Arhiv za Januar, 2011

Madžarska 2011 = Slovenija 2007

31.01.2011 ob 09:32

Drža SDS poslanca v Evropskem parlamentu dr. Milana Zvera mi je preprosto všeč. Madžarski svetuje, naj vztraja, na odbije napade madžarskih socialistov, naj še dalje malikuje svoj medijski zakon in se ne ozira na nizko stopnjo politične kulture političnih barbarov okoli sebe; všeč mi je ob tem uporabljena prava, znana in nepogrešljiva doza paranoje, ki je močnejša tudi od mnenja Evrope. Deja-vu ni le moj.  Dogodki so Zvera spomnili na november 2007, ko je po Evropi strašila tista neumna novinarska peticija 571 s prozornom namenom, da Janši zagreni predsedovanje Evropski uniji v začetku 2008. Zaradi katere je moral sklicati parlament in razpravljati o zaupnici vladi. Analogija se ponuja kar sama. Tako kot so se leta 2005 in dalje zarotili slovenski mediji proti slovenski vladi, da jih je bilo treba uravnotežiti, so se mediji zarotili proti Orbanovi leta 2010 in 2011. Človek se pač nehote spomni svetlih trenutkov sproščanja in zlate dobe slovenstva (ki jo je pred leti detektiral prav Zver in ponosno stoji celo v podnaslovu tega bloga).  Ter ugleda sovraga tam, kjer venomer na preži. Obe vladi sta postopali na enak način – treba je bilo spremeniti medijsko zakonodajo in medije balansirati. Uravnotežiti. Videti sovražnika v medijih je pač mogoče le, če ti zarote niso tuje.

Vsega tega se nostalgično spominja Milan Zver v intervjuju za madžarski medijski portal Origo, tudi spodaj v povzetku na spletni strani SDS. Zakaj mi je ta drža všeč? Ker je načelna. Ker pove naravnost, kar misli, in to je redka vrlina. Ker si prizadeva za uravnoteženjem medijev na povsem enak način takrat in zdaj. Ker bi Zver najraje bil Viktor Orban. Ker je Orban zanj tako podoben Janši. Zver nenazadnje Madžarom zavida priložnost ter jim želi, da bi fantazmo Janeza Janše uresničili vsaj oni, če je ni uspelo SDS v prejšnjem mandatu. Ker, skratka, vztraja glede svoje želje, jo pove naravnost in na svoj način anticipira, kaj nas, maybe, čaka v prihodnje tudi pri nas.

Zdaj se sicer ponavljam, a je tako priročno. Novinarji brez meja obsojajo novo uravnoteževalno medijsko politiko madžarske desničarske vlade:

The concept of ‘correct news balance’ introduced by this law has no place in the vocabulary of a European Union member country. It is clearly always possible to debate or question the professional ethics of news media but any attempt to legislate on media ethics in such a vague way and disregarding the principles enshrined in the European Union’s Charter of Fundamental Rights is completely unacceptable.

Želja po uravnoteževanju medijev ostaja pristna fantazma iz naše polpretekle, le nekaj let stare zgodovine upravičevanja medijskih prevzemov. Ampak ljudje so na to vzporednico pozabili – tako kot so pozabili, kaj je prinesel Grimsov zakon in ga znova potrdili nekaj tednov nazaj. Novinarji, packe nemarne, tudi. Enega zapisa nisem videl, ki bi potegnil kakšno vzporednico. Da je ni? Resnično drži, vse se ni začelo oktobra 2004, že kakšno leto prej. Še pomnite, tovariši, herojev novorevijaške desnice in “Nekaj je treba storiti”? Klemen Jaklič je tedaj iskal primere “dobre prakse” na Nizozemskem, v Belgiji in v Švici. Po novem jih bo lahko kar na Madžarskem.

P.S. Za konec še mementa vredni zapis o tem, kaj je Zver rekel. Dvakratno branje obvezno:

Dr. Milan Zver o madžarskem predsedovanju EU

sreda, 19. 1. 2011

Milan Zver je danes v intervjuju za madžarski medijski portal Origo primerjal slovensko in madžarsko predsedovanje Evropski uniji in odgovarjal še na nekatera druga aktualna vprašanja.

Poudaril je, da je slovensko predsedovanje potekalo v bistveno boljših mednarodnih razmerah kot madžarsko. Bila je visoka gospodarska rast, stabilnost in blaginja. Danes je Madžarski bistveno težje, kriza močno zaznamuje čas, ki ga živimo. Težko bo v kratkem povrniti družbeno blaginjo iz leta 2008.

Dejstvo pa je, da je bila slovenska odgovornost pri vodenju EU na nek način večja, saj je to potekalo pod drugim ustavnim okvirjem. Tedanji slovenski premier Janez Janša je bil hkrati tudi predsednik Evropskega sveta. Sedaj, po novi lizbonski pogodbi, imamo stalnega predsednika. Ne glede na to, Madžarska lahko da pomemben pečat življenju Unije.

Napad madžarskih socialistov na vladni zakon o medijih ravno v času madžarskega predsedovanja EU ni nič novega. Taki napadi so po Zverovem mnenju značilni predvsem za nove države članice, kjer je politična kultura nižja in demokracija manj stabilna. Spomnil je na ofenzivo slovenske opozicije tik pred začetkom slovenskega predsedovanja, ko je premier Janez Janša zahteval celo glasovanje o zaupnici vladi. In dobil. Kasneje so enako umazano igro odigrali češki socialisti in dosegli, da je v času predsedovanja je prišlo celo do padca vlade. Skratka, tudi oni predsedovanja niso razumeli kot nacionalni projekt.

Sicer pa je po Zverovem mnenju treba razumeti kontekst trenutnega dogajanja na Češkem. Socialisti v Evropi preživljajo hudo krizo, nič ali malo ponujajo, zato so skoraj izginili iz evropskega političnega zemljevida in na ta način, s produkcijo afer, želijo biti videni.

Glede na svoje izkušnje iz časa predsedovanja EU je Zver svetoval madžarskim kolegom in predsedniku Orbanu, da naj ostanejo močni, kakor je tudi njihovo geslo predsedovanja. Toda tisti, ki je močan, se ne boji povabiti opozicije, da sodeluje v tem nacionalnem projektu. Če bo opozicija to zavrnila, je to potem njihov problem.

Sicer pa je izrazil podporo madžarski vladi, tudi v času ostrih in potenciranih napadov zaradi medijskega zakona.

  • Share/Bookmark

Cerkveni bankrot, ki ga malodane ni

28.01.2011 ob 20:38

Kako boste poročali o finančnem brodolomu mariborske nadškofije, če jo želite prijazno braniti? Treba se je učiti pri najboljših in o tem sem že pisal – brati je treba Večer, ne Družine, saj zna bolje reči bobu bob (ter jih ravnokar podeljuje kot nekakšno nagrado).

Prejšnjič sem že nakazal, kako in kaj, glavna cerkvena novinarka Večera ni razočarala niti dan kasneje. (Doslej ni objavila drugih člankov.) Zato sem se odločil za nadaljevanje. Ob obisku vlade v Podravju je nato še v temle članku našla veliko dobrih besed o mariborski škofijski gimnaziji, bralcu pojasnila, da vse to stane in da so bili potrebni krediti, nato pa dodala:

Da zgradbe na Vrbanski cesti niso zastavljene za sanacijsko pomoč nadškofije insolventnemu Gospodarstvu Rast, ki ima v nadškofiji večinsko lastnico, je novi gospodarski vrh nadškofije zatrdil ta teden, v odzivu na dramatično poročanje italijanskega tiska, češ da je mariborska nadškofija v 800-milijonskem minusu in da je v Mariboru nič manj kot sveti bankrot.

Ogorčenost je jasno razvidna, naslov članka je znova predvidljiv, povedati morate nekaj pozitivnega, podnaslov pa mora afirmirati relativno majhnost dolga in seveda lepe dolžniške navade. Ko seštejete, dobite tale naslov in začetek podnaslova:

Nad Vrbansko in Betnavo hipoteka ne visi
Kreditov ima mariborska nadškofija za 17,4 milijona evrov in jih redno odplačuje.

V okvirček je dodala še vestičko STA z naslovom »Krekovim skladom gre bolje«. Skratka: bralec, upnik in mariborska nadškofija so lahko pomirjeni, časopis Večer je zanje kot metin čaj.

Še bolje je novinarka Vanessa Čokl svoje delo opravila isti dan, 26. januarja 2011, v ediciji Večera, imenovani 7 dni (druga se imenuje Vroči kaj in nekolikanj spominja na proslulo mariborsko cerkveno družbo T-2 – po veselju do pornografije seveda in tem, da gre v mesenem bobu do sočnega konca). Apologetika je tu še manj prikrita in odločneje artikulirana. Novinarka obsodi nov šport zgražanja nad tajkunskimi igricami nadškofije, izvirajočem seveda le iz ateistične alergije do RKC, poznavalsko relativizira zgodbo (»stvari niso tako preproste«), vsega menda ni kriva nadškofija (poznamo ta izgovor), niza opravičila in kaže s prstom na gospodarsko krizo, opozori na »deprivilegiranost« Maribora, ki ne more kovati denarja iz gozdov, tako kot ljubljanska Cerkev, poudari, da za vse še ni prepozno, k reševanju pozove širšo skupnost in na koncu še vzbudi zaupanje tistih, ki bi radi svoje otroke vpisali v škofijsko gimnazijo. Korektno in pošteno opravljeno piarovsko delo, primerljivo z drugimi Večerovimi piarovkami! Še citat  članka v celoti:

Pa imamo na Slovenskem nov šport! Kam, kako visoko, na seznam tajkunskih polomov umestiti tega, ki se zgošča nad mariborsko nadškofijo in z njo povezanimi finančnimi, gospodarskimi družbami. Ampak kljub temu, da nekateri v teh krajih, prestreljenih z ideološkimi stereotipi in pregovorno alergičnih na Katoliško cerkev, že veselo slavijo “sveti bankrot” v Mariboru, kakor so to dramatično poimenovali v italijanskem tedniku L’espresso, stvari niso tako preproste. Ne visi vsa utež neposredno nad nadškofijo, veliko akterjev je tu, vsak ima svoje bilance in svoje odgovorne. Resnica je slej ko prej, da so leta konjunkture mariborske cerkvene finančnike zanesla, nakar se je zgodila vseprisotna finančna kriza in vrednosti delnic čez noč potisnila globoko k tlom. Po drugi strani se od Cerkve (in mariborska v denacionalizaciji ni mogla, kakor ljubljanska, računati na stabilne dobičke iz gozdov, torej iz lesa) zahteva čim večje samofinanciranje. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Misteriozni dolgovi mariborske nadškofije

25.01.2011 ob 00:47

Pustimo ob strani žalostno dejstvo, da nekaj postane top tema, če/ko jo objavijo v drugi državi.  Mar ni to svojevrstna nezaupnica domačim novinarjem? Sprva sem prebral današnji članek Ranke Ivelja v Dnevniku o bibličnih razsežnostih dolgov mariborske nadškofije. Polnoč je odbila in ravno so ga na Dnevnikovo spletno stran naložili, zato hitro branje:

Po mnenju naših virov iz ljubljanske nadškofije, ki je Mariboru sicer posodila 10 milijonov evrov, je izjava mariborske nadškofije sprenevedava. “To je en navaden blef. Čas je, da odkrito priznajo, da so s svojimi neodgovornimi poslovnimi avanturami hudo izdali zaupanje ljudi, ki so svoje certifikate v dobri veri vložili v Krekov sklad, in škodili Cerkvi v celoti. V najboljšem primeru bo v stečajni masi ostalo le 50 odstotkov sredstev,” nam je dejal neki visoki klerik ter dodal: “Morda dolg nadškofije in povezanih družb ni visok 800 milijonov evrov, z gotovostjo pa je mogoče reči, da dolg nadškofije in posledično murskosoboške in celjske škofije dosega vsaj 500 milijonov evrov. Dejstvo je, da se tisti, ki ustanovi podjetje, ne more kar tako izmakniti odgovornosti za njegovo poslovanje.” Po naših informacijah so nad ravnanjem in odzivi vodstva mariborske nadškofije močno razočarani in prizadeti tudi mnogi duhovniki, ki se le nemočno zgražajo.

Čeprav so številke impozantne, so jih v mariborski nadškofiji poskušali prav danes (no, včeraj)  miminalizirati:

L’Espresso je ves dolg povezanih družb pripisal neposredno nadškofiji. Kot tam pojasnjujejo, je njihov neposredni dolg do bank konec leta 2010 znašal 17,4 milijona evrov, od tega za področje gospodarskega delovanja približno tretjino, polovico za vzgojo in izobraževanje, preostanek pa za pastoralne in druge dejavnosti.

S tem pa so ponovili isti luknjičav trik, ki ga je, kot pravijo v italijanskem časopisu, uporabil Krašovec kot izgovor, zakaj se je izognil pisni odobritvi Svetega sedeža glede naložb:

L’Espresso navaja tudi zelo zanimivo Krašovčevo pojasnilo, zakaj so kršili pravilo, po katerem mora Sveti sedež pisno odobriti vsako naložbo, višjo od milijona evrov. Krašovec naj bi se izvil takole: “Menil sem, da je takšna odobritev potrebna, ko gre za škofijo, ne pa tudi, ko gre za družbe v njeni lasti.” Kakor koli že, poudarja Fittipaldi, “v slovenski Cerkvi se morajo zavedati, da bodo morali odgovornost za izdano zaupanje vlagateljev in grozečo finančno polomijo nositi sami. Vatikan ne bo pomagal.”

Zakaj je to pomembno? Ker očitno varajo in manipulirajo še dalje na povsem enak način. Govorijo o 17,4 milijona neposrednega dolga, kot da se jih ustanovljene družbe ne tičejo. Podatek, ki bi ga morali novinarji (ali upniki) terjati, je seveda tisti drugi: drži informacija o skupnem dolgu v višini 800 milijonov ali ne? Se družbe v lasti nadškofije nje ne tičejo?

Šel sem pogledat še Večer, koder bi pričakoval bolj zainteresirana lokalna poročila. Kot Mariborčan ga berem že dolgo in vem, kako stvari tečejo v njem. Cerkveno področje že desetletja pokriva Vanessa Čokl, s katero sem pred letim prekinil sodelovanje, ker je cenzurirala moj tekst o – mariborski cerkvi. V bistvu si je aktivno prizadevala, da ne bi bil objavljen pri dveh drugih urednicah in na njeno smolo so mi te urednice to povedale. Sem o novinarkini naklonjenosti RKC že povedal dovolj? Kako je Večer pisal o dolgovih mariborske nadškofije v zadnjih letih, je vprašanje za medijske in druge raziskovalce. Če nisem povedal dovolj, si je treba ogledati njen zadnji zapis v Večeru. Današnjega ni, včerajšnji zadnji se bere takole:

Iz finančne luknje naj bi le svetila luč. (če je pozitivno zainteresiran, poskuša novinar čim več povedati že v naslovu)

»Toda: po neuradnih, a zanesljivih podatkih bi se znalo izteči tako, da se mariborska nadškofija pojavi z investitorjem, zelo možno, da tujim, ki bi bil pripravljen dati nujni denar. Pogovori z bankami gredo po naših informacijah bolje, kot se poskuša s kakšne strani prikazati.«

Luč na koncu tunela, zanesljiva tolažba, vse bo še v redu. Da bodo le Mariborčani pomirjeni zdaj, ko jim Kangler in Pandur obljubljata kulturne sanje in nove palače. Le kaj je 800 milijonov evrov dolga proti 50 milijončkom kulturnega EPK programa?

  • Share/Bookmark

Tudi njegova mama je naša!

17.01.2011 ob 20:10

Medijske poblaznelosti je že toliko, da je skrajni čas za novo vladavino sproščenih. Da bo pritisk politžurnalizma popustil. Da bo popustil sunek paranoje. Zgornji primerek reporterskega rumenila in manipulacije, naravnost s toplega naročja Nje, ki je ujčkala premierja, sladostrastno povzet na Janševi medijski trobenti, imenovani MMC RTVS, ponuja vedno pogostejše videne trenutke tragikomičnosti: PAHORJEVA MAMA ZA PREDČASNE VOLITVE. Ja, če pravi njegova mama, pa bo že držalo. Mame  imajo vedno prav. Bodo našli še očeta, strica? Pahor, poslušaj že enkrat!

Treba se bo pripraviti na novo dozo idiotizmov, vdorov v zasebnost in nasilne sproščene medijske prevzgoje. Propagandizem in insinuacije, kamorkoli pogledaš. Poligoni manipulacij in teorij zarot vodijo do petdesetplusnega delirija – to nekdo ve in obvlada zelo dobro. Še en napor, pa bo.  V vladi pa flancajo o blokadah, deblokadah, prioritetah, gospod Kučan govori o rehabilitaciji politike, o vračanju kredibilnosti politiki…  Kot da bi živeli v neki drugi državi! Koliko napačnih diagnoz še, preden bomo začeli s terapijo?

  • Share/Bookmark

Borisa Pahorja rasistična izjava

15.01.2011 ob 08:58

Je renomirani in nadvse spoštovani pisatelj Boris Pahor sploh v čem boljši od kakšne ekstremistične nacionalistične grupacije, če trdi, da je prava sramota, ker so Pirančani dobili temnopoltega župana? Odgovor: v ničemer ni boljši. Ampak tega si, se zdi, skoraj nihče ne upa povedati na glas. Mimogrede, česa takšnega s strani nacionalističnih radikalcev še niti nismo dobro slišali reči, zdaj pa si lahko obetamo, da bodo medse sprejeli novo herojsko ikono. Da je to izrekel kozmopolit, ki je preživel tri koncentracijska taborišča in o tem kasneje napisal avtobiografski roman Nekropola, je sploh grotesken paradoks.

V trenutku, ko to pišem (26. 12. 2010), še skoraj nihče ni problematiziral Pahorjevih nedopustnih besed. Čisto možno in celo verjetno je, da bo tek dogodkov šel v kakšno drugo smer, ki je v tem hipu še ne poznam in da bom prijetno presenečen zaradi obilnega kritičnega odziva na Pahorjeva stališča. Kaj točno je sloviti tržaški pisec, kandidat za Nobelovo nagrado, povedal v intervjuju za Primorske novice (24.12. 2010)? Poglejmo. Sprva je trosil o »neprijateljskih sosedah«, ki nam nagajajo,  o uspešnosti Italijanov pri italijančevanju Istre, ker da imamo Slovenci premalo zavesti, potem pa dodal: »To se vidi v Piranu, kjer imajo temnopoltega župana.« Novinar ga je dovolj profesionalno poskušal opozoriti na lapsus, a Pahor se ni dal, še je podkrepil svojo trditev: »To za Slovenijo ni dobro.« In celo na tretjo poizvedbo povedal: »Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.« Tudi po še enem novinarskem dvomu je tržaški pisatelj ostal neomajen: »Že Kosovel je rekel, bodimo evropski, imejmo se radi, ampak ohranimo svoj obraz. Kaj pomeni to? Pomeni, da v piranski občini, ki si jo dobil po vojski, ohraniš svoj obraz. Odprtost ni temnopolti župan v Piranu, ampak to, kar smo dosegli Magris, Jančar in jaz. Torej to, da te ljudje prevajajo, sprejemajo.«

Je torej Boris Pahor izrekel rasističen predsodek? Nedvomno. Še več, nekajkrat ga je ponovil. Zakaj je do tega prišla, mogoče le po naključju? V Sloveniji imamo že dolgo težave z definiranjem in razumevanjem nacionalizma. Marsikdo v Pahorjevih antifašističnih stališčih zamejskega Slovenca in prizadevanju za ohranitev slovenstva ne bi želel videti znakov prepovedanih domoljubnih čustev. Načeloma že. V Sloveniji obstaja dolga praksa podpiranja nacionalizma kot nečesa samoumevnega. Že pred leti je to dokazoval Gorazd Kovačič na primeru Nove revije in njenega intelektualnega kroga. Drugi izvor so kajpada ekstremne subkulturne nacionalistične skupine, radikalne desničarske stranke (najbolj znana je kajpada Jelinčičeva SNS) in skupine, ki temeljijo na neonacistični ideologiji, antisemizitmu, lažnem patriotizmu. Te hitro spregledamo in se do njih distanciramo. Heterogenost nacionalističnih praks bi lahko dopolnili še s čim, kar ni vezano na kulturnoideološko, idejnoideološko ali nacionalistično orientacijo. Obstaja tudi kaj takšnega kot zamejski nacionalizem, ki dovolj bizarno na čelu piranske občine raje vidi člana italijanske skupnosti kot zdravnika iz Gane? Načeloma ne, ampak ne nujno. Kako si razložiti, da se Pahor kot deklarirani antifašist in komunist Kocbekovega tipa zadnje leto tako zelo rad pojavlja z roko v roki z gospodom Janšo kot deklariranim antikomunistom? Razumi, kdor more!

O tem bi se morali še veliko pogovarjati – takrat, ko pred sabo ugledamo elemente rasizma, bi težko rekli, da jih ne spremlja tudi nacionalistična težnja. Nekateri politološki avtorji celo verjamejo, da je rasizem nacionalizmu imanenten – kot ideologija 19. stoletja, ki je gradila na definiciji človeškega telesa kot svojem najbolj potentnem simbolu. Čeprav se je zgodovinsko vzeto rad združeval z elementi liberalizma, socializma, konservativizma, je z rasizmom vselej tvoril bistveno večjo bližino. Za nekatere je bil vselej celo njegov integralni in nerazločljivi del – ne le v obliki diskriminacije, temveč tudi predstave o totaliteti sveta, znotraj katere obstaja »polna« podoba človeka prave barve, družine, jezika, naroda. V tem smislu je rasizem mogoče zgolj progresirana forma nacionalizma – in če je takšna, prebiva kot njena intrinzična vrednost.

Ni nepomembno, kar še navaja Pahor: on, Magris in Jančar so pripomogli k resnični odprtosti in narodni zavesti. Drži, mnogi verjamejo, da so se zgodovinski procesi vzpostavitve subjektivnosti slovenskega naroda odvijali s pomočjo mitičnih in simbolnih sistemov, skozi kulturno pogojene procese vzpostavljanja nacionalne identitete. Pri tem poudarjajo, da smo Slovenci zaobšli klasično genezo nastanka subjektivnosti pri političnih narodih in smo se bolj predajali kulturnemu izročilu pesnikov, pisateljev, humanistov. A s tem nam Pahor sporoča še nekaj: namreč to, da obstaja posebna kulturocentričnost, s katero smo Slovenci okuženi. Kot da bi pisatelj besede o svoji lastni veličini vzel preveč zares in dobesedno, brez potrebne distance. Glede na to, kako ga ujčkajo mediji in politiki, glede na močno navzočo kulturniško identifikacijo, v katero nas indoktrinirajo in prepričanje, po katerem v naši družbi nekaj štejejo le literati in njihova misel, to niti ni čudno. Pred letom sem na tem mestu že pisal o tem, kako je Svetlana Makarovič uspela na javnem mestu napasti nekega novinarskega kritika in ga premikastiti. Zgodilo se je, da so ji novinarji in javnost nemudoma odpustili. Ja, živimo v državi, kjer je literatom dovoljeno več kot drugim, sem takrat zapisal. Bojim se, da se bo zgodba pri Pahorju ponovila.

Prvič objavljeno v Katedri.

P.S. Kakšno naključje: Boris Pahor je postal Delova osebnost leta, toda v Delu v vsem tem času niso z besedico pisnili glede njegovega verbalnega zdrsa, kot mu ljubkovalno pravijo nekateri.

  • Share/Bookmark

My name is Kučan, Mao Kučan

9.01.2011 ob 10:46
 

Kako dobite najboljšo možno, torej tehtno in analitično razpravo o slovenski politični prihodnosti? In kakšna mora biti vsebinsko, da bo zadostila ultimativnim kriterijem? Dva pogoja potrebujeta izpolnitev: pred sabo morate imeti odlične novinarje in komentatorje. Imeti morate prave odsotne novinarje. Potrebujete še predsednika novinarskega združenja, da bo odličnost diskurza vehementno potrdil že s svojo avtoriteto. Da referenčnosti časopisa niti ne omenjam. Vse to dobite seveda v Reporterju:

Vladimir Vodušek že dolgo ni poskrbel za tako dobro razpravo o slovenski politični prihodnosti. Tokrat so na vročem stolu sedeli politični analitik Danilo Slivnik, odgovorni urednik Financ Peter Frankl ter lastnik in odgovorni urednik spletnega portala Požareport Bojan Požar. Manjkal je četrti gost, urednik spletne TV Vest Jani Sever, ki je razpravo zapustil še pred začetkom oddaje, ker se menda ni strinjal z navzočnostjo Bojana Požarja. Tako je zamudil priložnost, da bi kot edini komentator branil lik in delo Milana Kučana, o katerem je tekla beseda večino oddaje.
Med pogovorom o krizi slovenske levice in vplivu nekdanjega predsednika so namreč gostje povedali, da je eden od možnih prihodnjih mandatarjev prav Kučan. Bivši predsednik, ki je že osem let odpisan, naj bi bil še vedno najvplivnejši Slovenec.

Kaj je tisti x, ki ga premore odličen slovenski novinar in še boljša razprava o politiki? Paranoidni element, or something near enough. Če že ne prepoznaven stil mišljenja. Veliko truda za detajl, občutek za fakticiteto, s pomočjo katere bodo naključja postala to, kar niso, ter ponudila koherentno zgodbo, ki je realnost ne podpira. V paranoji pač dvomimo v zgolj videz stvari, v realnost, kot nam jo rišejo drugi, kajti realnost že ne more biti takšna, kot je videti. Politična paranoja v verziji 1.0, o kateri govorim, ni kulturni fenomen, ki pervertirano cinična pozicija, ni ideološko zanikanje, ni Žižek:

The belief in the big Other which exists in the Real is, of course, the most succinct definition of paranoia; for this reason, two features which characterize today’s ideological stance – cynical distance and full reliance on paranoiac fantasy – are strictly codependent: the typical subject today is the one who, while displaying cynical distrust of any public ideology, indulges without restraint in paranoiac fantasies about conspiracies, threats, and excessive forms of enjoyment of the Other. Distrust of the big Other (the order of symbolic fictions), the subject’s refusal to “take it seriously,” relies on the belief that there is an “Other of the Other,” a secret, invisible, all-powerful agent who effectively “pulls the strings” behind the visible, public Power. (Ticklish Subject, 362)

Ne, tisto, s čimer se zadovolji, je enostaven preskok v postvarjenje simbolnega reda v dejanskih akterjih. Je zgolj blodnjava fantazija. Kar se mi zdi vendar pomembno izpostaviti, je vznik cinizma kot konstitutivnega elementa paranoidne drže, ali kot pravi Žižek: cynical distrust, cynical distance na robu paranoidne fantazme. V samem tekstu Reporterja ta vznikne kot prvi uvodni stavek, še pred samo razpravo: To spominja na kitajsko kulturno revolucijo, ko je Mao ponovno prevzel oblast s pomočjo mladih kadrov. Po njegovi smrti so aretirali bando štirih (med njimi je bila tudi Maova vdova), na oblasti so se zvrstili drugi starci.

Cinizem tu ni zgolj cinizem, je občutek cinizma. Ne vznikne kar tako iz primerjave Kučan vs./kot Mao, temveč iz deidologizirane pozicije, ki je s tem predpostavljena, a je hkrati imanentno ideološka, zavezana botrom »prave« antikomunistične slovenske politične opcije (in, nenazadnje, taistim, ki so donirali zagonska sredstva za Reporter). In tudi ni zgolj stil diskreditacije – kar nam pravi predsednik novinarskega združenja, ima samopomirjevalni učinek, ne zgolj ambicijo pljunka.

Za pogled tega paranoidnega žurnalizma so stvari jasne in gotove: prihaja novi predsednik vlade, starec Mao Kučan. Nesporno je to novica, ki si jo po teži in pomenu velja dobro zapomniti. Ostane le še diskrepanca med tistimi, ki verjamejo, da je Drugi Drugega (za njimi) Kučan in onimi, ki verjamejo, da je Drugi Drugega (za njim) Golobič. Je prvi za drugim, drugi za prvim? Mnenja so deljena:

Kučan je na naši lestvici takoj za njim, Frankl in Požar pa sta prepričana, da je Kučan vendarle bolj vpliven od Golobiča. Kot soavtor omenjenega članka vsekakor dopuščam tudi tako možnost, toda glede na to, da je Golobič minister v vladi, smo se odločili zanj.

Kdo je resnični Drugi? Še celoten današnji članek za nedeljske sladokusce: Beri naprej »

  • Share/Bookmark