Arhiv za Julij, 2011

Slovenski David Beckham in politična zloraba otrok

29.07.2011 ob 20:16

Janšev »photo-session« z menda Kekčeve domačije z visoko nosečo Urško – na MMC so znali ekskluzivno povedati, kje in zakaj je bil izdelan – skratka za piarovske potrebe naročeno umetniško slikanje, kot razbiramo iz poz in same kvalitete in obdelave slik, preseneča vpričo dosedanjega špartanskega skrivanja njegovega privatnega življenja. Zdelo se je, da želi glede svoje privatnosti Janša imeti mir. Toda bolj kot spekulacije o tem, zakaj se je odločil svojo intimno srečo deliti z nami na Facebooku in posledično pred vso slovensko javnostjo, bi smeli analizirati medijske prezentacije taistega. Kako reflektirane so bile in kaj naj povedo o medijih samih? Medtem ko so na POP TV pohiteli in nemudoma postregli s tezo o začetku rumenega dela predvolilne kampanje (dr. Miro Kline), so na RTV Slovenija vestičko uvrstili v družabno kroniko. V njej niso skoparili s pocukranimi pohvalami in čestitkami, ne najdemo pa niti najmanjšega namiga o tem, da bi lahko takšen nepričakovan korak predstavljal politično propagando. Vrhunec rumenila predstavlja nacionalkina primerjava z Davidom Beckhamom in ženo Victorio:

Za podobno potezo se je sicer pred kratkim odločil tudi nogometni zvezdnik David Beckham, ki je le nekaj dni pred porodom objavil fotografijo svoje žene Victorie in njenega lepo zaobljenega trebuščka.

V Janševem tedniku Demokracija so bili tako zelo zadovoljni z nacionalko (kot običajno), da besedilu niso imeli več kaj dodati. Razen zadnjega grotesknega dodatka o klenem tradicionalizmu, mišljenem skrajno resno:

Ob tem naj še dodajmo, da omenjene fotografije namigujejo tudi na to, da Janša očitno tudi v politiki prisega na tradicionalno družino in na zdravo družinsko okolje, medtem ko tranzicijska levica preko družinskega zakonika skuša izsiliti uresničevanje interesov gejevskih lobijev.

Ideološke prezentacije fotografij srečnega para v pričakovanju so torej hitro prepoznavne in sledijo političnemu profilu medija. Teza o politični propagandi SDS ali Janše je bila hitro zatrta in o njej odkrito večinoma niso pisali. Toda žal noben komentator ni zmogel niti vsiljujoče se primerjave med javno objavo teh romantičnih sličic v Janševi režiji in Mladinino objavo slike Janše in noseče Urške pri maši za domovino pred slabim mesecem. Danes sem šel gledat staro Mladino (1. 7. 2011) in satirično rubriko Mladinamit, opremljeno z decentnim uravnoteženim pripisom, v katerem ironično modrujejo, ali je slika noseče Urške v danem kontekstu politična zloraba otroka ali ne. Humoren tekst ob tem se ne more odločiti med »da« in »ne«. Kasneje sem opazil, da je Janša zaradi te slike grobo napadel urednika Mladine in na svojem twitterju zapisal:

Repovž na Mladini nadaljuje z zlorabo otrok. Mogoče mu bo mafija za to plačala dodatnih 200 tisoč evrov. Kultura iz Baričevićeve garaže.

Škoda, niti ob objavi ni nihče opazil, da je Janša potemtakem objavo te fotografije svoje noseče Urške pri maši razumel kot zlorabo otroka. V nekem smislu. Skratka, pazite: Janša torej priznava koncept »zlorabe otroka«. Govori, jasno, o medijski zlorabi otrok, ne svoji. Želi povedati, da je tednik Mladina zlorabil njegovega še nerojenega otroka s tem, da ga je uporabil za predmet politično-medijskega obračunavanja. Situacija je zdaj naslednja: medtem ko nek medij verjame, da Janša z objavo svojega (še ne rojenega) otroka zganja politično propagando, Janša verjame, da prav to počne medij. Ni čisto jasno, ali pri tem verjame, da je zloraba medija politično motivirana ali ne. Vendar tudi v danem primeru ni treba preveč ugibati: bodisi mafija bodisi kultura Baričevićeve garaže. Ali oboje. 

Ali smemo torej romantični »photo-session« in njegovo objavo na Facebooku podobno razumeti kot politično zlorabo otrok? Janša bi to prav tako zanikal. Če je zanj medijska trditev, da je otrok v Urškinem trebuhu na fotografiji pri maši v Mladini bil zlorabljen, kako potem obravnavati njegove lastne fotografije z istim motivom na Facebooku? Zakaj bi bila prva zloraba, druga ne? V čem je razlika in kaj jo naredi za takšno?

Prvič, oba, tako Mladina kot Janša, sta ponudila sliko noseče Urške. Oba sta nekaj ponudila v mediju medija. V tem ni razlike. Drugič, vsebina slika je obakrat približno ista: težko je trditi, da je Mladinina slika pri maši intimistična, slika romantično zasanjanega sprehoda po travniku pa ni. V tem ni razlike. Tretjič, kontekst v danem primeru ni merodajen: pri Mladini je fotka opremljena, kot že povedano, z zelo nevtralnim besedilom in naslovom »Quod licet Iovi, non licet bovi« (ki meri na polemiko primerjave med Grimsom in Goebbelsom). Namiguje, skratka, da Janša pri maši politično zlorablja otroka. No, mogoče ga ne. Ampak če zlorablja prvi, zlorablja tudi drugi. Če Janša za sliko v Mladinamitu verjame, da je zloraba, mora priznati tudi svojo lastno zlorabo na Facebooku že zato, ker je prvo prepoznal kot takšno.

Sicer pa: medtem ko slovenski Beckham, prosto po nacionalki, s svojo Victorio neskončno uživa v pričakovanju rojstva otročička, slovenska Cruella de Vil menda leži na pol mrtva v Kliničnem centru. Poroča danes Demokracija. Na eni strani kleno slovenstvo in življenje, na drugi strani degeneriranost in smrt. Ne eni strani tradicionalna družina, na drugi gejevski lobiji. Le kaj bi dali za slike! No, zanimanje za zasebnost bo po objavi takšnih sličic Janša težko zavračal. Ampak zdi se, da ga niti ne bo želel.

  • Share/Bookmark

Nacionalkin “multikulti ist kaputt”

27.07.2011 ob 13:45

Bobovnik je včeraj v Odmevih storil natanko to, proti čemur sem čez dan protestiral – v svojo oddajo je povabil Jelinčiča. Zapisal sem:

Ko danes slovenski mediji ugotavljajo, ali se tudi v Sloveniji lahko pripeti pošast, se znova uresničuje moja (sicer skrajno predvidljiva) prognoza, da bodo Jelinčičev sovražni govor o zapiranju Pahorja na Goli otok povsem spregledali. In so ga. Še huje, na TVS 3 sem včeraj, dan za predvajanjem prvega, na istem kanalu slovenskega javnega servisa (!) zasledil Jelinčičev komentar, ki ga je prebral v kamero. Komentiral je sveže lendavske grafite z napisi »Cigani raus«. Bolj od tega, kaj nam je želel povedati, bi nas moralo zanimati, kaj nam je želela povedati radiotelevizija s tem, ko nam je ponudila njegovo »strokovno« razlago. A javna radiotelevizija se ne odziva. Razen z novicami, da želi zvišati naročnino. Trenutno čakam na njena odziva na dva moja javna protesta (1,2). Ignoranca, da te kap. Zato zgornji zapis jemljem za tretji protest v zadnjem času, ki ga naslavljam nanjo. Skratka: kdaj bo nehala reklamirati sovražni govor Jelinčiča?

Kakšna ironija, reklamirala ga je še isti večer! Bobovnik je Jelinčiču jedel iz roke, nobenih zoprnih vprašanj o pozivih na ples s puškomitraljezom ali fotkah poslanske skupine z orožjem. Jelinčič ga je »zaciklal« takoj na točki, češ tudi vi ste nacionalni, ste nacionalka. Izpadel je kot strokovnjak: moderator ga je spraševal o tem, ali zdrži primerjava med Mein Kampfom in Breivikovim manifestom, o tem, ali lahko pričakujemo še več takšnih tragedij… Sicer pa se to pot ne strinjam povsem z Vojkom na Razgledih, ki je prvi problematiziral ravnanje novinarjev in danes o dramaturgiji njihovega postopka ugotovil:

Vedno gre le za komentar tistega, ki ga je nekdo omenil. Kdor koli že, samo da je v dramaturgijo vgrajen konflikt.

Ne, stvar je širša. V dramaturgijo je vgrajeno tudi vse ostalo. Ko povabite prvaka SNS, ne dobite le zaželenega sočnega konflikta zaradi omembe SNS v manifestu (mimogrede, zakaj bi to legitimiralo novinarsko vabilo prvaku SNS v situaciji, ko se je pač ta stranka znašla na nekem seznamu ekstremnih strank po Evropi? To je vendar vprašanje za Breivika. In zakaj bi to vprašanje bilo dovolj za cel intervju z njim?) Ne, gratis dobite sovražni govor, dobite absurdno diskreditacijo političnih nasprotnikov (v oddaji je vsaj trikrat napadel LDS in ji naprtil krivdo, da se je SNS znašla v Breivikovem manifestu), dobite pa seveda tudi »šaljivost«. Bobovnikovo vzdihovanje »Se mi zdi, da se nekoliko šaliva, gospod Jelinčič« je v dramaturgijo vračunano. Je moderator pričakoval kaj drugega kot izmikanje, zafrkljivost in smešenje vseh po vrsti? Kjer šala ni šala, temveč natankoma ime za diskreditacijo? Se RTVSLO iz afere Jelinčiča v oddaji Piramida in po odstopu treh članov programskega sveta res nič ni naučila?

Sicer pa: Bobovnik je znova ponovil povsem za lase eksploatirano tezo, Breivik ima v Sloveniji zveste prijatelje in sestre. Tendenciozno. Tega Norvežan seveda eksplicitno nikjer ni trdil, naštel je zgolj nekaj ducatov držav, med njimi tudi Slovenijo. Pač pa dobro zveni. Super, da smo Slovenci deležni njegove pozornosti, kajne? Zato se bojim, da ni pretirano reči, da ima Breivik svoje taiste zveste prijatelje in sestre kar na RTV Slovenija, kajti s svojim dejanjem je bil uspešen: celo v mali Sloveniji smo končno in nesporno ugotovili, da je »multikulti kaputt«. S prispevkom Manice Ambrožič o Merklovi in Cameronu, ki ga je Bobovnik izrecno uvedel kot ilustracijo Jelinčičevih »strokovnih« ugotovitev, je bil dan prostor za (možno) sporočilo nacionalke: pravzaprav so Breivikove ugotovitve iz manifesta in sodišča o nevarnostih multikulturalizma točne. Le da je potem šel predaleč…

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark

Maribor vs. Ljubljana, Mahler vs. tiča vun

27.07.2011 ob 11:07

Zakaj Ljubljana ob otvoritvi svojih trgov ponuja Mahlerja in simfonike ter zakaj Maribor ob enakovrednem dogodku ponuja zgolj radijske humoriste a la reporter Milan s svojim sloganom »Tiča vun«? Je razlika metafizična,  velja Heglova istovetnost duh = kost, pa četudi v penisu :) , se razlika kaže v stopnjah zrelosti enega in drugega duha? Kaj to pomeni na predvečer mariborske prestolnice kulture za samo mesto Maribor?

Tako nekako sta si stvar zamislila in v svojem uvodu tudi odlično izpeljala Večerova novinarja Matija Stepišnik in Uroš Esih v prispevku z naslovom »Reporter Milan proti Mahlerju«. Poiskala sta tiste, ki naj pomagajo najti odgovor. In potem enigmatičen zasuk: noben izmed intervjuvancev, ne Čander, ne Partljič, ne Rukavina, ne Brvar in ne Godina, ni uspel vsaj približno konkretizirati problema. Kaj nam pomaga nabijanje, da je Maribor lumpenproletariatsko mesto, ker časti reporterja Milana, Ljubljana pa svetovljansko, ker časti Mahlerja; kaj nam pomaga nabijanje, da se moramo še nekoliko dvigniti v svojem plebejstvu in dati priložnosti EPK, če nihče izmed imenovanih ne želi biti bolj otipljiv pri opisu primerjave in pri določitvi fenomena? Ali obstaja duh brez ljudi, ali obstaja mesto brez duhov, ki jih predstavljajo ljudje? Ali obstaja prireditev brez organizatorja in avtorja zamisli? Kdo je povabil humoriste in kdo jih je plačal? Na kaj točno merim? Seveda na konkretno indiciranje, če ne že analizo, kdo, zakaj in kako je koncipiral dogodek na Trgu Leona Štuklja ter kdo, zakaj in kako je tistega na Kongresnem trgu. Ter kaj se dogaja v njihovih glavah in posledično glavah meščanov. Volilni rezultati županskih volitev lepo in nazorno kažejo, da so dogodki enih in drugih sinhronizirani.

Skratka, v tem grmu tiči težava: dogodek v Mariboru je seveda zasnovala mestna občina in njen župan Franc Kangler. Vabilo je tukaj. Ni ga proizvedel imaginarni mariborski duh. Za njega ni kar neposredno kriva lumpenproletarska mentaliteta mesta. Postmodernistična razlaga, češ saj je Kangler vendar posledica taiste mentalitete, ničesar ne upravičuje. Tu je zanka, ki jo slovenski intelektualci v svojih postmodernih krajšnicah ustvarjajo kot po tekočem traku: ali ni trditi, da je dejanje mariborskega župana učinek nekega stanja duha X, pravzaprav legitimacija tega dejanja skozi stanje duha? No, se je kateri od govorcev obregnil ob avtorje zamisli, torej organizatorje? Nak, to se ne spodobi. Prav noben. Kakšna dobra razlaga za to? Maribor je mesto zavezanih jezikov. Tako akutno hudo je, da je postalo reči kaj kritičnega čez župana bogokletno. Pa delo sploh ni težko, kajti kamorkoli pogledaš, so njegove odločitve sprejete na podlagi nepotističnega in prijateljskega refleksa. Tudi Kanglerjeva izbira za »Tiča vun« verjetno ni naključna, spet gre za prijatelje iz njegovih kampanj.

Neomenjanje krivcev je tu pravzaprav čisti simptom. Abstraktno govorjenje o mariborskem duhu, ne da bi pokazali na njegove nosilce, nakazuje strah in previdnost celo komentatorjev. Morebiti ne vseh, večine pa. Sicer pa tudi Večer še zdaleč ni nedolžen. Mogoče je že izbira intervjuvancev vpisana v isti register zavezanosti jezikov. Ostanimo pri istem: pred dvema mesecema so pri časopisu naredili intervju o županu in mestu v istem kontekstu. Z odličnim poznavalcem Maribora in vselej kritičnim galeristom Primožem Premzlom. Do danes ni bil objavljen. Pred dobrim mesecem so naredili intervju z mano, kot prvopodpisanim pod zahtevo po odstopu mariborskega župana. Do danes ni bil objavljen. Tako to gre, razlago pa lahko vsakdo najde sam, če z zgornjo ni zadovoljen.

P.S. Za tiste, ki jih zanima sam dogodek »in vivo«, je tu inscenacija, posneta na youtube. Ogledal sem si jo šele, ko sem spisal zgornje stavke. In žal ugotovil, da je stvar še hujša: omenjeni humoristi so se na trgu Leona Štuklja svojemu naročniku lepo oddolžili. Sprejeli so vlogo dvornih norčkov, ki ne le zabavajo župana, temveč poskušajo skozi smešenje delegitimirati nedavno aretacijo in korupcijske afere, v katere je Kangler pogreznjen. Vredno ogleda in še bolj analize. To je seveda še en pomemben vidik, ki so ga Večerovi komentatorji povsem spregledali.

Boris Vezjak

 

  • Share/Bookmark

Tudi avstrijski tožilci del zarote

26.07.2011 ob 09:49

Absurdne obtožbe najavljajo predvolilni čas, pravijo na spletni strani SDS. Merijo na avstrijsko obtožnico v zadevi Patria. Ampak to je seveda natankoma tisti čas, ko se je tudi avstrijsko državno tožilstvo na Dunaju vključilo v notranje politične igrice Slovenije. Ob moji knjigi je zdaj izšel še zbornik o politični in kulturni paranoji. A nič ne pomaga, tehtnega razmisleka o tem, v kakšni meri igrajo teorije zarote in paranoja konstitutivno vlogo v slovenski politiki, zaenkrat ni naredil še noben domači novinar ali komentator. Kaj šele, da bi z njihovo pomočjo poskušal misliti našo politiko. Podobno velja za politiko samo: levoliberalni blok se sesuva, vladajoča koalicija je na dnu oceana, a jim revčkom ni čisto jasno, zakaj. Še huje, za nameček so še sami postali paranoidni. A nazaj k SDS. Naj spomnim, finskim novinarjem so hitro pritaknili politične motive in jih tudi ves čas spremljali. Motive namreč. Aprila letos so zapisali in celo prilepili slikco:

“Nepristranski” nekdanji direktor YLE izvoljen v finski parlament na listi Pahorjevih socialističnih tovarišev.

Mandat na nedeljskih finskih volitvah je “vnovčil” bivši direktor YLE (se še spomnite uvožene afere Patria?) in sedaj generalni sekretar finskih Socialnih demokratov Mikael Jungner – toliko o profesionalnosti in nepolitičnosti YLE.

Kaj bodo naprtili avstrijskim tožilcem?

  • Share/Bookmark

Je Breivik pošast?

26.07.2011 ob 08:45

Recimo, da vzamemo zares ZaresGregorja, ki je na Ž-seansi nedavno izrazil razočaranje nad twitterjem, a je 20 ur nazaj tam zapisal: »Še enkrat, če kdo ni razumel: »ugotovitev« da je tak masakr pač delo norca, je analitično nična in politično (v izvornem pomenu) slepa. Dovolj sprenevedanja! Redukcija dogodka na norost posameznika je natanko in nič drugega kot eksploatacija žrtev za politične namene!«

Modre, čeprav ne do kraja eksplicirane besede. In ni se težko strinjati. Tu je majhna poanta. Generiranje slepote in analitične ničnosti z redukcijo Breivika na norca je pravzaprav identično generiranju slepote, če v njem namesto »norca« prepoznavamo racionalno, trezno in preudarno »pošast«. Se lahko strinjamo tudi s tem enačajem? (Ali pa bo kdo oporekel z argumentom, češ ali pošasti res ne bi smeli reči »pošast«?)

Če ja, če soglašamo, si poglejmo, kakšna imena so uspeli norveškemu lovcu na marksiste nadeti slovenski mediji. Npr. tule. No, pomembno je dodati en kontekst, v katerem tiči majhna težava. Breivik je zase prognoziral, da ga bodo označili za »največjo nacistično pošast po drugi svetovni vojni«. Mediji so mu ustregli, v žalost oviti Norvežani tudi. Imajo ga za pošast. Tako kot slovenski mediji. Ko torej govorijo o »pošasti«, se lahko skrijejo za njegovo lastno deskripcijo. Domnevam, da se bodo pri tem sklicevali na tuje medije, na tragičnost dogodka, na dikcijo sorodnikov žrtev… Toda cena je visoka, že opisana: analitična ničnost in politična slepota. Kajti kaj smo s takšno etiketizacijo sploh naredili, razen znova pozvali ljudi k zgolj-zgražanju, k temu, da ne mislijo, da ne mislijo o vzrokih in razlogih? Posebna slepota bi bila, če bi kdo menil, da s tem ko nekdo podvomi, da je karakterizacija s »pošastjo« zadostna in smiselna, takšen zagovarja Breivikova dejanja. V mentalni slepoti poličnega sovraštva pri nas se to celo zdi ne samo verjetno, temveč zelo verjetno.

Sicer pa sem v nedeljo objavil zapis o Breivikovih omembah Slovenije: navajam njegovo lestvico pranja možganov in omembo SNS. Včeraj so oboje avtonomno »odkrivali« slovenski mediji… Za SIOL sem povedal:

»Breivik jasno pove, kako je sestavil lestvico kulturno čistih držav, kamor je najvišje uvrstil Slovenijo in Slovaško – na Facebooku je pregledoval skupine različnih držav in njihove diskurze o politični korektnosti. To pomeni, da je na slovenskih spletnih straneh zasledil najmanj poudarkov o spoštovanju multikulturne različnosti. Najmanj korektnosti. Iz tega je sklepal, da je Slovenija tako rekoč etnično čista in varna, neindoktrinirana. Seveda so njegove ugotovitve poljubne in napaka bi bila, če bi iz njih karkoli sklepali ali jih jemali za resnične. Njegov manifest izrecno omenja SNS kot edino stranko ‘pravega’ nacionalističnega profila v Sloveniji. In prav včeraj, ko sem spremljal poročila iz Osla, sem zasledil na TV Slovenija 3 izjavo Zmaga Jelinčiča, v kateri izrecno omenja, da bi bilo treba Pahorja zapreti na Goli otok. Stavim, da v Sloveniji ni glasu, ki bi to prepoznal kot sovražni in tudi sicer nevarni govor. Zato naj dramatično nadaljujem: tudi Utoya je bil otok. Žal ne zgolj za zapiranje. 1500 strani dolg manifest nam bi moral biti v svarilo, da besede nikoli niso nedolžne. Ne nazadnje imamo v Sloveniji stranko, katere poslanci so se ponosno slikali opasani s pištolami, ne da bi se kdo posebej vznemirjal.«

Dva poudarka o tem, kakšno delo so opravili novinarji: takoj so pohiteli z »domačo« paranoidizacijo, čeprav je jasno, da je Breivikova določitev slovenske opranosti z možgani arbitrarna in malo vredna. Na Reporterjevi strani so uspeli celo senzacionalistično zapisati: »Izdajalec« in »krvavi morilec« Breivik se je navduševal nad Slovenijo. Še dobro, da niso dodali, da bi si želel k nam preseliti. Potem se je od nekod pojavil celo demanti SNS. Barovič je obsodil pokol ter povedal:

“Borimo se za to, da bodo imeli Slovenci enake pravice kot Romi in drugi tujci,” je poudaril opozicijski poslanec. “To s tem Norvežanom nima nobene zveze,” je dodal.

No, to je lep cinizem, ki spravlja pod vprašaj obžalovanje in obsodbo pokola v Oslu. Povsem spominja na »Norvežana«, kot mu pravi Barovič. Namreč tudi Breivik bi verjetno rekel, da se je boril za to, da bi Norvežani imeli enake pravice kot priseljenci in drugi tujci. Če ni to odkrit ksenofobni cinizem, kaj je? In znova žalostno, šel je mimo vseh.

Ko danes slovenski mediji ugotavljajo, ali se tudi v Sloveniji lahko pripeti pošast, se znova uresničuje moja (sicer skrajno predvidljiva) prognoza, da bodo Jelinčičev sovražni govor o zapiranju Pahorja na Goli otok povsem spregledali. In so ga. Še huje, na TVS 3 sem včeraj, dan za predvajanjem prvega, na istem kanalu slovenskega javnega servisa (!) zasledil Jelinčičev komentar, ki ga je prebral v kamero. Komentiral je sveže lendavske grafite z napisi »Cigani raus«. Bolj od tega, kaj nam je želel povedati, bi nas moralo zanimati, kaj nam je želela povedati radiotelevizija s tem, ko nam je ponudila njegovo »strokovno« razlago. A javna radiotelevizija se ne odziva. Razen z novicami, da želi zvišati naročnino. Trenutno čakam na njena odziva na dva moja javna protesta (1,2). Ignoranca, da te kap. Zato zgornji zapis jemljem za tretji protest v zadnjem času, ki ga naslavljam nanjo. Skratka: kdaj bo nehala reklamirati sovražni govor Jelinčiča?

  • Share/Bookmark

Norveški lovec na marksiste o Sloveniji

24.07.2011 ob 14:58

Breivik je letos na spletu objavil 1500 strani dolg manifesto z naslovom »Deklaracija o neodvisnosti Evrope«, v katerem je opisal svoja stališča, pa tudi priprave na napad. Besedilo je podpisano z imenom Andrew Berwick, kar naj bi bila angleška različica napadalčevega pravega imena Anders Breivik. V besedilu lovec na marksiste in borec proti multukulturalizmu nekajkrat omeni Slovenijo, povečini v svojih statistikah. Najbolj zanimiva je tista omemba, kjer jo uvrsti na lestvico najmanj nevarnih držav, kar zadeva multikulturno indoktrinacijo. Slovenija in Slovaška sta na vrhu seznama srečnih držav:

By evaluating the numbers from given countries I have been able to determine the severity level of each country when it comes to the success ratio of the Marxist/multiculturalist brainwashing campaigns. The following overview will list the least affected countries (100 will indicate; relatively unaffected) to the most affected (0). I have taken language barriers into account so the overview should be representative.

Level of multicultural indoctrination per country

Slovakia 90

Slovenia 90

.

.

.

Verjetno bodo ponosni tudi v SNS, ker jo je Breivik kot edino iz Slovenije uvrstil na svoj seznam desničarskih nacionalističnih strank v Evropi.

  • Share/Bookmark

Javno vprašanje DNS glede vmešavanja v delo njegovih organov

24.07.2011 ob 12:48

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je 11. junija 2011 kot cehovsko združenje novinarjev, ki ga novinarji sami neutrudno obravnavajo kot nekakšen uravnoteževalen antipod Društvu novinarjev Slovenije (DNS), sprejelo svoj Pravilnik Častnega razsodišča. V tem dokumentu s statusom njihovega novinarskega kodeksa, s katerim ocenjujejo kršitve novinarskega dela, v delu z naslovom Izhodišče omenjajo tudi možnost revizije postopkov na njihovem razsodišču. Del besedila iz Pravilnika se glasi:

»V primeru, da je novinarsko in publicistično delo člana ZNP, kljub temu da je za to pristojno Razsodišče ZNP, presojal kak drug organ, je toženi upravičen do revizije postopka na Razsodišču ZNP.«

Ker pri reprezentativnem DNS z daleč največ člani med novinarkami in novinarji že dolga leta deluje Novinarsko častno razsodišče (NČR) z intenzivno prakso razsodb, ki jih sprejemajo v primeru vseh novinarjev v Sloveniji, obstaja zelo upravičen sum, da bo zaradi omenjene »pravice« oz. načela v Pravilniku ZNP prihajalo do »revizij postopka na Razsodišču ZNP«, ki bodo zadevale že sprejete razsodbe NČR.

Opozarjam, da dikcija omenjenega Pravilnika ZNP ne govori o dodatnem samostojnem ali vzporednem postopku za člane ZNP, ampak o reviziji. Ta beseda ima po Slovarju slovenskega knjižnega jezika čisto določen pomen: »pregled poslovanja, dokumentov zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni« oziroma »pregled kakega dokumenta, besedila, da se ugotovi pravilnost, ustreznost«.

S tem, ko v ZNP eksplicitno zapišejo in napovedujejo (zaenkrat še niso sprejeli nobene razsodbe) možnost revizije postopkov drugih združenj, po mojem mnenju odkrito načenjajo verodostojnost delovanja NČR (ali drugih novinarskih združenj) in se s tem neposredno vmešavajo v njegovo delo. Kot smiselno izhaja iz samega pojma, bi lahko revizijo terjal in izvedel samo nek drug organ v sestavi DNS in ne v sestavi nekega drugega novinarskega združenja. Takšna napoved revizij postopkov predstavlja neposredno vmešavanje v delo organov DNS, obenem pa poglablja konflikte med novinarji in vnaša novo zmedo v razumevanje in posledično spoštovanje profesionalnih novinarskih načel.  

Zato vodstvo DNS kot vodilno in edino reprezentativno novinarsko združenje z več kot 1200 člani sprašujem, kaj bo storilo, da zaščiti svoje interese in prepreči vmešavanje drugega novinarskega združenja v samostojno in neodvisno delo svojega organa, tj. NČR? Kaj bo storilo v primeru izpeljanih revizij razsodb, sprejetih pri NČR? Kako bo zaščitilo ugled novinarskega ceha v situaciji, ki obeta nova konfliktna razmerja?

P.S. Rad bi spomnil, da sem na (ne)delovanje častnega razsodišča pri ZNP in njegove milo rečeno pomankljivosti opozarjal že pred debelim letom v polemiki s predsednikom ZNP (majhen del polemike je tukaj). Vsebinske bizarnosti in pomanjkljivosti Pravilnika, vredne celovitega pretresa in analize, zaenkrat puščam ob strani, omenil bi le nenavadno dikcijo, komu bodo namenjene pritožbe: »Ob tem bo Razsodišče ZNP lahko presojalo tudi o pritožbah drugih novinarjev in publicistov na njihovo pobudo.« Ne le, da Pravilnik ne omenja prizadete osebe, ki je običajno pritožnik, v popolno meglo zavija subjekte, ki naj bi se pritoževali (na koga referira »na njihovo pobudo«, na koga referira »pritožbe drugih novinarjev in publicistov«?). O tem naslednjič.

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark

Forum 571 v akciji

23.07.2011 ob 21:53

Napoved:

V Sloveniji smo doslej dobili že tri knjige, ki govorijo o materi vseh afer, trgovini z orožjem. Nič ni pomagalo, afera je ostala tabuizirana, odgovorni so molčali in bežali. Kako se bomo torej pogovarjali o novi knjigi »V imenu države«, ki je za nameček šele prvi del trilogije? V Sloveniji nam vlada psihopolitika paranoje. Stavim, da bosta avtorja deležna trditve, da gre za teorijo zarote. Kadar se govori o trgovini z orožjem, a tudi sicer, je obrambna reakcija običajno zgolj paranoidni konstrukt o povezavah in skritih namenih zlobnih snovalcev… Toda v tem primeru bo to lahko znova mednarodna teorija zarote, saj je knjigo podprl mednarodni sklad za razvoj preiskovalnega novinarstva. Mimogrede, gre za prvi na takšen način financiran projekt v državi, ki je na preiskovalno novinarstvo praktično že pozabila…
Dobljena stava:

 Z AFERAMI PONOVNO NAD REALNE PROBLEME SLOVENIJE

Forum 21 ter Forum 571 ponovno v skupni akciji

petek, 17. 6. 2011

Avtorja peticije 571 Matej Šurc in Blaž Zgaga, v kateri sta med drugim zapisala, da utegne biti predsedovanje Slovenije EU »skrb vzbujajoč znak za /…/ prihodnost Evropske unije«, sta izdala prvi del knjižne trilogije V imenu države z naslovom Odprodaja, ki naj bi predstavljala nadaljevanje dosedanjih del o nelegalni trgovini z orožjem v začetku 90. let. Zgaga je sicer znan tudi kot organizator obiska finskega novinarja Berglunda v Sloveniji, ko je pripravljal zloglasno oddajo Resnica o Patrii.

Mimogrede, Janševega novoreka o »Forumu 571«, izrecno artikuliranem iz njegovih ustnic nekaj mesecev nazaj, se ni dotaknil še noben komentator, žal ni protestiralo niti Društvo novinarjev Slovenije. V vsakem primeru se akcije sovražnikov, ki nikoli ne spijo, kar nadaljujejo, na svoji spletni strani pa je SDS celo začela zbirati evidenco o sovražnem govoru, usmerjenem proti sebi. Kakšne primere navaja zanj je vredno podrobne analize.

  • Share/Bookmark

Žižkov »plagiat« Janše

14.07.2011 ob 23:37

O nepričakovanem levodesnem uspešnem ujemanju neke argumentacijske analogije:

SDS-ov velejnski Janša:

»Izjava predsednika republike Danila Türka, da je pri nas premalo tolerantnosti, je cinična. Izgovarjanje, da je Ertla nagradil za posamezno dejanje, je prazno. Tudi Hitler je gradil avtoceste, pa ga za to posamično dejanje nihče ni nagradil,« pravi predsednik SDS Janez Janša.

Žaresov Žižek danes:

V tem oziru ima tudi sam problem z odlikovanjem Tomaža Ertla, saj noče privoliti v to, da je dobil nagrado za eno dejanje, na vsa druga pa smo pozabili. »To je nekaj podobnega, kot da bi Hitlerja nagradili za razvoj avtocest in železnic.«

  • Share/Bookmark

Protest zaradi pristranskosti in rabe političnih diskreditacij na MMC RTV Slovenija

12.07.2011 ob 17:49

Novinar MMC RTV Slovenija Aleš Žužek je v novinarskem intervjuju z dr. Matejem Makarovičem, objavljenem na spletnih straneh MMC RTV Slovenija 2. julija 2011 pod naslovom »Osebno upam, da bomo kdaj dobili tudi normalno levico« (spletni naslov: http://www.rtvslo.si/slovenija/osebno-upam-da-bomo-kdaj-dobili-tudi-normalno-levico/261005), zagrešil celo vrsto kršitev profesionalnih načel novinarske etike. A tudi programskih standardov in kodeksa novinarjev Slovenije, kar kliče po tem, da se do njih odgovorni v javnem zavodu in predvsem njegov programski svet opredelijo in jih javno obsodijo, hkrati pa naredijo vse, da do njihovih ponovitev ne bo več prihajalo. Takšno pričakovanje lahko gojimo še zlasti zato, ker je navedeno stanje kršitev postalo vsakodnevna praksa, na veliko spregledovana in zaradi tega samoumevna. Navajam le nekatere najbolj očitne in grobe primere v navedenem intervjuju. Citate, ki se mi zdijo sporni, sem zaradi lažje berljivosti oštevilčil, pod njih sem dodal utemeljitev:

(1)

»Levica ima v rokah t. i. ideološki aparat države – medije in šolski sistem -, ki ji omogočajo t. i. ideološko hegemonijo v družbi. Spomnimo se le na poenostavljene delitve na »urbane, inteligentne levičarje« in »na ruralne, zaostale desničarje«, ki so svoj odmev našle tudi v »znanstvenih« študijah na Fakulteti za družbene vede (FDV). Je ta ideološki aparat levice že kaj načet? Je polom Pahorjeve vlade oz. vlade levega trojčka slovenski levici že sesul mit o lastni večvrednosti oz. o nekakšni večji kompetentnosti levičarjev za vladanje?«

(2)

Se bo slovenska levica sploh kdaj normalizirala? Se bo kdaj otresla svojih značilnosti – ideološkega ekskluzivizma, samozaverovanosti v nekakšno intelektualno večvrednost nad slovensko desnico, stremljenja po izničenju desnice itn.? Bo kdaj tudi politično intimno sprejela odprto družbo, kjer nima nihče že vnaprej v posesti končne resnice, in glavno značilnost demokratične družbe – da se oblast menjuje?

Utemeljitev kršitev: zgornja citata predstavljata prvo in drugo (!) vprašanje intervjuvancu. Iz tega izhaja, da se je novinar MMC odločil intervjuvancu ponuditi svojo interpretacijo politične in družbene situacije, namesto da bi navajal dejstva. Njegove trditve v prvem vprašanju Makaroviču so: (a) levica ima v rokah medije in šolski sistem, (b) levica izvaja ideološko hegemonijo v družbi, (c) FDV je objavila znanstvene študije z poenostavljenimi delitvami med levico in desnico, (d) levici je lasten mit o lastni večvrednosti in večji kompetenci. Ta vprašanja niso mogla biti vzpodbujena s trditvami sogovorca.

Njegove trditve v drugem vprašanju so: (a) slovenska levica je nenormalna, (b) za levico so značilni ideološki ekskluzivizem, samozaverovanost, intelektualna večvrednost in stremljenje k izničenju desnice, (c) levica politično intimno ne sprejema odprte družbe, (d) levici je blizu vnaprejšnja posest končne resnice, (e) levici je tuje, da se oblast v demokracijah menjuje.

Takšna stališča ne morejo šteti za novinarski postopek navajanje dejstev, štejejo lahko le za novinarjevo subjektivno stališče, ki je v danem primeru otipljivo politično pristransko, ideološko radikalno eksluzivistično in usmerjeno proti politični levici. Še huje, pristranskost takšnih stališč je tolikšna, da učinkujejo kot propagandistična ocena političnega stanja, so oblika kompromitacije in izraz nestrpnosti, zgolj deloma vzpodbujena z ugotovitvami sogovorca, ki pa jih ne morejo upravičevati.

Po Programskih standardih, ki veljajo za RTV SLO, mora novinar posredovati neodvisne, zanesljive in nepristranske informacije. Zagotavljati mora raznolikost mnenj in stališč in spoštovani različnost. Poklicna merila govorijo o tem, da morajo biti programi RTV SLO »politično nevtralni, kar pomeni, da novinarji in uredniki ne smejo dajati prednosti določenim političnim in ideološkim stališčem«. Domnevam, da to velja tudi za vsebine, objavljene na MMC. Prepričan sem, da je z navedenima citatoma novinar kršil opisane standarde in načela, ob tem pa je uporabil jezik politične diskreditacije, celo v žanru intervjuja, kar je povsem nedopustno.

(3)

Po odhodu Zaresa iz vlade levega trojčka se je vlada skrčila na dvojec Pahor-Kresal, ki obljublja »nadzorovan prehod v predčasne volitve«. Je imenovanje Dušana Vučka, nekdanjega poslanca LDS-a in dolgoletnega funkcionarja omenjene stranke, na mesto glavnega tajnika državne volilne komisije del tega »nadzorovanega prehoda«?

(4)

NOB in odnos med državo in Cerkvijo. To sta dve t. i. kulturnobojniški temi, ki sta na volitvah do zdaj vedno koristili levici. Je zakon o verski svobodi, ki ga je v parlamentarni postopek pred dnevi vložilo 29 poslancev s prvopodpisanim Antonom Anderličem (LDS), del ponovnega obujanja kulturnega boja? Je to rešilna bilka, ki se je skuša oprijeti levica?

(5)

Pahor je v razvpitem mariborskem ‘off the record’ pogovoru z izbranimi novinarji Orbanu napovedal »politični pogreb«, ko bo Madžarska končala predsedovanje EU-ju. Kdo bo v resnici prej doživel »politični pogreb« – Pahor ali Orban?

(6)

Zakone Ivana Svetlika, ministra za delo, in Majde Širca, ministrice za kulturo, so volivci na referendumih zavračali kot po tekočem traku. Svetlik je do zdaj na referendumu izgubil tri zakone (malo in črno delo ter pokojninsko reformo), Širca pa dva (zakon o RTV-ju in arhivski zakon). Bo zdaj, ko je Širca odstopila, vlada iz procedure umaknila njen sporni zakon o medijih ali bo čakala na morebiten nov referendumski poraz?

(7)

Kumer je pred časom razburil javnost z izjavo: »Jutri začnemo delati.« V petek je krivce za politično krizo našel v »koalicijskih odpadnikih«, opoziciji in ljubljanskem nadškofu Antonu Stresu.

(8)

Pomembno vlogo pri t. i. ideološki hegemoniji ima poleg medijev tudi nadzor nad šolstvom.

(9)

Del t. i. hegemonskega diskurza levice je tudi očitek, da je desnica nestrpna, medtem ko sebe razglaša za zgled humanosti in strpnosti. Primeri, kot je primer Boruta Meška, ta levičarski mit rušijo. Ko je Meško julija 2007 postal odgovorni urednik Slovenske tiskovne agencije (STA), je dotedanja odgovorna urednica postala njegova namestnica in urednica zunanjepolitične redakcije. Ko pa je oblast prevzela Pahorjeva vlada, so Meška novembra 2009 ne samo razrešili z mesta odgovornega urednika, ampak ga tudi odpustili. Umrl je nekaj mesecev pozneje.

Utemeljitev kršitev: zgornji citati predstavljajo besedila, objavljena pod slikami, s katerimi je opremljen intervju. Tu ne problematiziram samega ujemanja besedil s sliko, temveč njihovo ujemanje z vsebino intervjuja, njihov žanrski status in posledično in mešanje žanrov. Iz objavljene vsebine intervjuja namreč evidentno izhaja, da so zapisani citati novinarjev dodani osebni komentar in da niso utemeljeni z besedami intervjuvanca. S tem je določeno njihovo avtorstvo. Še huje, pravi vsi navedeni citati od (3) do (9) se ne nanašajo na intervju, nekateri pa zgolj ponavljajo in duplicirajo politična prepričanja, s katerimi je novinar postregel v citatih (1) in (2), torej v svojih vprašanjih Makaroviču. Na ta način pravzaprav novinar komentira svoja lastna ideološka in politična stališča, ki jih je izrazil v vprašanjih.  

Poklicna merila jasno navajajo, da »kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. Ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne.« V delu, ki govori o montaži intervjuja (znova opozarjam, da merila žal niso pisana z mislijo na spletne vsebine), Poklicna merila jasno navajajo, katerih navodil se mora novinar držati. Novinar je potemtakem žanru intervjuja, v katerem je zaradi svojih politično pristranih stališč že kršil novinarske standarde, pridodal še komentar in za ta namen izkoristil prostor pod slikami, ki je tudi sicer zelo neobičajno obsežen. S tem je nedopustno pomešal dva žanra – zlahka se lahko strinjamo, da komentar ob intervjuju nima kaj iskati in da so podpisi pod sliko lahko le v funkciji ilustracije trditev iz intervjuja. Sleherno drugačno ravnanje odpira prostor manipulacijam.

Vsebina komentarjev od (3) do (9) znova razkriva jezik političnega žargona diskreditacij in namigovanj. Številni komentarji se zaključujejo z vprašanjem, ki ima status neokusne insinuacije, npr. »Kdo bo v resnici prej doživel »politični pogreb« – Pahor ali Orban?« Novinar kot avtor komentarjev pod sliko intervjuvanca ni spraševal o dejstvih, temveč je bralcu vsiljeval svoje politično videnje razmer v Sloveniji, obenem pa ni težko videti, da je, verjetno zaradi poznavanja ideoloških stališč intervjuvanca, pričakoval, da se bo ta z njim strinjal – in ta se je, čeprav velikokrat ni potrdil novinarjih celo zanj preveč smelih stališč.  

Tudi 15. člen Kodeksa slovenskih novinarjev veleva, da je novinar »dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.« Novinar MMC za takšno razvidnost ni poskrbel, prav nasprotno, bralec je bil zaveden z vtisom, da so podpisi pod slikami verodostojna vsebina intervjuja.

Glede na izrazito obsežnost kršitev v omenjenem intervjuju in glede na dejstvo, da identične kršitve opažam praktično na dnevni ravni, programski svet RTV Slovenija pozivam, da jih javno obsodi in poskrbi za ustrezno varovanjem načel profesionalnosti in novinarske etike, saj si javni servis ne sme dovoliti politične agitacije in propagandizma. Hkrati izražam svoje ogorčenje, ker sem se z vprašanjem o istem – namreč o politični agitaciji v oddaji Pogledi Slovenije – na vodilne v RTV Slovenija že naslovil 17. junija letos, vendar do dneva današnjega nisem prejel prav nikakršnega pojasnila. Če na oba poziva ne bom deležen prepričljivih odgovorov, bom, še zdaleč ne edini, prisiljen verjeti ne le v to, da javni servis ne deluje v interesu javnosti in da ne pozna svojih dolžnosti, temveč da je politična agitacija zanj nekaj, glede česar se ne splača vznemirjati.

Dr. Boris Vezjak

 

  • Share/Bookmark