Kdo so mafijski novinarji?

14.10.2010 ob 21:53

Ena izmed vročih zgodb današnjega dne, ki bi ji morali resnično priti do konca, je zgodba o brezplačnikih. Zdaj, ko se je dobro razvila parlamentarna preiskava okoli njihovega financiranja, pa se nenadoma zdi, da velik del medijev nanjo gleda kot na lanski sneg. Verjetno ne naključno. Čeprav bi za novinarsko profesionalno držo in avtonomijo naredili največ, če bi ozadjem tega nedopustnega in sramotnega medijskega projekta prišli do dna,  nekateri novinarji z veseljem tiščijo glavo v pesek. Mogoče že vedo, zakaj. Brezplačniki so bili brodolom medijske demokracije, a je žal nekaterim všeč tudi takšna umazana gverilska in politična borba.

Poglejmo najprej, zakaj je zgodba o brezplačnikih iz leta 2008 tako zelo ključnega pomena. Teza je preprosta. Pred sabo imam, v trenutku ko to pišem, skrbno shranjeni izvod brezplačnika Ekspres, ki je izšel 20. avgusta 2008, mesec pred takratnimi državnozborskimi volitvami. V njem berem znameniti uvodnik novinarke Nike Albreht o mafijskem novinarstvu, ki končuje s stavkom: »V mafijskih časopisih je namreč jasno, da nihče ne sme pisati zoper mafijo«.

Domišljam si, da sem bil prvi, ki je tistega avgusta javnost na svojem medijskem blogu opozoril na dejstvo, da je tedanji predsednik Janez Janša dan ali dva pred objavo Ekspresa uporabil skoraj iste besede. O tem pišem v svoji knjigi. Toda ta nepričakovan lapsus, ki posredno dokazuje, da je Janša vedel, kaj bo pisalo v Ekspresu, kar bi nakazovalo na večkrat ponovljeno dejstvo, da je vsaj en brezplačnik nastajal v krogih blizu njegovemu kabinetu, je nepomemben anekdotičen podatek v primerjavi z mozaikom, ki ga sestavljamo te dni, ko se pred parlamentarno komisijo vrstijo pričanja vpletenih. Fantomsko ozadje dobiva številne nove obrise, protagonisti se arogantno zapletajo v protislovja ali nočejo odgovarjati, nekatera pojasnila so smešna in komična, karikaturne in hkrati grozljive podrobnosti o obskurnih finančnih in novinarskih dejanjih kar ne pojenjajo. Zgodbica Nike Albreht alias osebe, ki si je sposodila takšen »nadimek« o Berlusconijevih novinarjih, o bratenju s Cosa nostra, je pravzaprav zvenela avtoreferenčno. In to je tisto, kar bi nas moralo še bolj skrbeti.

Poti financiranja brezplačnikov, o katerih razpredajo parlamentarci, se mi zdijo manj pomembne. Seveda smo ves čas vedeli, kdo so oglaševalci v brezplačnikih – največja podjetja v državi, na čelu s Pošto Slovenije, ki je revijo distribuirala. Na plan prihajajo umazane podrobnosti, kako so izdajatelji imeli odprta vsa vrata državno vodenih ali obvladovanih podjetij in ne rabimo ugibati trikrat, komu lojalni ljudje so bili tjakaj nastavljeni. Tudi ne rabimo veliko domišljije, zakaj so pomagali. Prav neverjetno je zvenelo tudi pojasnilo Roberta Terška, češ da mu je Matej Raščan, direktor »Delo revije«, posodil več kot 300.000 evrov – pravzaprav menda celoten domneven znesek projekta. O Raščanu smo lahko prebrali utemeljene sume, da se skriva za projektom tednika Reporter – morebiti je bil enako radodaren tudi pri njegovem financiranju? Toda kdo stoji ali je stal za Matejem Raščanom? Ni težko uganiti. Bolj zanimiva od finančne plati se mi zdi zgodba o novinarskem deležu – te pa se komisija zaenkrat še ni dotaknila. Oba izdajatelja obeh brezplačnikov, Ekspresa in Slovenskega tednika, sta zaenkrat silno molčeča in redkobesedna. Toda vse, kar sta povedala doslej, potrjuje sum, da so v oba časopisa pisali ljudje, ki so bili ali so še vedno odgovorni uredniki in novinarji pomembnih medijev v Sloveniji. Teršek je izrecno omenil pokojnega Boruta Meška, prejšnjega odgovornega urednika STA, ki se s svojim imenom ne pojavlja v nobeni številki brezplačnika. Omenil je Dominika Freliha iz kabineta tedanjega predsednika vlade. Omenil je Mateja Makaroviča, znamenitega medijskega strokovnjaka, ki je za Janševo vlado istočasno sestavljal raziskave o medijski svobodi in soustvarjal brezplačnik Ekspres. V Slovenski tednik je po nekaterih podatkih pisal Silvester Šurla, odgovorni urednik sedanjega Reporterja. V svoji knjigi poročam o tem, da se je Ani Jud potožil, kako zanič so tam honorarji. Ana Jud je vse skupaj javno objavila in ga »potunkala«. Andrej Lasbaher, ki je stal za Slovenskim tednikom, na izrecno vprašanje o anonimnem novinarstvu Silvestra Šurle tega ni zanikal. Seznam fantomskih piscev še ni popoln, omenjam zgolj nekatera imena, ki so se pojavila na zaslišanjih. Ko govorimo o anonimnih Janezih Novakih, ki so se podpisovali v oba politična časopisa, lahko torej pridemo do nekega prav nič fiktivnega seznama prav nič fiktivnih oseb. To so osebe, ki danes krojijo novinarski in akademski prostor.

Za tragikomično se je izkazalo, da so mafijski časopisi natankoma omenjeni brezplačniki in da v njih nihče ne piše zoper mafijo. Novinarka Dela je v članku »Lep par – brezplačnik in ljubljanska mafija« razkrila, kako je Lasbaher, lastnik podjetja Progresija, ki je izdajalo brezplačnik, za 1.4 milijona evrov zadolženo podjetje preko ljubljanske mafije prodal prvemu brezdomcu v zameno za skromen honorar. Zdaj smo na tem, da končno zvemo, kdo so ti mafijski novinarji. Niki Albreht oziroma Janezu Janši, ki je izrekel enake besede, bi morali biti nadvse iskreno hvaležni. Parlamentarna komisija nam do potankosti razkriva, kdo je slovenski Don Corleone in njegovi žurnalisti. Kajti kdo je imel vso to moč in oblast, ter kako se bo štorija končala? Je obtožni predlog že spisan? Pravijo, da je. Javno ga je objavil celo obtoženi.

Prvič objavljeno v časopisu Katedra.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.