Arhiv za Februar, 2011

Še ena Večerova nesrečna novinarska zgodba

19.02.2011 ob 09:31

Naklonjenost časopisa Večer mariborski (in svetovni) Cerkvi je že prislovična; o njej sem že pisal. V njem ne manjka niti ocen o tem, kako seksi je novi mariborski nadškof. Pritrjuje ji tudi današnji zapis Vanesse Čokl in Gordane Possnig o duhovniških poslih v dvorcu Betnava. Čeprav imam podobno izkušnjo in vednost, sem na zgodbo postal še bolj pozoren po pisanju novinarja Otmarja Klipšteterja, ki so ga v Večeru gladkoma cenzurirali (v Pismih bralcev, seveda). V svojem spremnem zapisu k cenzuriranemu članku piše:

»Kaže, da se glavni urednik Tomaž Ranc boji te gospe in njenega cerkvenega »ozadja«, saj ji je zaupal še nadaljnje navijaško »obravnavanje« finančnega škandala mariborske nadškofije in gospodarskih subjektov v njeni (večinski) lasti.«

No, kakó se zgodba o duhovniških poslih v Betnavi bere v današnjem Večeru? Seveda še ena, o kateri poročajo z zamudo in vnovič z naklonjenostjo, v teh hudih časih za nadškofijo bi lahko rekli solidarnostjo? Že naslov krasno relativizira grešnost:

Pri Betnavi naj bi bil vsega kriv Vegrad

Skratka, grešni so drugi. Razumeli bi sicer, če bi to bil le članek v seriji, vendar je njihov prvi avtorski zapis o tem. Podnaslov je že v uvodnem stavku spisan z isto ambicijo, glasi se: »Potegnjeni so bili v položaj kršitelja pogodbe z ministrstvom za gospodarstvo«. Šur, kot bi morilec zase rekel in se skliceval na to, da mu je roko kar potegnilo do noža (»spravil se je v položaj morilca«) in je pač zamahnil. Novinarki se spopadeta le z dvema viroma: na hitro opravita s tiskovno predstavnico Policije, ki je že po definiciji redkobesedna, nato pa se predata spravljivim besedam odgovornih v Betnavi d.o.o. Čeprav smo pretekle dni videli imena in celo intervjuje s štirimi duhovniki, srečnimi lastniki dvorca, o tem ne duha ne sluha (primerjaj zapis v Žurnalu). Pač pa v zameno prebiramo cvetke, malodane prikazovanja device Marije. Npr. v stavku: »Prikaže se še ena nesrečna, premalo domišljena, slej ko prej prešibko kontrolirana zgodba.« Nežen trepljaj po ramenu, ki ima željo pomiriti potegnjene v položaj kršiteljev, in seveda bralce. Nato novinarki kupita vse izgovore mariborske nadškofije o tem, da je vsega kriv Vegrad in temu namenita celoten ton zapisa, vključno z naslovom. Na koncu še piarovski pomirjujoči toni za tiste, ki še niso dojeli, povzeti po cerkvenih ekonomih:

»Intenzivno, zatrjujejo, iščejo možnosti, da denar, ki je prišel prek gospodarskega ministrstva, vrnejo. Po sodni poti bodo skušali izterjati, kar so izgubili zaradi nesolidnega Vegrada. Če bi bili vedeli, kako se bo izteklo, ne bi bili Vegrada nikoli izbrali za gradbena dela, zagotavljajo.«

Skratka, vse bo še v redu, krivi so drugi… Kaj so nam torej zamolčali? Vse osnovne poudarke štorije, ki so jo sicer dan prej resda objavili v obliki vestičke STA (spodaj spodaj v kotu strani tule), pa vendar. Ti so bistveno bolj kruti:

Prvič, kriminalisti preiskujejo sum ponareditve več dokumentov, ki se nanašajo na pridobitev evropskih sredstev za obnovo dvorca Betnava, ki je v lasti mariborske nadškofije.

Drugič, več fizičnih oseb je januarja 2008 pristalo, da postanejo lastniki dvorca in vsak je vložil po 380.000 evrov. Te osebe so bili, bizarno, navadni duhovniki brez finančnih prilivov.

Tretjič, maja 2008 je mariborski nadškof Franc Kramberger podpisal poroštvene pogodbe, s katerimi so omenjene fizične osebe dobile kredite.

Četrtič, denar iz kreditov je bil podlaga za pridobitev evropskih sredstev v višini dveh milijonov evrov pri Ministrstvu za gospodarstvo.

Petič, ker obljubljene prenove dvorca ni bilo, menda zaradi kratkega stika z Vegradom, je cerkveno podjetje manipuliralo in še dalje pošiljalo izplačilne zahtevke ministrstvu, in to za neopravljeno delo. Zaradi tega so spisane kazenske ovadbe odgovornih in nadzornikov zaradi suma ponarejanja listin.

V članku v Večeru ne zvemo nič od tega: nič o kazenskih ovadbah, nič o stališču Ministrstva za gospodarstvo in ponarejanju listin, nič o bankah in kreditih, nič o lastnikih duhovnikih  (čeprav so jih vsi drugi mediji že poimensko našteli in celo naredili intervju z enim od njih), nič o poroštvenih pogodbah in Krambergerju. Celoten novinarski prispevek je zreduciran na, dobesedno, »še eno nesrečno, premalo kontrolirano zgodbo«… Bravo, Večer!

  • Share/Bookmark

Uravnoteženi mediji: kar ne bo uspelo Madžarski, mora Sloveniji

18.02.2011 ob 10:45

Pravijo, da bi Janez Janša rad postal predsednik republike. Pravijo, da bo novi lider SDS dr. Milan Zver. Glede medijev nam evropski poslanec ponuja prav nič izvirne ideje. Pred tedni sem zapisal, kako je Madžarska 2011 zelo podobna Sloveniji 2007. Po načelu medijske paranoje:

Želja po uravnoteževanju medijev ostaja pristna fantazma iz naše polpretekle, le nekaj let stare zgodovine upravičevanja medijskih prevzemov. Ampak ljudje so na to vzporednico pozabili – tako kot so pozabili, kaj je prinesel Grimsov zakon in ga znova potrdili nekaj tednov nazaj. Novinarji, packe nemarne, tudi. Enega zapisa nisem videl, ki bi potegnil kakšno vzporednico. Da je ni? Resnično drži, vse se ni začelo oktobra 2004, že kakšno leto prej. Še pomnite, tovariši, herojev novorevijaške desnice in “Nekaj je treba storiti”? Klemen Jaklič je tedaj iskal primere “dobre prakse” na Nizozemskem, v Belgiji in v Švici. Po novem jih bo lahko kar na Madžarskem.

Toda zdaj je Zver ponovil, malodane kritiziral madžarsko popustljivost glede reforme medijskega zakona. On bi uravnoteževal do konca. On ne bi kar popustil, pa naj se Evropa postavi na glavo. Projekt uravnoteževanja medijev v Sloveniji je nedokončan projekt – če bo kdaj premier, jih bo lahko uravnotežil do konca.

Ko danes o tem v Delu piše Tanja Starič, pozabi navesti, da je Delo, med drugimi, to izkušalo tudi na svoji koži, predvsem leta 2006 in 2007. Takrat je dr. Rajko Svizec, danes v neki povsem drugi vlogi, uravnoteženo Delo demonstriral v praksi. V tem posnetku, takrat predvajanem na Vest.si:

YouTube slika preogleda

Staričeva ima prav, ko ugiba:

Če sodimo nastop poslanca Zvera, je opozicijska stranka, ki upa na prevzem oblasti v prihodnjem mandatu, še vedno prepričana, da so mediji v Sloveniji večinoma pristranski, naklonjeni levici in »neuravnoteženi«.

Če imam prav jaz, pa bo treba tudi na Delu uporabiti čarobno paličico, ki bi obudila slovenski spomin zlate ribice. Povedano preprosteje: ni treba daleč, malce je treba obuditi le skromna tri leta staro zgodbo o tem, kako bi njihovi novinarji morali gagati, ko so uravnoteženi. Končno nam pride prav vsaj ta dr. Rajko Svizec, takrat nesmešno burkaški, tako rekoč tragičen. Danes je videti farsičen. Kakšen bo videti, če bodo mediji znova uravnoteženi?

  • Share/Bookmark

Slovenski Waldheim

13.02.2011 ob 08:46

Kako naj razumemo zadnjo Janševo slavilno izjavo o sebi, češ mi smo stranka z 22. leti moralnega kapitala? Sliši se kot slaba šala. Ali da vsi skupaj v SDS prepoznavamo realno silo, ki ji moramo svoja življenja predati v upravljanje? Ni več slab štos, zveni srhljivo. Posegli bomo po najboljšem v narodovem značaju, je plonkal pred nekaj leti. Dobesedno sem si oddahnil, kot sem videl, da gre za plagiat – ne želim, da kdo šari po mojem ethosu in se igra z mojim premalo arijskim značajem.

Srhljivost tu ni več arbitrarna in je res videti kot igra z (mojimi) občutki. Žal je trenutno prevladujoče stanje občutenja politike. V petkovem intervjuju za Razglede smo lahko prebrali, kaj si Janša misli o aktualnem predsedniku republike: da je slovenski Kurt Waldheim. Da je še slabši od njega – bivši avstrijski predsednik in generalni sekretar Združenih narodov je, ko so odkrili njegovo nacistično preteklost, moral bežati pred svojim spominom, ko je bil »samo nižji častnik, prevajalec v nemški vojski med vojno, Türk pa je bil eden od desetih najbolj pomembnih komunističnih funkcionarjev tistega časa in to v času miru.«

Halo? Danilo Türk kot slovenski Waldheim? Dobro, zeló poznamo to maniro zlobnega sovražnega govora. Toda mar ni stvar, ki je sicer že daleč, šla povsem predaleč? Slednji, predsednik republike, je skoraj istočasno Janšo v intervjuju za Mladino označil za premetenca (njegov prevod za angleško besedo »survivor«, ki jo omenja). Žal ne izvemo veliko o tem, kje in kako je ekskluzivni intervju na Razgledi.net nastal. V uvodu se avtor Vojko Flegar sicer ponorčuje – občutek dobimo, da želi bralca posvariti pred čudaškostjo stališč, ki bodo sledila. V bogatem paranoidnem meniju, ki sledi, na najdemo nič novega, le tipičnega Janšo; kar nas spravi v začudenje, je lahko zgolj tisto, česar v (ali ob) intervjuju ni. Pravzaprav reakcije nanj: uradni demantiji iz kabineta predsednika republike, zgražanje politike in javnosti, medijski povzetki. Je mogoče, da smo kaj spregledali in intervju sploh ni pristen, čeprav je bil isti dan najbolj klikana spletna stran po podatkih najdi.si? Ali pa smo se že navadili njegovih manir in povsem otopeli ne trzamo več na osebne kompromitacije takega kova? Nas trenutni spor več ne zanima? Kdo bi vedel. Privzemimo za trenutek, da intervju ni pristen. S kakšnim motivom, cui bono? Se je želel nekdo le pošaliti na naš račun? Nam je želel kaj povedati? Zakaj, nenazadnje, nihče ne piše in poroča niti o tem, da ni pristen in tem, zakaj je tam?

Spraševati so o smislu slovenskih medijev je povsem mazohistično početje. Očitno so nezreli kot kislo sadje in ne zmorejo ničesar. Da bi prezrli intervju z Janšo za nek spletni intelektualistični portal, ne bi bilo nič čudnega. Še zlasti, ker isto meni o medijih tudi on včeraj, v soboto, ocenjujoč njihovo poročanje v petek, ko je intervju tudi nastal. Dovolj pregnantna govorica ne razočara:

»Paraudba s pomočjo režimskih medijev očitno še vedno uveljavlja cenzuro na poročanje o dejstvih v zvezi z Velikovcem.«

Zakaj ne bi cenzurirala tudi intervjuja z njim? Zlahka so mediji spregledali sugestijo o tem, da Janša s svojimi atakami dejansko vstopa v predsedniško tekmo drugo leto. Glede avtentičnosti zapisa v Razgledih je podobno: moja poanta je, da je že skozi samo dejstvo, da v tem trenutku ne vemo, ali je pristen ali ne, ekspliciranega dovolj. Kako kot je intervju z Janšo že po sebi »bolj resničen od resničnosti same«, zvijača gor ali dol, so tudi slovenski mediji trenutno v isti coni somraka – odsotnost reakcije na medijsko stvarnost je že sama resnica te stvarnosti. Je bolj resnična od slovenske medijske resničnosti. Kaj točno mislim s tem? Da je Janša iz intervjuja pač »bolj resničen« Janša. Na način, kot so bili nekateri animirani liki v oddaji Hri-bar, žal ukinjeni, bolj stvarni od svojih upodobitev, njihovi imitatorji pa bolj pristni od imitirancev. Kaj nam to pove? Da jih je mogoče  brez škode, brez »presežka« imitirati, da ni več razlike med karikaturo in njenim nosilcem. Da živimo v nekem simulakru realnosti, v tem primeru posnetku slovenske politike, virtualno regenirajočem se na način, da se odvija (in piše) kar sam, ločeno od realnosti.

Ampak to govorim zgolj hipotetično – včeraj zvečer sem na TV ujelo Matrico. Reloaded. Kaj pa če je intervju pristen? Kaj pa če je vse res? :)

Post scriptum: dopisujem spremembo, ki se je zgodila danes, v nedeljo, čez dan. Na razgledi.net so, okoli štiri ure po objavi mojega pričujočega teksta, objavili zahtevo SDS po umiku besedila intervjuja, ker da se nikoli ni zgodil…

  • Share/Bookmark

Kangler je največji kozel v državi

11.02.2011 ob 11:30

Še praktična demonstracija povedanega v prejšnjem zapisu – insinuacijski diskurz, najbolj pogost prijem slovenskih (desničarskih) medijev, lahko brez težav zveni takole:

Franc Kangler je največji kozel v državi

Drži? Nesporno. Poglejte, kaj je sam izjavil:

Franc Kangler, mariborski župan, o zakonu o integriteti, ki županom onemogoča članstvo v nadzornih svetih občinskih podjetij, hkrati pa so odgovorni, če so v njihovem poslovanju nepravilnosti: “Župani smo največji kozli v tej državi. Ampak nas je narod izbral na direktnih volitvah.”

Insinuacijski diskurz je tu celo težko dokazati, saj se zdi, da je Kangler kar sam poskrbel za nalepko samemu sebe. Tako rekoč je samega sebe insinuiral. Pa vendarle je to »vnanja« insinuacija. Zakaj? Ker meri na dvoumnost izraza kozel – z njim ni želel reči, da je idiot, ampak da je žrtev. Ker je denotacija dvojna, lahko nekdo, ki je zloben, uporabi dvopomenskost izraza in uspeh diskreditacije je zagotovljen. Še zlasti, če je najbolj frekventno rabljen pomen izraza »kozel« negativen, če torej označuje »idiota«.

  • Share/Bookmark

Argument iz namiga (ali kaj je Pahor obljubil Obami)

8.02.2011 ob 17:48

V Mladini sem te dni prebral intriganten dovtip:

»Nekoč smo bili ob neki mizi različni gostje in tudi Josip Vidmar ter nadškof. Potem se je Vidmar odpravil domov in vsakega posebej pozdravil, gospodu nadškofu pa zaželel: lahko noč, pa gospo pozdrav’te.«

Njegov avtor je predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik, izrekel ga je na prireditvi Slovenec leta in o tem poroča Nedeljski dnevnik. Z argumentacijskega vidika je Vidmarjevo postopanje lep primer insinuacijskega govora. Če bi imelo strukturo argumenta, bi smeli govoriti o argumentu iz namiga (argument by innuendo): na kar gospod nerodno namiguje v tistem »pozdravite gospo«, je seveda to, da ima nadškof doma gospo, česar pa ravno ne bi smeli vedeti (oziroma česar ne bi smel imeti).

Insinuacijski govor kajpada žali, nas dela za krive, osramočene – tak je njegov edini cilj. Bolj zanimiva zvrst je oblikovana v vprašalni obliki. Nanj sem znova naletel danes, ko berem, da se poslanec SDS Miro Petek zaletava v predsednika vlade s tremi poslanskimi vprašanji, od katerih sta dve prepoznavno insinuacijski:

1. Kaj je Vlada Republike Slovenije ponudila ZDA v zameno, da se bo predsednik ZDA vendarle za nekaj minut sestal s predsednikom Vlade RS Borutom Pahorjem?

2. Ali bo v zameno za sprejem pri predsedniku ZDA na mizi tudi slovenska  ponudba in zagotovilo, da bo ameriški Westinghouse gradil drugi blok krške nuklearke?

Poslanec skratka v sami formi vprašanja decidirano namiguje, da je Pahorjeva vlada nekaj ponudila v zameno za sprejem pri Obami, hkrati pa tudi, da bo v zameno stekel ameriški posel v krški nuklearki. Prvo vprašanje se ne glasi »Ali je kaj dobila?«, temveč še odločneje »Kaj je dobila?«. Drugo vprašanje je skromnejše, ne pravi, da bo, le sugerira. Samo dejstvo, da sugestije servira kot vprašanji, ne spremeni ničesar – vprašanja so lahko perfektna oblika insinuacijskega diskurza (»Hej, kdaj si nazadnje kradel?«)

Iz primera je lepo razvidno, da intenca ni v vprašanju, intenca je v sramotenju. Morebiti gre za zlorabo instituta postavljanja takih vprašanj. Petku v obrambo bo marsikdo dejal, da je lahko skupaj z nami zaskrbljen z razlogom, saj so vendar ameriške depeše pravkar razkrile tovrstno trgovino in lepo osramotile Pahorja. Da ima prav in da je z našo razlago nekaj narobe. Drži, sam sem bil med tistimi, ki so takšno Pahorjevo dejanje najodločneje obsodili in ga označili za političnega lizuna leta: postavil sem se med tiste, ki so imeli zapisano v depešah za kredibilno materijo. Bi lahko bil še bolj direkten? Mi bo kdo očital, da ga branim? Toda ravno te kontekstualizacije se drži neka nemogoča perverznost. Sklepamo lahko bodisi takole: (a) slovenski predsednik vlade je navajen dobrikanja in podkupovanja ter je to ravnokar dokazal v depeši, torej se bo/se je šel trgovino tudi v danem primeru, bodisi (b) slovenski predsednik vlade je ravnokar zanikal, da se je šel trgovino, torej je malo verjetno, da bi se mesec po javnem demantiju znova spravil v tako situacijo. Če bi veljala inačica (a), bi poslanca Petka v njegovih vprašanjih lahko zagovarjali. Ker pa je bistveno verjetnejša inačica (b), je verjetnejša tudi možnost, da poslanec zgolj insinuira; razen tega v prvo ne sprašuje, temveč  celo trdi, da je vlada podkupovala.

Med prvim in drugim vprašanjem  je torej določena razlika. Drugo je metanivojsko in v tem tiči težava perverznosti: v verjetnosti. Ko insinuirate na način, da ni povsem gotovo, da insinuirate, saj ste zvito sebe postavili v kontekst, ko ostaja kanček dvoma. Obstaja le velika verjetnost, da to počnete, glede na to, da ste počeli že doslej, da to počne vaša stranka in da je vaša politična opcija v tem vedno pionirsko prednjačila. (Ne, to žal ni insinuacija, to smo že argumentirali.) Zgodba z depešo vam lahko služi za krasen alibi za vaše retorične motive.  Odgovore vlade pa poznate vnaprej in vas niti ne zanimajo. Svoje ste opravili, še preden jih slišite.

Primer je hkrati tudi krasna ilustracija tega, na kakšen način insinuacijski diskurz neposredno generira politično paranojo in njej lastno gotovost, da je nekaj res. Skratka: kaj pa če je vlada res podkupovala?

  • Share/Bookmark

Ko Cerkvi ne pomaga niti javna hiša

7.02.2011 ob 11:11

Ježešna: najprej dr. Ivan Štuhec v Pogledih izjavi, da »če so kristjani marsikaj požrli, bodo požrli še to« (sic!) – namreč finančni brodolom in osebna materialna oškodovanja. Natanko to verjetno RKC v Sloveniji zdaj najbolj potrebuje: vernike, ki znajo pridno požirati.

Potem pa v isti oddaji izvemo še, da vera ne bo omajana, tudi če bo ekonom Krašovec v Mariboru postavil javno hišo:

»Zaradi mene lahko Krašovec v Mariboru kupi javno hišo, moje vere to ne bo omajalo.«

Beremo danes. Božo Rustja, tiskovni predstavnik Škofije Koper, je bil hudičevo neposreden. Videti je kot prav nič solidarnostno denunciranje, le da je tokrat »interno«: svoj na svojega, kristjan na kristjana. In seveda to ne bo omajalo vere, that’s not the point. Mogoče ne bi rešilo financ. That’s the point!

Pa ravno sem se razpisal, kako pomembne so za turizem Maribora kurbe in kultura, zdaj pa tole. Da o pornografiji na T-2, ki še kar vztraja, ne govorimo. Oralni seks v živo, ko toti Štajerc v orale pade, v brezplačni seansi za študente in večerovce, je že demodé. Izjava Rustje je žal še dodatno simptomalna v tem, ko razgalja sprijeni amoralizem mariborske nadškofije, za katero je »njihov« tacitno presodil, da je finančne težave resnično reševala s pomočjo pornografije in – kot bi zdaj ponudbo še razširil – prostitucije. Ki jo Maribor, tako prvi turistični delavec mesta, nujno potrebuje.

Kot liberalec še zdaleč nisem zavrt in to ne želim biti. Opozarjam le na frekvenco hudih asociacij, ki se z neverjetno lahkoto vežejo na Maribor, zelo nepričakovano tudi zaradi nadškofije. Govorim o sprevržnem mentalnem stanju v mestu, in to že vsaj dvajset let. Frekvenca, ki jo omenjam, se mi zato ne zdi posebej naključna in sploh ne neupravičena.

  • Share/Bookmark

Seks, kurbe in kramarski sejmi

5.02.2011 ob 08:33

Takšna je nekako videti psihopatologija Maribora 2011, evropske prestolnice kulture leta 2012 – kakšen dan po seksi mariborskem nadškofu, samoumevnem emblemu večerovske pameti, je direktor Zavoda za turizem Maribor Milan Razdevšek za Žurnal24 namreč povedal:

»Da mesto funkcionira v vseh svojih segmentih, mora imeti policijo, hotele, kulturo, kurbe in tudi kramarske sejme.«

Zdaj torej vemo: če ne bi bilo EPK, bi Maribor potreboval le policijo, hotele, kurbe in kramarske sejme. Oziroma jih je doslej. Odkar imamo EPK, nas namreč kulturni Krištofi Kolumbi prepričujejo, da so v toto mesto šele oni prinesli civilizacijo. Skromen nabor označevalcev v vseh segmentih lepo opiše pestro in očitno zadostno ponudbo mesta. No, tudi mentalnemu uokvirjanju EPK temu ustrezno fino kaže, iz dneva v dan. In nujno bi ga morali razumeti v istem duhovnem dispozitivu. Recimo: kultura nas bo vse rešila, nam samozagledano kličejo epekajevski heroji. Maribor več ne sme biti to, kar je bil, obljublja Tomaž Pandur in napoveduje renesančni čudež in neizmerljivo seizmologijo. Včasih temu pravijo tudi nič manj kot špricanje. Kulture namreč. Neizogibna reč, ampak če je že sopostavljena radodarnim damam, brez ejakulacije ne bo šlo. Normalno. Dodani označevalec, četudi umeščen med hotele in kurbe, nas mora opogumiti in narediti ponosne, vzhičeno razlagajo. »Nič nas ni strah, če so kulturniki z nami«, bi lahko pel Lačni Franc – po tistem, ko so smučarke pod Pohorjem klavrno končale.

Kultura je v totem mestu trenutno najbolj razvrednotena beseda prav po zaslugi EPK. Treba se bo navaditi in biti direktorju Razdevšku nenazadnje hvaležen, da je stvari postavil na svoje mesto. K njej pač trenutno resnično gredo bolšji sejmi in kurbe. Turistični delavci bodo že vedeli.

  • Share/Bookmark

Seksi mariborski nadškof

3.02.2011 ob 18:43

Maribor ima novega seksi nadškofa. Vsaj tako menijo danes v Večeru na svoji osnovni spletni strani oz. portalu, kjer so izbrali osebnost dneva. V ponedeljek sem v Delu pravilno napovedal, da bo dr. Franc Kramberger dal slovo. Ni trajalo dolgo, le nekaj dni. Ampak za takšno prognozo ni treba biti nadarjen profet: dogodek je pričakovan, tudi zanikanje, da odhod ni povezan s finančnim brodolomom mariborske nadškofije. Seveda ni, kako bi bil! Nadškofu se je tudi iskreno zareklo, da je storil veliko napak in da naj mu jih odpustijo. Ne bi kakšen novinar vprašal, če lahko našteje te svoje grehe – vsaj tiste, ki zadevajo javno dobro?

Toda nazaj k seksi nadškofu. Kdo je torej pravi profet? Tisti,  ki bi vnaprej vedel, da bo spletni Večer ocenjeval seksapil novega nadškofa! Za kaj takega resnično potrebujete specialista za psihopatologijo in gledanje v kristalno kroglo. In sam to nisem. Mariborska mentaliteta je na psu že dolgo in EPK zgodba je ne bo popravila. Kakšen je Večerov prispevek k cerkvenemu seksoslovju in stanju duha, sem pisal nedavno tega (1, 2) in že velikokrat prej. Da je novi nadškof dr. Marjan Turnšek seksi, pameten in pošten, ali da se bo moral v teh krščanskih krepostih še izboljšati, presega povprečno domišljijo in pričakovanja.  In da ste lahko za osrednji mariborski medij osebnost dneva natanko s temi tremi atributi, pa je sploh zaskrbljujoč izraz bebavega stanja medijskega duha.

Turnšku sicer trenutno kaže slabo v vseh treh kategorijah. Če bo zaupal medijski podobi, vsaj ve, v katerih treh odlikah se mora popraviti.

  • Share/Bookmark