Mariborski EPK in špricanje kulture

24.06.2010 ob 23:16

Znani mariborski galerist Primož Premzl je obupal nad nizkotnostjo duhovnega provincializma, s katerim si štajerska prestolnica obeta vrhunce grandiozno napovedanih kulturnih eksplozij – pred svoj atelje je postavil plakat z odštevanko do 1. januarja 2012, ko bo Maribor tudi uradno postal evropska prestolnica kulture. Naslov njegovega projekta je »Kmetija v mestu GoGo« – vsebina torej, ki naj bi jo vsi razumeli, saj gre za aluzijo na enega izmed glavnih protagonistov zgodbe EPK, tudi direktorja festivala Lent in občasnega kupca kmetijskih zemljišč na bodoči mariborski obvoznici za svoje privatne potrebe. Če je ob tem imel v mislih še »kmetijo« kot priljubljen sinonim za slaboumen šov, ni povsem znano. Na sliki s plakata vidimo mariborskega posebneža, že preminulega, ki stoji ob sodčku z vinom, na katerem piše »Še 640 dni do explozije kulture«.

Kaj je galerista vodilo k temu, da se je že zdaj, prav toliko dni pred razvpitim dogodkom, ironično odštevajoče ozrl na prihajajoči explozivni pojav evropskih dimenzij, kot mu pravijo? Očitno je imel v mislih že sam spektakelski diskurz, »internacionaliziran« z neizbežno uporabo črke x v sami besedi, in s katerim nas pitajo po dolgem in počez vsi vpeti protagonisti. Ti se zadnje čase množijo z vsakim dodanim milijonov sredstev: lokalna oblast, ki nam bahavo obeta kulturne presežke, kulturni menedžerji, ne da bi se trudili skriti svoje začetne nečedne rabote, in kajpak medijska in novinarska mašinerija, katere dobro naoljen stroj pripravlja piarovski teren prvim in drugim. Ta zlizanost politike, lokalnih kulturnih maherjev in novinarjev je seveda poseben fenomen  in kot tak je verjetno moral najti nikogar drugega kot Maribor in projekt EPK, da je prišel do izraza v vsej svoji neskromni veličini in ne le po običajnih sramežljivih kapljicah.

Indicev, da bo mariborski galerist požel dovolj ironičnega posmeha , je dovolj. »Da bo prišlo do kulturne eksplozije«, je še nedavno tega na Večerovi okrogli mizi zatrjeval mariborski župan.  Slogan ni nov, lansiran je bil že vsaj avgusta 2009 ob dokončni potrditvi Maribora kot kandidata za projekt. Tudi ministrica za kulturo je dala duška istemu diskurzu in povedala, da je projekt finančno na točki, »ko je čista energija očitna že začela špricati, kot bi rekel župan Kangler«. In potem vse skupaj, verjetno zdaj že cinično, začinila s še eno prispodobo: »Zdaj je vse spakirano in zdaj lahko brizga.« To je bil seveda trenutek, ko je kulturniška brizgalna mentaliteta Maribora končno razgalila svojo »mačistično« podobnost z znanim refrenom iz popularne turbofolk glasbe: »Izbrala si bom fanta, tistga ta velizga, saj brizgalna ta njegova res najlepše brizga. Izbrala si bom fanta, tistga ta velizga, tudi meni je lepo, ko tako zavriska.« Druge, manj nesramežljive primerjave ni, o brizganju in špricanju kulture se v slovenščini še ni govorilo.

Kaj to pomeni? Tako rekoč falična obljuba, ko se Maribor znova bori dokazati moškost, pardon,  svojo kulturniško in intelektualno enakovrednost, če ne že odlično, seveda čisto po krivem prezrto mentalno kondicijo, ne bi mogla najti lepše in bolj animalične ubeseditve.  Nobena napoved kulturnega presežka ne more obljubiti česa bolj orgazmičnega kot zaklinjanje na lastno potenco s pomočjo tistega, kar se najbolj ceni. Torej brizgalne na mariborski način.  Venček gasilskih metafor, ponujenih v uverturni pozdrav, verjetno ni le odjek nerodne kmečke govorice onih, ki ne vedo, kaj točno bi radi. Kajti po njej se mariborski župan na eni strani s svojim dupleškim, tj. ruralnim pedigrejem, ki naj bi ga domnevno delal premalo mestno poduhovljenega, prav nič ne razlikuje od gledališkega kozmopolita svetovnega slovesa, za kar razglašajo verjetnega predsednika programskega sveta EPK-ja Tomaža Pandurja. Na omenjeni mizi smo namreč slišali še eno nepremagljivo retorično figuro, ko je v hudi konkurenci slednji navrgel popoln izziv: »Bomo zgradili Potemkinovo vas, ki bo zakrila našo bedo in povprečnost, ali pa bomo resnično eksplodirali v vsem svojem blišču?« Izbire ni – seveda smo, ker pač nismo bedaki, vsi lahko zgolj za drugo. Torej za njega, Pandurja, za eksplozije blišča. Ta cenena izključevalna demagogija tipa »ali si za eksplozijo kulture, ki ti jo ponujam, ali pa si beden povprečnež«, je kajpak znova očarala hvalisavih napevov željno mariborsko publiko in jo podprla v njeni veri, da bo izbrala pravo stvar tam, kjer ji alternativa sploh ni dopuščena.

Bržkone bi vso to pocukrano in zlagano demagogijo lahko zlahka odpravili z bolj dobrohotnim razumevanjem, če ne bi razkrivala nečednih rabot v dosedanjem poteku organizacije EPK-ja in njenih kadrovskih in programskih rošad in blokad, da o finančnih nakazilih niti ne govorimo. Vsaj nekaj dvoma in zdrave pameti  bi zato veljalo ohraniti. A najhujša med vsemi je naslednja stvar: kultura je, v ultimativni instanci, identitetna zadeva, je nekaj, kar nas konstituira. V tem preseku mesta in kulture se nam torej okoli organizacije EPK-ja dogaja nekaj enkratnega na podlagi nečesa, kar  že dolga desetletja negujemo pod imenom kulturne sivine mesta. Ta sivina je očitno simptom novonastalih dinamitnih verbalnih mešanic. Ker le kaj bi lahko proizvedlo večjo identiteto Maribora, če ne razkritje manka te identitete, njeno povnanjenje v nekakšno identitetno eksplozijo? Kjer bodo koščki špricali vse naokoli, vse tja do končnega niča? Kulturni smo, ko imamo identiteto, svojo nasebno substanco, a tudi obratno. Opisane obljube so zato po svojem bistvu natanko to – razgaljanje manka nas samih, ne le manka kulture. Napolnjevanje praznine lastne izvotljenosti s tonami dinamita, katerih eksplozije ne bodo pripomogle več kot k blišču, ki ga obljubljajo programski mojstri.  Korak proč od bede in povprečnosti je natankoma korak vanjo.

Najhujše, kar se vam lahko zgodi v takem primežu, je zavračanje distancirajočega glasu. Večerov jasen poziv, usmerjen proti kritiki EPK-ja, žal diskvalificira vsak glas dvoma in ga imenuje (!) za defetističnega, zlobnega in egoističnega, izničuje sleherno podlago za normalno diskusijo. Lokalni medijski šerifi in sponzorji  ne le neženirano navijajo za protagoniste kulturne brizge, špric-mojstre, ne le hitijo očitati lažnivost, pretiravanje in privoščljivost vsem, ki si drznejo podvomiti, ampak jih že kar vnaprej stigmatizirajo kot tiste, ki bodo krivi, če bo kaj šlo narobe. V tem krasnem novem medijsku svetu Maribora so odgovorne osebe za morebitni polom EPK-ja že določene, zmagovalci pa kajpak tudi. To je za novinarske piarovske trubadurje kajpak »win-win« kombinacija.

Še več, isti medijskokulturniški šerifi, ki kličejo k popolnemu zaupanju v oblastnike in njihove kulturniške izbrance, govorijo celo o »totalni odsotnosti in nezmožnosti dialoga«, ki bo onemogočila polno realizacijo projekta. Se pravi: najprej z eno potezo dezavuiraš sleherno kritiko, potem pa pozoveš k dialogu in se pritožiš, ker ga je premalo. Pogovarjati se s samim sabo je sicer zavidanja vreden posel, ker si vedno v družbi nekoga, s katerim se strinjaš. A običajno se temu, vsaj v psihiatriji, reče norost. EPK je postala »enota naše tolerance«, še pravijo v Večeru, kar pomeni le, da si netoleranten, če se ne strinjaš s tistimi, ki bi nam ob kulturnih vsiljevali še pravičniške vatle. Tako ganljivo odkritega navijaštva proti slehernemu dvomu v izvajalce EPK že dolgo nismo videli. Niti najmanj ne preseneča, če o dogodkih   glede EPK ali njegovih protagonistov lahko izvemo kaj kritičnega le še v nemariborskih medijih, denimo v ljubljanskem Dnevniku. In kaj nam je storiti? Sprejeti je treba izziv. Ali bomo zaupali špric kulturi ali ne bomo. Nekateri bodo sicer raje počakali, da brizgne. Nekaterim se zdi, da je v napovedi brigalne brizge, v tej vulgarni dominaciji forme nad vsebino, povedano že dovolj.

(Verzijo tega članka sem objavil v reviji Dialogi)

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.