Arhiv za Marec, 2011

Zarota časopisa Večer

17.03.2011 ob 06:43

Zelo pomemben del slovenske politike tvori permanentna kritika medijev. Ta kritika ni kar takó, nepremišljena in znamenje nečimrnosti. Običajno je ustrojena na način, da iz novinarjev riše sovražnike in da medijem po potrebi napoveduje vojne. Velikokrat se odvija na način, da izraženemu nezadovoljstvu sledi močna želja po njihovem obvladovanju in temu dejansko zavojevanje, če je to na koncu neuspešno, pa v svoji ihti izumlja paralelne medije gverilskega značaja. V letu po 2004 smo dodobra izkusili oboje. Izum političnih brezplačnikov, ki so postali predmet parlamentarne preiskave, je dovolj konkreten in otipljiv rezultat takšne travmatične nezadovoljnosti z njimi in obenem realizirane možnosti, da ljudstvo prepričujemo v svojo absolutno resnico, četudi s fingiranimi imeni.

Poglejmo še en zelo svež primer. »Izpostavil bi, da še zlasti “promovirajo” kampanjo zoper SDS in Janšo v Večeru, ki pokriva Štajersko, kjer ima Janša največ privržencev,« je te dni za MMC RTV Slovenija povedal dr. Boštjan M. Turk. Trditev je bolj usodna, kot se zdi na prvi pogled, razkriva sledi nekega zelo popularnega mišljenja in škoda bi bila, če bi utonila v pozabo. Zlahka jo je mogoče postaviti v kontekst začetne udomačene predstave o novinarjih kot političnih lakajih, če uporabim recentno Janševo karakterizacijo. Ob tem je pomembno vedeti, da ne obstajajo zgolj politiki, ki kritizirajo medije, obstajajo tudi njihovi sateliti, akademiki, intelektualci, novinarska združenja. Intenzivnost njihove antinovinarske propagande je frapantna in ji težko najdemo primerjavo v kaki drugi državi, žalitve na račun »Foruma 571«, kot temu pravijo, pa ne pojenjajo niti po rekordnih štirih letih od znamenite novinarske peticije, ki jih je dodobra vznemirila. Zlahka se da pokazati, v katero socpolitično mrežo sodijo takšni kritiki novinarstva, saj je logika njihovih očitkov podobna kot jajce jajcu – vsi trobijo v natanko isti rog in ponavljajo vzorce svojih prepričanj. Bojim se, da je Turkov očitek Večeru iz istega jajca. Če se nevtralno vprašamo, ali je štajerski časopis resnično leglo  temačnih novinarskih sil, rekrutiranih za potrebe boja proti Janši, smo že storili napako. Toda naj na začetku omenim, kaj me je vzpodbudilo k temu zapisu.

Naključje je hotelo, da sem na strani Večerovih Pogledov prebral kolumno dr. Matevža Tomšiča z naslovom »Pogrevanje stare orožarske zgodbe«. Naslov pove vse – očitno je tudi Turkov kolega podobnega mnenja, saj je velik del ponovno obujenega interesa za orožarsko afero sproduciral prav časopis Večer. Mimogrede, bralec zlahka dobi vtis, da je ta bodisi mazohističen ali zelo demokratičen, da objavlja posredno kritiko na svoj račun. Turkova oglata misel o tem, da je Večer angažiran v kampanji zoper SDS, ima več elementov. Njen avtor evidentno verjame, da so mediji leta 2011 v Sloveniji instrumentalizirani za potrebe političnih bojev in da Večer tu ni nobena izjema. Še več, Turk nam natančno pove še nekaj: instrumentalizacija je strogo premišljena in načrtova že na nacionalni ravni, kajti sledi presoji o tem, da je Štajersko treba izbrati za obračun z Janšo iz enega enostavnega razloga, ker je geografsko področje s preveliko podporo Janši. Veliki um iz ozadja, katerega imena ne poznamo, je potemtakem presodil, da mu je treba pristriči peruti prav v tem delu države, saj je tu potencialno najbolj politično navzoč in posledično nevaren. Iz tega razloga je v Večer in ne kam drugam lansiral  obremenilne članke. Turkova »izpostavljena« misel, kot sam pravi, nam torej pove, da obstajajo akterji, motivi, cilji in izvajalci medijske kampanje proti prvaku SDS. Kdo so akterji, ne omenja podrobneje, toda evidentno nihče drug kot politični pol, ki nasprotuje njegovi politiki. Motiv je verjetno zmanjšanje števila privržencev, cilj je kompromitacija, izvajalci pa so kajpada Večerovi novinarji in, domnevamo, uredniki. Ena izmed poglavitnih zadreg v tej razlagi seveda ni ta, da ne obstajajo nobeni dokazi za takšno zgodbo, temveč neprepričljivost črpa  natanko iz razkoraka med gotovostjo, ki jo ponuja omenjeni politični analitik (velikokrat viden v družbi z Janšo), in empiričnimi okoliščinami, ki je ne potrjujejo, temveč celo krepijo naš sum, da je popolnoma izmišljena. Če bi na elemente zgodbe gledali ločeno, bi očitku Večeru lahko rekli obtožba, kompromitacija, neumnost, diskreditacija ali kaj podobnega. Toda ne, najbolj intrigantno je sámo »lepilo«, zaradi katerega  je nekdo uspel elemente sestaviti v enotno zgodbo in jo apodiktično ponuja kot neizpodbitno dejstvo. O čem govorim? Kot sem to poskušal dokazovati že v nizu člankov in tudi v svoji knjigi, slovenska mentaliteta vztrajno vsrkava vase paranoidne vzorce mišljenja in obnašanja, alarmatno ob tem pa se mi zdi spoznanje, da se zaradi tega vedno manj vznemirjamo.

Turkova zgodba o Večerovem boju proti Janši je torej paranoidna.  Tega seveda ne trdim za avtorja. Takšna ni zato, ker bi mi že vedeli, da faktično ne drži, da ne ustreza stanju stvari, ampak predvsem zaradi tega, ker zanjo ne ponuja prav nobenega dokaza, razen svoje neskončne gotovosti in zlepljene zgodbe, ki predpostavlja skrajno neverjetno povezavo ljudi, dejanj in motivov. Teorije zarot so v paranoidni percepciji hitro prepoznavne in Turk jih je v istem intervjuju navedel cel ducat; zgodba o Večerovi zaroti proti Janši je le ena med mnogimi. Za takšne jih venomer dela neomajna vera v povedano, ki jo izžarevajo protagonisti. V tem se tudi bistveno razlikuje od sicer tudi zelo udomačenih propagandnih prijemov. Težko je namreč prepričljivo verjeti, da Turk dejansko ne misli tega, kar je povedal. Ne, psihološko in tudi strukturno je prav nasprotno videti, da v povedano povsem verjame in  da nas želi iskreno razsvetliti za našo lastno zaslepljenost.

Ko se te dni zaradi »ekscesa« tednika Mladina intenzivno pogovarjamo o sovražnem govoru, je žal javnosti povsem ušlo, da primerjav z Goebbelsom ni deležna le politika, npr. poslanec Branko Grims, pač je njegova stranka SDS isto primerjavo lani uperila v časopis Delo (na priloženi sliki). Z nacisti in propagandisti se torej ne zmerja le politikov, ampak politika z njimi zmerja časopise in novinarje. Turkov očitek je podobne vrste.  Ob tem smo znova pred isto dilemo: so očitki o propagandizmu novinarjev že sami propagandna tehnika politikov in njihovih piarovcev, ali pa politiki v tem mislijo resno? Bojim se, da tudi to drugo. Teorija zarot in blodnjavnost naše politike je že dolgo tega začela iz novinarjev neutrudno risati podkupljene in politično rekrutirane lutke. Moja izkušnja je, da se o tem ne želijo pogovarjati, kar lahko le neizmerno obžalujem.

Članek je objavljen v današnjem Večeru.

  • Share/Bookmark

Politiki paranoje je treba reči ne

10.03.2011 ob 11:08

Obstaja kaj takega kot utrujenost od politike paranoje? Ali pa je še zmerom ne čutite in ne veste, o čem govorim? Ob nekaterih dogodkih v zadnjem času bi lahko iskreno zavzdihnili: pustite nas vendar pri miru. Ne vpletajte nas v vaše teorije zarote in travme, želimo živeti in delati po svojih najboljših močeh! Če že kaj, nam dajte reforme, pospešek gospodarstvu, socialne ukrepe! Kakšen Velikovec, kakšna Udba, kakšni arhivi, kakšen referendum, kakšna nova hobotnica? Dovolj je bilo, ne utrujajte nas! Kje so delovna mesta, plače, socialno varstvo, blaginja? Pa ne bo šlo; bojim se, da slovenski ožji politični prostor že leta preveva paranoidni premislek in da smo se nanj navadili, čeprav ga največkrat ne priznamo. V veliki meri po novem nanj opozarja tudi predsednik republike in zdi se, da ga ja minila prislovična diplomatska potrpežljivost. Kako namreč drugače razumeti dve njegovi močni in odmevni trditvi, ko sprva pravi, da je politiki Janeza Janše treba reči ne, nato pa še, da se njegov »profil« razbira že v knjigi Spomenke Hribar »Svet kot zarota« iz leta 1996? Če bi smeli oboje mehanično sešteti, in v neki meri je to zanesljivo smiselno, dobimo jasno oceno stanja, ki bi lahko bila taka: politiki paranoje je treba reči ne. Toda kakó?

Bilo kuda, Udba svuda

Paranoja je resno psihotično stanje strahu. In psihopolitika paranoje je pri nas postala dnevna politična praksa ter močno načenja normalno delovanje države. Izraža se skozi dolgotrajne občutke sovraštva, ki temelji npr. na strahu, da nas zasledujejo in obvladujejo – »bilo kuda, Udba svuda«. Zgodovinske lustracije, agenti teme (da o princu teme niti ne govorimo), potapljanja v arhive, teroristične zgodbe o SDV, naštevanje zločinskih organizacij in oseb, preštevanje »naših« in »vaših«, risanje tajnih sovražnikov na podlagi antikomunističnega vzgiba – vsi imajo isto zasnovo. Povečini je podstat ideološka – na drugi strani so kriptokomunisti, v zadnjih letih kot relativno izolirana kategorija še ti. »tajkuni«, torej gospodarska mafija. Toda ker je mreža za paranoika vedno ena, običajno to pomeni eno kategorijo. V psihiatriji je paranoja opisana kot duševna motnja s sistematičnimi blodnjami, ki jih žene projekcija osebnega konflikta, zaradi katerega nekdo v okolje prenaša svojo sovražnost do drugih. V Sloveniji je stranka SDS le v pičlih nekaj letih dobesedno zgradila in vzpostavila števce in poimenske sezname »sovražnikov« na podlagi vznika sovražne govorice, politikr etiketiranja, demonizacij posameznikov, diskreditacij. Ob udbaških arhivih smo dobili obširne kataloge ljudi,  še nedokončane, na njihovem vrhu pa piše zgolj ena beseda: nenaši. Deskriptorji krivde posameznikov so frapantno bizarni, argumentacija še bolj.

Paranoja vodi nenazadnje do agresivnosti, občutkov samopoveličevanja, zarote medijev, ki da nas ne marajo, posebnega poslanstva in misije, na katero smo poklicani na čelu (izvoljenega) naroda. Ne dopušča drugega mnenja in želi biti večinska: ko imate več kot 50 odstotkov, npr. volivcev, imate dokončno prav. Če bi uporabil starogrški športni izraz, si paranoik venomer domišlja sence okoli sebe in uprizarja boj z njimi (skiomachia) – žal ne zato, da bi vadil s sabo. Ko vse to prenesemo v politiko, ko se paranoja, hote ali nehote, preoblikuje v priročno metodo boja, dobimo kot končni izdelek kajpada paranoidne Slovence. Od njihove »vzgoje« je pravzaprav odvisen vaš volilni rezultat v trenutku, ko je tudi njih zadostno število. Leta 2007 je varuhinja človekovih pravic  Zdenka Čebašek Travnik, sicer psihiatrinja, po izbruhu afere Sova dobesedno ugotavljala isto. Da je državljane po tej aferi strah, češ da tudi njim sledijo, je dejala, v njenem uradu pa se vsak dan srečuje s posamezniki, ki zatrjujejo, da so jim na ta način kršene človekove pravice. Po njenem so bili ljudje  prepričani, da tudi njih zasledujejo, snemajo, opazujejo, preganjajo, zato je pojav dobil kar velike razsežnosti. Krivec je bil jasno diagnosticiran, s prstom je pokazala na medije: »Široko medijsko poročanje o aferi Sova povečuje sumničavost ljudi, ki so nagnjeni k takšnemu reagiranju.«

Kaj bi lahko k istim občutjem porekli sodeč po nekaterih elementih v aferah, kakršne so bile Patria, bulmastifi, Ertl, Velikovec? »Aferah« seveda zato, ker jih nekdo želi narediti za takšne na podlagi zarotniških obrazcev, risanja hobotnic in omrežij, neutrudljivih sovražnikov, udbašev in paraudbašev – nov izraz, ki ga je te dni lansiral Janša? Čeprav verjetno še niso izdelane empirične raziskave, je težko verjeti, da se s širjenjem teorij zarot paranoja pri Slovencih kaj zmanjšuje, prej nasprotno. In četudi je ne bi mogli izmeriti v kliničnih kategorijah, to ne bi bilo indikativno.  Ker je ne rabimo nujno zaznavati kot diagnosticirano motnjo; lahko si jo predstavljamo zgolj kot stanje prepričanj in občutkov pri državljanih, način formatiranja njihovega svetovnega in političnega nazora. Preganjavica in sumničavost sta le dva elementa tega miselnega horizonta. V času, ko bi se morali ukvarjati z ekonomskimi temami preživetja, nas žal nekateri s takimi, neprimernimi času, vlečejo v davno preteklost, vključno s hujskaški desničarski mediji, ki pred sabo meljejo sleherno človeško dostojanstvo, za novinarske kodekse pa so že deklarativno in celó ponosno priznali, da jih prezirajo.

Če smo se od leta 2004 slepili, češ na čelu države imamo oblast, ki je strukturirana kot paranoidna, imamo od leta 2008 taisto paranoidno opozicijo. Nesrečno dejstvo. Zaradi njega žal večina najprej pomisli, da si ta pač zelo trudi legitimno priti v sedlo. Paranoidne miselne vzorce naj bi jemali kot še en nedolžen poskus prepričevanja volivcev in za nekoliko neposrečen slog. Če ne bi iste vlade imeli že prej in če ne bi izkazala istega vzorca ravnanja v obeh vlogah, bi še lahko kupili razlago. Zdaj več ne, saj trajnost istega stanja kvečjemu dokazuje, da je opisana psihopolitika stabilna in neodvisna od ciljev, ki si jih je zadala. Da ima svoje akterje na nek način v lasti, pa si mogoče domišljajo, da jih nima.

Ni naključij

Znova ponavljam: zakaj je treba politiki paranoje reči ne? Ker je že dolgočasna z vedno istimi ali modificiranimi etiketami: tranzicijska levica, udbomafija, Kučanovi klani in forumi, temačne sile kontinuitete, oranžni cunamiji, Seničina pisarna in seveda »bad guys« vseh vrst udarjajo s polno paro na vse strani. Povsod so, vam povemo! Za nameče beremo, da se italijanski »botri« pri nas čutijo nadvse svobodne … Še huje, slovenski predsednik je malodane atentator in dokazov o tem ne manjka – vsak dan znova nam vlečejo na dan arhivske papirje, ki ne dokazujejo ničesar, razen njihovega gorečega prepričanja, da nekaj le dokazujejo.  Mar res še kdo verjame v reinstalacijo komunizma, te ničvredne matere vseh paranoidnih blodenj, s katero nam očitno ne bo še dolgo prihranjeno? Zanesljivo obstajajo udbaši, obstajajo tajkuni, obstaja gospodarski kriminal. Obstajajo tudi omrežja. Toda ne obstajajo Udbaši in Omrežja – vsaj dosedanja evidenca je to ovrgla. Paranoikova obsesija črpa svojo ultimativno gotovost o svetu, ljudeh in njihovem ravnanju iz občutka obstoja takšne »matrice«. Njegova mantra je enostavna: »Vse je povezano«. Vsi so povezani. V njegovem svetu, ki je žal tudi naš, ni prostora za naključja – nastopi naših politikov potrjujejo pogosto uporabo iste fraze »ni naključje«. V politični psihologiji se paranoja največkrat razume v povsem socialnem, torej nekliničnem kontekstu. Na tej točki je treba narediti še korak dlje in povedati, da za to, da bi izvrševali psihopolitiko paranoje, ne potrebujete premise o tem, da so akterji paranoični, kakorkoli so takšni že videti. Lahko so, lahko ne. O čemer govorim na tem mestu, so zgolj učinki pri ljudeh, ki jih lahko kvalificiramo na omenjen način. Skupaj s kultnim avtorjem Richardom Hofstadterjem lahko ustrezno mentalno stanje vzamemo za duhovni koncept, za splošno sprejeti stil družbenega mišljenja, v katerem smo evidentirali omenjene sestavine. Predsednik republike, ne edini, se zato moti, ko govori o nizki politični kulturi pri nas in s tem nedvomno prav o učinkih istega fenomena. Toda nekomu, ki premišljeno psihološko manipulira, ne bomo rekli, da mora dvigniti svojo kulturo. Ne, kot takšnega ga moramo sankcionirati. Nekomu, ki svoji blodnjavosti sledi iz avtentičnega prepričanja, še manj! Ne, kot takšnega ga moramo zdraviti.

Konec leta 2006 so v podmladku ene izmed desnih strank hiteli po ulicah lepiti plakate proti Gregorju Golobiču, v tistem hipu privilegiranemu subjektu satanizacije, saj je ustanavljal stranko Zares. Na enem izmed njih je pisalo: »G. Golobič, zakaj ne poveste javnosti, da bo novi predsednik nove stranke Danilo Türk?«  Zarotitveni vzorec skriva pomembno paranoidno poanto, ki je po svoje komična, saj se je izjavljalec uspel spraviti v držo, ko ga je strah nekega potencialnega dejanja (če bi danes in takrat demonizirani Golobič naredil za predsednika stranke danes in takrat demoniziranega Türka), pri čemer akterja obtožuje, da mu nekaj prikriva. Podobno kot v vicu o paranoiku, ki na zaslišanju vzklikne »Zakaj me sprašujete, saj vendar že vse veste o meni!« Ta zgodovinski drobec omenjam zato, ker se je tudi v trenutni vroči zgodbi o odpiranju arhivov razvil podoben refleks strahu: nekaj nam želijo prikriti. S to razliko, da je bil navedeni benigen in je skozi plakatno širjenje strahu, da jim nekaj prikrivajo, dokazoval le duševno stisko, zgodba z zakonskim zapiranjem arhivov pa ima verjetno bolj manipulacijski značaj, zaradi katerega je paranoidna narava v njej slabše zaznavna.

Če bi pogledali usode diskreditacij sedanjih politikov, ki so del oblastne nomenklature, torej Boruta Pahorja, Gregorja Golobiča, Katarine Kresal in predsednika republike, bomo pri vseh zaznali isti vzorec: njihov javni lik je, z izjemo premiera, dodobra dotolčen in prestreljen, rdeče popackan od kupa vanje pometanih paranoidnih paradižnikov. Stvar sistematične politike šikaniranja? Zakaj je Pahor v veliki meri izvzet iz te igre, je zanimivo vprašanje, ki vsaj do neke mere vliva upanje. Namreč če je resnična že skoraj obče znana okoliščina, da je v veliko stvareh med Janšo in Pahorjem sklenjen nek osebni dogovor, zaradi katerega je pred sovražnimi strupenimi puščicami relativno varen, potem obstaja tudi večja možnost, da je psihopolitika paranoje, s katero si opozicija znova utira pot na oblast, regulirana, selektivna in zatorej do neke mere kontrolirana. Sicer bolj slaba tolažba za neko nedopustno prakso, pa vendar. Kaj bomo torej storili, da bomo tej politiki rekli ne?

Članek objavljen v marčevski Katedri.

  • Share/Bookmark

Goebbels, Grims in propaganda

8.03.2011 ob 10:32

Objava fotografske primerjave med družino Goebbels in družino Grims je bila nespodobna napaka in Mladina bi se zanjo morala opravičiti. Že res, da je z njo na strani, ki je sicer humorističnega žanra, menda želela opozoriti na politične zlorabe otrok, toda opozorila je na način, ki sam uprizarja politično zlorabo otrok. Povedano preprosto: nedolžni otroci so v tem primeru kolateralna škoda, zato niti pedagoška intenca njihovega postopanja ne more biti sprejemljiva.

Toda zgodba je večplastna in rad bi opozoril na dve dodatni zadregi, konceptualno in strukturno. Prva je naslednja: ker je fotografska primerjava bila storjena premišljeno in pospremljena z dolgo vnaprejšno razlago v uvodniku odgovornega urednika Mladine, ne more biti dvoma o osnovnem »edukativnem« naboju provokacije, češ stranka SDS ubira poti Goebbelsovih in Hitlerjevih propagandnih tehnik. Konceptualna težava je v tem, da nisem prepričan, če je to povsem res. V svoji zadnji knjigi dokazujem, da je Janša prejkone posvojil psihopolitiko paranoje, kjer vsaj v neki meri mora veljati, da akterji stvari ne obvladujejo povsem s pozicije svojih premišljenih racionalnih izbir za produkcijo laži in manipulacij. Skratka, težko si predstavljam, da je vse, kar počne npr. Grims, docela načrtovana propagandna tehnika; zlahka se da pokazati, da je velikokrat stvar norih fantazmatskih umislekov in blodnjavosti. Da o paranoidni nezmožnosti za humor niti ne govorim – pogledati je treba le nenehne očitke in napade na rubriki Mladinamit in še bolj Rolanje po sceni.

Druga zadrega je vsebinska in daje prav novinarjem Mladine: razumel sem, da je jedro pedagoškega prijema analogije usmerjeno izključno v nazorno bičanje propagandizma politike SDS. Nenazadnje odgovorni urednik v svojem uvodniku ne omenja zlorabljanja otrok. Toda zgodilo se je, da je slovenska javnost resnično slaboumno prežeta z manipulativno miselnostjo, kajti vse razprave, ki sem jih videl, so osnovno jedro zgodbe povsem opustile. Kot se temu reče v teoriji argumentacijskih trikov: prišlo je do menjave teme. Namesto da bi se pogovarjali o izrecno artikulirani analogiji nacističnega in slovenskega političnega propagandizma, se pogovarjamo o neki drugi. V veliki meri seveda zaradi reakcij, npr. v stranki SDS in pri Gregorju Golobiču, kjer so se zapičili zgolj v zlorabe otrok. In nič drugega. K temu zdrsu je, dovolj ironično, nesporno prispeval še odziv v SDS, ki je v odgovoru na Mladino uspela ustvariti še eno propagandno sporočilo. Ne le z dejanjem, ko iz sebe perfidno dela ogromno žrtev in usmerja gnev množic proti »nizkonakladnemu tedniku«, tudi z apelom k protestnim zbiranjem pred uredništvom časopisa. Ne, dodatno še z eksplicitno nazornim prikazom neposredno artikuliranih propagandnih metod –  v svojih petih vrsticah sporočila za javnost  npr. obtožujejo urednika Gregorja Repovža, da ustrežljivo sledi predsedniku republike, hkrati pa slednjemu pripišejo poskus »obračuna s SDS«. Reakcija Janševe stranke torej neposredno demonstrira natanko tisto, kar jim v izvornem zapisu časopis očita – propagandizem in šikaniranje.  V bazičnem pogledu je torej novinarjem Mladine treba čestitati: »strukturno« obeležje reakcij na njihovo pedagoško provokacijo razkriva, da imajo v svojem očitku prav. Pravzaprav že kar na komičen način: predstavljajte si, da soseda sumite, da kolje kokoši z vašega dvorišča, on pa vam, krileč s krvavimi rokami, to zanika. Glede na (svoje) številne osamljene zapise v zadnjih letih na isto temo in medijsko situacijo zato dodatno trdim, da poglavitna težava ni nedopustnost  zlorab otrok, saj je teh relativno malo, temveč da se o vsakodnevnih značilnostih političnih tehnik pri nas sploh ne pogovarjamo. In tudi zdaj se, kot kaže, ne bomo, ker smo zgodbo spet uspeli uspešno zatreti. Če kaj, je zame škandal prav to dejstvo.

  • Share/Bookmark

Samomor in novinarski kodeks

1.03.2011 ob 09:23

V Šentjurju se je zgodila družinska tragedija: umor in nato samomor družinskih partnerjev. Ob prebiranju vesti o tem sem znova ugotavljal, kako krvoločni so slovenski mediji. V tekmi za senzacijo in branostjo nimajo zavor, ne kažejo spoštovanja do človeških stisk, osebnega dostojanstva in vpletenih, npr. sorodnikov ali preživelih žrtev.

Novi kodeks slovenskih novinarjev prinaša nekaj novosti in med njimi je tudi člen o samomoru. Pa si ga poglejmo:

23. Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.

Zdaj pa to primerjamo s tema dvema zapisoma o omenjeni tragediji:

http://www.slovenskenovice.si/clanek/141957

http://web01.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011022805624409

Kot vidimo, sta novinarja Slovenskih novic in Večera naredila vse, da bi kršila čim več elementov tega člena: navajata vzroke in okoliščine, brez previdnosti, navaja se metoda in kraj, celo točen naslov tragedije z ulico in hišno številko, seveda slika hiše in okolice, ime in priimek (domnevnega) samomorilca in morilca, podrobnosti o očividništvu njune hčere, in podobno. Novinarja nista imela prav nobene zavore in upoštevala nista nobene omejitve, mediji so navajali celo točna mesta zaposlitev obeh partnerjev, itd.

Zgodba ni žalostna le zaradi vnovične ignorance novinarskega kodeksa. Poraja tudi vprašanje, kdo bo oz. kdo lahko sankcionira takšno početje. Npr. za prijavo na Novinarsko častno razsodišče (NČR) je potreben prijavitelj. Če prijavitelja ni, praktično nihče ni sankcioniran. V danem primeru bi prijavitelj lahko bil kdorkoli, običajno je to prizadeta oseba, npr. sorodniki preminulih.

Moj predlog  NČR je bolj enostaven: zakaj čakati na prijavitelja? Čeprav se NČR verjetno utaplja v delu in bi lahko tovrstne primere obravnaval samoiniciativno, bi mu lahko spet kdo očital, da je v nekakšnem konfliktu v smislu »kadija tuži, kadija sudi«. Domnevam, da podobne primere obravnava tudi Urad varuha človekovih pravic, toda bojim se, da jih znova odstopi na NČR.  Za potrebe izboljšanja stanja profesionalnih standardov v slovenskem novinarstvu bi verjetno potrebovali še nek mehanizem ali organ znotraj NČR, ki bi vsaj v segmentu kršitev človekovih pravic in splošnih etičnih norm, npr. kršitev zasebnosti, spolnih zlorab in smrti, opozarjal (in zgolj opozarjal) na tovrstne konkretne kršitve in kjer ne bi nujno stekel postopek obravnave, sprožen s prijavo in končan z razsodbo. Ne vem, če je to dober predlog. V vsakem primeru pa bi neko rešitev potrebovali.

  • Share/Bookmark