Arhiv za Junij, 2011

Korupcija in čevapčiči

30.06.2011 ob 10:55

Pred meseci sem v Katedri pisal o tem, kako je v državi treba ustaviti psihopolitiko paranoje. Ustaviti to, da se politiko dela s pomočjo paranoje in teorij zarot. Da se blodnjavi slog razmišljanja počasi in uspešno prebija med državljane in da postaja zmagovit. Celo več, da je v veliki meri odgovoren za nastalo psihozo izrednih razmer, za iskanje nenehnih sovražnikov in satanizacijo ljudi in dejanj. Ne mine prav veliko časa, ko v Mariboru aretirajo župana in del njegove ekipe. Njihovo razlago že poznamo: pripetila se mu je skrbno načrtovana velika zarota, levica ga želi zapreti, ker dela dobro. Za Maribor. Priča smo  »napadom na Maribor«, kot je temu rekel še podžupan. Akterji so uporabili paranoidni vzorec razlage, da bi pojasnili, kaj se dogaja. Pustimo ob strani, ali se zgolj zvito branijo ali res verjamejo v zaroto. Dejstvo je, da jim je velik del občanov verjel.

Prav nazadnje sem v Katedri jamral o kritičnem intelektualnem potencialu mesta, ki je zaradi projekta EPK še dodatno shiral, namesto da bi se potenciral. Razlog: Maribor je postal mesto zavezanih jezikov; ali si v EPK ali pa te ni, zato so intelektualci, ki so večinoma vpeti v posle EPK, raje v njem in torej zavezanih ust. Že itak antiintelektualni pridih mesta se je še razbohotil. In potem nekajletne zle slutnje o korupciji na mariborski občini začnejo postajati realnost, zgodijo se famozne aretacije in »afera ptičja hišica«. Toda kritičnih reakcij in obsodb nobenih.  Še najmanj iz vrst EPK – še huje, vodstvo zavoda je vsa ta leta županu ob vsaki priložnosti sestavljalo panegirike. 

Ker sem bil prvopodpisani pod peticijo z zahtevo po odstopu mariborskega župana, si zato lahko na glas privoščim nekaj premisleka.  Zahteva je v nekaj tednih prepričala okoli 150 ljudi. Pustimo ob strani, da se podpisi niso zbirali zelo aktivno, saj je peticija bila mišljena predvsem kot protest.  V njej zapišem, da je vsakdo res nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Pa vendar obstajajo vsaj štirje dobri razlogi za to, da bi župan moral odstopiti. Prvi je argument iz moralnosti: zato, da mesto razbremeni ogromnega moralnega madeža. Drugi je argument iz učinkovitosti delovanja: z odstopom bi tudi razbremenil občinsko upravo, ki bi lažje in normalno delovala naprej. Tretji argument govori o politični higieni ali bontonu: v razvitih demokratičnih državah se v takšnem primeru odstopi ali te odstopi stranka. Če gre za tako obširen konglomerat sumov, pa tudi kazenskih ovadb iz drugih zadev in za desetine (!) prijav protikorupcijski komisiji, je takšna higiena še bolj neizbežna. Četrti argument izhaja iz smiselnosti takega dejanja v času predkazenskega postopka. Namreč kdaj bi moral župan sploh odstopiti? Sam je povedal, da bo to storil, ko mu bo krivda dokazana. Žal se je temu priključilo veliko število ljudi, ki niso želeli podpisati peticije. Osebno verjamem, da je šlo za ceneni izgovor, za njihov strah pred posledicami zanje. Strukturno je namreč popoln nesmisel, da odstopimo v časovni točki, ko nam je krivda dokazana – takrat namreč za to več ni nobene potrebe, saj ne moremo hkrati opravljati javne funkcije in prestajati kazni, ki sledi obsodbi. Skratka, izgovor na presumpcijo nedolžnosti je bizaren, ker ga ne moremo zahtevati v smiselnem času: ko bo nekdo obsojen, za to ne bo potrebe. Nekdo, ki uporablja ta argument, je zapadel v hud paradoks, kajti to drugo dejstvo, da je takrat prepozno, je spregledal ali zamolčal. Kdaj bi torej bil realen čas za zahtevo po odstopu, če ne takrat, ko nas prepričajo že okoliščine, navzlic domnevi nedolžnosti?

Poučen je bil tudi odmev medijev. Za časopis Večer sem naredil tudi majhno statistiko: uspelo jim je priobčiti več zapisov, ki govorijo v prid Kanglerju, kot pa tistih, ki problematizirajo županovo ravnanje. Kritičnih komentarjev, razen enega, praktično ni bilo. Pač pa smo v pismih bralcev lahko spremljali cel festival pisem podpore – običajno so jih napisali županu lojalni politiki, ki so, kakšna grotesknost, političnost očitali podpisnikom zahteve. Razen kratkega elektronskega sporočila z vprašanjem, ali sem res prvopodpisani pod peticijo, nismo bili zanimivi za pojasnila. So pa res objavili naše pismo.

Županov skrbno načrtovani medijski spektakel je doživel enega svojih vrhuncev v najavi kazenskih ovadb proti sedmerici kriminalistov. Dejanje zastraševanja, preračunano na medijske učinke, je od njega terjalo prepričljivo razlago, kaj točno pomenijo besede v obremenjujočih prisluhih. V Delu smo lahko tako prebrali naslednji stavek: »Prisluh, da bi lahko pri zavetišču ‘lažje kaj obrnil’ pa je komentiral z besedami, da so obračali meso na žaru po čiščenju terena za gradnjo zavetišča.«

Ponujena obrambna gesta, po kateri sintagma »lažje kaj obrniti pri zavetišču« meri na opis »obračanje mesa na žaru po čiščenju terena za gradnjo zavetišča« spominja na tisto znano anekdoto o plagiatorstvu Janševega govora: seveda obstaja minimalna možnost, da je prišlo do ponovitev istih nizov stavkov v primeru dveh govorov (Janše in Blaira), vendar je verjetnost za to skoraj enaka tisti, ko bi opici dali v roko svinčnik in bi »naključno« spisala nekaj, kar je povsem enako besedilu Hamleta.  No, prav takšna, morebiti malo večja, je realna možnost, da prisluhi gospoda župana dokazujejo zgolj njegovo strast do roštiljade in da korupcijske delikatese niso korupcijske, temveč za njimi stoji banalna namera po obračanju sočnih čevapčičev.

Boris Vezjak

(Prvič objavljeno v Katedri pred mesecem dni)

  • Share/Bookmark

Slovenija, pomagaj: Maribor v primežu mračnih sil

29.06.2011 ob 07:39

V Mariboru je hudo in še hujše. Evropska prestolnica kulture, korupcije in paranoje obenem je zdaj dobila žegen o paranoidnosti še v mestnem svetu, kjer so svetniki seveda gladko podprli Kanglerja in njegovo izvirno argumentacijo. Poglejmo Večer, 28. 6. 2011:

Boleče srce in mračne sileœ
         ”V tem mestu so nekatere stvari šle nekoliko predaleč,” je svoj dramatični govor začel župan, “to ni normalno za demokratično deželo. Imam veliko pritiskov, tudi moja družina trpi. Nekateri se v tem mestu očitno ne morete sprijazniti, da sem dobil volitve v prvem krogu. Delam in garam za to mesto, zato me boli srce, ko se moram ukvarjati s stvarmi, ki niso pomembne, namesto da bi se ukvarjali s projekti, ki so pomembni za to mesto.” Župan je nato naštel vse projekte, ki so se znašli pod lupo kriminalistov (toplarna, azil, lutkovno gledališče, pravoslavna cerkev, vzpenjača, Dom pod gorco …) in poudaril, “da so se nekatere mračne sile, povezane z aktualno vlado, lotile tega mesta in mene“. Kangler je namreč prepričan, da gre za koordinirano akcijo proti njemu, saj ne more biti slučajno, da so se negativno mnenje računskega sodišča in nove kazenske ovadbe zgodili ravno na dan slavnostne otvoritve Trga Leona Štuklja. “Zato, ker sem Kangler, ker me je treba v kali politično zatreti, s tem pa narediti škodo mestu,” je vrelo iz župana, ki se mu najbolj žalostno zdi, da ima država različne kriterije pri obravnavi ljudi.

S tem je Maribor verjetno postal edino mesto v Evropi, v katerem župan, obtožen treh kaznivih dejanj, kopice nepravilnosti in sumov korupcije, za svojo politično kariero prejme enotno podporo s pomočjo sklicevanja na glomazno teorijo zarote. Svetnike je teza o mračnih silah – dobesedno – povsem prepričala. Zdaj je končno postalo jasno, da je mariborska politika v celoti do vratu pogreznjena bodisi v paranojo bodisi v korupcijo bodisi oboje. Zdravila pred kačami paranoje ni, saj je zaenkrat nismo niti zaznali kot realen problem. Največkrat politiki, vse od predsednika republike dalje, in skoraj vsi novinarji flancajo o histeriji in histerizaciji kot njunem približku – v okolju sicer zaznavajo psihološke specialne razmere, vendar jih ne znajo ali ne želijo točneje določiti. Ob tem vedno znova spregledajo bistveno dimenzijo blodnjavosti, tako značilno za paranoidno mišljenje in povsem neznačilno za histerijo.

Kanglerjev »wording«, kjer mračnim silam tako rekoč v stilu kanglerizmov pravi kar »mračne sile« in ne opazi, da je s tem kaj narobe, bi lahko impliciral, da dejansko ne verjame v teorijo zarote. Da jo zgolj modno uporablja  kot svoj trik političnega preživetja, tako kot marsikdo. A ta elemente »nevere« akterja za tezo o psihopolitiki paranoje ni bistven. Problem je namreč, da ljudje v takšno tezo verjamejo in to lahko empirično izmerimo. Argumentacija Mariborčanov, ki podpirajo svojega župana, se nesporno zvede natankoma na iskanje alibijev, zakaj in kako se je Ljubljana, vlada ali politika v celoti (pač nekdo) zarotila proti totemu ljubemu županu… Lahko kdo zanika, da teza o mračnih silah nima realnih psihičnih učinkov na državljane? In tudi če jih ne bi imela – kar je malo verjetno -, če bi vse to občani in drugi privrženci Kanglerja  trdili s figo v žepu, da bi le obranili svojega bolečesrčnega ljudskega župana, mar ni po svoji strukturi to še zmerom paranoidna argumentacija?

  • Share/Bookmark

Novinarske zadrege z Damjani Murki

27.06.2011 ob 21:40

Aleksander Čeferin je nekoč za svojega odvetniškega tekmeca verjetno namerno nesramno navrgel: »Franci Matoz za slovensko odvetništvo pomeni približno toliko kot Damjan Murko za slovensko glasbo. Podobnost je prav neverjetna.«

Ne vem, če je Franci Matoz neverjetno podoben Damjanu Murku, bojim se le, da je upravičeno na slabem glasu kot populističen in slave željan odvetnik. Princip njegovega dela je vedno isti: ko nastopi vseslovensko odmeven »case«, ekspresno ponudi svojo »pro bono« storitev, seveda če bo le ustrezno medijsko odmevna. Prav to mu Čeferin verjetno tudi očita: bolestno nastavljanje medijem. Ampak poglejmo še novinarsko plat v današnjem Delu, spisano po tragični smrti poštne delavke ob nedavnem ropu:

Včeraj je za Delo sin pokojne Blaž Likovič povedal, da bo družina tožila Pošto Slovenije, ker ni poskrbela za zadostno varnost njihove mame, stare mame in žene.

»Nekdo mora za to malomarnost odgovarjati. Prejšnji teden je izgubila življenje naša mami, nočem, da še kdo ostane brez svojih najdražjih,« je dejal Likovič. Po naših informacijah družina že išče odvetnika, ki bi bil pripravljen sprejeti ta primer.

Znani slovenski odvetnik Franci Matoz je za Delo povedal, da družina z njim »še ni navezala stikov«, da pa se tega primera zagotovo ne bo branil.

Izrazil je pripravljenost zastopati družino Likovič proti Pošti Slovenija, če bodo pomoč pri njem poiskali. Pravi, da je bilo v zadnjih letih več kot 30 poštnih ropov, zato je vodstvo Pošte Slovenije objektivno odgovorno, ker ni zavarovalo svojih delavcev.

»Če nekdo opravlja delo v povečani nevarnosti, potem je delodajalec objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala svojcem,« je povedal Matoz. Pravi, da je seznanjen s tem, da je bil pred časom »eden od vodilnih poštnih uslužbencev« opozorjen na pomanjkljivo varnost, a je menda odvrnil, da se za »nekaj tisoč evrov«, ki jih odnesejo roparji, ne izplača vgraditi videonadzora.

»To samo pomeni, da odgovorna oseba ni zrela za to, za kar bi morala poskrbeti,« je prepričan Matoz, ki ne izključuje krivdne odgovornosti vodstva Pošte Slovenije.

Zoprn vtis, da nam novinar kar sam ponuja »znanega slovenskega odvetnika« je ustvarjen,  ko ga v besedilo uvede najprej z informacijo, da družina išče odvetnika, nato pa to povsem nesubstancialno izhodišče nadgradi z  dvema izjavama taistega Matoza, ki predstavljata čisti začetek povzemanja odvetnika:  (a) družina z njim še ni navezala stikov,  (b) primera se ne bo branil, če ga bodo poklicali.

Je takšno postopanje novinarsko delikatno? In če je, zakaj je? Marsikdo bo rekel, da ne vidi nobene profesionalne težave. Toda poglejmo: zdi se, da je bila pobuda za klic odvetniku novinarjeva – če ni bila, je izbira neposredno sporna. Skratka, narativno je videti, da je on klical odvetnika, ker je v njem prepoznal avtoriteto, ki jo bo vprašal za mnenje, potem pa je dokaj nerodno začel razpletati zgodbo na način, da je izpadel kot agent za posredovanje med klienti in advokati. Vsebinska stališča so prišla na vrsto šele kasneje.

Če se je novinarju pripetila zgolj nerodnost, kar je pač dobrohotno branje besedila (pri katerem vztrajam), potem je najmanj, kar je zagrešil, njegova slaba presoja ali vsaj neinformiranost.  S tem je namreč tvegal, da bo naredil krasen piar domnevnemu Damjanu Murku med odvetniki. In ga je. Seveda je po drugi plati povsem možno, da je tak očitek odveč, ker je Matoz po njegovi presoji pravna in odvetniška veličina, zaradi česar se požvižga na takšne in drugačne načine diskreditacij. In imel bi prav. Toda če je stvar taka, potem bi si lahko želeli, da bi svojo izbiro, zakaj med tisoči ni izbral koga drugega, vsaj nekoliko utemeljil, še zlasti, ker odvetnikovo izpoved začenja z njegovo ambicijo po prevzemu primera. Žal se novinarji morajo zavedati tudi vtisa, ki ga lahko njihova izbira sogovorca sproži. In ta vtis je zdaj, ko je neposredno vpeljal Matozovo deklarativno ponudbo vrste »Ne bi se branil«, da je odigral vlogo, ki Damjanom Murkom izjemno ustreza. Povedano še preprosteje: podatek o tem, da se Matoz ne bi branil odvetniške vloge v danem primeru, je za novinarsko zgodbo povsem odveč. Je sumljiv, če že ne simptomalen.

  • Share/Bookmark

Pahorjev mednarodni škandal med resnostjo in neresnostjo

23.06.2011 ob 20:21

Janša po tvitu in tudi v živo svetuje Orbanu, naj Pahorja ne jemlje preveč resno:

Diplomatski zaplet je povzročil predsednik vlade in on ga mora tudi rešiti. Sem pa že govoril z gospodom Orbanom in sem mu svetoval, naj zadeve ne jemlje preveč tragično in resno,« je povedal.

Neiskreno, kajti pred tem je pohitel in na svoji spletni strani pripravil angleško verzijo interpretacije dogodkov, da bi internacionaliziral primer, spravil v zadrego Pahorja in podžgal strasti. Če je vse tako neresno, zakaj takšna vnema pri resnem širjenju informacije v svet, zakaj se je še posebej potrudil z Madžarsko in jo omenil že v naslovu? Spomnimo, včasih je Janša iste manire, ki jih zdaj izvaja sam, razumel kot špeckahlanje. Zakaj je prišlo do takšne nekonsistence, je tudi jasno. Velika ihta škodovati Borutu Pahorju je temu botrovala, vendar na dva različna načina: skozi soustvarjanje mednarodne blamaže in skozi maniro diskreditacije »ad hominem«, po kateri je Pahor pač povsem neverodostojna in neresna oseba. Žal je glede tega drugega Janša zelo blizu resnici.

 

 

Slovenian Prime Minister Borut Pahor: We will isolate Hungary!

15. June 2011

SDS Extraordinary International Bulletin (June 2011)

Last week the Slovenian media were flooded by audio tapes of an informal conversation between the Slovenian Prime Minister Borut Pahor and government favourable media dating 28th May 2011.

Apart from many domestic issues the Slovenian socialist Prime Minister mentioned also several foreign topics and illustrated to the media representatives his tight relations with the Prime Ministers from the European People’s Party.

His reflections referred to Hungary, for which he said: “Immediately after Hungary ends with its presidency of the EU, we will politically isolate it, absolutely. Already now, have you seen Orban talking anywhere as the chief of the presiding state in the name of the EU? Nowhere. As soon as the presidency is over, Hungary will be isolated…” Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Vladin poslednji tango z Urško Čepin

23.06.2011 ob 20:12

Človek bi mislil, da se je ta vlada po referendumskem debaklu in vseh pojasnilih, kaj je narobe z video spotom z Urško Čepin, končno pokesala. Kakšna napaka. Danes, 23. junija 2011, beremo:

Vlada je odgovorila, da je video z Urško Čepin dosegel svoj namen, predstavljal pa je “emocionalni” del kampanje, ki jo je potrebno gledati kot celoto, so sporočili iz Urada vlade za komuniciranje (Ukom) po seji vlade.

Če je bil njihov namen, da dokončno pogorijo na referendumu, so bili res učinkoviti gasilci. Če je bil njihov namen, da postane Borut Pahor kapitan na potapljajoči se barki, potem so res pravi mornarji. Hudo je, če storiš napako, če hujše je, če je ne znaš priznati. Tako bednega zagovora lastnih napak nismo slišali vse od Anžeta Logarja dalje.

  • Share/Bookmark

Ministrstvo za kulturo je rumeniziralo Finance

22.06.2011 ob 08:20

So Finance rumeni časopis? Nedvomno. Pravilno je reči, da so rumeni časnik. Na to, da so rumeni, opozarjajo kar sami. Na to, da so časnik, tudi. Kako razumeti naslov in vsebino naslednjega avtorskega zapisa, vključujoč likovno opremo s temnopoltim častnikom z napisom Finance na svoji uniformi? So Finance militarizirane? Je udar izvedlo Ministrstvo za kulturo, zgolj zato, ker je na neko kuverto namesto besede »časnik« napisalo »častnik«? Poglejmo:

 

Sprašujem se, če je urednike in posledično novinarja vodila zgolj velika skrb za slovenski jezik ali vsaj prepričanje, da bi na tem področju moralo Ministrstvo za kulturo izkazovati več senzibilnosti? Bojim se, da že sam prepotenten naslov zadostuje za sklepanje, da se Finance obnašajo po načelu senzacionalističnega obračanja dogodkov in stanj stvar v smeri pretiravanja in posledično rumenila.  No, celo avtor zapisa v danem kontekstu (ironično?) priznava, da so Finance rumene (glej navedbe spodaj). Novinarski kodeks se o kvaliteti novinarskega dela in izdelkov ne opredeljuje, to niti ni njegova naloga. Vendar se bojim, da smo ob hitri tezi o rumenilu spregledali, se za njim lahko skriva še kaj več. Poznavajoč uredniško politiko vemo, da se odgovorni ne trudijo skrivati svojih ekonomskih in političnih preferenc – to je razvidno in eksplicitno povedano v številnih komentarjih Petra Frankla, nenazadnje njegovih kolumnah pred volitvami in referendumi, kjer jasno novači za neko politično izbiro.

Kaj nam torej lahko – bojim se, da tudi v tem primeru – ponuja recept »rumenilo s ščepcem politizacije«? Po moje tisto, čemu pravim hujskaški diskurz medija: intenca zapisa ni zgolj v pedagoških instrukcijah in opozorilih, da na ministrstvu ne obvladajo slovenščine, pa bi morali, temveč morda tudi politična ambicija prikazati to ministrstvo kot nesposobno in politično neprimerno. Na to kaže najmanj en podnaslov »Širčini bdijo nad jezikom« in poudarjanje dejstva, da je ministrstvo »Širčino«. To dejstvo se mi zdi veliko bolj pomembno od predvidljivega stanja stvari, po katerem je urednik novinarju naročil, da iz muhe naredi slona, ali skromen izgovor novinarja, da bi bil lačen, če tega ne bi izpeljal, klanjanje volji urednika pa ob tem označi za svojo profesionalnost. O vsem tem sem se podučil pod novico, ko sem preletel komentarje, da bi ugotovil, če je vsaj kakšen anonimnež opazil, da gre za hujskaški diskurz. Žal niti eden. Pač pa sem v njem zasledil povedno debato med avtorjem članka in komentatorji, kjer se prvi seveda brani pred očitki. Pa poglejmo:

Novica zdaj ste pa prekašali samega sebe…da greste objavljat kaj takega kaže na to da:

1. Vaš poklic ne jemljete resno saj ne delate pogljobljeno na pomembnih zgodbah kjer potreben večji obseg dela ampak na hitro nekaj vržete skupaj.

2. Nimate ustreznih finančnih znanj…kdo piše v Financah o tipkarskih napakah ?!? To še niti rumeni časniki nebi objavljali.

Žalostno res, na trgu pa toliko sposobnih mladih ljudi, ki bi radi opravljali strokovno novinarsko delo.

Odgovor novinarja Novice Mihajlovića, kjer prostodušno prizna, da so Finance rumeni časnik:

  1. Svoj poklic jemljem strogo profesionalno. urednik mi je naročil; naj nekaj naredim iz te zadeve za na net. ravnal sem natanko tako, kot mi je bilo naročeno.
  2. Ne pišemo o tipkarskih napakah. pišemo o tem, kako uradniki, ki v zameno za vaš in naš denar skrbijo za jezik in za medije, naslovijo vabilo na 20. rojstni dan države. to rumeni časniki objavljamo, zato je objavljeno.

Žalostno je marsikaj, se strinjam. če menite, da ste sposobni to delo opravljati bolje od mene, so moji nadrejeni vedno odprti za pogovore z mladimi sposobnimi in strokovnimi ljudmi. vabljeni.
novica

Zgovarjanje na druge je larifari. Sicer se pa lahko malo zamislite kaj to dejansko pove o vas, če vam urednik da takšno (nepomembno in neumno) nalogo? Mogoče je to kakšno sporočilo? Hmmmm…..

2. Če nek uradnik naredi tipkarsko napako to še zdaleč ni nek big deal. Pač se zgodi in izgovor v stilu “za naš denar delajo take napake” je prav beden. Vi tudi za denar vseh, ki kupujejo Finance pišete take bedne članke, nemalokrat čisto zgrešene in s prekomerno željo po obsojanju dejanj drugih.

Ne bodite užaljeni, ko vam nekdo reče da je vaše delo neprimerno ampak prej hvaležni.

Odgovor Novice Mihajlovića:

Ne izgovarjam se na druge, samo odgovarjam na vaš očitek, da ne opravljam resno svojega poklica. opravljam ga natanko tako, kot od mene pričakujejo nadrejeni. če bi ga opravljal kako drugače, bi zdaj bil lačen.
2. Seveda napaka ni big deal, vendar ministrstvo za kulturo ni kdorkoli. to je ustanova, ki vsak medij (tudi zasebni) z denarno kaznijo pojaha za vsak krucefiks, pičko ali kurac, če se izrazim v slogu predsednika ministrskega zbora.

Nikakor nisem užaljen, celo vesel sem, da se čutite poklicanega ocenjevati moje delo.
Novica

  • Share/Bookmark

Milimetrska razlika med civilno družbo in stranko

19.06.2011 ob 22:06

Civilnodružbeno nevtralni ne-več-zborovsko-republikanski Virant in stranka SDS izmenjujeta prijetno s koristnim: v istem osrednjem bannerju ali glavi na prvi strani svoje spletne strani oglašujeta peticijo »Gremo na volitve« in pristopno izjavo za članstvo v SDS:

 

Če kliknete levo, ste del civilne družbe, če kliknete malenkost bolj desno, ste član stranke. Skratka, opevana civilna družba v svojem elementu in točno na mestu, kamor spada.

No, in zdaj čakamo, če bo kakšen novinar to problematiziral. Mi smo že.

  • Share/Bookmark

Dame v postelji s kužeti, ali nekaj gnilega je v deželi slovenski

18.06.2011 ob 23:44

Priljubljeni savdski teolog dr. Mohammed Al-Arifi, znan tudi po tem, da prostodušno možem predlaga tepežkanje svojih žena, v temle intervjuju za MEMRI TV svari pred danskim razvratom. Saj smo vedeli, something is rotten in the state od Denmark. Vznemirja pa ga tudi (izmišljeno) dejstvo, da se v tej čudni deželici žene poročajo s psmi ali z osli:

YouTube slika preogleda

Zveni znano? Samo nasmeh je bolj grenak? No, na nedavni razpravi ob sprejemu družinskega zakonika je naš teolog, celo podpredsednik državnega zbora, ob vseh drugih izrečenih retoričnih sklicevanjih na čustva od kanibalizma do možnosti gejevske reprodukcije, ponovil strahove svojega islamskega kolega:

»Morda se bodo tudi pri nas kmalu pojavile zahteve, da bi se kakšna dama poročila s svojim kužetom.«

Čudno, dr. France Cukjati je pozabil, da imajo lahko stare gospe simpatije tudi do oslov. Ali celo mlade. No, ampak gospod Al-Arifi v videu omenja tudi nevarnost homoseksualnih institucij, kar spet spominja na slovenske razmere, precej stroga stališča pa ima tudi do zunajzakonskih skupnosti (podobno kot Cukjati in njegova stranka). Vsaka podobnost med obema teologoma je zgolj slučajna, med Dansko in Slovenijo pa je sploh izmišljena.

Ko bo referendum, bi morebiti lahko svarilci pred pasjimi radostmi k nam povabili gospoda Al-Arifija, saj bi bil očitno v veliko pomoč pri argumentaciji.

  • Share/Bookmark

Slovenska homofobija in paranoja

18.06.2011 ob 18:44

Ko se sprašujemo, ali so Aleš Primc in njegovi ob zadnjih demonstracijah pred parlamentom zgolj izrazili skrb za »pravo družino«, »prave družinske vrednote« in skrb za zaščito svojih (in naših) otrok, se seveda nujno postavi vprašanje, na čem temelji takšna fantazmatika ogroženosti in koga vključuje ali izključuje kot objekt sovraštva. Odgovor je jasen: izključuje istospolne. V tem smislu je bil njihov protest homofoben. In seveda političen, kajti ne dvomim, da za njim stoji RKC; nenazadnje so svojim portalom 24kul.si gostovali na strežnikih RKC, podprl jih je ljubljanski metropolit, navzoča je bila predsednika NSi, etc.

Zakaj je bil protest homofoben? Ker je v zahtevi po »pravi družini« že impliciran izgon in izključitev »neprave družine«. Zamislimo si osnovni dispozitiv nacionalističnega diskurza: če bi se pred parlamentom zbrali nacionalisti in vzklikali gesla »Mi smo pravi Slovenci«, ohranimo slovenstvo in slovenske vrednote, bi lahko takšno vrednostno držo zavzeli zgolj na podlagi vere v ogroženost slovenstva in  izključitve »neslovenstva« iz registra pravih orientacij. Tako kot je nekdo, ki vzklika »Mi smo pravi Slovenci« ne le nacionalist, marveč nujno tudi ksenofob, je tudi tisti, ki vzklika »Mi smo za prave družine«, nujno homofob, saj nam register izključenosti pokaže, da je aklamacija »za prave družine« lahko realizirana le na ta način, da je proti »nepravim družinam«. Kontekst sprememb družinskega zakonika je tu jasno navzoč. Čeprav se na ravni izrečenega in eksplicitnega ni zgodil netolerantni diskurz, to še ne pomeni, da neka gesta ali dejanje ni takšno, torej netolerantno.

Ker se polrazsvetljena zavest rada otepa očitkov o homofobiji, hiti poudarjati zgolj plat »pravosti« in »pravih« vrednot. Nedavne demonstracije so v tem oziru izkazale veliko mero previdnosti in discipliniranosti. Kot da bi se akterji pripravili na možne očitke o homofobiji. Žal zadostuje, da kliknemo zgolj na njihove spletne strani in takoj se lahko prepričamo tudi o slednjem. Dodatni element, ki se žal ne omenja dovolj, je paranoja. Njihov boj ni zgolj homofoben, temveč tudi paranoiden, trdim. Že leta opozarjam na paranoidizacijo slovenskega duha in nivoji homofobije se bodo, če imam prav, pri nas zviševali premo sorazmerno z njo. Se že zvišujejo. Paranoik seveda vedno konstruira sovražnika, ki ga domnevno ogroža, ob tem zgolj povnanja sebi lastno vsebino in se poskuša proti sovražniku (v sebi) boriti. Le primer paranoidne teze je tista o skritih homoseksualnih mrežah (recimo raje kar hobotnicah, bo bolj domače), ki da pri nas financirajo prevzgojo naših otrok. In to dobesedno in eksplicitno. Nekaj, kar šteje za običajno agendo boja proti diskriminaciji, sovraštvu in neenakopravnosti manjšinskih skupin, je zdaj prekvalificirano v načrtno, zavestno in strogo načrtovano ideološko vzgojo, katere cilj naj bi bil nič manj kot narediti naše otroke dovzetne za homoseksualnost. Obstajajo torej skriti načrt, skriti financerji in peklenščki, ki želijo ugrabiti in zlorabiti naše otroke, zaradi česar se sprehajajo po naših šolah in iščejo svoje žrtve. Tiha in implicitna bojazen je preprosto nič manj kot ta, da bo nekdo naše otroke naredil za pedre in lezbijke. Na iracionalizem takšnih strahov kaže že njihova nedavna parola »istospolni hočejo z zakonom premagati naravo«. Če je namreč istospolnost zanje nenaravna, potem ni jasno, čemu bi lahko škodovala njihovim naravnim otrokom, ki so sad prave družine. Narava in božja volja jih preprosto že vnaprej varujeta pred zlobnimi skušnjavami spolne prevzgoje. Če pa je v nekatere posameznike seme zla že posajeno, potem bodo nekoč morali priznati, da so njihovi otroci sad nečesa nenaravnega. Kar se ne sklada z začetno parolo.

V skladu s paranodnimi umisleki so akterji zgradili cele mreže boja proti homoseksualnim aktivistom in njihovim organizacijam (med slednje prištevajo celo Amnesty International), sistematično spremljajo delovanje »sovražnika«, šikanirajo in elektronsko »spamajo« vse tiste, ki vanje podvomijo, vgradili so alarmne sisteme opozarjanj, na katerih šolah se giblje »neprijatelj« in pozivajo k borbi proti tovrstnemu aktivizmu, kot mu pravijo. Kot srednji vek, kjer bi preganjali kugo in gobavce ali vsaj bežali pred njimi. Kaj to pomeni z vidika varovanja človekovih pravic, je jasno. Takšne pravice za ene pač ne obstajajo in jim morajo biti kratene. Demonizacija istospolno usmerjenih in celo organizacij, ki se ne ukvarjajo izrecno s pravicami homoseksualnih je na 24kul.si, njihovem glavnem portalu, na trenutke že prav groteskna in obarvana dramatično. V skladu s paranoidnimi mentalnimi vzorci, ki jo vodijo. Le en primer je paranoidna želja po sestavljanju mrež, števcev in seznamov:

16.11.2010

SEZNAM KRAJEV IN ŠOL, KJER SO HOMOSEKSUALNI AKTIVISTI PREVZGAJALI UČENCE!

Razprave okoli spornega predloga Družinskega zakonika so pokazale na izredno finančno in organizacijsko povezanost različnih organizacij v naši državi, ki takšno ideologijo podpirajo. Prav tako pa smo v Civilni iniciativi prejeli odzive zaskrbljenih staršev, ki so nam posredovali informacije o pravi homoseksualni kampanji med otroci v osnovnih in srednjih šolah.

Cilj te kampanje je očitno prevzgoja otrok z radikalno homoseksualno ideologijo, spodbujanje homoseksualnosti med otroki ter razvrednotenje družine ter materinske in očetovske vloge. Eni vodilnih organizacij, ki izvajajo tovrstno ideološko kampanjo med otroci, sta Amnesty International Slovenija (AIS) in Društvo Legebitra.

Amnesty International Slovenija ima v svoji letnih poročilih številne podatke o tem, na katerih šolah organizira delavnice in učne ure o človekovih pravicah. Med temi promovira tudi t.i. LGBT pravice, za mnoge nesprejemljivo teorijo spola ter ostalo homoseksualno agendo, vključno s promoviranjem homoseksualnih porok in posvojitev.

V poročilu Amnesty International Slovenija za leto 2008 tako piše, da so aktivisti obiskali mlade v naslednjih krajih: Stražišče pri Kranju, Radomlje pri Preserjah, Kranj, Brežice in Ljubljano. Pet izvajalk AIS je za 260 mladih dijakov in učencev izvedlo 10 delavnic.

V šolskem letu 2007/08 in 2008/09 so po različnih osnovnih in srednjih šolah razdelili informativno brošuro “Homofobija ni kul” ter jo posebej poslali na naslove 400 učiteljev oz. šol.

Komentar je ob tem odveč. Na omenjeni strani mrgoli evidence o satanizaciji istospolnih in celo institucij, ki izvajajo delavnice boja proti predsodkom in diskriminaciji. Primc in njegovi krogi so uspeli v nekaj zadnjih letih dodobra načeti vse izobraževalne pobude v tej smeri in stigmatizirati celo vrsto institucij, ki se s tem ukvarjajo, ob istospolnih društvih npr. še Mirovni inštitut, Amnesty International in podobne. Paranodizacija si utira svojo pot skozi diskreditacijo, demonizacijo, stigmatizacijo in »kužnost«. Ne vem, če se vsi skupaj dovolj zavedamo, kakšne so dimenzije na ta način demoniziranih aktivnosti in pobud in kam nas to vodi. Neuspešen boj proti homofobiji je eno. Aktiven boj, usmerjen proti boju proti homofobiji, je ob prvi še potencirana nevarnost.

  • Share/Bookmark

Zahteva po obsodbi agitacije v oddaji Pogledi Slovenije

17.06.2011 ob 10:43

Oddaja Pogledi Slovenija, predvajana 16. 6. 2011, je kršila »Poklicna merila in načela novinarske etike v Programih RTV Slovenija«, pa tudi »Programske standarde« istega javnega zavoda. Žal se očitane kršitve novinarskega profesionalizma v tej oddaji po mojem prepričanju niso zgodile prvič. Zaradi tega ostro protestiram kot državljan, kot plačnik RTV prispevka in nenazadnje tudi kot bivši član Programskega sveta RTV Slovenija, ki je odstopil zaradi politikantskih zlorab vodilnih v zavodu.

Ustvarjalci oddaje Pogledi Slovenije so neposredno kršili Programske standarde RTV Slovenija, in sicer v delu, ki pravi, da se morajo novinarji izogibati »javnemu solidariziranju s kakršnimi koli akcijami političnih strank pa tudi združenj, društev ter drugih interesnih skupin in skupin za pritisk, kar bi bilo mogoče razumeti kot podporo javnega medija.« Storili so točno to: novinarji so podprli javno peticijo z zahtevo po predčasnih volitvah, kar je nesporno politična zahteva in akcija par excellence, in to že v napovedniku oddaje, kjer v najavi na uradni strani oddaje prebiramo prepoznaven politični statement. Citiram:

»Koliko podpisov državljank in državljanov v do zdaj največji civilno-družbeni akciji, ki v kot stiska politično elito, bo potrebnih, da se bo kaj spremenilo? Ugledni intelektualci različnih svetovnonazorskih pogledov so prek svetovnega spleta v pičlih nekaj dneh zbrali že 14.000 podpisov z zahtevo za predčasne volitve. A takoj se jih skuša po stari slovenski navadi spraviti v predal z ideološko in strankarsko oznako. Kaj res ni mogoče verjeti, da Gregor Virant, Janez Šušteršič, Žiga Turk, Rado Pezdir, Marko Pavliha ter 14.000 drugih, res zahtevajo le, da se politična elita ogradi od aferaštva, da začne tekmovati s koncepti za hitrejši razvoj države in ne išče več izgovorov v preteklosti? Podpisi se zbirajo, elita pa še vedno molči. Česa jo je strah?«

Novinarji in uredniki so se torej jasno postavili na stališče solidarizacije z javnim političnim pozivom. Ob tem so neskrito simpatizirali s pobudo in pobudniki, kar od njih kot novinarjev ne pričakujemo. Še manj so npr. problematizirali  njihov politični status (kar štirje od šestih pobudnikov so bivši ministri), raje so jih takoj zaščitili in označili za »ugledne intelektualce«. Še huje, insinuirali so proti vladajočim, ki jih peticija napada, najprej s sovraštvom nabito konotirano oznako »elita« in trditvijo, da »elita še vedno molči«. Dodatna insinuacija se skriva v retoričnem dodatku »Česa jo je strah?« Prepričan sem, da javni servis RTV Slovenija ne more dopustiti šikanirajočega in agitatorskega diskurza, v katerem so novinarji politično opredeljujejo, celo pred samim začetkom oddaje, nasprotno misleče pa žaljivo izzivajo!

V tem zapisu se sploh ne bom skliceval na potek in vsebino same oddaje. O pristranskosti oddaje pričajo že zunanje okoliščine. V studiu so sedeli Alenka Kovšca, dr. Slavko Ziherl, dr. Lojze Ude, dr. Matej Lahovnik, dr. Gregor Virant, mag. Rado Pezdir, dr. Žiga Turk in dr. Janez Šušteršič. Iz državnega zbora se je javljal še poslanec Franco Juri. Izmed osmih gostov v studiu jih je torej pet bilo ne zgolj naklonjenih pozivu, temveč so, kot vemo, njegovi avtorji. Uredniki oddaje na čelu z novinarjem Urošem Slakom so se odločili povabiti od šestih kar pet pobudnikov peticije (!) in ti so bili v jasni številčni premoči pred drugimi gostimi. Na kakšen način razložiti takšno izbiro? Zakaj so potrebovali skoraj vse podpisnike, da bi gledalcem pojasnili en skupen pogled? Zakaj nista bila dovolj eden ali dva? Tudi s številčno izbiro gostov so zavzeli pristransko držo še pred oddajo in s tem promovirali pobudo. (Ker jih je bilo pet, se sprašujem, zakaj Uroš Slak v oddajo ni povabil še šestega iniciatorja peticije, dr. Marka Pavliho? S tem bi kompletiral vse pobudnike in še jasneje nakazal -, če je to še potrebno -, katerim ideološkim in političnim prepričanjem daje prednost.)

Poklicna merila velevajo, da mora biti nepristranskost temeljna vrednota v programih RTV Slovenija in da se mora novinar izogniti »vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Razen tega zahtevajo, da mora za doseganje uravnoteženosti »zagotoviti najširši možen obseg izražanja različnih stališč in mnenj«. In še: »Programi RTV Slovenija morajo biti politično nevtralni, kar pomeni, da novinarji in uredniki ne smejo dajati prednosti določenim političnim in ideološkim stališčem.« Glede vprašanj javnega interesa mora zagotoviti enakovredno in enakomerno predstavitev »najširšega možnega izbora stališč o določeni zadevi«, pri čemer se enakovrednost in enakomernost  nanaša tudi na razumen  in najširši možen obseg, upoštevajoč težo posameznih stališč ali mnenj. Zakaj? Ker s tem omogoči gledalcem, da si o »zadevi sami oblikujejo sodbo, ki bo temeljila na predstavljenih dejstvih«.

Takšno postopanje še zlasti pogrešamo v oddajah pogovornega formata, kakršna je omenjena oddaja. Njeni novinarji in uredniki so potemtakem že z izbiro sogovorcev in v besedilu napovednika dokazali, da so jim bile naštete zahteve Poklicnih meril tuje. S tem so pristali na vlogo angažiranih agitatorjev. Ali bo programski svet takšno ravnanje dovolil? Kot da še ni dovolj, sem po koncu oddaje na MMC RTV Slovenija ugledal njen povzetek, ki nosi naslov: »Pogledi Slovenije: Nauk poslancem in vladi: Če delaš slabo, se ti zgodijo predčasne volitve.« (povezava: http://www.rtvslo.si/slovenija/pogledi-slovenije-nauk-poslancem-in-vladi-ce-delas-slabo-se-ti-zgodijo-predcasne-volitve/259973) Pregled zapisa je pokazal, da za takšen naslov ni prav nobene podlage v njem. Da je torej »nauk poslancem in vladi« s prosto asociacijo na peticijo in predčasne volitve, ki »se ti zgodijo« (da so se zgodile, seveda ni realno dejstvo) pravzaprav nauk novinarjev politikom, moralistična pogruntavščina, ki so jo v naslov poetično inventivno dodali novinarji MMC RTV Slovenija.

Bil bi že čas, da programski svet naredi konec moraliziranju in pristranskosti v programskih vsebinah, za katerih spremljanje je zadolžen. Poklicna merila in Programski standardi sta dokumenta, ki jih je treba spoštovati. Zato pričakujem, da bo opisani neprofesionalizem čim hitreje obsodil.

Dr. Boris Vezjak

 

  • Share/Bookmark

Hujskaški medijski diskurz

16.06.2011 ob 15:01

Recimo temu hujskaški medijski diskurz. Doslej smo ga bili navajeni s strani npr. Demokracije in Reporterja, zdaj se širi celo na delniške  portale, npr. na www.skladi.com. Ne edini. Res napredek. Časnik Finance je očitno utrl pot v medijsko finančno rumenilo, omenjene zapise pa sem sam opazil, ker so po nekaterih statistikah med najbolj klikanimi spletnimi vestmi. Poglejmo nekaj naslovov za pokušino:

PROTIUSTAVNO! Vlada noče spremeniti volilnega sistema, 10 let nas že nateguje!

Danes na meniju: Vlada nima pojma, kaj bo z našimi pokojninami!

PREDRZNO: Banda štirih bi Pahorja menjala z Jankovićem!

Katarina Kresal pripravljena žrtvovati tudi svojo glavo!

Takoj ugotovimo, da ne gre za avtorske prispevke. Največkrat gre za linkanje člankov, kjer so si z agresivnim naslovom le prikrojili osnovno vest. Ob tej ni jasno, ali povezava že šteje kot navedba vira, saj izrecne navedbe ni. V vsakem primeru takoj prepoznamo kršitev 10. člena kodeksa:

10. Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

To je nadvse razširjena in močno navzoča kršitev, na katero sem že večkrat opozoril na tej strani. Včasih gre za grobo, prav neverjetno nesramno manipulacijo, ki še potencira hujskaški diskurz iz vira, ki ga je prevzela. Npr. Reporter piše o nič manj kot »bandi štirih«, v katero med drugim vključi predsednika države, na www.skladi.com pa to še potencirajo: »PREDRZNO: Banda štirih bi Pahorja menjala z Jankovičem!« Poglejmo še en primer naslova:

Vlada: Nič bistrega ni v tem, če si zabit!

V besedilo so linkali uvodnik iz Mladine, iz katerega povzemajo. Tako kako! V uvodu v besedilo v Mladini je citat kitarista skupine Sex pistols: »Nič bistrega ni v tem, če si zabit.« Seveda brez klicaja. Hitro lahko opazimo, da na www.skladi.com skoraj ni naslova brez klicaja, ki ga ne bi dodali uredniki. Manipulacija v naslovu je seveda v dodatku besedice in dvopičja, torej »vlada:«. Kot da bi bila avtor izjave ona in ne glasbenik iz kultne skupine.

In kakor da še ni dovolj, v članku naletimo na fotomontažo, na Boruta Pahorja, preoblečenega ali oblečenega v žensko frizuro, pod katero piše: »Fotomontaža: Bi se Pahor bolje odrezal kot ženska?« Avtor ni naveden, zato ne vemo, ali je  izdelek nastal po naročilu lastnika www.skladi.com.

 

Sklep: na spletni strani najdemo ta podatek: Lastnik in upravitelj spletne strani Skladi.com je Svetovalna skupina INDIVIDA. Svetovalna skupina INDIVIDA je v zasebni lasti. Naša glavna dejavnost je svetovanje z vseh področij upravljanja z osebnimi financami. Na osnovi razgovorov s ponudniki finančnih produktov in poglobljenih lastnih analiz poiščemo optimalne rešitve za naše stranke. Za svoje delovanje smo pridobili vsa dovoljenja in licence nadzornih inštitucij.

Predlagam, da DNS in njegovi organi preučijo tovrstne medijske zapise in ustrezno ukrepajo. Prepričan sem, da je bil ob tem kršen še kakšen in ne le 10. člen kodeksa. Kako takšne medijske manire pomagajo pri uresničevanju osnovnega cilja svetovalne skupine, puščam ob strani.

  • Share/Bookmark

Pozor, snemamo: Mateja Duhovnik kadi in se sestaja z neznanci!

14.06.2011 ob 18:38

Lepa reč, pozornost novinarja ali novinarke Slovenskih novic je pritegnila šefica DARSa Mateja Duhovnik, bolj ali manj zato, ker je spet kadila. In seveda zato, ker se ji je približal nekdo, ki bi lahko bil sumljiv.

To je bilo dovolj, da je bil izkazan javni interes za nedovoljeno snemanje:

 

Spomnimo na še svežo poučno zgodbo in člen, ki pravi tole:

14.* Novinar lahko zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe. Privolitev je lahko tudi tiha (če oseba ne nasprotuje). Izjemoma sme novinar snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril informacije, ki so v interesu javnosti. Razloge za svojo odločitev mora pojasniti v prispevku.

Zvezdica nam pove:  Pri uporabi izjem, ki jih dopuščajo 13., 14. in 17. člen in posegajo v pravice drugih, mora novinar pridobiti mnenje odgovornega urednika.

Paparaci novinarstvo, ki ga je bila deležna Duhovnikova verjetno zaradi zahtev po njeni zamenjavi na čelu DARSa, očitno nikogar ne moti. Skratka, čista kršitev 14. člena kodeksa.

Zgodbo omenjam, ker je tako tipična za rumene medije, skrito snemanje pa je via regia za paranoidizacijo (tudi) slovenske javnosti, na katero že dlje časa (neuspešno) opozarjam. Novinar se prav trudi, da bi moškemu v rumeni majici pripisal skrite namene (jasno, rumene majice nosijo poštarji, namiguje), samemu srečanju pa poseben skriti namen. Skratka, ljubitelji teorij zarot in paranoje pridejo na svoj račun. Kasneje je oseba pojasnila, da je njen prijatelj in da je Duhovnikovi izročil zgolj papirje, povezane z dopusti. Le kdo bi verjel tej naivni razlagi!

  • Share/Bookmark

Gremo na volitve zamenjat levico

13.06.2011 ob 10:41

Pobuda Gremo na volitve je obsojena uspeh. S takšno medijsko podporo sploh. Je ravno prav demagoška in zakamuflirano nepolitična. Domnevno neodvisni zaskrbljeni intelektualci, ki žal ne morejo skriti svojega političnega pedigreja in apetitov (celo štirje med njimi od šestih so bivši ministri, nekateri so še vedno aktivni v stranki SDS ali vsaj njegovih satelitih) med drugim v svojem zadnjem stavku zahtevajo: »Zato bodo morali izvoljeni politiki bistveno bolj sodelovati in presegati škodljivo nestrpnost med levico in desnico.«

Kakšna neverodostojna zahteva! Takoj  sem pomislil, koliko strpnosti zmorejo imenovani in kakšne nenestrpne manire do levice ali desnice so doslej izpričevali. Rado Pezdir je verjetno pri nas ob Mrkaiću pionir nestrpnega kolumnističnega diskurza, uperjenega v politiko. Predvsem in skoraj izključno proti levici, kar velja tudi za ostale. In zdaj nam bodo gospodje predavali o svoji mirovni misiji in zbirali še podpise zanjo? Zgolj kratek googling je razkril nekaj izjav novodobnih mojstrov strpnosti:

Virant: »Levica je zaradi odsotnosti pravega vodenja zbezljala, podivjala, saj nima voditelja, ki bi krotil njihove apetite, je prepričan Gregor Virant, predsednik Zbora za republiko… Ko pa Virant pogleda stanje na slovenski levici danes, »kaos in nesposobnost vladanja«, mu je jasno, da je bil Janez Drnovšek »iz čisto druge lige kot današnji politiki na levici«… Glede Pahorjeve morebitne zamenjave je povedal, da verjetno tranzicijska levica intenzivno išče nekoga, ki bi nadomestil Pahorja na mestu predsednika vlade in hkrati nastopil kot adut za premiera na prihodnjih državnozborskih volitvah.

Turk: »V SD oziroma na levici lahko opazimo zametke sodobne evropske socialne demokracije, a je vpliv ostankov nekdanjega sistema, revolucionarjev in tranzicijskega kapitala prevladujoč. …… Težava je v tem, da je ta žlahtna levica veliko šibkejša od tiste tranzicijske, ki jo jaz imenujem »žlehtna« levica… Brodolom si zasluži tranzicijska levica, ne pa tudi ideja evropske socialne demokracije v Sloveniji.«

Pezdir: »Ne razumite me narobe, veseli me, da se uničuje levica, prav tako kot me veseli, da se je uničevala desnica, saj gre za dva politična pola, ki sta tako silno tretjerazredna in napolnjena s tako trapastimi kadri, da si ne zaslužita prav nič drugega kot ropotarnico zgodovine.«

Drži, lahko bi se še bolj potrudil. Pa še to: kot vse kaže, bo pobuda uspešna tudi zato, ker sta jo podpisala znani palček iz Murgel Milan Kučan in ultrastalinistični primarij docent dr. Gregor Golobič:

  • Share/Bookmark

Je skrito snemanje predsednika vlade neetično?

11.06.2011 ob 23:01

Zamislite si, da bi se na razvpitem tajnem brifingu z najbolj znanim političnim čistilcem čevljev znašli s skritim diktafonom. Ste novinar in za tajno snemanje ste se dogovorili s svojim odgovornim urednikom. Predsednik vlade vas je z drugimi povabil na neformalno srečanje in prosil, da ga ne snemate. Toda lahko upravičeno domnevate, da je v času ultimativne politične krize in napovedi reform vsaka informacija, ki jo boste na takšnem srečanju dobili, v interesu javnosti. Ujamete se v trenutku samokritike in si rečete, da ste novinar, ne zgolj kurtoazen sogovornik, ki mu godi navidez neobvezno kramljanje s sicer vedno zabavnim premierjem.

Posnetek kasneje objavite v svojem časopisu, iz njega izrežete dele, v katerih Borut Pahor razlaga svojo tehniko loščenja čevljev (sic!), ker res niso pomembni. S tem državljane informirate o stvareh, ki zadevajo finančno stanje države, pokojninsko reformo in druge gospodarske ukrepe. Ob tem navedete, da ste zelo pomembne podatke pridobili s prikritim snemanjem. Vprašanje je enostavno: bi bilo vaše dejanje skregano z novinarsko profesionalnostjo? Bi bilo kršitev kodeksa? Prepričan sem, da ne. Poglejmo si dotični člen:

14.* Novinar lahko zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe. Privolitev je lahko tudi tiha (če oseba ne nasprotuje). Izjemoma sme novinar snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril informacije, ki so v interesu javnosti. Razloge za svojo odločitev mora pojasniti v prispevku.

Zvezdica nam pove:  Pri uporabi izjem, ki jih dopuščajo 13., 14. in 17. člen in posegajo v pravice drugih, mora novinar pridobiti mnenje odgovornega urednika.

Če se strinjamo, da kršitve ni bilo, si zdaj poglejmo, v čem se ta primer razlikuje od danega, na katerega se je danes ostro odzval DNS:

V zvezi z danes objavljenim posnetkom neformalnega pogovora predsednika vlade Boruta Pahorja z novinarji, Društvo novinarjev Slovenije (DNS) opozarja, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano. Tako imenovani medijski briefing, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, je pogost in legitimen način podajanja informacij, tudi v drugih državah. V konkretnem primeru pa je najmanj eden od novinarjev prekršil predhodni dogovor.

To je po naši oceni zelo slabo za ugled novinarstva, posledično pa lahko vodi v njegovo zlorabo v politične namene. Obenem dodajamo, da se morajo javne osebnosti in nosilci politične moči v pogovoru z novinarji zavedati svojega položaja, tako kot se morajo svoje odgovornosti zavedati tudi novinarji. V DNS dejanje, da je novinar kršil predhodni dogovor, najostreje obsojamo.

Kot vidimo, DNS obsoja kršitev predhodnega dogovora s sogovorcem, toda kodeks dopušča izjemo. Ne trdim, da je bila ta izjema v tem primeru konkretizirana, saj se novinar očitno ni potrudil novinarsko obdelati svoje informacije in pojasniti svoje dejanje, kot to zahteva člen kodeksa. Javnosti je bil zgolj posredovan posnetek v neposredni obliki (domnevamo, da ima posnetek status informacije). Kar dela njegovo dejanje za grešno, torej ni moglo biti nujno samo dejanje snemanja, temveč kvečjemu tisto, kar je sledilo. Kontekst in oblika objave. Toda: ali imamo zaenkrat razlog verjeti, da novinar resnično ni prosil svojega šefa za dovoljenje, kot tudi, da ni imel namena spisati izdelka? Je bila glede tega uvedena preiskava? Ali se ve, kdo je ta novinar?

V tem smislu se mi obsodba DNS zdi pomanjkljiva in prehitra. Osredotoča se namreč zgolj na vidik zlorabe zaupanja politika, ki pa ni nujno neetična. Ob tem celo daje nasvet, da bi morali biti politiki v stiku z novinarji bolj pazljivi, kar je sploh odveč – mar niso novinarji zadovoljni s prav nasprotnim?  O samem dejanju se izreka pavšalno, očitno brez predhodno raziskanih dejstev o motivih. Glede objave posnetkov celo ugiba, saj ni nujno, da jih je na spletu objavil isti novinar.  Neetičnost do sogovorca torej ni dokazana, je pa očitno tista do drugih prisotnih novinarjev, saj je kršil nenapisana skupna načela, ki veljajo za tak brifing. Vendar se kodeks o tem ne izreka.

Iz zapisa DNS izhaja podatek, da ni znano, kateri novinar je na srečanju snemal. Sklep in predlog se ponujata po sebi: DNS bi moralo raziskati okoliščine, če je to v njegovi moči, in šele nato podati svoje mnenje. Kršitev predhodnega dogovora še ne more šteti za kvalifikacijo kršitve novinarskega kodeksa, gotovo pa ni kolegialna. Če je to ve, kar je v tem primeru spornega, bi morali zadrego rešiti novinarji sami, zato je javna obsodba prejkone odveč.

  • Share/Bookmark

Zares med preteklo in sedanjo nujo

11.06.2011 ob 20:09

Liberalne stranke v Sloveniji tonejo, to čivkajo že vrabci na strehi. O tem sem pisal v prejšnjem zapisu. Velja še zlasti za stranko Zares, a zdi se, da je to zanje tabu tema. Njeni člani vztrajno molčijo na poti na dno oceana, njihov intelektualni gremij na čelu s famoznim Žižkom takisto.  Kot sem nakazal, bi bila verjetno edina rešitev za stranko pravočasno povezovanje, npr. z LDS, v izgradnji nove stranke. A tudi o tem nočejo slišati, kot izhaja iz javnih izjav.

Trditev ni nova in tudi sam jo zagovarjam že vsaj dve leti. Edini trenutek, ko je bila ideja uspešna, se je realiziral v obliki predvolilnega »levega trojčka«, kot so mu rekli. Ideja o povezovanju liberalnih strank pred volitvami 2008 se je začela kakšno leto prej. Danes je, po dveh »ultimatih« Pahorju, konec sanj o harmoniji vladajoče koalicije, zato mediji retrospektivno in nekoliko privoščljivo znova pogrevajo zgodbo o levem trojčku (in delno tudi o združitvi LDS in Zares), saj je recepta za zmago na državnozborskih volitvah tri leta nazaj, kot kaže, klavrno konec.

Spomnim se, da so bili ideji zavezništva na levici v letu 2008 vsi nenaklonjeni. Najbolj SD in Zares, nekoliko manj LDS. Zato sem presenečen prebral intervju z Golobičem v Mladini, kjer ga novinarja sprašujeta, ali se z nostalgijo spominja tistih časov, ko se je levi trojček složno sprehajal po Prešernovem trgu pred volitvami 2008. Njegov odgovor: »Nikoli ni bilo idile. Trojček je bila nuja. Katarina Kresal je takoj razumela, zakaj je bilo to pred volitvami nujno, veliko več težav je bilo s SD in Borutom Pahorjem.«

No, prepoznanje nuje je zame napredek in podobno spoznanje bi pričakoval tudi danes. O nuji združevanja, povezovanja, nadgradnje. Žal pa izjava prvaka Zares ne ustreza resnici. Najprej zato, ker je Golobič vsa ta leta od izvolitve izrecno nasprotoval nekakšnim blokovskim delitvam. In sam je idejo združevanja razumel kot ustvarjanje blokov.  O tem je dal številne izjave. Seveda lahko razumemo, da se stranka Zares ni mogla kar na začetku svoje poti stopiti s tistim, s katerim se je ravnokar iz neki osebnih in manj vsebinskih razlogov razšla. Ali kom drugim, čeprav jih ni motila npr. priključitev stranke AS. Z vidika političnega pragmatizma je to bilo več kot razumljivo. Ni pa razumljiv razkorak med trditvijo o »nujnosti« trojčka in tem, kar je prvi zaresovec trdil takrat. Poglejmo. Golobičeva trditev v Večeru 22. marca 2008:

Predvolilne koalicije ne bo
Veljaki opozicijskih strank ne omenjajo možnosti medsebojnega predvolilnega povezovanja. “Smo različne stranke in pokazati moramo vsaka svoje vsebine. Imeti moramo enako vizijo, hkrati pa biti korektni drug do drugega,” odgovarja Kresalova. Če bi sklepali tovrstna zavezništva, bi bile volitve odveč, meni Golobič. “Naj stranke transparentno zagovarjajo svoja stališča in naj volitve pokažejo, kdo ima kakšno pravico vztrajati pri svojih stališčih,” dodaja. V SD menijo, da je treba jeseni dati volivcem izbiro, da se odločijo, ali želijo imeti nadaljevanje politike, ki jo vodi Janez Janša, ali pa si želijo spremembe. Če bi dobili mandat, bi v SD želeli po volitvah oblikovati koalicijo s strankami, ki so zdaj večinoma v opoziciji, vnaprej pa ne izključujejo nikogar.

Lahovnikova trditev v Delu, 5. aprila 2008:

Stanje demokracije ni takšno, da bi potrebovali modre čelade, ki bi v obliki zbora za republiko ali zbora za demokracijo združevale sorodne stranke,« je vodja poslanskega kluba Zares Matej Lahovnik včeraj komentiral najnovejši poziv liberalne akademije (LA) k povezovanju ob – kot so zapisali v izjavi, ki jo je podpisal Darko Štrajn

Skratka: Golobič in stranka Zares v letu 2008 niti malo nista bila naklonjena predvolilnim koalicijam. Do preobrata je prišlo kakšen mesec pred volitvami, mislim da v avgustu. Če danes Golobič prepoznava »nujo« tam, kjer je takrat pred njo bežal, to pot pričakujem, da bi nuje sedanjega trenutka začel opažati še pravočasno.

  • Share/Bookmark