Arhiv za April, 2011

Evropska prestolnica paranoje

14.04.2011 ob 08:39

Mariboru res ni postlano z rožicami. Patologija na vse konce in kraje, da jo je nemogoče ustaviti, aufbiks vedno v zraku, zdaj pa še paranoja. Rukavina, Kangler in Pandur so poenoteni: temne sile želijo uničiti EPK. Ga zrušiti. Evropska prestolnica paranoje v treh zapisih na dnevniku Zofijini in EPK. Nič novega za Slovence in nekaj, kar spremljam na tem blogu in v knjigi že dlje časa, seveda:

—Ena—

Zarotniki, ki želijo zrušiti EPK, ostajajo neimenovani

Teorija zarote, o kateri smo pisali (tukaj in tukaj) in Kanglerjev komentar za današnji Večer:

Župan je včeraj komentiral še odhod Tomaža Pandurja z mesta predsednika programskega sveta EPK, človeka, ki je Maks zasnoval. Povedal je, da je razočaran, a se bo z njim sestal in pogovoril. Župan ne more verjeti, da so pritiski iz enega centra tako veliki, po njegovih besedah pa za tem stoji nekdo, ki želi zrušiti EPK. Kdo, ni povedal, je pa dejal, da je dovolj negativizma, podtikanj, neresnic, zato sporoča, da bodo projekt izpeljali, vsi tisti, ki so zato razočarani, pa naj to drugače pokažejo.

Spomnimo, tudi v temle odgovoru na zapis odstoplega Simona Karduma nesojeni generalni direktor Vladimir Rukavina namigne na način manj kot to, da zarota obstajajo, ker do nje vodijo, pomislite, dejstva:

V zadnjem času se zaradi vseh kuhinj in – žal moram uporabiti to besedo, ker na podlagi danes znanih dejstev to dejansko verjamem – zarot nisem več želel oglašati na temo EPK, ki ji, če ji že ne morem pomagati, tudi škoditi ne želim. – Vendar pa me že ničkolikokrat ponovljene neresnice ne morejo pustiti hladnega, enostavno ne morem, da se ne bi oglasil, saj bodo drugače po zgodovinsko znani maniri na koncu obveljale kot zveličavna resnica.

—Dva—

Naročniki obstrukcij in prava pravcata EPK teorija zarote

Scenariji so isti: nekaj dni nazaj je Kangler jasno namigoval na teorijo zarote: proti nam delajo naročniki, ki si ne želijo uspeha EPK. Zaradi njih gre marsikaj narobe. O tem smo že pisali. No, župan celo trdi, da ga želijo temačne sile zrušiti. Danes je isti motiv kot razlog za svoj odstop posredno ponovil še Pandur v intervjuju za Večer, vendar dopušča možnost, da si naročniki želijo drugačen EPK, karkoli že to pomeni. Seveda se je nesmiselno ali vsaj težko boriti proti njim, zato odstop: Naročniki obstrukcij si želijo drugačen EPK.

Proti EPK obstajajo torej naročniki in zarotniki, proti njim se je nemogoče boriti, pravi. Ta drugi in ne prvi (glej spodaj) je dejanski razlog za odhod večno nerazumljenega umetnika. Žal so nam znova pozabili povedati, kdo so ti naročniki in konspirativne klike. Na tem mestu smo ves čas trdili, da je EPK iniciiran kot politični projekt. Če ni diskurz o teorijah zarot v tem primeru politična floskula, le kaj je? Še ilustrativni citat iz današnjega intervjuja v Večeru:

Prvi razlog je, da ocenjujem, da je programski svet, ki sem mu predsedoval, svojo kreativno vlogo uspešno opravil, s tem ko je potrdil programska izhodišča EPK in vzpostavi novo platformo evropske prepoznavnosti. Drugi razlog so napadi in obstrukcije. Mnoge je motila moja dvojna vloga v EPK, predvsem moj umetniški angažma, ki so ga v javnosti in v medijih neprestano negativno interpretirali, blatili, smešili … Neumno so poskušali celo diskreditirati mojo umetniško kariero doma in v tujini. Vsakomur je zdaj že jasno, da si ‘naročniki’ teh obstrukcij, ne posamezni novinarji, želijo drugačen EPK. Ali si ga sploh želijo, je tudi vprašanje, ampak vsekakor si želijo drugačen EPK, kot ga bomo verjetno v bližnji prihodnosti imeli priložnost videti. Z ustvarjanjem izrazito negativne klime in poskusi kriminalizacije mojega dela so otežili tudi normalno realizacijo Čandrovega programskega koncepta. Ocenjujem, da bo z mojim umikom prav gotovo vsem lažje.

Komentar o Pandurjevem odstopu še sledi, že zdaj pa lahko rečemo, da so prijavitelji na našo nagradno igro Zlata kanglica še pred težjo nalogo.

 —Tri—

Končno le teorija zarote: župan pravi, da nekdo želi zrušiti projekt EPK

Nismo rabili dolgo čakati in ni prvič. Zdaj je eksplicitno. Gospod Franc Kangler verjame, da so se proti EPK zarotile temne sile. Iz zapisa v Delu (31. 3. 2011):

Župan si želi, da bi pri delovanju centra sodeloval tudi Tomaž Pandur, ki je po njegovem mnenju zadnje čase tarča diskvalifikacij in nizkih udarcev, sicer pa v teh medijskih napadih na Pandurja po Kanglerjevem mnenju »stoji nekdo, ki poskuša zrušiti projekt Evropske prestolnice kulture«.

  • Share/Bookmark

Nedinamični stiki ministra z lobistko

5.04.2011 ob 21:52

Priznam, Komisija za preprečevanje korupcije (KPV) zadnje čase deluje nekoliko histerično. Nedaven primer Luke Jurija je dober zgled – če drži, da se je nek njegov prijatelj zgolj šalil in mu ponujal 20.000 evrov podkupnine, je ocena KPV, češ korupcija ni šala, že sama patetično smešna. Prav mogoče je seveda, da je resno ponudbo poslanec spretno komično obrnil, da bi zakril sledi – zato je v danem primeru težko soditi o omenjeni patetiki, dokler ne vemo, kaj točno je res. In tega ne ve niti KPV.

Toda kako naj si razložimo nekaj zanimivih detajlov iz nepolitičnega življenja prometnega ministra Patricka Vlačiča? Zakaj bi nas to moralo zanimati? Žal nas izjemoma mora. V redu, fant ima rad lepe punce, tudi prav. Na številnih fotografijah strastno objema različne lepotice in misice, na tejle recimo Tino Gaber. Rumene strani življenja znajo povedati še več, tudi o kokodajsanju tipa »Rada te imam«. In potem sledijo številna navidezno kontingentna presenečenja. Če »google suggestions« za imenom Patricka Vlačiča kot prvo iskano besedo sugerira »kokain« (podobno kot pri Borutu Pahorju), Miss Hawaiian Tropic Tina Gaber te mesece nerodno lomasti po medijih in znanstveno razlaga spoznanja iz svoje diplomske naloge o prisotnosti drog v slovenski visoki družbi, kot da drugega strokovnjaka doslej o tem ne bi premogli. Lobistična akcija? Ker to še ni dovolj, novopečena sociologinja le nekaj mesecev kasneje prijavi svojo poslovno priložnost kot lobistka za promet (sic!) na isto KPV, znajde se na seznamu 28 ljudi, in to dvanajsta po vrsti. Smo prav prebrali? Smo. Nakar sledi ocena »dinamičnosti« (!) stikov med ministrom in lobistko, zdaj ne več zgolj fizičnih, o kateri beremo v Financah:

Prometni minister Patrick Vlačič ne zanika, da ima stike z lobistko in nekdanjo miss Hawaiian Tropic Tino Gaber, a sodi, da pri njih ne gre za lobiranje. Medtem pa je njegov šef, premier Borut Pahor, stik z isto lobistko menda prijavil komisiji za preprečevanje korupcije (KPK).

Tina Gaber se je vpisala v register lobistov šele po tem, ko je predsednik vlade Pahor menda poročal KPK o njenem poskusu vplivanja na njegove odločitve. Ista lobistka, ki je med drugim registrirana za lobiranje na področju prometa in proračuna, prijateljuje s prometnim ministrom Vlačičem. Vendar ta med njunim odnosom ni zaznal, da bi lobistka poskušala vplivati nanj. “V okviru dosedanjih stikov s Tino Gaber smo ocenili, da ne gre za lobiranje,” nam je sporočila Vlačičeva tiskovna predstavnica Eldina Knez.

Knezova je še dodala, da gre pri presoji, ali o določenem stiku ministra sestaviti poročilo o lobiranju ali ne, za “dinamičen proces” in da je Vlačič do zdaj šestkrat presodil, da gre za lobiranje. A, kot že rečeno, ne v primeru Tine Gaber.

Zakon veleva, da lobiranec o vsakem stiku z lobistom, ki ima namen lobirati, sestavi (in PKP posreduje) zapis, v katerem navede podatke o lobistu, področju lobiranja, imenu interesne organizacije … Podpredsednik PKP Rok Praprotnik pravi, da je predvsem od etično-moralne zavesti lobiranca in lobista, ki imata tudi osebni odnos, odvisno, kje bosta postavila mejo. Vsekakor pa bi se morala vzdržati poskusov vplivanja na javne odločitve oziroma bi moral javni funkcionar o tem poročati KPK, še dodaja Praprotnik.

Kaj je v tej zgodbi čudnega? Seveda ne to, da imata Vlačič in Gabrova »odnos«, kot temu pravi novinar. Tudi ne to, da imata »stike«, kot pravita sama, in da so ti dobesedno objemajoče narave, kot je videti na sliki. Sem med prvimi, ki ministru priznavamo polno svobodo, da si izbira svoje življenjske sopotnike in prijateljice; prav tako ne želim izreči žal besede proti takšnemu ali drugačnemu prijateljevanju, intimnemu ali ne, med katerimkoli ministrom in katerokoli lobistko (in vice versa, kar se spola tiče). Kar je resnično zoprno v tej zadevi, je bizarna pot gospodične, ki v trenutku T1 funkcionira kot misica, v zelo bližnjem trenutku T2 kot diplomirana sociologinja in strokovnjakinja za uporabo kokaina v slovenski estradi, v naslednjem, še manj oddaljenem trenutku T3 kot registrirana lobistka, zaradi katere ministrski predsednik prijavlja kontakte organom boja proti korupciji, minister, sicer bistveno bolj osebno povezan z lobistko, pa ne. Saj je vendar videti, kot da bi minister lobiral za sedanjo lobistko, ne obratno!

Zgodba je zanimiva s še enega vidika – doslej smo rumeno plat življenja prepuščali trač revijam in gospodinjskim medijem. To zdaj več ne bo šlo: nepolitično življenje ministra se je, to moramo priznati, zlilo s političnim. Opisano »prijateljsko razmerje« dokazuje prelivanje rumenila v najresnejše plati notranje politike, odpira mejne moralnopolitične dileme (kar se zrcali v npr. Praprotnikovem sklicevanju na etičnomoralno zavest lobiranca in lobista v osebnem odnosu – zanimiva sintagma) ter se dotika samega premierja. Ja, njegovi ministri so poskrbeli, da bo Pahor poslej ne le rdeč od zardevanja, malce bo tudi rumen. Odvisno od dinamike odnosov, ne nujno njegovih.

  • Share/Bookmark

Malega palčka iz Murgel veliki pok

3.04.2011 ob 11:55

Slovensko novinarstvo in publicistika sta znova doživela dno. Preprosto povedano, sodelujeta v nelogični proizvodnji paranoje. Zadnji mastni naslovi člankov so videti takšni:

Kučan naj se končno odpove vplivu na politiko

Naveličani Kučanovega vpliva

Na podlagi česa že? FUDŠ-eve javnomnenjske raziskave Slovenski utrip, izmerjene v marcu 2011. Kar 58 odstotkov Slovencev meni, da bi se moral dokončno odreči svojemu vplivu na politiko. Ampak po čem točno sprašujejo? Da po Kučanovi odpovedi vpliva? Mar nimajo Sigmund Freud, Kurt Cobain in Nikola Tesla precejšnjega vpliva na naše življenje? Da ne omenjamo Gautama Bude in Jezusa Nazarenskega? Bi se morali omenjeni odreči svojemu vplivu? Kako že?

Ne vemo in ne moremo vedeti, kaj točno pomeni »odreči se vplivu«. Lahko pa z zagotovostjo trdimo, da je to nemogoča zahteva. Se mogoče z njo misli le to, da bi se že dolgo tega upokojeni Kučan moral odreči svojim debatam na Forumu 21, obiskovanju zgodovinskih obeležij NOB ali mogoče sprehodom ob Ljubljanici? Kako se sploh odreči vplivu, ki ga bo imel njegov sobotni nakup na ljubljanski tržnici na politično paranojo? Nemogoče!

Seveda, dilema je abotna. FUDŠ-ev javnomnenjski laboratorij, znan proizvajalec medijske resnice iz časa Janševe vladavine, je z vprašanjem o »odpovedi vpliva«, ki ga je za nameček potem večinsko izmeril, zgolj sledil splošni paradigmi paranoje, ki se na desnici zganja okoli »palčka iz Murgel«, kot mu ljubkovalno pravijo. Če je Janša za Ninamedio trdil (in fasal ovadbo), češ ne meri mnenja, temveč ga ustvarja, kaj poreči za FUDŠ?

S politično paranojo okoli Milana Kučana mislim seveda tudi na nekaj, kar je nastalo natankoma v času raziskave FUDŠa, konec letošnjega marca, in precej dobro ujame blodnega duha časa. Na Janševi spletni strani smo takrat brali tole:

Nedeljski Dnevnik napoveduje nov veliki pok

sreda, 23. 3. 2011

Lucu: Poseben štab Foruma 21, zadolžen za Janeza Janšo, bo skušal predsednika SDS za vedno zbrisati iz politike.

»Če bi bil Stalin še živ, bi v Sibiriji strojili kože stepskih volkov tako Goldman-Sachsovi prevaranti (za katere Obama dobro ve, da so vzrok zla v ZDA in svetu, vendar je premalo Stalina v njem, da bi se jih upal ustaviti) kot uprava NLB in Banke Slovenije, slovenski tajkuni, Janez Janša z orožarji ter Borut Pahor z Manuelom Barrosom in Nato paktom, ki vse skupaj varuje. /…/ In obnova neoliberalizma na izpeljankah marksizma Leva Davidoviča Trockega je tudi ideja stranke, ki še ni ustanovljena, vendar je že prepričana o večinskem uspehu (mogoče celo petdeset plus) na volitvah 2012. Gre za stranko Forum 21, ki je bila že leta 2004 skoraj ustanovljena, toda takrat sta zatajila Milan Kučan in Gregor Golobič, ki sta natanko vedela, da Anton Rop niti po naključju ne more zmagati na volitvah. Sedaj Forum 21 ne bo več ponovil napake, saj so že leta 2008 s stisnjenimi zobmi podprli Boruta Pahorja. Poseben štab Foruma 21, zadolžen za Janeza Janšo, bo skušal predsednika SDS in njegovega »kompanjona« v sreči in nesreči Igorja Bavčarja za vedno zbrisati iz politike. Patria in trgovina z orožjem se niti pod razno ne bosta končala brez sodnega epiloga, za kar sta zadolžena Katarina Kresal in Aleš Zalar iz podružnice Foruma 21, strančice LDS. Zadnje zaupno sporočilo o trgovini z orožjem je popolnoma jasno: v Zagrebu se intenzivno odkupuje dokumentacija o nelegalni trgovini in skupnih slovensko-hrvaških dobavah orožja. Popolna dokumentacija je zbrana na enem mestu in naprodaj za nekaj sto tisoč evrov, kar je izredno malo proti političnem izplenu, ki ga bo deležen kupec.«

(Vir: Aleksander Lucu, Nedeljski Dnevnik, 27. marec 2011, str. 15)

Kar je sledilo, ni težko predvideti. Obramba Janše pred očitki o trgovanju z orožjem. Zgodbice o zvitem obujanju afer, ki naj škodijo vzpenjajočemu se prvaku opozicije. Interpreti iz Janševi medijskih satelitov so stvar zagrabili in razvili v črno sredo:

Črna sreda za Janeza Janšo: novi »veliki pok«?

Predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša je v teh dneh znova v krču. Zdi se, kot da bi se vse zarotilo proti njemu. Seveda tu ne želim povzemati glavnih tez nekdaj razvpite knjige »Svet kot zarota«, ki jo je spisala njegova nekdanja strankarska kolegica dr. Spomenka Hribar, češ da prvak SDS vidi vso dogajanje kot zaroto proti sebi. Pač pa gre za to, da so se v tem tednu nad Janšo zbrali črni oblaki. Ali je za to sam kriv ali ne, pravzaprav niti ni več pomembno. Dejstvo pa je, da je medijska (proti)ofenziva, ki jo je sprožil časopis Delo – slednje tudi po odhodu urednika Darijana Koširja ter prihodu politično manj profilirane Romane Dobnikar Šeruga ostaja trdno na strani sedanje vlade – že obrodila sadove. V Janšo praktično streljajo tako rekoč vsi nasprotniki in to iz vseh topov. Ne samo zaradi navedb, da naj bi SDS ponaredila dokumente, s katerimi je menda želela oblatiti predsednika države dr. Danila Türka, pač pa tudi zaradi reprize »velikega poka s Finske«. Potem ko je leta 2008 razvpiti finski novinar Magnus Berglund izrekel znamenito obtožbo, da je tedanji premier Janez Janša sprejel podkupnino od Patrie za zagotovljen posel v Sloveniji, je sedaj s podobno obtožbo v javnost prišel še francosko-hrvaški posrednik za trgovino z orožjem, češ da naj bi Janša kot obrambni minister leta 1991 prejemal podkupnino za tihotapljenje orožja na Hrvaško, ki uradno orožja ni smela uvažati zaradi embarga Združenih narodov. Pričevanje omenjenega posrednika naj bi bilo objavljeno v novi knjigi avstrijskega preiskovalnega novinarja Richarda Schneiderja.

Da se je v medijsko ofenzivo sedaj vključil tudi Večer s povsem novim »šokantnim odkritjem«, ki naj bi potrdilo Berglundove obtožbe o skorumpiranosti sedanjega prvaka opozicije, seveda ni presenečenje. Prav tako tudi ni naključje, da se je taka informacija pojavila ravno v času, ko je Janša postal »grdi raček« zaradi domnevnega ponarejanja dokumentov. Takšno zaporedje dogodkov je zagotovo usmerjano iz ozadja – vemo namreč, da se nič ne zgodi brez vednosti režiserjev te medijske ofenzive… Zato je morda bolje, da se je SDS takšnega opravka lotila zdaj kot pa prihodnje leto. Prav tako je bolje, da se je tudi repriza »velikega poka« zgodila v zelo zgoščeni »protijanšistični« ofenzivi, ki je zaradi svoje zaostrenosti na trenutke precej bizarna in bi lahko učinkovala kontraproduktivno. Morda pa se Janša vendarle potihem zaveda, da so takšne razmere, v katerih se je znašel sedaj, samo začasne in da lahko kasneje vstane kot ptič Feniks iz pepela. In da gre v primeru ofenzive zgolj za koalicijsko streljanje s slepimi naboji.

In tako dalje. Rešitelji Janše pred bližajočo se ujmo velikega poka so torej na delu.  Ali kot pravi pisec zgornjega komentarja: »vse se je zarotilo proti njemu«. Drugi članek je v Demokraciji nastal že 23. februarja letos, veliki pok je tako rekoč bil reprogramirano že v zraku. Čeprav se potem za trenutek ové, da je mogoče pristal na teorijo zarote, saj previdno omeni knjigo Spomenke Hribar, nadaljuje s popravkom o tem, da so črni oblaki resnična grožnja. In ker je seveda v tej fantazmagoriji paranoje vsega kriv Kučan, je jasna tudi taktika: storiti vse, da se njegov vpliv omeji in ubežimo poku – temu priljubljenemu označevalcu paranoidne umišljene nevarnosti. Kateri bo prvi slovenski novinar, ki se bo enkrat vprašal, kaj je tisto, kar bi bilo treba v resnici omejiti? Namreč politiko paranoje in z njo povezano manipulativnost javnomnenjskih raziskav ter medijev? Čakamo. Že dolgo.

  • Share/Bookmark