Arhiv za September, 2011

Fillijeva antidžungla

29.09.2011 ob 12:51

“Želimo si, da bi ljudje spet spoznali RTV Slovenija kot medij, ki zagotavlja verodostojne in neodvisne informacije, in se v tej džungli, ki vlada na medijskem področju, obrnili na naš medij.”

Today said Marko Filli, generalni direktor RTV Slovenija.

Obrnili na naš medij? No, sam sem njegovo vabilo že nekajkrat vzel dobesedno. Obrnil sem se na RTV Slovenija s protesti glede tega, kakšna džungla je RTV Slovenija (več na tej strani). Verjamem, da argumentiranimi. Nobenega vsebinskega pojasnila doslej! Verodostojne informacije? Kidding me, verodostojen material za knjigo o medijski propagandi.

Popoln cinizem: Filli nas vabi k mediju, ki da zagotavlja verodostojne in neodvisne informacije, ker da je RTV Slovenija antidžungla. Moja izkušnja pravi: ne obračajte se, ker ne zaleže, ne upajte na antidžunglo, ker je le džungla, vse ostalo pa le priročen mit, s katerim v medijski džungli vsi hkrati hvalijo sebe in zakrivajo sledi svoje džungelske narave. Farsa ali le vic tedna?

  • Share/Bookmark

Kužnost in stigma

29.09.2011 ob 11:45

Odkrivanje starih seznamov za odstrel kaže na totalno opešanost slovenske javne rabe razuma. Ne moti me, da se seznami odkrivajo zdaj, čudi me le, da jih nihče doslej ni opazil. Kužnost je še večja, seznami daljši. Prvi tekst o kužnosti in listah gobavcev sem objavil 4. aprila 2009 v Večeru. Tudi ta je star dve leti:

Kužnost, še ena posebnost slovenske politične stigmatizacije

Smo v Sloveniji deležni političnega kadrovanja na način, kot smo ga spremljali v mandatu pretekle vlade? Mnenja so deljena. Povprečna percepcija govori o tem, da sedanji mandatar ne dosega nivoja prejšnjega, kjer je kadrovanje, čeprav največkrat skrbno prikrivano, postalo sistemski algoritem, da pa bi Borutu Pahorju zlahka očitali marsikateri spodrsljaj. O tem sem na tem mestu pisal že pred meseci in ugotavljal, da števec kadrovskih menjav, ki ga je uvedla stranska SDS na svoji spletni strani, paradigmatsko ilustrira politično hipokrizijo, ki se v tem primeru kaže skozi logiko mimikrije in ustvarjanja videza. Celo dvojno: prvič skozi dejstvo, da Janez Janša očita sedanjemu predsedniku vlade tisto, kar je sam počel, in drugič v tem, da so seznami posameznih menjav v števcu prirejeno izmišljeni. V njem so namreč navedeni tudi posamezniki, ki sploh niso bili razrešeni ali niso bili razrešeni iz političnih razlogov. Spomnimo na invencijo prejšnjega režima, ki je takšne primere pokrival z izumom odstopov »iz osebnih razlogov«. Odprto vprašanje, ki ostaja, je le, koliko »resnih« političnih kadrovskih menjav bi našteli, če bi upoštevali pošten kriterij.

Števec tistih, ki so na liniji

Če je Janšev glamurozni in skrbno negovani števec menjav lepa metafora logike hipokritskega delovanja, se mu je, kot nalašč, v teh dneh na istem mestu pridružil še nov. V prvem Janša poimensko, z navajanjem funkcij, datumom in razrešitev našteva zamenjana imena, v novem števcu pa z enakimi podatki navaja tiste, ki so menda nastopili prav takšno funkcijo. Prvi vsebuje domnevne žrtve, druge vsebuje domnevne nove politične kimavce. Prvi je emblematično predstavljen v obliki rdečega USB ključka (pustimo asociacije ob strani), drugi je, nič manj norčavo ali ironizirajoče, predstavljen z ikono »Jest sm na liniji«, pod katero piše »Politično kadrovanje«. Za razliko od prvega je kot element krivde pri vsakem naveden še razlog, zaradi katerega je oseba uvrščena na seznam kot novopečeni kader, ki je »na liniji«. Med desetinami navedenih so tudi »podpisniki peticije 571«. Borut Bratina, član Kadrovsko-akreditacijskega sveta, imenovan 24. 12. 2008, je denimo »soavtor razvpitega pravnega mnenja«, medtem ko Boruta Jamnika, predsednika uprave Kapitalske družbe, imenovanega 19. 12. 2008, bremeni, da je »nečak Brede Pečan, poslanke SD«.

Poimenski seznam vseh domnevnih političnih imenovanj torej prinaša svojevrstno taksonomijo grehov. Za krive vas naredi v prvi vrsti, da ste član stranke, ali, kar je enako hudo, da ste to bili pred 20. leti. V drugi vrsti ste krivi, ker ste kdaj poskušali kandidirati na kakšni strankarski listi, v tretji zato, ker ste sorodnik nekega politika, v četrti, ker ste član »napačnega« društva ali združenja, nenazadnje pa je za vas lahko fatalen – četudi ste se v življenju že uspešno izognili kakršnemukoli stiku s politiko ali celo izkaznici društva -, že sam samcat podpis pod neko peticijo. Mehanizem, ki poganja tako selekcijo, zaradi katere se nekdo znajde na seznamu privilegirancev, je le en: mentaliteta izključevanja, stigmatizacija političnih oponentov in nenazadnje satanizacija vseh, ki niso »naši«. Na metanivoju nam sugerira neke vrste depolitizacijo in občutek, da ste nečesa krivi, če ste v kakršnem koli stiku s politiko. A le pod pogojem, da ste »njihovi«.

Usodnost 299. mesta

Zadeve so preveč resne, da bi jih vzvišeno odpravili z zamahom roke in ugotovitvijo, da se nekdo poslužuje nizkotnih diskvalifikacij ali se ob tem le nasmehnili. Omenjeni postopki so namreč postali »mainstreamovski«, nadvse vsakodnevni, mišljeni so kot del resne politične deskripcije in strankarske strategije obenem, nenazadnje pa ponujajo kot razumsko neko argumentacijo, ki je karseda daleč od sprejemljive. Vsiljevani recept delitev še zdaleč ni nepomemben, saj sta se v Sloveniji oblikovala dva politična bloka: prvi tako rekoč prisega nanj, drugi ne. In kaj nam povedo takšni postopki? Poglejmo znova na danem primeru: novinarka Tanja Lesničar Pučko je grešila, ker je sprejela funkcijo članice Kadrovsko–akreditacijskega sveta za izbor primernih kandidatov za predstavnike ustanovitelja v organe upravljanja javnih zavodov na področju kulture in pravosodja. Edini in izključni razlog? Kriva je, ker je, citiramo, »podpisnica peticije 571 (299. mesto)«. Prelahkotno bi bilo reči, da vsebuje opis običajno retoriko šikaniranja, nekakšen politični mobing. Da demonizira podpisnike novinarske peticije in zganja perfidno hajko nad tistimi, ki so se zamerili Janši, ker se je on zameril njim. Če je namreč novinarka nečesa kriva le zato, ker je podpisnica neke izjave, v kateri se je solidarizirala s tistimi, ki so čutili politične pritiske bivšega premierja, potem je takšno sodbo lahko izpeljala le nenavadna politična imaginacija. Sam ji improvizorično pravim kužnost – leta 1963 je Erving Goffman vpeljal koncept stigme, s katero se soočajo osebe v odnosu do družbe, denimo tiste, ki jo čutijo po hospitalizaciji v psihiatričnih ustanovah. Čeprav je ta včasih dosmrtna, se zavest o stigmi naseli vanje in spremeni njihovo obnašanje, predvsem pa njihovi vedenjski vzorci sledijo obnašanju drugih do njih. Mar politična stigma ne deluje na enak način, kot jo čutijo psihiatrično zdravljeni, fizično hendikepirani ali mentalno prizadeti posamezniki? Neka razlika je le očitna – če je družbena stigma poenotena, je politična delna in zadeva pripadnike ideološkega pola, ki ga želimo izključiti. Že sama gesta izključevanja je tu kajpak »faux pas«, prav takšna pa je tudi širša percepcija posameznikov, ki so stigmatizirani. Če karikiram: Tanja Lesničar Pučko je po podpisu peticije postala druga, stigmatizirana oseba. Kot takšno jo moramo sprejeti in na njej je, da bo razvila identitetne strategije v soočanju z družbo. Če nekateri nanjo začenjajo gledati postrani, je težko reči, da se to ne bo poznalo v njenem recipročnem pogledu, usmerjenem nazaj.

Kužnost kot stigma                            

Je taka ocena pretirana? Le do te mere, da k sreči ni navzoča univerzalno, čeprav je zanesljivo prisotna za nek velik del ne le volilne populacije. Mogoče bo novinarka tako rekoč  za večno ostala etiketirana le zaradi banalnega dejstva, da je na 299. mestu seznama, ki opozarja na medijsko svobodo. Kužnost je opis za manifestacijo politične stigme in se najbolj radikalno kaže v občutku, da se okuženih subjektov pač ne smemo dotakniti. Postala je tako samoumevna za razlago političnih dogodkov, da jih brez nje ne znamo več misliti. Lani so mnogi komentatorji trepetali, ali se bo takratni prvak opozicije Borut Pahor srečal s prvim človekom Pivovarne Laško na pivskem festivalu. In se je. Bila je napaka, so dejali, kajti Boško Šrot je kajpak kužen – za nameček so nam zmagoslavno cele mesece ponujali semantiko tistega dvignjenega prsta. Kasneje je Pahorju uspelo na volitvah in prva stvar, ki jo je novinar le nekaj minut po zaprtju volišč previdno vprašal, je bila, če mu pri tesnem rezultatu morebiti niso škodovali prebegli »jastrebi« iz LDS – ti so pač kužni. In še en primer: razvpitega finskega novinarja Magnusa Berglunda je po Sloveniji vodil nič manj notorni kolega Blaž Zgaga. Za to, da bi prepoznali finsko zaroto, je vednost o stiku s klicenosnim slovenskim novinarjem, celo prvopodpisanim pod peticijo, kajpak dovolj.

»Metastaze« kužnosti, ki se prenaša z združenjem, tesnim stikom, s spremstvom, strankarsko pripadnostjo, pa tudi skozi neznatni dotik papirja, imenovanega peticija, nam povedo, da je kužnost način prenašanja bolezni. Najprej ste recimo kužni kot podpisniki pod peticijo, nato ste kužni kot vi sami, čemur sledi kontaminacija drugih v vaši bližini. O tem sem že pisal pred pol leta in takrat navedel naključen izbor iz spletnega foruma na Delu. Ki, mimogrede, dokazuje, kako zelo se taktike na spletu in taktike na spletni strani nekaterih strank pokrivajo do te mere, da so praktično identične. Takrat sem naletel na sorodno karakterizacijo novinarja Dela, ki jo zdaj ponavljam: »Matjaž Albreht, ki je obenem tudi 127. podpisnik Peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, nas s prispevkom pripravlja na to, katere ljudi na položajih bodo v skladu z zakonom zamenjali.« Kaj nam želi povedati anonimni pisec? Prvič, da je novinar kužen kot podpisnik peticije, ta podpis ga kontaminira, nadene mu številko okužbe (127) in jo s tem individualizira. Manjša je številka, večja je okužba. V naslednji fazi je seveda potrebno videti, s kom se novinar Albreht druži in s kom hodi na kosilo. S tem dobimo mrežo vseh kontaminiranih.

Teorija zarote ali logika videza

Če prvi Janšev seznam z »žrtvami« parazitira na ideji ustvarjanja videza, potem novi števec zahteva koncepcijo kužnosti, opremljene s paranoidnimi vzorci razlag. Zato še nekaj o motivih. Ali protagonisti, ki ustvarjajo mreže stigmatiziranih oseb in iz njih delajo poimenske sezname, verjamejo v to, kar želijo povedati? Jih vodi teorija zarote, občutek ogroženosti vpričo tabora oponentov, ki ga detektirajo, ali zgolj zlorabljajo javno mnenje, se norčujejo in upajo na politične učinke svojih dejanj? So bolj nagnjeni k ustvarjanju videza, kako nepravična da je Pahorjeva vlada, kar zadeva kadriranje, zaradi česar hitijo prirediti podatke o akterjih, ki da so pristranski in del političnega komplota? Ali pa iščejo sovražnika, ki nikoli ne počiva, pri čemer še zlasti negativno obravnavo menda zaslužijo tisti, ki so se le pretvarjali, da so nevtralni, a so z nekim partikularnim dejanjem končno razkrili svoje »prave barve«? Ta teza ni popolna. Teorija zarote je od daleč resda v nasprotju z teorijo logike negovanega videzal. Težko je zagovarjati trditev, da kdor ustvarja sezname domnevnih političnih kadriranj in hkrati sezname domnevno zvestih kadrov, to počne le iz občutka zarote – če naj goji videz pristranosti, mora pri tem načrtno pomagati. Za fabrikacijo dejstev ni dovolj le popačena predstava realnosti, temveč vaša zavestna intenca, da pri njej vztrajate. Konkretno: seznami kadrov, tistih »na liniji« in tistih zunaj nje, niso nastali le zaradi pretirane fantazmagorije, temveč so hkrati del manipulativnega ustvarjanja videza. Zarota kot samoslepilni moment je tako rekoč zlorabljena naprej. Dilema torej, ali akterji delujejo iz konspirativne zaslepljenosti ali strogo premišljene agende političnega manipuliranja, je lažna. Zdi se, da uporabljajo obe hkrati in da je prav takšna tudi motivacija za njihova ravnanja.

Politična kultura

Tezi o logiki videza in kužnosti se trudita detektirati patologijo političnega dogajanja in jo kakopak predpostavljata. Zdi se, da o tem obstajata dve diametralni mnenji. Po prvem je vsaka politična dejavnost, ki ni izrecno prepovedana, dovoljena in s tem »normalna«. V zlizanem žargonu torej demokratična. Tisto, k čemur moramo težiti, pa je več bontona in več tega, kar nam največkrat servirajo za (napačno) zdravilo: več konsenza. Predpostavka o nižanju ali višanju politične kulture je slepa in kratkovidna, ker ne pojasni globokih družbenih procesov z vidika socialne in politične psihologije, kot se dogajajo v ozadju. Je preveč optimistična, ker suponira, da nekdo krši pravila zavestno in jih bo v naslednjem trenutku pripravljen popraviti. Toda čeravno bi veljalo, da uporabniki teorij zarot vanje ne verjamejo, ne demonizirajo, izključujejo in varajo na premišljen način, njihova dejanja proizvajajo učinke. Ljudje so fantazmagorije svojih ideoloških voditeljev že zdavnaj ponotranjili. Pozivati k več bontona je tako, kot če bi zdravili simptome, ne vzrokov. Razvrednotenje človeka, tako značilno za stigmo po Goffmanu, ima bistveno širše učinke, kužnost se je že dolgo tega razmahnila čez vse mere in zadeva akterje, ki s politiko nimajo nič. Ni le razvrednotila politike, dosegla je tudi državljane. Razlogov za alarm je več kot dovolj.

Prvič objavljeno v Delu

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark

EPK in kulinarična skrb za človekove pravice

28.09.2011 ob 10:56

Končno je POP TV, od katere najmanj pričakujemo, prvi in zaenkrat edini le razkril sramoto dramatičnih dimenzij: v Evropski prestolnici kulture (EPK) nameravajo povabiti in gostiti dr. Gulnaro Karimovo, umetnico, političarko in sicer hčerko uzbekistanskega samodržca Islama Karimova. Gulnara je, kot pravi Božidar Novak v tem intervjuju, v svetu tisto, kar je Slavoj Žižek za filozofijo. Ja, verjetno za človekove pravice. No, v Mariboru nameravajo gostiti tudi Žižka. Povedano preprosteje, EPK nam bo po trditvah snovalcev EPK ponudil najboljše, kar premore ta svet.

Dr. Gulnara Karimova je, kot pravi Wikipedia v profilu o njej, »the single most hated person in the country«, po opisu iz »izteklih depeš« zaradi vpletenosti v sumljive posle v centralni Aziji pa menda »baronica lopovov«.

Stvar bi še bila zmerna, če ne bi novopečeni sodelavec EPK, Božidar Novak, sicer med drugim nekoč tudi lastnik Mediapolisa, dobrodelne ustanove za pomoč SDS brezplačnikom ali celo SDS sami, v sobotni prilogi Dela na široko v štirih nadaljevanjih svojega dnevnika razlagal o velikih načrtih, ki jih imata s programskim direktorjem EPK Mitjem Čandrom. Med drugim je pojasnil svojo namero, da v Maribor pripelje svojo kolegico, Delo pa ni oklevalo in je njegove nadebudne besede opremilo s simpatično veliko slikco simpatične Karimove. Kakšne obravnave so nasprotno v Delu ali Večeru deležni tisti, ki projektu EPK nastavljajo ogledalo, si lahko radovedni preberejo npr. tule in tule.

Od Novakove napovedi prihoda Gulnare v Maribor so minili dolgi tedni. Če je takrat širša javnost verjetno prvič izvedela, da imajo v EPK nove odlične ideje, jih brezbrižni novinarji niso uspeli preveriti ali celo zaznati.  Pač pa je stekel piar v obratno smer; Novak se je te dni na svojem Twitterju zgražal: »Ne morem verjeti. Jutarnji je obtožil Islama Karimova, očeta dr. Gulnare, predsednika Uzbekistana, da kuha žive svoje politične nasprotnike«. Članek je tukaj:

Razmažena kći diktatora Karimova, koji političke protivnike kuha do smrti, otjerana je s Tjedna mode u New Yorku

 

Ampak kaj bi to. EPK bo tudi gastronomska prestolnica kulinarike, če niste vedeli. Prestolnica okusov. In izbira za Gulnaro je nesporno dobra, pravijo. Čeprav se v nekem trenutku Novak želi izvleči iz godlje in spregovori o zdravi umetniški provokaciji (ali nečem podobnem) in tem, da jo v Maribor snubijo zato, da »bomo lažje ugotovili, kaj je s kršenjem človekovih pravic v Uzbekistanu«, na koncu nesporno pove, da je odločitev za povabilo prava. Da ni pomote, da ne bo preklicano in da ta političarka in umetnica svetovnega formata prihaja:

»Mi (v EPK) smo prepričani, da s tem počnemo prav in dobro.«

Če v EPK zmanjka seznamov, je ob članih družine Karimov tu še nekaj pravih in dobrih idej. Novinarji in novinarke, encore un effort!

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark

Znova fantastičen dan!

25.09.2011 ob 10:40

Znova fantastičen dan za RTV Slovenija:

 

Zdaj smo seveda v pričakovanju enakovredne obravnave enakovrednih oseb na enakovrednih funkcijah npr. iz leta 1977. Tako rekoč  ugotovljenega dne na ugotovljenem kraju:

http://www.alter.si/tabla/showflat.php/Cat/0/Number/1132699/an/0/page/0

  • Share/Bookmark

Histerija in razum

24.09.2011 ob 09:52

Je za slovenske novinarje misel hitrejša od puščice in resnica močnejša od laži? Ni videti. Glede hitrosti: potrebovali so tri leta, da so odkrili tisto, za kar je Katarina Kresal tudi potrebovala tri leta, da je odkrila: »liste za odstrel«, kot temu pravi predsednica LDS, vsem na očeh. Na spletni strani SDS. O seznamih sataniziranih gobavcev smo nekateri pisali v svojih javnih komentarjih – zdaj vem, da zaman.

Težko torej, da je novinarska misel hitrejša od puščice. Zaostala je za skoraj tri leta. Da novinarska resnica obvladuje laž? No, o tej »resnici«, ki da laž obvladuje, poročam skoraj dnevno. Tule je najnovejša, kakršen je indikativen današnji komentar Aleša Kocjana v Večeru. Novinar piše o pomembnosti in teži razuma v politiki. Toda le v interpretaciji naših politikov. Kaj da je razum, nam bodo zdaj pridigali seveda oni. Kajpada smo opazili, zadnje čase vsi pozivajo k več  treznosti. Janša zdaj terja še  »koalicijo razuma«. Resnično ganljivi pozivi k politični racionalnosti. In to koga! Kakšno naključje, v članku na isti strani desno, ki ga podpisujeta isti Aleš Kocjan in Matija Stepišnik, beremo dopolnjujočo novico o istem. Skratka: nenadoma ga potrebujemo, pravijo naši politiki vseh barv in Kocjanov komentar z naslovom »Nazaj k razumu« se temu posveča.

Pri tem ciljajo na svojega, torej razum politikov – vsaj glede tega so dovolj zadržani, kajti le kdo bi si upal izreči, da je ljudstvo neuko in nemodro. A ne dovolj, da nam ne bi to zamolčali. Pravzaprav nujno mislijo na pamet vseh drugih politikov, ker je oni imajo že dovolj. Nespametni so seveda drugi, ne mi. Perverznost situacije je popolna: pomislite, politiki prek medijev vse državljane obveščajo, da oni potrebujejo več razuma. In mediji temu ploskajo. Čuden napredek, ni kaj. Kar očitam novinarju, je, da je spregledal ta novi slepilni element: seveda je lepo, če politiki terjajo več treznosti in racionalnosti. A ne zato, ker bi to v resnici menili ali se odločili zanjo, temveč čisto pragmatično le zato, ker bo razum morebiti poslej zanje bolj zavezujoč. Le v tem smislu jim lahko ploskamo. In držimo za besedo, če se poprej le zedinimo, kaj je razumno.

A to le mimogrede. V Kocjanovem komentarju me bistveno bolj moti še en ponovljen Janšev poudarek. Zadnje leto je pri nas namreč modno govoriti o družbeni histeriji. Ampak to pot ne več politikov, temveč ljudi. Nas. Nas, državljane, obvladuje histerija, ne njih. Pravijo politiki. O tem sem večkrat pisal in svaril pred to oznako. Brez uspeha. Nedavno je diskurz o histeriji posvojil še Janša in v svojem novem avtoterapevtskem spisu zapisal: »Prav vse bo spet dovoljeno, pričakujemo lahko histerijo, kakršne še ni bilo.«

No, Kocjan je kupil tudi to sveže artikulirano diagnozo o urnebesni histerizaciji ter zapisal:

»Ali bodo na novo pomešane politične karte odpravile tudi blaznost v slovenski politiki, zaradi katere se je v glavah ljudi naselila nekakšna histerija, pa lahko le upamo.«

Res bi pričakoval, da novinarji končno raziščejo, kaj pomenijo izrečeni pojmi. Če stroka še kaj velja, naj povprašajo psihiatre in psihologe. Četudi so o histeriji in npr. paranoji v Sloveniji doslej skoraj izključno pisali filozofi. »Nekakšna histerija«? Vpričo svojih pogostih svaril o tem seveda ni le naključje hotelo, da sem zadnje tedne znova opozoril na napačnost diagnoze:

V slovenskih razmerah zaradi upravljalske krize leve vlade zadnje čase velikokrat poslušamo spontane ocene o tem, da je vzdušje v Sloveniji histerično. Takšen izraz je večkrat uporabil tudi predsednik republike. Opis je preveč optimističen in netočen. Histerija je nevrotično stanje in nepsihotična duševna motnja. Zanjo štejejo depresivnost, tesnobnost, fobije. Na drugi strani je psihoza lahko resno obolenje in družbena paranoja je lep primer zanjo. Za nevrotika je značilno, da ohranja občutek za realnost, čeprav ga njegove misli ob tem obremenjujejo. Če si morate 100 krat na dan umiti roke, ste sicer obsesivni, toda zaradi tega še niste izgubili stika s svetom. Psihoza pa pomeni izgubljen stik z njim. V zadnjem letu smo neštetokrat slišali, da je ta vlada izgubila prav to – stik z realnostjo. Desno usmerjena opozicija ima v tem očitku prav. Kar je pozabila povedati, je pravzaprav dejstvo, da je v pogledu, ki vidi zlo, že navzoče samo zlo. Stik z realnostjo izgubljamo vsi po vrsti.

Histerija ali paranoja (o kateri veliko pišem na tem blogu)?

  • Share/Bookmark

Nove vroče preiskovalne smernice novinarstva

23.09.2011 ob 14:19

Priznati moram, v luči mojega današnjega pesimističnega tona zaradi popolnega manka preiskovalnega novinarstva pri nas in njegove anticipacije ob navrženem izzivu si nisem predstavljal, da sem krivičen. Mea maxima culpa!

Odsotnost preiskovalnega novinarstva ni tisto najhujše, kar lahko človek doživi. So situacije, v katerih postane uporabnik slovenskih medijev v svojih pričakovanjih bistveno bolj skromen. In tudi sam skesano postajam. Recimo na današnji prvi strani Žurnala24 so že vidne posledice nedavnih odpuščanj (naj spomnim, novinarje so pred mesecem kot stoko za odstrel nepričakovano s taksiji pripeljali podpisat odpovedi pogodb, o čemer niso niti slutili). Kdor je namreč danes kliknil na prvo stran omenjenega Žurnala, je ugledal zanimiv in sočen novinarski prispevek. Intervju novinarke z novinarko po novih modnih in vsebinskih smernicah v krasnih opravah. Intervju, kakršne zapovedujejo najstrožji novinarski standardi (SM), vroč in neposreden, s prav takšnim naslovom: »Med vročim intervjujem slekla našo novinarko«. Ki daje slutiti žgečkljivo preiskovalno interakcijo (vredno ogleda):

Doslej sem verjel, da je podn novinarstva npr. izvajanje uspešnega striptiza »vremenark« ob prebiranju vremenskih poročil na nekaterih italijanskih kanalih (ne nujno Berlusconijevih). Nak, v Sloveniji smo konkurenčni (čeprav padamo na mednarodnih lestvicah). Imamo postavne novinarke in novinarje, za pravi novinarski prispevek se je treba sleči (ne nujno pred lastnikom ali urednikom), sploh pa je na metaravni najbolj povedno in informativno, ko novinar zaslišuje novinarja. Tema? Ni pomembna. Projekcija za naslednje prispevke: gola novinarska koža se tre ob goli novinarski (ali drugi) koži, uporabniki medijev v erotični hipnozi trepetajo in hlastajo za vsako novo informacijo, novinarka (ja, žal živimo v mačističnem svetu) pa poroča o novih tresljajih na borzi, aferi Patria, predčasnih volitvah, novem cunamiju v Indoneziji in, seveda, novem družinskem zakoniku. Prepričani smo lahko, da nekateri politiki ob povabilu v novinarsko posteljo ne bi niti malo protestirali. Interakcija sužnjev in njih gospodarjev bi tako vsaj za trenutek postala nadvse odkrito avtentična. Še en napor, drage novinarke in novinarji!

  • Share/Bookmark

RTV Slovenija priznala, kdo je gospodar

23.09.2011 ob 12:28

Številni indici o politični pristranosti (MMC) RTV Slovenija se, prosto po Freudu, krasno ujamejo z novinarskimi lapsusi, ne le s kršitvami kodeksa in novinarskih načel.  La vérité surgit de la méprise, je svoje dni modroval Jacques Lacan.

Danes so zapisali nič manj kot novo resnico, namreč da je Janez Janša aktualni predsednik vlade. Takole:

Švajgerju predsednik vlade očita kvalificirano obliko kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, saj je v oddaji med drugim rekel: “Odločitve se sprejemajo višje v premierjevih krogih … Naš premier je bil leta 1991 minister za obrambo. Je strokovnjak za obrambo.”

Za RTV Slovenija je Janša pač predsednik vlade.  Je reklo nezavedno. Verjetno nikoli ni nehal biti. Gospodar je gospodar. Z analizo spin tehnik v njihovem včerajšnjem in današnjem medijskem pokrivanju Janševe tožbe proti Magnusu Berglundu v višini 1,5 milijona evrov, zaradi katere je, mimogrede, Slovenija močno padla na lestvicah medijske svobode, pa se mi res več ne ljubi ukvarjati. Predvidljivost je utrudljiva, predvsem pa je to naloga drugih.

  • Share/Bookmark

Brcanje v polno

23.09.2011 ob 09:33

Svojčas sem veliko pisal o brcah v glavo novinarja Mira Petka, danes poslanca. Celo spisal knjigo. No, danes na veliko brcajo novinarji na druge načine:

Janša brca v polno: Odpravil bom AUKN! In še pol drugih agencij!

 

Da Janša brca v polno v nekaterih medijih, me preveč ne preseneča. In to že zdaj, ko še ni na oblasti. »Brcanje v polno« je krasna metafora ne le novinarske prilizljivosti, ampak tudi prej omenjene zagrizenosti novinarjev, da raziščejo brcanje v polno pri novinarjih samih. Oziroma brcanje novinarjev. Če lepo brcaš, ne boš brcnjen – cela dialektika. Primer Petek rahlo spominja na primer Karba. No, pa si poglejmo enega največjih izzivov za preiskovalne novinarje v Sloveniji, ki bo po vsej verjetnosti, ker takih nimamo, ostal nesprejet (izziv namreč):

Darko Njavro mi je takrat povedal, da ve za mojo pot, nato pa me je vprašal, ali sem za to, da intervju raje naredim za koga drugega, in ali lahko mojo telefonsko številko posreduje naprej. Reč se mi je zdela precej čudna, ker smo pri Delu to, da smo dobili intervju z Riedlom – bili smo prvi -, precej dobro skrivali. No, očitno niti ne preveč dobro. Nekaj minut po tem, ko sva z Njavrom končala pogovor, me je poklical odgovorni urednik enega od slovenskih dnevnikov in me vprašal, ali bi dal intervju njim, ter rekel, da ga lahko podpišem tudi s psevdonimom in podobno. Seveda sem ga zavrnil in naslednjega dne o tem obvestil uredništvo. Sicer pa to ni bil edini stik z Njavrom.

Nekaj minut, ki loči odgovornega urednika od Njavra? Če novinar govori resnico, potem imamo samo tri možnosti: Dnevnik, Večer, Finance. Pojma nimam, katera je prava, čeprav berem vse tri. Ta bo težka in zapletena, kajne, novinarji?

  • Share/Bookmark

Vzroki jeze

17.09.2011 ob 21:38

Biti jezen ni dovolj. Imeti vzrok za jezo tudi ne. Hessel pravi v današnjem Delu takole:

»Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovine… In njen tok teče proti večji pravičnosti in svobodi… Vzrokov za jezo je danes veliko, kajti ta naš svet očitno ne gre v pravo smer.«

Netočen je ta simpatičen gospod. Tako kot jeza ni nujno upravičena, niti vzrok zanjo ni nujno pravi. Kdo bo torej presodil, katera (ali čigava) jeza je upravičena in kateri vzrok zanjo merodajen? »Jeza je, kakšno naključje, za nekatere filozofe že po sebi strast, tj. negativno čustvo. Je nekaj slabega, za nas same in za druge, če se ji predamo? Smo takšno duševno reakcijo pripravljeni sploh kdaj sprejeti ali jo imamo vselej za nekaj prepovedanega in odvečnega? Knjige o psihološki rasti nam jo absolutno odsvetujejo, povsod in brez izjeme. Biti jezen nase in na svet je celo recept, da si uničite svoje duševno zdravje in zbolite. Tudi socialno ni nič bolj sprejemljiva in če bodo drugi posumili vanjo, boste zaradi nje deležni graje pri svojih domačih ali na odprti sceni. Ker ste menda izgubili nadzor nad sabo, je jeziti se preprosto grešno. Podobnega mnenja so bili že stari stoiki, recimo Seneka v svojem traktatu “O jezi”, zdravnik Galen pa je ugotavljal, da je nekdo, ki se preda temu čustvu, videti kot neobvladanec, ki je stopil “iz sebe” in ga žene neki iracionalni gon. Če ste jezni in imate v rokah kos volne, ga zalučate proti osebi, ki jo imate za razlog svojega besa, kot da bi jo želeli zadeti. Toda če bi imeli nož, bi v istem stanju, ko smo dobesedno “iz sebe”, postopali isto. Stoiki zato nesporno sklepajo, da so strasti, kakršne so jeza, pa ugodje, želja, bolečina in strah, ena največjih ovir pri tem, da bi postali razumni, s tem pa tudi, da bi se udejanjili kot moralna bitja.
         Pa vendar z jezo, boste dejali, v nekem pogledu ne more biti nič narobe. In imeli boste prav. Kar bo sledilo, je nekaj namigov, da bi jo včasih morali prepoznati kot pozitiven moment. Odmislimo torej družinske in zasebne kontekste in se za trenutek vprašajmo, ali smo kdaj jezni na npr. svoje politike? Ulična psihologija bi nam to znova odsvetovala in skupaj s stoiki navijala za duševno nevznemirjenost; biti jezen je pač prekršek, ki nam škodi dvakrat, najprej našemu dobremu počutju, in hkrati bi nas poučila, da se vtikamo v nekaj, na kar nimamo vpliva. Kaj pa, če je resnica prav nasprotna in obstajajo ne tako redke okoliščine, ko je takšna drža pravilna in moralno upravičeno stanje? Bi lahko celo rekli, da je odsotnost jeze v resnici izraz moralne indiference, a bi morala v določenih trenutkih biti naravnost zaželena in bi brez nje obveljali za slabe?
         Poskusimo najti podporne razloge za tako trditev in za začetek opozorimo na različne vidike manifestacije jeze: vsaj na individualno (ko smo jezni kot posameznik) in kolektivno (ko je jezen neki kolektiv, stanovsko združenje, sindikalisti ali navsezadnje narod). Hkrati je eno biti jezen na nekoga, drugo je videti drugega kot jeznega. Bivši varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je v očeh marsikoga obveljal za besneža, ki s tem celo kaže na svojo nestrpnost (jezen je res včasih videti kot nestrpen in sovražen), kar je v politični retoriki potem vselej služilo za dokaz temu, da je varuh nestrpen in uporablja sovražni govor. Toda bil je kvečjemu vehementen, ko je opozarjal na primere netolerance in sovražnega govora v družbi in jih brezkompromisno karal. Za marsikateri pogled državljana to ni pomagalo: argument se je torej obrnil, za vrlino je znova štela navidezna obvladanost in Hanžkova navidezna neobvladanost. Toda če natančneje pogledamo razloge, ki so bivšega varuha naredili (navidezno) jeznega, lahko vidimo, da jih je imel v številnih kršitvah človekovih pravic. Njegova reakcija je bila upravičena. Očitek je torej povsem odveč, njegovo jezo smo celo razbirali kot moralno gesto in indic pravičniškega angažmaja. Politiki in javne osebe običajno jeze ne kažejo, ker se jim zdi nedostojen politični prekršek. Ker vedo, da je ljudje ne bodo nagradili – krščanska logika odpuščanja in zatiranja čustev je tu storila svoje.
         Naše vrednotenje jeze torej ne bi smelo biti enoznačno. Včasih bolj konsenzualno obsojamo njeno nenadno manifestacijo. Hipna jeza, npr. dejanje, ko bivši minister Janez Drobnič zamahne z roko proti mikrofonu novinarke, ker vanj sili z vprašanjem, ali bo odstopil, in mu je kasneje žal, je že takšna. Za odvečno je nismo vzeli zato, ker je izgubil živce ali ker se je nedostojno vedel do novinarke, temveč predvsem, ker ni bilo pametnega razloga za takšno gesto. Z vidika kolektivne jeze govori filozofinja Martha Nussbaum o “dvojnosti jeze”, njeni hkratni humanizirajoči in dehumanizirajoči tendenci. Po eni strani je jeza splošno prepoznavna kot “zdrav” odgovor na zlorabe in obrambo proti osebnim in sistemskim krivicam, kajti tam, kjer prevlada zlo, je “jeza izraz skrbi za človeško dobrobit in dostojanstvo”, nezmožnost biti jezen pa bi bila, rečeno aristotelsko, celo suženjska reakcija in kolaboracija z zlom. Skratka, brez jeze bi bil naš občutek za krivico zmanjšan. Tega pa si ne želimo. Po drugi strani jeza lahko dehumanizira človečnost, če se pojavi v sovražnosti skozi “mi-vi” mentaliteto, še pravi. Kot nalašč za slovenske razmere: igra ideoloških delitev, “naših” in “vaših”, “pravih” in “nepravih”, je tu dovolj povedna izkušnja iz zapuščine Janeza Janše. Kolumnist Marko Crnkovič je nekoč zapisal oceno prav o tem: “Pomladna koalicija se bo zapisala v slovensko zgodovino kot vlada, ki je svoje poslanstvo zgradila na jezi in ga tudi užaljeno odslužila. Upam, da ga bo na tem temelju tudi sesula. Janšo pa si bom zapomnil kvečjemu po tem, da je bil kar naprej jezen in užaljen. Life is a bitch and then you die.”«

  • Share/Bookmark

RTV Slovenija z glosami nad novinarja, ki mu grozijo

17.09.2011 ob 17:11

Le kaj dela čisto nova rubrika na MMC RTV Slovenija? Kaj drugega kot to, da znova brani Janšo. Le kaj dela tam novi avtor? Takisto. In čemu so na MMC izumili novi žanr, gloso? Ja, uganili ste. Vas lahko RTV Slovenija sploh še v čem preseneti? Niti s svojo vedno večjo in vedno bolj odkrito vehemenco pristranosti ne. Vsako naslednje dejanje, vsak naslednji njihov zapis je povsem predvidljiv.

MMC RTV SLO je danes uvedla tedenske glose. Iz Reporterja je skupaj z njimi uvozila Vinka Vasleta. Kot kaže, samo njega. Časi so nevarni in prav takšna je afera Patria v zenitu svojega dogajanja na slovenskem sodišču. Prva Vasletova tarča je seveda novinar Dejan Karba, proti kateremu že tečejo trije sodni postopki SDS:

 

Notorični in dobro znani diskreditacijski prijemi iz političnih garaž antinovinarstva, zaviti v prozorne zavese smešenja, so v kontekstu groženj novinarju Karbi še manj smešni, kot so sicer. Klavrno žalostno dejstvo je, da RTV Slovenija o teh grožnjah sploh ni poročala. Državljani očitno javni zavod plačujemo zato, da ekskluzivno smeši novinarja Dela, ki je pisal o podkupovanju stranke SDS in mu zdaj, kot kaže intervju v Mladini, resno grozijo. Iz njega se norčuje v sveži ekskluzivni rubriki, objavljeni na prvi strani kot glavna vest, nato preseljeni v rubriko »Priporočamo«. Seveda, takšne specialitete bralci ne smejo zamuditi, nenazadnje jih drago plačujemo.

Ob tem so v RTV Slovenija storili kar dve kršitvi poklicnih meril. Prva je, da so svoje komedijanstvo objavili v informativnem bloku, v rubriki »Novice – Slovenija«. Besedilo glose so pomešali med druge vesti iz domače politike. Druga je, da satirične vsebine niso ustrezno ločili od prave informacije. V smislu, da informacije o vsebini groženj novinarju Karbi sploh niso podali – ponudili so le satirično »nadgradnjo« te informacije, o kateri lahko uporabnik le ugiba. Poklicna merila na RTV SLO namreč to izrecno prepovedujejo:

9.13 Satira

Satire ne smemo uporabljati v radijskih in televizijskih informativnih programih. Izjema je možna samo, če bi objava določene satire sprožila resno obravnavo določenih problemov. Satira v informativnih oddajah bi lahko zmedla del občinstva pri presoji o naravi in namenih oddaje ter pri oblikovanju lastnih stališč o naravi in pomembnosti obravnavanih dogodkov in tem. Satirični prispevki morajo biti vključeni v oddajo tako, da bodo poslušalci in gledalci zlahka ločevali med pravimi informacijami, stališči in mnenji nastopajočih in med satirično predelavo različnih informacij, stališč in mnenj.

Toda koga še sploh gane politični angažma novinarjev in nespoštovanje načel? Mogoče DNS? Medijske strokovnjake? Vodstvo RTV Slovenija? Ignoranca na vse konce in kraje. Ne znajo ali ne želijo se upreti le ne propagandizmu, temveč fenomenu antinovinarstva. Trdim, da je v nekaterih segmentih RTV Slovenija pod vlado Boruta Pahorja postala bistveno bolj politično pristranska kot v času vlade Janeza Janše. Kaj pristranska, povsem piarovska. Ironično bi si zato morali čim hitreje želeti vlade Janeza Janše. To je edini recept, da bo val projanšistične propagande popustil. Naivno? Ne. Težko si je predstavljati, da bi na RTV SLO lahko bilo še slabše.

  • Share/Bookmark

Pandurjeva EPK provinca

12.09.2011 ob 08:36

Tu je zgolj konsistentna potrditev moje zgodnje teze: ko odide Pandur, se zgodi potop. Apres moi, le deluge se je dogajal napovedano že ob njegovem odhodu z mesta predsednika programskega sveta v EPK. Danes so tu le še avtorjeve post festum racionalizacije istega. Iz današnjega Večera:

Tomaž Pandur, režiser, je pred hrvaško premiero Tolstojeve Vojne in miru v zagrebškem Jutarnjem listu razložil, zakaj se je razšel s projektom EPK Maribor 2012: “Z največjo voljo, strastjo in željo sem šel v to zgodbo, da prispevam s svojim mednarodnim statusom in zvezami. A se je pokazalo, da so moji koncepti in način razmišljanja v nasprotju z željami odgovornih. In da moj koncept, globalen in kozmopolitski, ne sodi tja. Zato sem odstopil. Ta projekt zdaj vodijo ljudje, ki razmišljajo drugače od mene. Kulturna prestolnica se bo zgodila. A ne bo izpolnila tega, kar bi zaradi svojih temeljev morala. Ne bo se zgodila nobena preobrazba niti kulturna revitalizacija s trajnim učinkom. Še en dokaz, da je provinca mentalni, ne geografski pojem.”

Maribor je res mentalna provinca. A iz povsem drugih razlogov, ki jih navaja Pandur. Recimo, med drugim je tudi novinarska provinca. Navedimo le nekaj dokazov. Prvič, medijem sploh ni uspelo opaziti, da je v času od odhoda do danes Pandur spremenil razlog svojega odhoda iz mesta in projekta EPK. Ko je odšel, je govoril o medijski zaroti, nesramnostih in diskreditacijah (obilna evidenca za to je dostopna na strani Zofijinih o EPK). Zadnje mesece govori le še o tem, kako ni imel podpore za svoje projekte (na to opozarjam v tem intervjuju). Pri vodilnih, pravi – očitno na občini in v zavodu EPK. To sta seveda dva povsem različna argumenta. V enem so vsega krivi mediji in javnost. V drugem sta vsega kriva Kangler in vodstvo EPK.

Naj spomnim, eden poglavitnih očitkov proti Pandurju je bil, vsaj z mojega zornega kota, konflikt interesov (bil je med prejemniki izplačil in hkrati predsednik programskega sveta), neznosno pravljičarstvo v programskih smernicah, za katere je bil plačan, a so zdaj nenadoma izginile, veliki honorarji in seveda neverjetna grandomanija z željo po izgradnji Pandurteatra, ki bi Mariborčane stal 51 milijonov evrov. Danes so se v EPK samoironično zadovoljili s kulturnim centrom iz lego kock, ki bo v najboljšem primeru stal nekaj tisočakov. Vsega ostalega nihče ne komentira, novinarji pa rade volje dajo mir.

Da je Maribor novinarska provinca – pravzaprav gubernija v še večji provinci Sloveniji – dokazujejo neodgovorjena vprašanja, ki sem jih v zadnjem letu javno zastavil, a so v vseh medijih ostala neodgovorjena. Ne želim reči, da bi jih moral kdo zastaviti na ta način, želim reči, da jih noben novinar ni zastavil na svoj način. Še en posredni dokaz, kako močno spregledana je kritična beseda o EPK, medtem ko direktnih o tem, kako bojkotirana in popljuvana je, kar mrgoli. Danes je spodaj objavljeni izbor videti bolj naključen kot takrat, ko je nastal, saj so se pojavili še novi konteksti in dileme. Pa vendarle ponavljam vajo in ga navajam, čeprav je bil sprva objavljen še pred Pandurjevim odhodom iz Maribora. Zato, ker odgovorov še vedno ni. Zato, ker z mize nima smisla pospravljati svežih drobtin, če še starih nismo:

Ad Pandurjev odstop

  • Kakšna natančno je funkcija programskega sveta v EPK in ali je taka, kot jo je opisal Pandur?
  • Je možno funkcijo predsednika programskega sveta opravljati na daljavo?
  • Ali ni nenavadno, če programski svet vodi evropski poslanec? (Pojasnilo: v času pisanja prispevka je svet vodil Ivo Vajgl, danes ga direktor TV Slovenija Janez Lombergar.)
  • Kaj pomeni Pandurjeva trditev, da je on (Pandur) svojo funkcijo predsednika dejansko opravil do konca? Ali programski svet sploh še potrebujemo oz. ali potrebujemo predsednika?
  • Kaj pomeni Pandurjeva delitev funkcije programskega sveta na »kreativno« in »protokolarno« – češ prva je mimo, zdaj je nastopila druga, zato se poslavljam? Zakaj obe, kdaj je nastopila druga?

Ad Pandurjev honorar za svetovanje

  • Kdo natančno je prejel ta honorar – Pandur v intervjuju za Večer pove, da sta dva strokovnjaka garala celo leto in prejela omenjeno plačilo? Kdo sta strokovnjaka?
  • Če sta dva strokovnjaka zanj garala, zakaj je sklenjena pogodba s firmo Pandur Theaters?
  • Ali drži, da potemtakem Pandur od 23.000 evrov bruto ni prejel niti fičnika, kot pokaže njegov natančen izračun izdatkov za ta strokovnjaka?
  • Če je to res, zakaj so postavke v pogodbi takšne, da razkrivajo njegovo, tj. Pandurjevo opravljeno delo, npr. sestanek z Večerovo novinarko?
  • Zakaj Pandur omenja delo, ki da je opravljeno za 12 mesecev, če je pogodba sklenjena in pokriva delo le za čas od junija do decembra 2010?
  • Je običajno, da predsednik programskega sveta sklepa svetovalne pogodbe, saj s tem očitno zanika opravljanje nadzorne funkcije?
  • Share/Bookmark

RTV Slovenija in stranka SDS sinhronizirani v dejanjih in dokumentih?

10.09.2011 ob 21:03

Je možno, da sta RTV Slovenija in stranka SDS sinhronizirani v svojih zapisih in dokumentih? Danes, 10. septembra 2011, sta obe objavili isto zgodbo, na isti način in praktično ob istem času, z isto poanto in ob tem navedli isti nov, še nikoli objavljen dokument. Le RTV SLO in SDS. Tako kot sta obe včeraj sinhrono minimizirali zgodbo o finskem poročilu.

Poglejmo po vrsti. RTV Slovenija je navsezgodaj zjutraj ponudila »ekskluzivno vest« in ekskluzivni dokument. V resnici je, kot pravijo na Mladini v tem prispevku, zgolj pogrela staro juho – morebiti zato, da bi preusmerila pozornost proč od včerajšnjega obremenilnega zapisa o finskem poročilu, ki neposredno nakazuje, da je stranki SDS bila namenjena podkupnina. Nevarne zgodbe terjajo razbremenitev in usmeritev drugam. Recimo v staro zgodbo o tem, kaj pomeni črka »J« in kako se je novinar Berglund v svojem dokumentarcu menda zmotil. Ali lagal, kot pravijo v SDS. Ampak o tem je RTV SLO pisala že leto in pol nazaj. Takrat je ravnala vsaj novinarsko profesionalno in objavila Jerkovićev demanti. Danes ga ni niti vprašala, temveč neposredno obtožila, da je on »J«. Oni že vedo. Žvižgajoči refren RTV Slovenija je znova hitro prepoznaven: Janša ni. Ni ta. Ni kriv. Ni.

Vendarle so storili majhno napako – razkrili so preveč. Nehote. Najprej poročilo STA o ertevejevski ekskluzivi (via Dnevnik):

Spletni portal MMC RTVS je danes objavil dokument, ki razkriva, da oseba “J” iz filma Resnica o Patrii ni Janez Janša, ki naj bi potreboval denar za pokojnino, kot je trdil novinar Magnus Berglund, ampak Bartol Jerković, direktor hrvaškega podjetja Đuro Đaković specialna vozila, kjer zdaj izdelujejo oklepnike patria za hrvaški trg.

Ob 6.13 uri zjutraj so objavili faksimile dokumenta in ga podpisali takole: »Riedlovo elektronsko sporočilo Niittynenu. Foto: Aleksander Kolednik«:

Kakšno naključje, le nekaj ur kasneje so isti dokument (no, primerjavo faksimilov in kopij prepustimo forenzikom) objavili na spletni strani SDS:

Spremno besedilo na strani SDS se seveda nanaša na isto »odkritje« v zapisu RTV Slovenija. Prvi stavek takoj postreže s predvidljivo poanto: »Berglundova Resnica o Patrii se je ob začetku sojenja v Sloveniji spremenila v laž. Vodilni v podjetju Patria in njihovi lobisti so črko »J« uporabljali za poimenovanje Hrvata Bartola Jerkovića, direktorja tovarne Đuro Đaković Vehicles (DDV).«

Zgornja novica RTV Slovenija je seveda močno odmevala (sledili so zapisi v skoraj vseh elektronskih medijih, od STA do Financ in Žurnala). Niz smiselnih vprašanj, ki bi si jih moral povprečno razumsko sposoben državljan (kaj šele novinar) zastaviti, pa je naslednji:

  1. Je dokument, ki ga je objavil novinar RTV Slovenija, identičen dokumentu, ki ga je objavila SDS?
  2. Kakšna je verjetnost, da isti dokument na isti dan objavita politična stranka in javna radiotelevizija neodvisno ena od druge?
  3. Kakšna verjetnost obstaja, da je RTV Slovenija objavila dokument, ki ga je prejela iz stranke SDS?
  4. Po kakšnem naključju so isto zgodbo že včeraj zvečer napovedali in povzeli Janševi plačniki in brezplačniki?
  5. Zakaj istočasne objave istega dokumenta ne omenja noben novinar in kaj to pomeni?
  6. Kaj je sploh še ostalo od novinarske zavezanosti etičnim in poklicnim standardom?

Edino dobrohotno razumevanje »logike« pridobivanja dokumentov bi bilo, da sta novinar RTV Slovenija in stranka SDS dokument imela, a sta se ga pač odločila objaviti na isti dan v roku nekaj ur razmaka. Po naključju.  Ali pa, da sta ga prijela ne eden od drugega, temveč iz rok tretjega vira, potem pa je sledilo omenjeno naključje istočasne objave. Vendar nam razlaga ne razloži preostalih elementov ujemanja v zgodbi, ki so: ista vsebina, ista poanta, isti kontekst in namera ter že omenjeni isti dokument, ki je objavljen ekskluzivno in prvič.

Glede na druge dokaze o politični pristranosti RTV Slovenija, ki sem jih ponudil na tej strani, je seveda verjetnost, da gre za zgoraj omenjeno vrsto naključja, še manjša. Čeprav priznam, da je nekoliko večja kot v primeru Janševega plagiata Blaira. Kot je takrat zapisal novinar: seveda je možno, da je Janšev govor po naključju na las podoben stavkom iz Blairovega. Ampak je verjetnost za to približno taka, kot če bi šimpanzu dali v roke svinčnik in čakali, ali bo uspel napisati Hamleta… Seveda je možno, da ga bo. Ampak kako verjetno je?

V slovenskem novinarstvu, tako se zdi, ni več skrivnosti. Kot da gre zdaj zares – obtožbe proti Janši in SDS so prehude in cela vrsta spolitiziranih novinarjev se je obrambno aktivirala. Dragocena evidenca, do kam sežeta neposredni politični vpliv na medije in novinarska pokornost. Za dva odtenka otipljivejše je zdaj vse skupaj. V tem smislu bo afera Patria razbistrila medijske vode v Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Nezanikano zanikanje, ali zakaj Mladina spet natolcuje

10.09.2011 ob 14:25

Klasična spin tehnika, ki smo jo ta teden slišali že najmanj trikrat, recimo:

SDS ni prejela nikakršnega denarja od Patrie.

V prispevku o ugotovitvah Mladine, ki je bil objavljen 8. septembra v TV Dnevniku, je novinar Matej Hlebš med drugim dejal: »SDS naj bi denar Patrie prejela prek dunajskega posrednika Riedla, kot tudi prek podjetja Rotis, ki je bil industrijski partner Patrie. V obeh primerih naj bi bil vezni člen Jože Zagožen.« Navedbe ne držijo in so laž. SDS ni prejela nikakršnega denarja od Patrie. To dokazujejo izsledki preiskave kriminalistične policije, sklep in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani v primeru SDS proti Delu in ugotovitve interne revizije poslovanja stranke. Prav tako revizije poslovanja stranke Računskega sodišča v vseh volilnih in referendumskih kampanjah dokazujejo, da stranka ni prejela nezakonitih prilivov iz tujine ali nezakonitih donacij.

Sklepanje je ves čas isto in enako otipljivo zmotno:

  1. Kriminalistična policija (….) je zapisala, da iz Patrie niso zaznali nobenih nakazal na bančne račune stranke SDS.
  2. Torej stranka SDS ni prejela nobenih nezakonitih prilivov iz tujine.
  3. Torej so vse trditve o podkupninah (v Mladini, itd.) laž.

Tehniko odlično obvladajo ameriški mojstri propagande in jo v strokovni literaturi največkrat opisujejo kot »nezanikano zanikanje«:

Non-denial denial is a statement that seems direct, clearcut and unambiguous at first hearing, but when carefully parsed is revealed not to be a denial at all, and is thus not untruthful.

V SDS torej sploh ne zanikajo, da niso prejeli denarja iz naslova podkupnin, zanikajo zgolj dejstvo, da »stranka ni prejela nezakonitih prilivov iz tujine«. Drži. In kot da bi nakazila na TRR bila način, na katerega bi se odvijal kriminal belih ovratnikov… Trik je seveda mizeren, ampak pri večini učinkuje, v Sloveniji, kjer je javna raba razuma že postala javna neraba razuma, ob izraziti pomoči spolitiziranih medijev in rumenila, pa sploh. V situaciji, ko Janševo SDS podpira ogromno število državljanov, se za nameček sploh ni treba kaj prida truditi. Še ponarodel primer iz Wikipedie:

BBC Magazine[6] cites a 1998 statement “I did not have sexual relations with that woman, Miss Lewinsky,” by U.S. President Bill Clinton, made during the Monica Lewinsky scandal, as a “non-denial denial.”

  • Share/Bookmark

»Kriv je Borut Pahor«

6.09.2011 ob 17:19

RTV Slovenija je danes rabila nekaj ur, da je znova postregla z odličnim biserom iz zakladnice insinuacijskega govora. No, pa bom komentiral še tega. Spet ga najdemo kar v naslovu in trenutno kar kot prvo novico na začetni strani www.rtvslo.si:

Tožba Janše proti Ziherlu – kriv je Borut Pahor

Poglejmo tekst:

“Izjava tožene stranke z dne 4. 12. 2008 ni bila podana z namenom razžalitve Janeza Janše, pač pa je bila podana z namenom kritike premierja Boruta Pahorja v zvezi z imenovanjem Dimitrija Rupla, saj ta po mnenju tožene stranke ni ravnal v skladu s predvolilnimi obljubami, zlasti da bo spremenil način vladanja,” med drugim navaja zapisnik s sodne obravnave.

Takoj ugotovimo, da je »krivda« Boruta Pahorja tu le novinarska insinuacija – Ziherl želi povedati, da ni imel neposrednega namena žaliti Janšo, ampak kritizirati Pahorja. V kakšnem smislu je torej Pahor kriv, da je nastal videz žalitve Janše? Naslov prispevka namiguje, da je Ziherl našel preenostaven in cenen izgovor. Sklepanji sta takile:

Slavko Ziherl:

a.Nisem imel namena žaliti Janše.

b.Dejansko sem le kritiziral Pahorja.

c.Zato ni razloga, da bi se Janša čutil razžaljenega.

Novinar RTV Slovenija:

a.Ziherl je razžalil Janšo (ali: Janša toži Ziherla zaradi razžalitve).

b.Toda zdaj Ziherl trdi, da je imel namen kritizirati Pahorja.

c.Torej je za njegovo razžalitev kriv Pahor.

Novinar je torej Ziherlovo razlago o kritiki Pahorja spretno sprevrnil v insinuacijo o krivdi Pahorja. V danem kontekstu se seveda ta lahko bere predvsem kot cinizem do izjavljalca, torej kot očitek o Ziherlovem bežanju proč od prevzema odgovornosti, kar bi bil novi insinuacijski element. Vendar tega ne moremo zatrditi zanesljivo, ker se o tem novinar ni dodatno izjasnil. Kar je gotovo, je novinarski napačen korak v presoji in sklepanju o krivdi. Več o insinuacijskem diskurzu kot novi intenzivni prvini slovenskega žurnalizma pa v današnjem prvem zapisu.

  • Share/Bookmark

Insinuacijski diskurz in javna radiotelevizija

6.09.2011 ob 11:45

Insinuacijski diskurz je, tudi v kombinaciji z ponarejanjem naslovov prispevkov, že dolgo tega dobil vsakodnevno domovinsko pravico v celem nizu slovenskih medijev – predvsem tistih, ki so neposredno naklonjeni Janši. Na tej strani mrgoli dokazov. Zdaj se je preselil in se zelo domače obnaša tudi na RTV Slovenija. Profesionalna novinarska društva ob tem molčijo. RTV Slovenija tudi. DNS se odzove le, če se glede kršitve kodeksa pritožiš. Da gre za sistemsko kršitev z dnevno frekvenco, nikogar posebej ne moti. Se v Sloveniji še kdo sploh ukvarja z novinarsko etiko? Jo zaznavamo le, če se pritožiš na NČR? Je komu še mar? Poglejmo čisto sveži primer. Kako razumeti tale naslov:

Razkrita polovica dvojnega življenja Sovinih agentov?

 Najprej k pojmu »insinuacijski govor«, ki postaja zaščitni znak desničarskega žurnalizma pri nas, hitro pa se seli tudi drugam. Pod njim razumem tisti govor, ki s pomočjo namigov, opazk, postavljanja vprašanj (in vprašajev) neupravičeno izraža  domneve in sugestije o nekom, nekem dejanju ali dogodku s prepoznavnim ciljem, da nekoga oblati, diskreditira ali žali. Ob tem ne navaja dokazov in se največkrat dogaja politično ali ideološko motivirano. Velikokrat je insinuacijski govor na površini nedolžen, dvopomenski in zgolj »namigujoč«, na podoben način kot so takšni namigi v primerih spolnega mobinga in šikaniranja. Zato ga je nekoliko težje zaznati in je navidezno slabše prepoznaven. Včasih je bistveno manj prikrit – v teh primerih se razvije v odkrito diskreditacijo in stigmatizacijo.

Ko torej pogledamo naslov prispevka na RTV Slovenija, takoj prepoznamo omenjeni namig: »Razkrita polovica dvojnega življenja Sovinih agentov?« naj bi referiral na domnevno dvojno življenje zaposlenih uslužbencev Sove. Toda kakšno ali katero dvojno življenje? In katera polovica dvojnega življenja? V kakšnem smislu ti uslužbenci živijo dvojno življenje? Naslov pograbi neskrito namero prispevka in fotografij, objavljenih na anonimni spletni strani, ki želi tako ali drugače »razgaliti« sodelavce Sove, jih prikazati kot agente Udbe, ideološko in značajsko kompromitirane. S kakšnimi motivi to počne, lahko ta hip pustimo ob strani, čeprav odgovor na to vprašanje ni težaven.

Insinuacija, ki si jo je privoščila RTV Slovenija, še zdaleč ne prva, dokazuje sistemsko napako slovenskega novinarstva, ki se je kot nov modus operandi zdaj povzpela še do javnega servisa. Osnovno vprašanje je namreč naslednje: Je »polovica dvojnega življenja« sodelavcev Sove res zabava? Je »razkrivanje« te domnevne polovice korektno dokumentirano in predstavljeno? Je, nenazadnje, zabavati se nekaj grešnega? So ob tem razkriteži storili kakšno kaznivo dejanje? So kompromitirani že zato, ker so sodelavci Sove? Kaj sploh kompromitira te posnetke? Če bi sešteli namige, je primer zanimiv, ker jih je več: prvi je namig o dvojnem življenju, drugi je ta, da je to življenje zdaj razkrito, tretji je ta, da je drugi del tega življenja divja zabava.

Če kaj, je tu kompromitiran novinarski postopek. Znova gre ob insinuacijskem govoru (o katerem se novinarski kodeks žal ne izreka niti neposredno) za jasno kršitev 10. člena istega kodeksa, saj zapis na MMC RTV SLO povzema zapis STA, ob tem pa pridodaja naslov, ki v ničemer ne ustreza vsebini:

10. Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Odveč je potemtakem poudariti, da je v tem smislu naslov »Razkrita polovica dvojnega življenja Sovinih agentov?« povsem izstopajoč dodatek, ki je takšen zato, ker sta se urednik in novinar raje odločila za insinuacijo kot novinarsko profesionalnost. Zgornja kršitev kodeksa obstaja, tudi če odmislimo očitek o insinuaciji – pač pa eno osmišlja drugo. Za primerjavo je spodaj še besedilo agencije STA, ki seveda »dvojnega življenja« in namigov okoli tega nikjer ne omenja:

Spletna stran udba.net objavila fotografije domnevnih agentov Sove

Ljubljana, 6. septembra (STA) – Na spletni strani cae-udba.net je objavljena povezava do fotografij domnevnih pripadnikov Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova). Spremni tekst se spotika predvsem v domnevno neprimerno obnašanje uslužbencev Sove in namiguje na njihovo ideološko pripadnost, piše Dnevnik. Pristnosti fotografij v Sovi ne želijo ne potrditi ne zanikati. Beri naprej »

  • Share/Bookmark