike«. Novinar POP TV je kot edini komentar ponudil tole: »… Pravi prijatelji niso za pogovor o denarju, zemljiščih in politiki. Če se ga napijete, dajte se raje pogovarjati o nogometu ali pa kakšni luštni, no.« Ko sem prebiral relativno zelo redke zapise o dogodku, sem naletel na nekaj vrstic v Dolenjskem listu.  Potrdile so mojo hipotezo o komični prezentaciji dogodka; novinarju se je zapisalo (če naj se izrazim bolj blago), da je letos prvega maja poslanec pokušal »bobnati ne po bobnu, ampak po svojem strankarskem kolegu Primožu Koritniku«.  To se je zgodilo, še pravi,  v gostilni v Čatežu ob Savi, »kjer je potekala omenjena tolkalska prireditev«. Navaja še razlog, češ do pobesnelosti je privedla verjetno Koritnikova nizka ocena Vizjakove iskrene privrženosti ideji SDS. »Med vroča Janševa bojevnika« se je zakadil še nekdo, vsemu skupaj pa je botroval, kot dodaja, taisti alkohol, ki je zaskrbel že Pahorja.

Toda pustimo ironijo točnosti njegove »alkoholske« diagnoze ob strani. Med tistimi redkimi mediji, ki so sploh pisali o pretepaštvu poslanca, se je prezentacija dogodka odvila izključno z namenom zabave in ambicijo po rumenih vsebinah. Kot da več ne šteje za resen moralni problem. Celo več, tu smo se bili pripravljeni smejati. Narobe svet je to: ko se politik pošali, ga vzamemo resno, ko se smrtno resno fizično stepe, jemljemo to za šalo. Opisani preobrat bi nas moral skrbeti in za takšno novinarsko zlorabo je res treba vsem po vrsti čestitati! Še huje, tudi našim komentatorjem ali publicistom se to ni zdelo zanimivo omeniti – raje so do krvi analizirali puhel dovtip, ki ga je mimogrede navrgel Pahor. Kako si torej razložiti popolnoma nasprotni obravnavi Pahorja in Vizjaka? Sprevračanje smešnega v resno in nečesa resnega v smešno? Kdo je zaslužen za takšno stanje, ki ga očitno v veliki meri diktirajo in generirajo mediji? Stvar je dejansko še hujša in mnogi so že pozabili, da to ni prvi primer fizičnega nasilja med poslanci. Čeprav se, zanimivo, največkrat omenja relativno nedolžen zamah Jelka Kacina s časopisom proti poslancu SDS desetletja nazaj, vsi po vrsti pozabljajo na bolj otipljive in »dragocene« primere Pavla Ruparja, ki je ne le s pestmi obračunaval s posamezniki in zato hodil po honorarje na sodišče, ampak s istim nasiljem kasneje tudi pred mediji grozil na javnih prireditvah. Še en poslanec SDS je odigral silaka – v parkirni garaži je Branko Kelemina obračunal z nedolžnim delavcem, ker mu je »sral po glavi«. Zdaj že prebegli poslanec iste stranke Franc Pukšič je pred nekaj leti zaslovel po nasilnem vzgojnem prijemu nad svojo hčero. Mimogrede, se je že našel junak, ki bi iz takšne bogate statistike upal izpeljati sklep, da so v stranki SDS pač bolj kot drugje nagnjeni k dokazovanju svoje resnice s pestmi? In zakaj?

To se bržkone ne bo zgodilo, če drži, da nasilje med poslanci nikogar resno ne zanima. In prav zato so sprevrženi vatli odrekanja humorja Pahorjevem dovtipu še bolj začudujoči. Čeprav je, kot rečeno, premier za razliko od poslanca res ostal trezen in v svojem dovtipu imel skoraj prav.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.