Arhiv za Avgust, 2011

Supervizor med voajerizmom in paranojo

26.08.2011 ob 10:40

Goran Klemenčič se je zmotil, ko je predvidel sprva »voajeristično fazo« družbene recepcije Supervizorja alias Big Brotherja za vsako gospodinjstvo, ki mu bodo sledili menda zdravilni učinki normalnega sprevida njegove splošne koristnosti.

Vse to bi držalo, če ne bi živeli v državi paranoidnega sloga mišljenja, prav takšnih medijev in novega uspešnega makartizma, na katerega pristajajo tudi resni novinarji (da o tistih Janševih niti ne govorimo). Sklicevanje na voajerstvo je hudo podcenjevanje in Jože Mencinger v današnjih Pismih bralcev (spodaj) upravičeno opozarja, kam nas paranoja medijev vodi – v nenehni lov na čarovnice, stigmatizacije posameznikov in podjetij (sfera politike je tako zelo samoumevno satanizirana, da je škoda izgubljati besede) ter vedno nove tarče demonizacije, čeprav so tudi stare še dovolj dobre. Mediji, tudi resni, dobesedno živijo od novih iznajdb omrežij, hobotnic, skritih povezav in vedno intenzivnejše gotovosti »povezanosti vseh z vsemi«.

Gotovo ima Supervizor hvalevreden končni cilj in njegovo rojstvo je treba pozdraviti. Nobenega dvoma in v tem se z Mencingerjem ne strinjam. Ampak na drugi strani predpostavlja uporabnika, ki je menda izobražen in sploh racionalen državljan, kot tudi medije, ki so profesionalni in enako racionalni. Malo morgen. Tisto, pred čimer si KPK morda zatiska oči, je tak slovenski paranoidni slog mišljenja. Ali pa tudi ne zatiska, kajti majhen kavelj 22 je to: če smo iskreni, je uspeh dela KPK in odmevnost Supervizorja v neki, ne neznatni meri, odvisen tudi od natanko istega sloga mišljenja. Prej bodo to stanje v KPK spregledali in se temu prilagodili, bolj verodostojni bodo. Država ni postala zgolj ujetnica in plen posameznikov (state capture). Državo je ugrabila tudi paranoja.

  • Share/Bookmark

»In kaj naj bi novinarji storili?«

25.08.2011 ob 16:28

Novinar Mirko Lorenci se v Večeru (20.8. 2011) dotakne mojega zapisa o komunizmu medijev, v katerem sem med drugim novinarjem neposredno očital, da ne storijo dovolj proti političnim stigmatizacijam svojega dela. Med drugim Lorenci zapiše:

»In kaj naj bi novinarji storili ob Janševi in podobnih izjavah, ki jih mrgoli tako iz ust politikov kot njegovih vdanih novinarskih podpornikov? Zaletavanje z enakimi sredstvi, kot jih uporablja sam, v vodjo opozicije je popolnoma nesmiselno, ker se od njega vse odbija. Poleg tega pa bi bilo, vsaj zame, poniževalno, da bi se spustil na njegovo raven.«

Seveda nikjer nisem imel v mislih verbalnih obračunov. Novinarji lahko glede demonizacije samih sebe in medijev v celoti storijo marsikaj. In sploh si ne znam predstavljati, kdo jih bo branil, če se ne bodo sami. Če govorimo o Večeru, je tu majhen predlog. Novinar tega časopisa Bojan Bauman, sicer sindikalni zaupnik, je na javni televiziji pred nekaj tedni omenjal znane Večerove »bunkerje« cenzuriranih tekstov izpred nekaj let (zvečine 2007). Omenil je tudi novinarja, ki menda še vedno bdi nad tem bunkerjem (tu je fotka za vzorec).

To je bil čas, v katerem so, tako domnevamo, bunkerji nastali zaradi politične cenzure tistih, ki so si v mandatu 2004-2008 podrejali medije. Tudi Večer. Ko novinar Lorenci sprašuje, kaj bi lahko storili proti napadom na novinarje, se rešitev ponuja po sebi: naj javno objavijo vsebino teh bunkerjev, spregovorijo o političnih pritiskih (ali pa nepritiskih, če tako čutijo in mislijo) in naj javnosti omogočijo vpogled v to, ali obstaja kakšna korelacija med trenutnimi nenehnimi atakami na slovenske novinarje in nastankom teh bunkerjev. Nenazadnje imajo okoli tega do bralcev tudi dolžnost.

Odgovor na »In kaj naj bi novinarji storili?« obstaja. In mora obstajati. Zgoraj je le majhen predlog.

  • Share/Bookmark

So slovenski mediji res komunistični?

22.08.2011 ob 11:40

Crnkovičev komunizem medijev (odgovor na njegov zapis)

Marko Crnkovič v začetku svoje kolumne v sobotni prilogi (zanj očitno tudi) »partijskega trobila« popolnoma resno pove, da so slovenski mediji komunistični. S tem polemizira z mojim zapisom v Delu. V njem sem dokazoval, da (1) del slovenske politike neposredno napada medije, predvsem Delo, in jih med drugim deklarira za »komunistične«, (2) na ta način generira paranoidne vzorce mišljenja, ki so del splošne psihopolitike paranoje pri nas, in (3) nevarno napoveduje enako usodo teh medijev, kakršne so bili s strani iste politike deležni v mandatu 2004-2008.

Če ima Crnkovič prav, potem daje prav tudi tisti politiki, ki razglaša naše medije za komunistične. Moje dokazovanje, ki predpostavlja prav nasprotno, je torej odvečno jamranje. Za začetek navidez nepomembno opozorilo, da s svojo tezo misli smrtno resno. Sam imam menda premalo smisla za humor, kar bi dalo slutiti, da je njegova analiza bolj sproščena. Resnost njegove trditve evidentira med drugim že njegov začetni stavek: »Ampak ne boste verjeli: fenomen je tudi to, da so mediji res komunistični!« Zakaj na to opozarjam? Ker si ne bi želel, da se bo izvijal v prazno s sklicevanjem na duhovito provokacijo. In ker slutim, da bodo njegove označbe za novinarje, ko jim ljubkovalno pravi »komsomolci« (mlajši med njimi), »partijski sekretarji (starejši med njimi), aktivom novinarjev pa »partijske celice ZKS po državi«, deležne prav takšne (re)interpretacije. Češ: saj sem se zgolj zafrkaval!

Ko se torej strinjamo, da o komunizmu misli resno, sam pa enako resno (bog pomagaj!), da je to le prikladna demonizacija, lahko začnemo razpravo. Za Crnkovičevo tezo sem pod lupo z gromozansko povečavo iskal argumente. Našel nisem nobenega, namesto njih pa naletel na še eno zlizano tezo, s katero je oprtil prvo: po njegovem so pri nas nekateri novinarji in uredniki takšne ideološke in profesionalne sorte, da ne dopuščajo drugačnih mnenj in svarijo pred desničarstvom in njegovim totalitarizmom. No, prav omenjeni so zanj komsomolci, partijski sekretarji in partijske celice ZKS; mimogrede, natanko to so tudi za omenjene politike. Če prav razumem, je ta teza zanj bazična. Ker sem prepričan, da je za Delove (in druge) novinarje, urednike in aktive bistveno večji izziv kot zame (zapovrh jih še črnim, ker se na diskreditacije ne odzivajo dovolj dobro) in ker sem na takšne neproduktivne posplošitve že repliciral v prvem zapisu, ker nadalje ne vem niti, kakšno je Crnkovičevo mnenje o zmerjaških in diskreditacijskih medijih na desnici, se bom osredotočil le na njegove druge bolj otipljive trditve, ki večidel polemizirajo z mojimi.

Te pa so naslednje: (1) »komunist« in »komunističen« so običajni izrazi v pop sociologiji, so vsakdanji del slikovitega izražanja in niso nekaj nezaslišanega, medtem ko sam očitke o medijskem komunizmu menda jemljem na »dobesednem nivoju«,  (2) naši mediji so res komunistični, zato tak očitek najbolj moti tiste na levici in torej tudi mene osebno (kamor me je mimogrede uvrstil), (3) mediji pri nas bolj kot karkoli drugega (domnevno prav zaradi komunizma) potrebujejo resetiranje in temeljito rekonstrukcijo, (4) čeprav je komunizem naših medijev izpričan in resničen, pa je napaka, če s to oznako opletajo politiki, ker je to »nediplomatsko in se ne splača«.

Tu so le kratki odgovori.

Ad (1): evfemistična redukcija intendiranih zmerljivk na »slikovito izražanje« ne vzdrži resne presoje; je nenavaden način alibizacije diskreditacijskega diskurza. Govorimo nadalje o politični govorici in ne govorici forumov ali ulice: žal se slovenska stroka premalo zaveda, da njen tok teče iz politične arene na ulico in ne obratno. Ker sta komunizem in fašizem kvalificirana za enakovredno zlo, bi potem veljalo, da so tudi izrazi »fašist« in »fašističen« le del slikovite govorice – to pa je nekaj, kar tisti, ki reproducirajo izraze o komunizmu, nikoli ne bi sprejeli. Bi Crnkovič tudi zanje trdil, da so del benignega izražanja? Treba je le pobrskati po njegovih starih kolumnah in bomo takoj videli, da ne. Moj »dobesedni nivo« ne more biti drugačen, ker pač »dobesedno« citiram označevalce in nato razvijam hipotezo, da je stigma o komunizmu medijev nekaj, kar raste iz psihopolitike paranoje pred Sovražnikom. Bizarno je tudi, da benignost besed zagovarjamo le nekaj tednov po norveški tragediji in rezultatih nekega »lova na marksiste«. Bizarno je, da se o neškodljivosti (verbalnega) lova na komunistične novinarje pogovarjamo po izkušnji političnih prevzemov medijev v mandatu 2004-2008.

Ad (2): kot rečeno, nemogoče je spodbijati trditev o komunizmu slovenskih medijev, če Crnkovič ni podal nobenega argumenta zanjo. Da je ta teza potrjena že s tem, ker takšna oznaka menda moti levico oziroma mene, je deplasirani »ad hominem«. Zakaj bi nekdo, ki se zavzema za prepoved ubijanja živali, imel kaj manj prav, če je vegetarijanec? Zakaj bi tisti, ki se zavzema za pacifizem, imel kaj manj prav, če nikoli ni služil vojske? Recimo, da je nekdo levičar. Zakaj bi to kakorkoli koreliralo in pojasnjevalo resničnost ali neresničnost njegovih stališč? Včasih nam pojasni kvečjemu motivacijo za njegovo zanimanje glede tega, kaj z mediji počne desnica. Toda prav ničesar nam ne pove o trdnosti in veljavnosti njegovih trditev. To je približno tako, kot če bi nekdo menil, da se Crnkovič pričakovano postavlja v bran desnici in legitimira njeno zmerjanje, ker ne mara levičarjev in levičarskih novinarjev. S tem je pojasnil njegovo morebitno motivacijo, argumentaciji »ad rem« pa se je na veliko izognil. Na tej ravni se ne da razpravljati.

Ad (3): da mediji pri nas potrebujejo resetiranje in rekonstrukcijo, je znova huda in enako nepojasnjena aklamacija. Predlagam, da jo Crnkovič kdaj bolje razvije in navede razloge. Če je glavni argument zanjo omenjeni komunizem medijev, ki po sebi (zaenkrat) ni dokazan, potem je ciklično obarvan: nedokazani sklep se dokazuje z nedokazano premiso, ki se dokazuje z nedokazanim sklepom.

Ad (4): da imamo pri nas komunizem medijev, s čimer politiki nediplomatsko opletajo, »kar se jim ne splača«, je najbolj zanimiva in tudi večkrat variirana Crnkovičeva trditev. Napol artikulirani silogizem, ki ga ponuja kot rešitev, je nič manj kot tak: (a) slovenski mediji so res komunistični, (b) politične zmerljivke na račun tega dejstva pa se ne splačajo, torej (c) politiki naj raje glede tega dejstva molčijo.

Temu obskurnemu predlogu bi sam rekel »Crnkovičeva teza o beneficiarnosti molka«: čeprav je torej res, da so naši mediji komunistični, je neumno in nekoristno to povedati na glas. Politiki desnice so skratka pozvani k molku glede strašne resnice naših medijev, saj bodo sicer dobili po puklu – zgražanje nad komsomolci in partijskimi celicami ZKS naj raje prepustijo Crnkoviču. Če se mu to le splača, saj pravi: »Če ne najdemo natančnejšega ali duhovitejšega izraza, lahko vse to dobrohotno imenujemo komunizem… Zmerjati medije s komunajzarji se mi zato ne zdi nič škandaloznega, je pa na vsak način neproduktivno.«

No, Crnkovič gre glede beneficiarnosti molka še korak naprej, saj se prikloni Dimitriju Ruplu in njegovemu pozivu, da bi »mediji morali razmisliti, ali se jim splača v riniti v konflikt s politiki, ki so na volitvah prepričljivo zmagali«. Temu bi sam rekel »Ruplova teza o beneficiarnosti molka«. Kolumnist Dela o njem zapiše: »Cenim, da si je kaj takega sploh upal izreči. Malo manj pa cenim, da mu ni prišlo na misel, da se tudi politikom ne splača – milo rečeno – prepirati z mediji.« Kot vidimo, sta tu razviti kar dve tezi o beneficiarnosti molka  - ena velja za politike, druga za medije. Crnkovič očitno podpira obe.

Ker lahko običajno cenimo le to, s čimer se strinjamo in jemljemo za resnično, si namreč težko predstavljam, da bi Ruplovo domislico zavračal. (Kaj bi na njej cenil drugega kot njeno resničnost? Zgolj »pogum«? Ampak ta korelira z resničnostjo!) Njegova zamera je zgolj, da je stvar povedal na glas, namesto molčal. In zdaj k bistvenemu: ker je za nami že ena izkušnja zavojevanja domnevno komunističnih medijev v mandatu 2004-2008 (Delov kolumnist jo je iz nekega razloga očitno preskočil), katere protagonisti so natankoma isti ljudje kot avtorji teze o komunizmu medijev, je seveda povsem na mestu začudenje, ali so čebljanja o komunizmu res tako nedolžna, kot jih Crnkovič skuša prikazati. In to v paketu s prikimavanjem, ko se zdi, da se mu medijsko podrejanje zmagovalcem na volitvah zdi samoumevno! Po moje bi najbolje storil, ko bi razumevanje preveril pri svojih kolegih na Delu, ki so takrat iz časopisa zbežali ali bili suspendirani, ter drugih medijih. Upam, da nimajo spomina zlate ribice.

Marsikomu se bo zgornji odgovor zdel preveč detajlirana in suhoparna analitika. Po svoje se strinjam, lahko bi zgolj naštel nebistroumne nesmisle: (1) Kako lahko nekdo resno trdi, da imamo komunistične medije, hkrati pa razglasi označevalce o komunizmu le za »slikovito« izražanje? (2) Kako lahko trdi, da naj tega, da imamo komunistične medije, politiki raje ne opažajo na glas? (2) Je glede resnice sploh moralno molčati, in ali od politikov ne pričakujemo čim več morale? (3) Kako naj izpeljemo zaželeno resetiranje (komunističnih) medijev, če »resnice« njihove problematičnosti ne bomo eksplicitno razgalili? (4) Smemo označevalce o komunizmu medijev imeti za benigno popsociološko nakladanje in ne vojno napoved, če prihajajo iz ust včerajšnjih zavojevalcev in jutrišnjih novih političnih vladarjev? (5) Zakaj politiki medijev ne bi smeli zmerjati z nečim, kar je resnično, Crnkovič in drugi pa to smejo? (6) Zakaj bi zmerjanje komunističnih medijev s strani kogarkoli sploh štelo za zmerjanje, če pa so res komunistični?

Hkrati njegov razmislek spravlja v nejevero, ko vse elemente seštejemo: kako prepričljiva je verjetnost, da naši komunistični mediji, kar je zanj seveda žalostno stanje, res potrebujejo rekonstrukcijo, ki pa je ne bo izpeljala k več taktnosti pozvana desnica, če imamo recentno izkušnjo istih akterjev in pred vrati njihovo volilno zmago? Za kakšno rekonstrukcijo se torej zavzema on?

Na koncu želim Crnkoviču le izreči priznanje. Namreč za pogumnost v pisanju (če se temu lahko tako reče). Malokateri kolumnist bo namreč (tudi) za medij, ki mu daje kruh, hrabro dokazoval, da je partijsko trobilo. In da mi ne bo več odrekal smisla za humor v razpravi o tem: mar to ne dokazuje intrinzične demokratične širine komunizma in neskončne prijaznosti komunajzarskih urednikov? Ker je malikovanje tovariške kritike še ena komunistična vrlina, vedno ustrezno nagrajena, je tu še majhna spodbuda:  kateri partijski sekretar mu odreja sicer vedno preskope honorarje in zakaj jih vendar ne poviša?

Boris Vezjak

Napotila

Moj izvorni članek:

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/komunizem-slovenskih-medijev.html

Crnkovičeva kolumna, na katero odgovarjam:

http://www.delo.si/clanek/168898

  • Share/Bookmark

Štiri rešitve

12.08.2011 ob 17:37

Pravijo, da ni rešitev. Terapija za to vlado in levico še nikoli ni bila enostavnejša.

Rešitev za državo: vodstvo mora odstopiti.

Rešitev za SD: vodstvo mora odstopiti.

Rešitev za LDS: vodstvo mora odstopiti.

Rešitev za Zares: vodstvo mora odstopiti.

  • Share/Bookmark

»Nikoli več s Pahorjem!«

11.08.2011 ob 11:20

Neverjetna so pota novinarskih poenostavljanj, vedno večji sta njihov obseg in globina. In pri časniku Finance so njihov svetilnik. Da bi le vse dobro in atraktivno zvenelo, da bi le dvigovali naklado in iskali pozornost bralstva. Resnica in novinarski standardi jih, kot kaže, figo brigajo.

Danes je novinar Financ takole interpretiral in povzdignil zadnje Janševo nenehno tvitersko lovljenje medijske pozornosti:

Janša se zaklinja: Nikoli več s Pahorjem!

 

Takoj ugotovimo, da se Janša ni prav nič zaklinjal. Še zlasti pa se ni zaklinjal »nikoli več s Pahorjem«. V odgovoru Financam je zatvital:

Čim prej predčasne volitve! Po njih dogovor BP-JJ Ponudili junija, bili arogantno zavrnjeni. Sedaj je vlak odpeljal. 50+

Kar je povedal, je zgolj to, da je vlak za bratsko vlado SDS-SD trenutno odpeljal, ker je bil s tem predlogom že zavrnjen. In da računa na drug scenarij. Če odmislimo enako odvečno emfatičnost pridevnika »zaklinjati«, trditev torej faktično ni vzdržna, ker ni točna. Je izmišljena, a vendar postavljena v naslov. Ergo:  Janša nikjer ne trdi, da politično nikoli več ne bo sodeloval s Pahorjem v novi vladi in nobenega opravičila ni, da časopis to trdi.

  • Share/Bookmark

Kdo bi res moral odstopiti

9.08.2011 ob 14:24

Berem naslov v Financah:

Ali bo premier sprejel odstop Kresalove?

Napačno vprašanje, naslovljeno na napačnega naslovnika: odstopiti bi moral sam premier in celotna vlada. Naj si pogleda rejtinge in se vpraša, kako naj vlada državljanom, ki ga ne podpirajo.

Ta vlada je padla na izpitu predvsem zaradi neznanja o politični psihologiji, taktikah manipulacij in propagandizma. Žal je tudi to del politične obrti. Pohrustal jih je desničarski populistični stampedo. Zdaj pada na izpitu še zato, ker ne posluša mnenja državljanov in ustvarja lažno samopodobo v zrcalcu, ki kar noče povedati, kdo je najlepši v deželi tej. Resno se sprašujem, če takšna drža ni stvar osebnega političnega narcisizma.

  • Share/Bookmark

V naši medijski džungli ni kanibalov. Prejšnji teden smo pojedli zadnjega

9.08.2011 ob 12:37

Manipulativnost MMC RTV Slovenija res nima meja: v svojem povzetku stališča ZNP, kjer so se pričakovano postavili v bran novinarjem in novinarkam na MMC, so za naslov izbrali insinuacijski poudarek ZNP:

ZNP: Pričakujemo, da bo društvo novinarjev pripravilo peticijo proti vladajoči opciji

Kdor je prebral nesolidarnostno prokanibalistično izjavo ZNP, ne bo rabil ugibati, v čem je težava: ZNP na podlagi naštetih opisov insinuira, da obstajajo pritiski te vlade na medije, za katere terja nič manj kot novo peticijo. Takšno verjetno, ki jo je vse od leta 2007 ista novinarska klika tako vneto pljuvala. Odgovor bi moral biti preprost: naredite svojo peticijo 571, dragi novinarji ZNP! Česa se bojite?

Izrazi, ki jih je objavil DNS in jih zdaj v ZNP kulpabilizirajo (»orkestrirana politizacija”,“preobrazba medijske krajine”, ”plenilsko uničenje medijev”, ”anomalije v novinarstvu”, ”raščanizacija novinarstva”, ”politični pritiski na medije”, ”pritiski na delo sedme sile na Slovenskem”, ”politična diskvalifikacija novinarjev”, “brutalni primeri v medijih”, “država kot nema opazovalka pohoda političnih in kapitalskih gospodarjev”) v ničemer ne bremenijo vladajoče opcije. Pač pa bremenijo prav iste novinarske kroge okoli ZNP, v Reporterju, Demokraciji, RTV Slovenija in drugih medijih, ki težko skrivajo svojo politično projanševsko orkestriranost in povečane ambicije ob povečanem vplivu in moči stranke SDS. Njihov cinizem (in cinizem MMC, ki taisti cinizem poudari) je zgolj slepilni manever kazanja na napačno tarčo. Prava težava tiči v njihovi neprofesionalnosti.

Povsem simptomalen za takšno diagnozo je vnovič kar tale stavek:

V ZNP-ju zavračajo navedbe iz izjave društva novinarjev o ‘novinarski solidarnosti in kanibalizmu’, v katerem društvo etiketira vse tiste, “ki so so pokazali na nesprejemljivo neetično in politično motivirano izjavo Gordane Sredojević”.

Skratka, v ZNP-ju so že vnaprej predpostavili politično motivacije novinarke Obrazov in celo njeno neetičnost, kar lahko pomeni le, da je tudi spraševanje MMC izhajalo iz te predpostavke. Torej iz želje, da se Janeza Janšo obrani pred očitkom o vplivu na revijo Obrazi z dokazili, da so domnevno na to revijo vplivali tudi drugi politiki. Kdo torej zares ravna politično motivirano: novinar (ali združenje), ki predpostavi, da je drugi novinar politično motiviran, ali novinarka, ki je zaradi vnaprej prepostavljene teze o politični motiviranosti deležna vprašanj, ki gredo v smeri relativiziranja Janševega pritiska? Zakaj pa novinarjev MMC, ZNP in podobnih ne zanima, na kakšne načine se je zgodil politični pritisk Janeza Janše? Kdaj in kako ga je izsilil? In ja: naj se končno razgali vse, vsi pritiski! V tem se lahko močno strinjamo. A ne na način, da novinarje ne zanimajo pritiske Janše, ampak »tisti drugi«. Vse po starem, natančno predvideno.

Evidentno novinarji ZNP in MMC ne morejo iz svoje kože političnih vojščakov. Zgodba o tem, kaj se dogaja z Delo Revije ali celo kakšna gesta solidarnosti, bistvena poanta zapisa DNS, pa je zanje itak španska vas. Mediji so zgolj krvavo bojišče, na katerem se bojujejo proti svojim novinarskih kolegom. So vojščaki na šahovnici svojih političnih in lastniških mecenov, ponižni in slepo zaverovani v svoj prav. Paradoksalno je poziv DNS proti kanibalizaciji na površje nemudoma pripeljal do glasnega vpitja kanibalov s krvavimi usti, ki, prosto po Žižku, na glas neprepričljivo vpijejo: »V naši medijski džungli ni kanibalov. Prejšnji teden smo pojedli zadnjega!«

  • Share/Bookmark

DNS odgovarja MMC RTV: izvajate orkestrirano politizacijo primera brez osnovnih elementov solidarnosti

8.08.2011 ob 13:00

DNS je le odgovorilo. In to kako! Mislim, da gre za eno najbolj neposrednih in brezkompromisnih stališč glede primera Raščan, politizacije MMC RTV in trenutnega stanja slovenskega novinarstva v celoti. Udarnemu in čustvenemu odzivu ni mogoče očitati niti trohice zaletavosti ali neargumentiranosti, vse je na mestu, z maksimalno mero iskrene zaskrbljenosti. Lep dokaz, da odločna beseda nujno ne vsebuje primesi nepremišljenosti. Res me zanima, kakšne bodo medijske prezentacije sporočila.

Med prvimi, če ne prvi, so o pismu DNS poročali na MMC. Tisti, ki so bili neposredno tudi napadeni. Takole beremo v pismu:

In medtem ko desetinam novinarjev grozi, da bodo zaradi tajkunskega lomastenja Mateja Raščana pristali na cesti, se v nekaterih slovenskih medijih, najbolj očitno na multimedijskem portalu javne radiotelevizije, ki bi sicer morala diktirati najvišje standarde profesionalizma in politične nepristranskosti, odvija orkestrirana politizacija primera brez osnovnih elementov solidarnosti. Prepir o tem, kateri politik je bil večkrat na naslovnicah edicij Dela Revij je pri tej zgodbi popolnoma nerazumljiv.

Seveda si zgornjega pasusa v MMC niso upali objaviti. Njihov povzetek, torej poročilo o pismu DNS, ki mu verjetno sledi še kakšno pismo urednika Urbanije, je strukturiran obrambno. Poglejmo nekaj značilnosti.

Prvič, v naslovu, ki je najbolj zanimiv za manipulacije, so izpostavili le en vidik pisma DNS. Namreč tisti, ki obravnava pisanje MMC. V resnici je ta del količinsko, kaj šele vsebinsko, med manj pomembnimi, ker pismo pretežno govori o stanju novinarstva in težki situaciji na Delo Revije, predvsem pa poziva k solidarnosti.

Drugič, pomemben je poudarek v naslovu, ki se glasi: »MMC sprašuje. DNS se odziva: novinarska solidarnost ali kanibalizem?« Se pravi, avtor naslova je poskušal defenzivno zreducirati dejanje MMC-ja na rutinsko opravilo spraševanja. Indicirani smisel naslova je zato: »Kaj nas napadate, saj smo vendar samo nedolžno spraševali!«

 

Tretjič, ker ne morejo iz svoje kože, ker niso razumeli sporočila v pismu DNS, so pod sliko urednice Obrazov znova manipulativno dodali tekst:

Urednica Obrazov Gordana Sredojević-Goga je v četrtek na novinarski konferenci med drugim omenila politične pritiske v povezavi z objavo fotografije Janeza Janše na naslovnici njene revije. Na vprašanja, ali so bili pritiski tudi pri objavi drugih politikov, pa ni konkretno odgovorila.

Kot da ne bi prebrali stavka v pozivu DNS, ki jih pred tem neposredno svari:

Prepir o tem, kateri politik je bil večkrat na naslovnicah edicij Dela Revij je pri tej zgodbi popolnoma nerazumljiv.

Seveda ne gre le za prepir. Šlo je za obrambno dejanje zaščite lika in dela MMC-ju ljubega politika. DNS je v vsakem primeru treba čestitati za odločno potezo. Avgijev hlev slovenskih medijev bo mogoče očistiti le, če bomo resnici pogledali v obraz, če bomo sproti pozivali k spoštovanju novinarskih načel in opozarjali na profesionalne zdrse ali, kar je še huje, manipulacije. Z lahkoto lahko predvidevamo, da se bo zdaj po DNS vsulo diskvalifikacij iz medijev, ki jim to ne ustreza. Novih političnih etiketizacij, ki bodo le znova dokazovale, kako spolizitirane novinarje imamo. Takšne, ki so pripravljeni tolči po svojih kolegih, izvajati, kot pravijo v DNS, kanibalizacijo. Ampak to je visoka in zoprna cena, ki jo je pač treba plačati.

  • Share/Bookmark

74 odstotkov zarote

8.08.2011 ob 11:32

Delo danes o tem, koliko procentov šteje slovenska ljubezen do teorij zarot:

  • Share/Bookmark

O pravem projektu novinarjev

8.08.2011 ob 11:30

Gorazd Suhadolnik na SIOLu:

“Zgodba” o političnih pritiskih v trač revijah razgalja še več: da niso brezupno kontaminirani le komercialni, ampak (še bolj) resni, državni mediji. Frontalni napad spletne strani TV Slovenija na skesano urednico Dela Revij dokazuje, da politično “neuvrščenih” medijev že dolgo ni več in da je delitev na resne in komercialne medije anahronizem. Namesto da bi se vsaj kdo ukvarjal z raziskovanjem ozadja Raščanovega prevzema Dela Revij (političnim, medijsko-trgovskim; koliko je bilo podjetje finančno izčrpano že ob njegovem nakupu), se kampanjsko zmerjajo z janšisti in kučanovci. Brez iluzij: anamneza resnih medijev kaže, da je stopnja njihove novinarske/uredniške politične prostitucije še hujša. Vzvišeni nad banalnostmi, ki naj bi bile v domeni trač medijev, so že zdavnaj prevzeli vse njihove metode dela in mehanizme delovanja, od površnosti in servilnosti do oportunistične neverodostojnosti.

Eden zelo redkih, ki je izpostavil isto, na kar v svojih zadnjih zapisih o MMC RTVS opozarjam sam. Kot kaže, zaman. Vključno s poanto glede Raščana, ki se mi zdi ključna – raziščite ozadja Raščanovega prevzema Dela Revije. Ali projekt nastajanja tednika Reporter v režiji istega Raščana. Ali, kot sem zapisal novembra 2010 v Večeru ob razkriti Raščanovi nakani, da si prilasti Večer:

»Razplet dogodkov potrjuje mojo staro tezo: za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki.«

Pa ja ne, da je zgodba o brezplačnikih, pojavu, ki skriva umazano ultimativno resnico slovenskega žurnalizma v sebi, že mrtva?

  • Share/Bookmark

Najprej na Triglav, potem domov k Urški

7.08.2011 ob 11:27

No, še moj tretji zapis na isto temo in tezo v zadnjih 24 urah, gradivo je spontano prihajalo kar samo, nazadnje včeraj. Nekdo ni le obilno privilegiran na MMC RTV Slovenija v običajnih rubrikah, zdaj so ga začeli intenzivno objavljati še v rubriki »Zabava – Družabna kronika«. Včeraj se »persona grata« tam pojavi v foto zgodbi s pohoda SDS na vrh Triglava:

Slikanice z naslovom »Janez in Urška« nosijo naslove:

»Janša najprej na Triglav, nato pa domov k Urški«

»Janez in Urška uživata zadnje romantične dni pred porodom«

»Ljubezen Urške in Janeza bo kronal otrok«

»Janez Janša se iz mesta seli na podeželje«

 (no, zadnja vest ni iz rubrike »Družabna kronika«)

To je že tretji fotopomnoženi zapis v isti Družabni kroniki o srečni ljubezni Janeza in Urške v zadnjem času (1, 2, 3).  Da v tej rubriki poročajo tudi o drugih predsednikih strank? Bejžte no! Omenimo, da je zadnji zapis po datumu in uri tudi prvi v zadnjem letu dni v rubriki, v katerem se izrecno omenja kakšna politična stranka. Torej SDS. Pač naključje. V vseh drugih se nikoli ni omenjala nobena. In še: zadnji trije prispevki o Janezu Janši so edini, posvečeni družinskemu življenju kakšnega aktualnega slovenskega politika. Spet v zadnjem letu dni v tej rubriki. Dalje v arhivu nisem brskal. Romantične ali neromantične utrinke iz družinskega življenja nekega drugega aktualnega politika boste zaman iskali. Vse je javno dostopno za pregled in statistično oceno.  In še: v rubriki Družabna kronika boste za zadnje leto komaj našli omembo kakega drugega politika, še zlasti ne predsednika stranke, sploh pa ne opremljenega s tako ceneno sladkobnimi naslovi in opisi. O diskurzivnih značilnostih enega izmed zgornjih zapisov, tistega o slovenskem Davidu Beckhamu, sem že podrobneje spregovoril.

Smiselno vprašanje: ali Janša za svojo promocijo sploh še potrebuje Facebook?

  • Share/Bookmark

Jurančičevo zastraševanje novinarke, ki ga ni bilo

6.08.2011 ob 23:49

Medtem ko sam čakam na odgovor DNS o politični pristranosti MMC RTV Slovenija, je konkreten odgovor Realnega (beri: nova evidenca) prispel še isti dan. Postrojena falanga MMC-Reporter-ZNP, ki diha kot en mož (ve se, kateri), je še isti dan združila moči in nakazala, kako deluje sistemsko usklajena politična igra novinarskih aktivistov – napadla je ne le urednico Obrazov, temveč z za lase privlečenimi argumenti obtožila predsednika novinarskih sindikatov Iztoka Jurančiča nič manj kot zastraševanja novinarke MMC RTV Slovenija, za nameček pa še zastraševanja odgovornega urednika Urbanije:

In kaj je Jurančič sploh storil? Urednici Obrazov je odgovoril:

»Hvala Gordana, menim, da je vaš odgovor korekten in dovolj izčrpen. Prosim, da me obvestite, v kolikor bi vas novinarka ali kdorkoli izpostavljal nadaljnjemu nadlegovanju, formalnim ali neformalnim oblikam pritiska. V primeru, da boste potrebovali pravno pomoč, se nemudoma obrnite na novinarski sindikat.«

Po moji vednosti je to vsa inkriminirajoča evidenca. V državi, kjer takšen odziv šteje za zastraševanje novinarke MMC RTV Slovenija in njenega urednika (ki ga, kolikor vem, nihče ni omenjal), celo za vtikanje v nastajajoči prispevek in grožnjo, kot so zapisali, lahko govorimo le o popolni, ampak res popolni konceptualni zblojenosti in ihti novinarskega lova na čarovnice, očitni posledici močnih apetitov spolitiziranih novinarjev (MMC, ZNP, Reporterja in tako dalje), ki v svoji vnemi obraniti neko politično pozicijo ali lik politika ne iščejo nobenih sredstev in ne priznavajo nobenih novinarskih standardov.

Koga naj bi Jurančič zastraševal ali to vsaj poskušal? Ter s čim? Njegov odgovor ni drugega kot pravni nasvet novinarki, iz katerega lahko razberemo, da je urednica Obrazov po njegovem deležna nadlegovanja in pritiskov. Njena prosta volja je, ali bo odgovarjala na takšna ali drugačna vprašanja svojih kolegic, še posebej takrat, ko ji je jasno, kakšni perfidni nameni se za njimi skrivajo. In Jurančičeva prosta volja je, da ji daje nasvete, za kakršne meni, da so zanjo koristni. Teza ZNP o Jurančičevem zastraševanju ni le izvita iz trte, je namenska in njen posreden cilj je kompromitirati urednico Obrazov (ali kar vse urednice v Delo Revije) ter verjetno braniti svoje politične botre.

Koliko dokazov še potrebujemo o tem, če ta sfabriciran eksces kot zadnji v vrsti še ni dovolj, da bomo priznali spolitiziranost MMC RTV Slovenija in glede tega tudi kaj ukrenili? (Ja, poziv k ukrepanju je seveda spet zastraševanje, kajne?) Presenečen bom, če se k besedi ne bo priglasil DNS in podal svojega pogleda na napad na Jurančiča.

  • Share/Bookmark

Javno pismo DNS glede pristranosti MMC RTV Slovenija v zadevi »Delo Revije«

6.08.2011 ob 07:56

Spoštovani člani upravnega odbora DNS!

Včeraj sem pisal o tem, kako pristransko se obnaša MMC RTV Slovenija v zadevi »Delo Revije«. Vnovič ni bilo treba čakati dolgo, danes navsezgodaj je že prispela nova potrditev istega: javni zavod želi na vsak način zaščititi integriteto Janeza Janše in relativizirati njegove (domnevne) pritiske na revijo Obrazi. Kako so to storili danes, je razvidno spodaj:

Kakšna je v resnici uredniška politika urednic Dela Revij?

Majhen medijski prostor – zvezde so lahko tudi politiki

6. avgust 2011 ob 06:00
Ljubljana – MMC RTV SLO

Na naslovnicah revije Obrazi smo lahko videli številne obraze politikov, med njimi sta s celostranskima fotografijama najbolj izstopala politika Katarina Kresal in Borut Pahor. Toda od četrtka je težava Janez Janša.

V javnosti se je po četrtkovi novinarski konferenci urednic izdaj Dela Revij ustvaril vtis, da je lastnik na pobudo politike izsilil stransko fotografijo Janeza Janše na naslovnici Obrazov leta 2008.

V zraku pa je ostalo vprašanje, kdo je izsilil fotografije Katarine Kresal, Zorana Thalerja, Boruta Pahorja …

 

Drži, od četrtka je težava Janez Janša in novinarji MMC jo poskušajo reševati. V tu načeti zgodbi me v tem trenutku ne zanima, kakšna točno je resnica političnih pritiskov. Hvaležen sem novinarjem MMC, da jih bo razkril vse po vrsti, če bo le z argumenti. Naj kar vrta. Zanima me, kakšna je resnica poročil o tem. Npr. kako točno je MMC RTV Slovenija poročala o nevzdržnih razmerah na Delo Revije? Zanima me, zakaj na tem portalu v ospredju rinejo le eno temo, ki ima en samcat motiv – reševanje očitkov, ki letijo nad Janšo? Kaj nam takšna izbira pove o novinarski profesionalnosti, kaj nam pove o novinarski solidarnosti? Še bolj pa: kaj naj pove o delovanju MMC RTV Slovenija, ki enakovrstno zavzetost v obrambi lika in dela Janeza Janše demonstrira iz dneva v dan?

Ker teh vprašanj nočem naslavljati v prazno, jih naslavljam na prave naslovnike, na Društvo novinarjev Slovenije. Sprašujem jih:

(1) Ali je v pisanju in poročanju MMC RTV Slovenija zaznalo politično pristranost v izbiri poudarkov in tem?

(2) Kako ocenjuje dosedanje poročanje MMC RTV Slovenija v zadevi »Delo Revije«?

(3) Kako ocenjuje medijski pogrom proti urednicam in novinarjem »Delo Revij«?

(4) Kako bi v DNS  komentirali spoznanje, da so dosedanji zapisi MMC RTV Slovenija vsebinsko minimalno pokrili izjave novinark in novinarjev Delo Revije?

(5) Kako ocenjuje dejstvo, da MMC RTV Slovenija sploh ni omenila aktivnosti DNS glede tega, npr. namenila ni niti besedice o pismu DNS, naslovljenem na NKBM, ki ga sam jemljem za najbolj konkretno dejanje v danem primeru? Še huje, DNS jim v zadnjih dveh mesecih skupaj ni uspelo niti omeniti, kaj šele objaviti njegovo mnenje!

P.S. Zavedam se svoje nepomembnosti in tudi tega, do so to primarno vprašanja za vodstvo RTV SLO, na katerega se zadnje čase zaman naslavljam, vendarle pa hvala za odgovore, kajti prepričan sem, da so ti skrajno pomembni za novinarstvo avtonomijo danega trenutka.

Boris Vezjak

6. 8. 2011

  • Share/Bookmark

Dragica Korade o gospodarskem čudežnem dečku Raščanu

5.08.2011 ob 23:51

Prava mešanica analitične zdravorazumskosti, jedke kritičnosti, cinične resigniranosti in svete jeze. Najboljši komentar o fenomenu Raščan doslej, seveda po mojem skromnem mnenju:

Večer, sobota, 6.8.2011, stran 1, SOBOTNA PRILOGA , avtor: Dragica Korade

Šesti dan/Dragica Korade, novinarka Večera
Slovenski gospodarski čudež

Po seriji tajkunskih zgodb, zaradi katerih se dviguje pritisk običajnemu moškemu in ženski, ki morata živeti od svojega dela, smo v tem tednu dobili “najslabšega od vseh tajkunov”. To priznanje si je zaslužil Matej Raščan, tisti lastnik in direktor Dela Revij, ki je prosto po dr. Vladu Miheljaku “nastal iz nič: brez referenc, brez znanja, brez denarja”. Ker je nastal iz nič, je z lahkoto povrnil v nič vse tisto, kar je leta in leta raslo na slovenskem revijalnem polju. Naša žena, ki praznuje 70-letnico, do zadnjega ni vedela, ali bo obtičala v tiskarni, ki ji Raščan dolguje dva milijona evrov. Ker tiskarji niso tako neumni kot novinarji in novinarke, ki delajo zastonj, je po 40 letih izhajanja obvisela na nitki celo usoda “vaše prijateljice Jane”. Kar je revije pahnilo v propad, ni nevidna roka trga, ampak vidna roka hohštaplerja, ki je kljub potopu dveh podjetij, Rašice in Dela Revij, prejšnji teden že ustanovil novo.
         Raščan si uvrstitve med najslabše tajkunske vrste ni zaslužil samo zaradi vodenja uspešne firme, ki jo je po dveh letih spravil na kant. To zna vsak. Le čudežni deček pa lahko kupi tako firmo brez denarja. Raščan, ki za Delo Revije ni dal niti centa iz svojega žepa, je najboljši dokaz, da celo v kapitalističnem raju pod Triglavom denar ni vse. Ker pa to ni omajalo naše vere v moč denarja, je ta teden na površje javnosti priplavalo vprašanje, kako lahko v kapitalizmu brez denarja kupiš podjetje takega formata.
         Vprašanje ni novo. Spomladi, ko je država v skladu z zakonom in gospodarskim redom, ki omogoča uničevanje produktivnih množic prebivalstva, hotela čudežnemu dečku izročiti še Večer, smo z njim gnjavili vse pristojne. To, da Raščan, ki se je skril za murskoboški 3Lan, že takrat ni plačeval svojih zaposlenih, ni bil dokaz, da je s to kupčijo nekaj narobe. Na sodišču tak argument ne pomeni nič, so nas poučevali pravniki. In ker argumenti ne pomenijo nič, danes lahko Raščan in njegovi tožijo kulturno ministrstvo, ker je to kupčijo preprečilo. Po zakonih te države bi čudežni deček, ki je v dveh letih ugonobil eno medijsko hišo, moral letos dobiti še drugo. Kar daje tem zakonom in tej kupčiji politično težo, je izjava mariborskega župana, po kateri je treba “vsakega lastnika spoštovati”. Ko je to rekel, ni več presenečalo, da ga bolj kot sumljivo poreklo lastnika vznemirjajo naše pritožbe čez lastnika. Kdor je to srhljivo zgodbo, ki se še piše, vsaj približno spremljal, ni mogel mimo spoznanja o parazitski naravi naših elit. Njih ne zanima družbeni razvoj. Jih tudi ne more: paraziti ne razvijajo nič dobrega, oni samo uničujejo.
         Vmes je prišel tudi odgovor na vprašanje, kako lahko kupiš podjetje brez denarja. Preprosto je: greš na NKBM. NKBM, ki zgrešene naložbe v parazitsko življenje naših čudežnih dečkov rešuje z davkoplačevalskim denarjem, se rada ukvarja ne samo s prodajanjem, ampak tudi z urejanjem medijev. Že pred desetletjem je njen šef razložil, da “ni naloga novinarstva, da raziskuje korupcijo na banki”. Bančni uslužbenec, ki je v tistem času postal direktor Večera, je sicer priznal, da nima pojma o novinarstvu, da pa pozna formulo uspeha: “kri, solze in sperma”. Naslednji šef NKBM je poskrbel, da je njegov sin predal Večer Šrotovemu imperiju. Zdajšnji šef banke rešuje z razprodajo Dela Revij milijone, ki jih je dal Raščanu. Tisti, ki se na bančne kredite spoznajo, pravijo, da človek, ki je “nastal iz nič”, takega kredita ni mogel dobiti po nobenih znanih bančnih kriterijih. Ni ga mogel dobiti niti na tisto, na kar ga je dobila Simona Dimic: na ime. Na kaj ga je torej dobil? To, da ti pade taka firma v naročje, je res čudež. Slovenski gospodarski čudež.

  • Share/Bookmark

Delo Revije: novinarska prevzetnost in pristranost

5.08.2011 ob 10:49

Ko gre za izjavo ali dogodek, v katerem je napaden Janša ali ogroženo njegovo dobro ime, z lahkoto in z veliko natančnostjo predvidevam naslove (in vsebine) na MMC RTV Slovenija. Včeraj je bila udarna zgodba tista o političnih pritiskih Janše na revijo Obrazi. In kaj je na MMC ostalo kot naslov z množično obiskane tiskovne konference, kjer so urednice edicij Delo Revij razkrivale svojo stisko, v katero jih je pahnil lastnik in direktor Matej Raščan? Tole:

SDS: Bo Janševa vlada kriva za padec naklade Obrazov?

Povedano preprosteje, novinarji MMC RTV Slovenija so nam postregli z Janševim arhaičnim cinizmom, ki ga je mimogrede odvrgel na svoji novi uspešni propagandni igrački – twitterju. Naredili so mu reklamo. Da bi poiskali njegov resnejši odgovor, to pa ne. V resnici Janša včeraj pritiskov sploh ni zanikal, kot v podobnih situacijah že nekajkrat poprej. Modro in pametno, tega mu niti ni treba, ker medijska propaganda stori svoje.

Ne vem, zakaj se slovenski novinarji in javnost sploh še slepijo: javni zavod RTV Slovenija sta si interesno razdelila Pahor in Janša. Seveda v času Pahorjevega mandata. Dokazi so otipljivi in včasih gredo dobesedno nesolidarnostno proti novinarjem samim. V čigavih rokah je bil zavod v mandatu 2004-2008, menda ni treba ugibati. Imenovati pravovernega poslanca in strokovnjaka, ki je spisal zakon o RTV Slovenija in potem dobil kar dva referenduma, leta 2005 in 2010, pa bi bilo že ponižujoče.

Ker še vedno čakam na odgovore na svoja dva javna protesta zaradi politične pristranosti in agitacije na RTV Slovenija (1 in 2), se mi novi in novi indici o istem zdijo že tragikomični. Da o stopnjah ignorance RTV hiše niti ne govorim (in drugih novinarjev tudi – nikomur se ta dva protesta nista zdela zanimiva za obveščanje). Sicer pa prav danes doživljamo lepo panoramsko sliko slovenske medijske krajine: preštejte obrambne naslove in zapise v prid Janši in tiste, ki problematizirajo Mateja Raščana. In videli boste, kdo je kdo. Vtis, da Delo Revije morajo zasluženo propasti, pretežno zmaguje. Kaj je bolj tragično, da Delo Revije propadajo ali stanje medijske krajine, ki nam sporoča, da je tako prav?

  • Share/Bookmark