Arhiv za Oktober, 2011

Dva medijska Pandurja: od fiaska do navdušenja

31.10.2011 ob 09:15

Obstajata dva Pandurja: tistih iz slovenskih medijev in tisti iz tujih. Danes je razvpiti in rumeni Požareport reproduciral nekatere španske kritike Pandurjeve predstave, objavljene v mariborski reviji Dialogi (7-8/2011):

 

Dovolj žalostno in zgovorno dejstvo že po sebi, da tega objektivnejšega koraka ne zmorejo drugi. Namreč tisti slovenski kulturni novinarji, ki se v glavnem omejujejo na kakšno prejkone mehko pripombo v svojih kritičnih poročilih o Pandurjevih predstavah, medtem ko se večina novinarjev, celo v istem mediju, raje odloči za ploskanje; v člankih se cedijo navdušenje, vzhičenost, očaranost, izvrstnost in seveda obžalovanje, da smo se odrekli čudežnemu dečku (sic!). Pretiravanje? Poglejmo si zgolj nekaj naslovov iz RTV Slovenija, Nedela, Slovenskih novic in drugih:

Dekadenca in propad družine von Essenbeck Tomaža Pandurja navdušila Špance

Somrak v domovini, zvezdni sij na tujem, s podnaslovom »Tomaž Pandur je čudežni deček gledališča, a smo se mu odrekli«

Nedelo: Pandur – zagotovilo za izvrstno predstavo

Pandurjev (48) Somrak bogov je navdušil

Somrak bogov in Rueda očarala Križanke

Obstajata potemtakem dva medijska Pandurja: njegov skrbno negovani imidž v domačih medijih (ali tujih) ter manj skrbno negovani in stvaren, ki pa do slovenske javnosti ne bo prišel po zaslugi Pandurju zvestih novinarjev ali tistih, ki v svoji pasivnosti ne bodo storili prav nič, razen da bodo izvajali (samo)cenzuro. Pričakovali bi, da se slišita obe plati medalje. Žal se to ne dogaja, kar se je manifestiralo v medijski obravnavi Pandurja v kontekstu EPK, kjer se je znova pokazalo, kakšna novinarska provinca smo. Kot tudi v nemajhnem škandalu s predstavo Vojna in mir, pretežno financirano s slovenskim davkoplačevalskim denarjem, vendar za hrvaško publiko. V Mariboru jo bomo na kratko videli šele oktobra 2012. Ampak škandala v glavnem ni, ker nikogar, vsa čast izjemam,  to dejstvo ne zanima preveč.

Da nam rumeni portal pod zastavo senzacionalnosti kot prvi ponuja vpogled v tisto pravo stvarnost, to pot le reprodukcijo, je znova znak popolne nemoči slovenskih medijev. Če bi ti opravili svoje delo, kot je treba, bi se razblinil tudi mit o koristnosti rumenila. V tem je tudi perverznost lepodušniškega zgražanja resnih medijev nad rumenimi.

  • Share/Bookmark

Merklova o velikih Evropejcih

30.10.2011 ob 10:33

Neskončna hvala Drugemu domu za neponovljivo poanto o Angeli in njeni bratski pomoči dvema, ki se nikoli nista zapletla v incident glede dogovarjanja o incidentih na morju:

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=7lD4H-Yq0Lo

http://www.youtube.com/watch?v=Lkj77zca_0A&feature=player_embedded

Blogerji so bili znova korak pred klasičnimi mediji. Spodaj je le ponovitev vaje. Medijske recepcije se razlikujejo le v neznatnih akcentih, od najbolj navdušenih do tistih malo manj. Možnosti, ki so jih doslej izkoristili, so bile (google it):

»Janeza Janšo prav posebej podpiram, ker je velik Evropejec.«

»Janeza Janšo podpiram, ker je velik Evropejec.«

»Janez Janša je velik Evropejec.«

»Angela Merkel podpira Janeza Janšo.«

Podporo Sanaderju danes nudi predvsem bergla:

Da se razumemo: splošna ocena je, da Sanader pred sodiščem zgolj fingira podporo bergle, kar je nekako v skladu z Angelo.

  • Share/Bookmark

Dva paradoksa RTV Slovenija

30.10.2011 ob 09:16

Od junija tega leta potrpežljivo čakam na odgovore Programskega sveta RTV Slovenija zaradi, predvsem, politične pristranosti njihovih novinarjev. Na imenovani svet sem naslovil štiri proteste (vsi dostopni na tej strani), odgovorov in pojasnil pa od nikoder!

Ne mislim odnehati. Vmes sem že pisal o posebnem »političnomedijskem paradoksu RTV SLO«, ki ga opažam, zdaj bom navedel še drugega. Paradoksa sta, če navedem oba, naslednja in seveda povsem subjektivna:

  1. Na ravni eksplicitnosti politične agitacije je bil nivo incidentnosti glede politične agitacije novinarjev in propagandizma v obdobju 2004-2008 bistveno manjši kot v obdobju 2008-2011. Govorim predvsem o agitaciji v podporo Janezu Janši oziroma desnim strankam. Paradoks je torej v tem, da so pod levo, Pahorjevo vlado, bolj popustile zavore Janši naklonjenim novinarjem, kot so popuščale v mandatu Janeza Janše. Vrstni red strank na predčasnih volitvah, kakor se zaenkrat napoveduje (Janša daleč naprej, Pahor daleč nazaj), je zato mogoče izraz stanja medijskih moči in v tej luči povsem smiseln.
  2. Drugi paradoks je naslednji: odkar se približuje čas volilne kampanje za predčasne volitve 4. decembra, torej že kakšen mesec dni prej, so razmere na RTV Slovenija manj propagandistične in bolj znosne – kar se vsebin tiče. Ne vem, ali se bo to spremenilo s 14. novembrom in ne vem, ali je razlog, da bodo zdaj vsebine za presojo širše javnosti vsem bolj na očeh in pozornost državljanov večja.
  • Share/Bookmark

Paranoja proti kapitalistom

30.10.2011 ob 08:33

Kdo si upa v tem »occupy« času 99% in taborjenja protestnikov pred borzo eksplicitno govoriti o slovenski paranoji proti kapitalizmu? Ne le politični? Goran Vojnović v Dnevniku:

Časi so paranoični. Ljudje namreč vsepovsod mrzlično iščejo in brez težav tudi najdejo pohlepne, zlobne, grde, hudobne kapitaliste, naše nove državne sovražnike. Komunajzerji, kot vse kaže, niso več v modi in krvoželjna množica danes po trgih in ploščadih lovi neke nove in povsem drugačne partijce.

Tiste s kravatami, v dobrih avtomobilih in s pametnimi telefoni, tiste, ki uporabljajo čudne in navadnim ljudem nerazumljive besede, kot so “dobiček”, “naložba”, “investicija”, “dividenda” in kar je še teh skovank, ki poštenemu državljanu danes dvigujejo pritisk, jutri pa mu bodo prag upokojitve in obrestno mero pri posojilu za nov pralni stroj.

Časi so paranoični in zato je treba biti pozoren, ker če že več kot pol leta niste bili v minusu ali če ste si letos privoščili daljši dopust v tujini, ste zagotovo že na kakšnem seznamu osumljencev. Dandanes je kapitalist pač lahko že vsakdo izmed nas in med ljudmi se spet veselo širi tista stara mantra, da notranji sovražnik nikoli ne spi. Zato se bojim, da če bo šlo tako naprej, bomo kmalu vsi mi Boško Šrot. V trenutnih razmerah je namreč večina državljanov le eno ali dve povišici stran od kapitalističnih izkoriščevalcev in zatiralcev lačnih in nesvobodnih in mnogi se lahko le recesiji zahvalimo za svojo čisto vest.

Pazite se zato imetniki zlatih kreditnih kartic, pazite se ljubitelji visoke mode, pazite se obiskovalci koncertov Zlatega abonmaja, pazite se naročniki Financ, pazite se igralci golfa. Pazite se, ker so po novem vsi za reveže in vsi so proti kapitalizmu. In pazite se še posebej zato, ker vaši prijatelji in znanci, ki so bili še včeraj z vami na jadranju in vas vabili na svoje vikende na Krasu, danes že vohunijo za vami, že sporočajo naprej, da ste naročili sveže škampe in kozarec neodprtega vina ter da ste zavili v dizajnersko trgovino in si ogledovali prav tisto luč tiste naše znane oblikovalke, za katero oni še kako dobro vedo, koliko stane.

Spomnite se, vi pridni, nadarjeni in uspešni podjetniki, kako so nekoč komunisti lovili druge komuniste in jih pošiljali na Goli otok, spomnite se, kako še danes bivši komunisti neusmiljeno obračunavajo z manj bivšimi komunisti, in videli boste, da vam preti resna nevarnost in da v takšnih časih ne gre zaupati nikomur.

V svoji antikapitalistični paranoji smo namreč zabredli že tako daleč, da smo začeli kapitaliste iskati že po slovenskih filmih, točno tako kot je nekoč po ameriških filmih komuniste iskal Joseph McCarthy. Pred dnevi sta se tako Polona Juh in Jernej Šugman znašla na antikapitalistični črni listi samo zato, ker imata v najnovejšem filmu Metoda Pevca Lahko noč, gospodična, preveč (filmskega) denarja. Že na festivalu v Portorožu so se nekateri “gledalci” zmrdovali, da se v teh težkih časih resnično ne spodobi snemati filmov o dobro situiranih ljudeh, eden izmed njih pa je v svojem prostem spisu o Pevčevem filmu celo javno zapisal, da je “glede na čas, v katerem živimo, (…) bolečina teh, ki imajo, hudo precenjena. Še huje: glorificiranje trpljenja teh, ki imajo, je neresno, sočustvovanje z njimi je patetično.”

Pazite se torej, vam pravim, ker nas je zajela paranoja in ker je vsa stvar zelo resna. 

  • Share/Bookmark

Nagobčniki na mestu resnice

29.10.2011 ob 22:40

Kaj porečejo novinarji na dejstvo, da jih javni zavod EPK omejuje pri njihovem poročanju? Na to sem opozoril že vsaj 26. maja letos, razen silno redkih odmevov se novinarji nad pomanjkanjem dostopa do informacij niso pritoževali. EPK je in mora biti zgodba o uspehu. Zgodba o naši kulturnosti. Zgodba o, kot so nam povedali eksplicitno, kulturnosti novinarjev. Kajti stojimo pred durmi še enega ironičnega zapleta: medtem ko te dni lahko beremo, da bodo v zavodu EPK zaposlenim in sodelavcem dali v podpis »Izjavo molčečnosti in varovanju poslovne skrivnosti«, bo točno na lokaciji natikanja nagobčnikov letošnje nagrade Bratstva resnice novinarjem za izjemne dosežke podeljevalo Društvo novinarjev Slovenije. V Vetrinjskem dvorcu. Svoje ambicije po kulturnosti so v najavo uvedli takole:

Izbira udarniško in aktivistično prenovljenega Kina Udarnik za letošnji programski del našega srečanja zato ni naključje. Vendar slovensko novinarstvo potrebuje tudi več kulture – kulture odgovornega in kritičnega medijskega poročanja v dobro javnosti. Zato v dvorcu, ki bo prihodnje leto sedež evropske kulture, v mestu, ki bo evropska prestolnica kulture, podeljujemo nagrade tistim, ki so bili, so in bodo za zgled.

Novinarske nagrade se bodo torej podeljevale v prostorih natikanja nagobčnikov, kot temu v današnjem zapisu pravi novinar Dnevnika. Nagobčniki in resnica nekako ne gredo skupaj. Kakšna je ta omenjena kultura kritičnega medijskega poročanja, npr. o EPK, se lahko razbira tukaj. Klipšteter zapiše:

Že naziv »javni zavod« dovolj zgovorno pove, da naj bi šlo za ustanovo, ki pred javnostjo nima kaj skrivati. V javnem zavodu Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture pa so drugačnega mnenja, kajti uprava je zaposlenim in sodelavcem dala v podpis tako imenovano Izjavo o molčečnosti in varovanju poslovne skrivnosti. Takšnih izjav drugi javni kulturni zavodi ne poznajo, saj tovrstnega uvajanja »nagobčnikov« zakonodaja, ki ureja delovanje teh ustanov, ne predvideva.
         V tajnosti že doslej
         Skrivalnice v tem zavodu, ki organizira Evropsko prestolnico kulture, niso novost. Seje programskega sveta so po njegovem konstituiranju potekale za zaprtimi vrati. Seje sveta zavoda so bile sprva javne, ko pa so se zanje začeli zanimati novinarji, so postale tajne. O poteku seje sme poročati izključno predsednik sveta Oto Luthar, ki javnosti poda zelo »cenzurirano« različico dogajanja na njej.
         Z javnostjo delovanja javnega zavoda pa ima težave tudi poslovodstvo mariborskega zavoda, ki ga vodi generalna direktorica Suzana Žilič Fišer. Iz izjave, ki so jo dobili v podpis snovalci kulturne prestolnice, je namreč mogoče dobiti vtis, kakor da imajo opravka z neke vrste tajno službo, ne pa z javno kulturno ustanovo.
         Visoka stopnja zaupnosti
         Podpisnik Izjave o molčečnosti in varovanju poslovne skrivnosti se je med drugim zavezal k temu, da bo varoval »vsak podatek, s katerim se seznani za potrebe projekta, ali ki ga posameznik posreduje zaradi sodelovanja v tem projektu«. Obenem se je obvezal, da bo varoval »podatke s pravili varovanja poslovnih skrivnosti« in da bo »uporabljal zaupne podatke samo za potrebe izdelave in realizacije projekta«.
         Hkrati bo zaposleni ali sodelavec EPK »opravil vse potrebne dejavnosti, da bodo zaupni podatki ostali tajni ter varni pred krajo ali kakršno koli protipravno odsvojitvijo« ter bo »preprečil, da bi se z zaupnimi podatki seznanile nepooblaščene tretje osebe«. Za konec so se s podpisom zavezali še k temu, da bodo molčali in varovali skrivnosti »še dve leti po prenehanju projekta Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture«.

Še star zapis, 26. maj 2011, o zapiranju vodstva EPK pred barikadami novinarjev:

O tem, da so se v vodstvu EPK zabarikadirali pred novinarji, je naprej pisala Večerova novinarka:

In ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka privatna firma. Vse, kar dobivamo, so post festum tiskovna sporočila, dan po dogodkih. Gostili so predstavnika Guimaraesa in ga skrivali pred javnostjo. Gostili so 30 ambasadorjev, predstavnikov kulturnih centrov, ki bodo sodelovali pri odpiranju kulturnih ambasad po mestu, pa smo zanje zvedeli, ko jih že davno ni bilo več, akademija EPK se sestaja tajno.

Zdaj pa beremo, da bodo lahko novinarji še dalje preštevali cigle na EPK, krasni novi svet EPK bo zagotovljen, ker bodo seje sveta zavoda zapirali za javnost:

Člani svet zavoda Maribor 2012 so se včeraj odločili, da bodo zaprli sejo sveta za javnost, to pa bo po besedah njegovega predsednika dr. Ota Lutharja tudi praksa v prihodnje. Razlog? “Prisotnost medijev vpliva na dinamiko dela in morda nekdo ne bo diskutiral v okviru konkretne točke, ampak za javnost. Ne gre za nobeno skrivanje dejstev pred javnostjo, kajti mi smo nadzorni organ javnega zavoda, člani smo zelo različni in kaj hitro bi odkrili, da nekaj ni v redu,” je povedal predsednik.

Spomnimo, prehod na takšno prakso je silno neobičajen za zavod, ki črpa in dela na podlagi našega denarja – odločitve bi morale biti transparentne in na očeh javnosti. Še huje, svetniki so se na prejšnji seji strinjali, da nimajo kaj skrivati. Zdaj pa se strinjajo, da imajo! Poglejmo zapis:

Odločanje o tem, kako in kdaj naj izključijo javnost s seje sveta javnega zavoda, je svetnike vznemirjalo že na začetku seje. “Vrag je vzel šalo: javnost mora biti obveščena, a hkrati potrebujemo mir,” je razmišljal Srečko Meh. “Z zaprtjem seje bi dali negativno sporočilo. Treba pa je ustvariti pozitivno vzdušje; bolj ko skrivamo, slabše bo.” Svetniki so se najprej strinjali s tem, da nimajo kaj skrivati, in so med drugim obravnavali tudi točko o reviziji dosedanjega poslovanja zavoda, ki ga je zahtevala Suzana Žilič Fišer, generalna direktorica zavoda Maribor 2012.

Skratka, predstavniki sveta zavoda se požvižgajo ne samo na javnost, ampak tudi na lastna stališča. Figo jim je mar  javnost delovanja in figo jim je mar »negativno sporočilo« in dejstvo, da »nimajo kaj skrivati; bolj ko skrivamo, slabše bo«. Škandal, zaradi katerega čakamo na prve protestne odzive doslej omlednih novinarjev.

  • Share/Bookmark

Brezplačna novinarska čast

29.10.2011 ob 08:17

Spletna Mladina je, mislim da edina, objavila odločbo osebe v Državnem zboru, ki tam skrbi za dostop do informacij javnega značaja. V njej je bila zavrnjena možnost za dostop do poročila o delu komisije za ugotovitev in oceno stanja in izdajanja obeh političnih brezplačnikov. Poročilo je, po do sedaj zbranih in objavljenih podatkih, blamiralo tako stranko SDS kot lep del slovenskih novinarjev. Razlog:

Končno poročilo »poleg tajnih podatkov vsebuje tudi podatke, ki so jih preiskovalni komisiiji posredovali drugi državni organi, banke, zavarovalnice in gospodarske družbe«. Ti dokumenti pa vsebujejo podatke, kot so davčna tajnost, poslovna skrivnost, bančna skrivnost… Kot je v odločbi pojasnil predstavnik DZ, ki je zadolžen za dostop do informacij javnega značaja, je predsednica komisije že pred obravnavo končnega poročila vsa vpletena podjetja prosila, ali bi lahko vsebino gradiv javno razkrili, a so jo zavrnili.

Kako bodo postopali novinarji zdaj, ko so v situaciji, če že ne do kraja raziščejo vzvode in mehanizme kreiranja lastne političnosti, vsaj prispevajo k javni objavi raziskav drugih? O tem, kaj bo storilo njihovo društvo, sem (se) spraševal že dvakrat. Kot vse kaže, je zdaj na novinarjih in drugih osebah, da spišejo pritožbo informacijski pooblaščenki.

Če bodo to storili, ne vemo. Splošen občutek je, da novinarskih organizacij afera z brezplačniki ne zanima. ZNP razumljivo zato, ker so številni člani po doslej objavljenih podatkih vpleteni vanjo, za DNS pa lahko le ugibamo.

Indikativno je tudi, kdo je doslej zahteval dostop do poročila. To so bili novinar Mladine Borut Mekina, novinarki Dela in Dnevnika Anuška Delić in Meta Roglič ter Gregor Fevžer, ki je dve leti nazaj v imenu družbe Euromedia zoper Pošto Slovenije  vložil tožbo zaradi zlorabe monopolnega položaja in oviranja konkurence na trgu nenaslovljene direktne pošte (letaki, zloženke, prospekti). Domnevamo lahko, da ga zanima predvsem vpletenost Pošte Slovenije v distribucijo brezplačnikov. Če odštejemo Fevžerja, se zdi, da omenjeni novinarke in novinarji rešujejo nekaj preostale novinarske časti v Sloveniji…

Kaj torej sledi? Drugostopenjski postopek pri Nataši Pirc Musar, če se bo kateri od (omenjenih) novinarjev odločil za to pot – verjetnejša možnost po tistem, ko novinarska združenja ne kažejo takega interesa. Vendar je pooblaščenka v Dnevniku že 30. septembra letos pojasnila:

Pri presoji vprašanja, ali gre v poročilu za prosto dostopno informacijo javnega značaja, je bistveno, ali so v poročilu tudi podatki, ki predstavljajo katero od izjem, po katerih se dostop lahko zavrne. Vendar če se po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja oceni, da obstaja prevladujoč interes javnosti oziroma gre za podatke o porabi javnih sredstev ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije, se dostop lahko dovoli.

Obenem Pirc Musarjeva pojasnjuje, da vsak osebni podatek nima hkrati tudi statusa t.i. varovanega osebnega, torej je razkritje osebnih podatkov lahko tudi dopustno. Zato je Pirc Musarjeva pristojnim v DZ razložila, da bodo morali najprej ugotoviti, kateri podatki v poročilu predstavljajo osebne podatke in ali gre tudi za varovane osebne podatke. Je pa pooblaščenka spomnila še na institut delnega dostopa, ki omogoča izločitev določenih informacij ter objavo preostalega dela dokumenta.

Nagradno vprašanje je, ali bo Pirc Musarjeva dovolila objavo dela dokumenta, iz katerega bodo izločene varovane informacije o davčnih tajnostih in drugih poslovnih skrivnostih. Še večje vprašanje, ali bi lahko isto storil že aktualni Državni zbor, in to celo po tistem, ko bi mu, glede na slabe predvolilne rejtinge tik pred parlamentarnimi volitvami, takšno dejanje, kar se usihajoče levice tiče, maksimalno koristilo. (Če bi nam vladala stranka SDS in če bi obstaja afera o brezplačnikih levice, potem si ni težko predstavljati, da bi, skupaj s seznami raznih F571 vred, poročilo že zdavnaj bilo dostopno slehernemu državljanu. In ne le to.)

O tem, da bi moral obstajati prevladujoč interes javnosti po objavi poročila, skoraj ne bi smeli dvomiti. Ponovljen ceterum censeo: razplet dogodkov potrjuje mojo staro tezo – za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

  • Share/Bookmark

Ubijanje Novinarskih dnevov

27.10.2011 ob 11:15

Ubili so novinarske dneve

Na ta način, pod dodanim enobesednim naslovom »Nezaslišano!,« nas od včeraj naprej na uradni strani DNS vabijo na Novinarske dneve. Ali pa nas ne vabijo. V tem je tudi srž sporočila: ali nas želijo na pomanjkljiv in senzacionalističen način opozoriti, da letos tradicionalnih Novinarskih dnevov ne bo. Ali pa nam želijo na enako nedostojen način povedati, da bodo.

Kaj je torej bolje, da nas DNS informira pomanjkljivo ali zgolj nedostojno? Odgovor je jasen: obe možnosti sta slabši.

Nekaj podobnega, viralno enigmatičnega in marketinško prefinjenega, spominjajočega na suspenz v objavah plačanih oglasov, v katerih imajo tisti na začetku za edini cilj, da vzbudijo našo pozornost v naslednjih, nam iz DNS sporočajo tudi z naslednjo slikovno vestičko pod naslovom »Spopad!«:

Predsednik v ring nad urednike!

Verjetno bom prav kmalu deležni modrega pojasnila, kaj so želeli s tem doseči. Edino opravičilo za njihovo ravnanje, ki si ga lahko zamislim in gre onstran obeh navedenih »slabših možnosti«, je napoved razprave o senzacionalizmu v medijih, npr. na taistih Novinarskih dnevih. Le s tovrstno pedagoško noto bodo lahko, pa še to z nekaj dvoumnosti, upravičili svoje nove oglaševalske prijeme. No, v danem primeru bo razprava skrajno zanimiva, kajti novinarski kodeks se o senzacionalizmu in agresivnem novinarstvu, vsaj kar se medijskih naslovov tiče, ne opredeljuje neposredno.

  • Share/Bookmark

Članki v Sloveniji padajo v medije z neba

24.10.2011 ob 18:59

Današnji Večer poroča o nenavadnih medijskih padavinah v Sloveniji. Že v naslovu:

Je članek v Slovenske novice padel z neba?

Se zgodi. Očitno je problem nepodpisanih člankov širši od dimenzij brezplačnikov. Komu mar? Morebiti vernikom v nadnaravne pojave?

  • Share/Bookmark

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

22.10.2011 ob 22:22

Prvega oktobra letos sem se v zapisu DNS, kaj pa brezplačniki? zavzel za jasnejše stališče DNS do zadeve brezplačniki – tega nedvomnega brodoloma medijske profesionalnosti v Sloveniji, glede katerega bi si morali naliti čistega vina. Med drugim sem izrazil pričakovanje, da se bo DNS opredelil do tega, da poročilo parlamentarne preiskovalne komisije postane javno in da se opredeli do anonimnega političnega novinarstva – ne načeloma, temveč konkretno, saj so praktično znana tudi imena vpletenih novinarjev.

DNS je 12. oktobra res objavil izjavo o brezplačnikih z naslovom Brezplačniki: NČR je odreagiralo že leta 2008.  Nekoliko defenzivno stališče, ki ga izraža naslov, želi spomniti, da se je NČR ukvarjal z brezplačniki »že« leta 2008. To drži: obravnaval je štiri prijave NČR glede brezplačnikov, od tega tri moje, in zavzel je načelno stališče do psevdonimov. Vendar močno dvomim, da je to obujanje spomina na pritožbe na NČR v letu 2008 vse, kar lahko DNS o tem pove leta 2011, ko smo dobili končno poročilo o tem. Med drugim so v tej izjavi zapisali:

Ob tem velja poudariti tudi, da je v primerih brezplačnikov šlo tudi za eklatantno zlorabo javnega denarja. Po mnenju društva novinarjev je skrajni čas, da se razčisti tudi odgovornost vodilnih v tistih (para)državnih podjetjih, ki so neposredno (s financiranjem, oglasi in visokimi popusti) ali posredno (z nakazovanjem oglaševalskega denarja v Media Polis) sodelovali pri projektih Ekspres in Slovenski tednik.

Lepo, da se omenja tudi fantomski Media Polis, ki je odigral eno najpomembnejših vlog pri financiranju brezplačnikov in delitvi oglaševalskega denarja pridnim in malopridnim medijem pod Janševo oblastjo. Med drugim je, nenazadnje, 120.000 evrov na lepe oči posodil stranki SDS. Agencijo Media Polis je ustanovil Božidar Novak, direktor Spema. O njenem delovanju je pisala Mladina že davnega leta 2007 in danes vemo o njej in njenih akterjih skoraj vse.

Človek bi, glede na citirano stališče DNS, pričakoval raziskovalnokritično držo do delovanja Media Polisa. Toda ne, na četrtkovi okrogli mizi, ki jo je organiziral isti DNS, jim ni bilo težko Božidarja Novaka prepoznati kot polnokrvnega strokovnjaka, ki jih bo podučil o medijskih in  komunikacijskih strategijah predvolilnih kampanj, ne brezplačnikov:

Res je nekoliko zoprno, če ima človek previsoka pričakovanja do DNS (da o tem, da velja za nergača, sploh ne govorim). Sprva se društvo ni opredelilo do tega, ali si želi poročilo o brezplačnikih narediti za javno, čeprav bi moral novinarskih ceh glede tega prav zdaj izkazovati maksimalni interes. Potem pa se, za nameček, le dober teden po lastnem stališču o brezplačnikih, zaplete v kurtoazijo koketiranja s tistimi agenti brezplačnikov, ki jih je le teden poprej grajalo. Upajmo, da je vsaj Novakovo siceršnje strokovno znanje odtehtalo odmerjeno povabilo – glede na njegove izkušnje iz fantomskih predvolilnih kampanj v mandatu 2004-2008 in v volilnem letu 2008. V kontekstu mojega poziva DNS, pa tudi mimo njega, ostaja še intenzivnejši grenak priokus, da glede afere brezplačniki nima bolj izdelanega stališča.

  • Share/Bookmark

Antinovinarstvo

22.10.2011 ob 08:44

Da je slovensko novinarstvo povsem razklano in da te boleče rane ni mogoče zaceliti, čivkajo že vrabci na strehi. Razklanost je ideološkopolitična. Čeprav sem prepričan, da je delitev na »leve« in »desne« novinarje vsiljena in da jo generira natanko ena izmed novinarskih strani – tista, ki obenem generira njeno profesialno dno – njihov ceh v celoti ne zna izstopiti iz te kletke samoujetosti.

Novinarski organi in njihova združenja, ki bdijo nad profesionalizmom, so vseskozi nemočna. Nekatera so bila ustanovljena kot protiutež, kot antinovinarstvo, spet druga ne dajo vsega od sebe. Lepa zgodba o nemoči ustreznega odzivanja je zgodba z brezplačniki, te dni kronana s končnim poročilom parlamentarne komisije, ki je ostalo, zaenkrat, zaklenjeno v nekih tajnih sobanah parlamenta. Pred Društvom novinarjev Slovenije (DNS) je resen preizkus odgovornega in konsekventnega ravnanja. Nedavno so v enem najbolj neposrednih in dramatičnih apelov, kar jih poznam, tudi nadvse upravičenem, spregovorili o tragičnem odrazu stanja, v katerem se je naše novinarstvo nevarno približalo murdochovski atmosferi in logiki, kakor so zapisali. Kaj naj bi to bilo? Lastniki, zlizani s političnimi elitami, narekujejo objave v medijih, naročajo promocijske članke ali celo organizirajo medijsko odmevne izbore obrazov in osebnosti leta. Nobenega dvoma ni, da bi o teh anomalijah, če bi se jim novinarstvo želelo resno zoperstaviti, morali spregovoriti nemudoma, povsem neselektivno in celostno, so še zatrdili.

Nič novega sicer, izjava je merila predvsem na propad Raščanovega podjetja Delo Revije, nevzdržnost situacije in predvsem popolno neslogo med novinarji dveh taborov – eni so pozivali k solidarnosti, drugi, naklonjeni Raščanu, malodane k linču novinark Dela Revije. Preizkus za DNS glede njihovega decidiranega stališča o anomalijah, s političnimi elitami zlizanimi lastniki in posledično neselektivni oceni stanja stvari, se ponuja znova v dokončani preiskovalni zgodbi z brezplačniki, ki vsebuje prav vse naštete elemente murdochovskih logik in še več, prepovedanega delovanja, sumljivih virov financiranja iz paradržavnih podjetij in drugih podjetij po diktatu vladajoče Janševe politike, slamnatih ustanoviteljev in slamnatih direktorjev, nastavljenih neznanih odgovornih urednikov in uredništev ter popolnega zdrsa v fantomsko medijsko krajino. Pozor, protagonisti so skoraj isti. Toda vse to ni dovolj. V resnici bi si želeli vsaj jasno artikuliranih stališč DNS, če ne dejanj, ki bi nedvoumno spregovorila o zahtevi po dostopu do poročila preiskovalne komisije o brezplačnikih, ki trenutno ni na voljo nikomur. Namreč če se po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja oceni, da obstaja prevladujoč interes javnosti, oziroma gre za podatke o porabi javnih sredstev ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije, se dostop lahko dovoli, meni naša informacijska pooblaščenka. Če kdo, imajo v tej aferi, ki je ponižala slovensko novinarstvo in ga mogoče celo spravila na kolena, omajala njegov ugled do neprepoznavnosti in utrla nove nevarne smernice gverilskega medijskega bojevanja, interes za razkritje ustreznih podatkov novinarska združenja sama. Seveda ne vsa – in ve se, katera ne.

Naslednja stvar, ki jo že bolj željno pričakujemo, zadeva stališče DNS do psevdonimnega skrivaštva novinarjev v omenjenih politično motiviranih brezplačnikih, za katere se očitno izkazuje, da so še danes nadvse pomembni in etablirani člani novinarskega občestva. Kaj, nadalje, storiti v trenutku, ko nas taisti člani posiljujejo s propagandističnimi manipulacijami o tem, kako so menda slovenski mediji preveč levo usmerjeni – s stališčem, ki smo se ga naposlušali v mandatu 2004-2008 in ki je služilo kot sfabricirani povod za politične prevzeme medijev? O kom govorimo? Če citiram novinarja Mladine, so fantomski novinarji naslednji: »To so Silvester Šurla, odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.«? V DNS generirajo svoj lasten problem, saj so v prej omenjenem pozivu k solidarnosti MMC RTV SLO zelo naravnost očitali »orkestrirano politizacijo primera« – zdaj pa je videti, da razkriti »brezplačniški novinarji«, denimo tudi v MMC, ponujajo še en konkreten dešifrant, zakaj in kako prihaja do take spolitiziranosti.

Edina omemba brezplačnikov, ki sem jo zasledil na strani DNS, zadeva že citirani zapis o Delu Revije v stavku »brezsramni in brezkompromisni tajkun, ki se občasno ukvarja tudi s politično motiviranimi brezplačniki«. Opis leti na Mateja Raščana, do vratu vpletenega tudi v menda le osebno »posojilo« denarja v tej aferi – zato se mi še bolj dozdeva, da bo moral tisti, ki premore takšen opis, nekaj povedati tudi o njegovih povezavah v slednji. Na koncu bi tvegal naslednji »ceterum censeo«. Razplet dogodkov potrjuje mojo staro tezo – za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

Boris Vezjak

P.S. Članek je nastal 2. oktobra 2011 in je bil objavljen v Katedri (ki jih zaradi nefinanciranja s strani MK grozi prenehanje izhajanja).

  • Share/Bookmark

Kučan o tistih, ki novinarjem držijo peresa

21.10.2011 ob 18:06

»Če pogledate medije, boste često namesto na dejstva naleteli na manipulacije in laži. Medijska zakonodaja tu nič ne pomaga. Domovinsko pravico je v preveliki meri dobila logika, da ima prav tisti, ki drži ali mu držijo pero v rokah, kar je daleč od profesionalnega novinarstva. Tako ne bomo nikamor prišli. Predsednik republike upravičeno govori o tem, da potrebujemo dialog, dialog in še enkrat dialog. Ampak žal ostajamo na ravni dialoga gluhih in slepih.« (Milan Kučan, Večer, 22.10.11)

Bivši in sedanji predsednik države sta sicer hvalevredna v svojem nekoliko sizifovskem in predvidljivo neuspešnem deklarativnem zavzemanju po dialogu. Ampak dokler novinarjem držijo peresa drugi, to ni poglavitna težava. In zavzemanje za dialog je ne bo rešilo – kajti dialog koga namreč se tu predpostavlja? Tistih, ki držijo peresa s tistimi, ki pišejo? Tistih, ki držijo peresa različnih novinarjev heterogenih ideoloških provenienc in jim vodijo roko? Dialog vseh, novinarskih marionet in njihovih pišočih botrov?

V razliki do mnogih novinarjev, ki verjamejo, da bo medijska zakonodaja čudežno rešila vse probleme profesionalnega novinarstva, se tu strinjam s Kučanom. Ne bo jih. Profesionalne standarde bodo morali vzpostaviti novinarji sami že na nivoju novinarskih praks.

  • Share/Bookmark

Kdo je že naredil Viranta?

21.10.2011 ob 09:12

Vodenje Zbora za republiko je politično vplivna funkcija. Zaradi te titule je imel tudi dostop do medijev.

Kdo je že naredil Viranta, novodobnega slovenskega Bruta, če sledim današnji naslovnici Mladine? Ricola? Ne, ne, to so bili mediji. Ne bo držalo, ni imel on dostopa do medijev. Kajti dostop do novinarjev diktirajo oni sami in njihovi uredniki, ne drugi njim. Se pravi: novinarji so se borili za dostop do Viranta. In že bežen pregled spletnih arhivov medijev, npr. Dela, Večera in Dnevnika, takoj pokaže, da doslej nikakor ni veljalo, da je Zbor za republiko kakšna posebej politično vplivna formacija. Ne, Zbor za republiko so venomer razglašali za pomembno civilnodružbeno formacijo. In  nič več. Čeprav na njihovi spletni strani zaznamo vsega skupaj natanko 3 (!) javne statemente v letih 2008, 2009, 2010 in 2011. V vseh skupaj, da ne bo pomote. Jasno kot beli dan, da je bil hiperprezentiran kot »avtentična« civilna družba s pomočjo medijev, in to v popolnem neskladju z realno vrednostjo in količino svojih stališč. In ne zgolj Janševih satelitov, kjer to prav nič ne preseneča. Takšen status je imel v tistih drugih, Delu, Večeru, Dnevniku in tako dalje.

Zato velja za Zbor za republiko isto kot za Viranta. Kdo ga je že naredil? Ricola? Ne, mediji.

Medijsko narediti Viranta za apolitičnega strokovnjaka – enkrat so ga predstavljali kot profesorja, drugič kot predsednika Zbora za republiko, spet tretjič kot bivšega ministra – seveda prinaša nujne spreglede novinarjev za nazaj. Danes pomeni naslednje: bolj malo se zanimati za učinke njegove plačne reforme javnega sektorja. Ali njegov »pregon« korupcije na način, da želi ukiniti Kosovo antikorupcijsko komisijo. Ali njegove moralne standarde v mandatu 2004-2008, kjer je gledal skozi prste svojim in Janši. Ali zaposlovanje svoje žene pri tastu. Ali nenehno govoričenje o »osebni kompatibilnosti«, s katerim je kot moralni šerif upravičeval nekatere kadrovsko sporne rešitve. Še manj za njegove neštete obljube, da nikoli ne bo šel v politiko. Ne, vse to danes medijev ne zanima.

Kot jih nikoli ni zanimala njegova politična lojalnost. Virant je bil v SDS vse, le član ne. Natankoma to nam je tudi sporočil Janša. Kaj se je torej zgodilo, da zdaj mediji nenadoma odkrivajo dvojno, mimikretično naravo pojavov? Zakaj doslej niso uspeli nikoli povedati in zapisati, da je Virant vpet v pogon SDS, da je predsednik enega izmed njihovih odborov za javno upravo? Da je Zbor za republiko prejkone marionetna združba? Zakaj to na glas ugotavljajo šele zdaj, ko se je Virantu-Brutu z gnusom najprej odpovedal Janša, vsaj do neke mere pa tudi Zbor za republiko? Zakaj to ugotavljajo šele po impulzih, ki jih proti svojemu izdajalcu pošilja Janša? Kdo je ustvarjal ta vtis avtonomne civilne družbe, če ga v svojih nedrjih niso prav mediji?

Mimikretična torej ni bila le Virantova narava, prav takšna je permanentna narava slovenskih medijev. Oni so pravi Pigmalioni novih političnih liderjev in strank. Še en paralelen primer. Ko se isti Delo, Večer in Dnevnik tepejo za komentarje Mateja Makaroviča, ga nikoli ne bodo vprašali: »Kaj pa brezplačniki, gospod Makarovič? Mar niste sodelovali v vseh številkah, od prve do zadnje?« Niti ga ne bodo vprašali »Kaj pa članstvo v SDS in predsedovanje odborom SDS?«. Ali pa: »Kaj pa vaše predsedovanje podmladku SDS, vam je ostalo v lepem spominu?« Ali pisanje programa SDS? Nikoli ne bodo niti malo namignili o njegovi politični naravi. Drugi dom se je potrudil in naštel vse njegove funkcije. Ne, zanje bo Makarovič vselej neodvisni, pravi in vrhunski politični, medijski, sociološki in še kakšen strokovnjak. In pravzaprav on pri tem res ni ničesar kriv. Krivi so mimikretični mediji in igra dvojnega videza v stilu »Pa saj vsi vemo, kdo je čigav«. Pa res? Natanko ta ista gesta generira stanja stvari, ko lahko v času T1 novinarji nekoga deklarirajo za civilno družbo, v času T2 pa pozdravljajo nove politične Cezarje in njihove Brute. V obliki istih oseb.

Igra politične mimikrije je znova uspela. Medijem je treba čestitati: na volitvah imajo svojega favorita. Ne tistega, ki ima dostop do medijev, temveč onega, ki so ga pomagali ustvariti.

  • Share/Bookmark

Berlusconizacija po mariborsko

16.10.2011 ob 09:05

Berlusconi Stacks Parliament, Cabinet With Beauty Queens, Actresses:

Novi izzivi za Anjo, Astrid in Duško

NOVO: Astrid Bah podžupanja Maribora, Anja Kolšek vodja kabineta župana Franca Kanglerja :

 

Ceterum censeo.

  • Share/Bookmark

Protest SNS, naslovljen na predsednika nadzornega sveta Dnevnika

15.10.2011 ob 08:43

Zaprošen sem bil za objavo spodnjega protesta SNS in Aktiva novinarjev Dnevnika, naslovljenega na predsednika nadzornega sveta Dnevnika, g. Bojana Petana. Protest je javen in poslan medijem včeraj. Vsakdo se lahko prepriča, kakšna je moč samocenzure in zanimanja slovenskih novinarjev zanj. P.S. Izkazalo se je, da Aktiv novinarjev Dnevnika tega pisma še ni uskladil s SNS (kot so me opozorili), zato sem njegovo ime naknadno zbrisal, tudi iz naslova tega bloga.

 

Sindikat novinarjev Slovenije

Bojan Petan

predsednik nadzornega sveta

Dnevnik, d.d.

Kopitarjeva 2 in 4

1510 Ljubljana

Ljubljana, 14. oktober 2011

ZADEVA: Protest predsedniku nadzornega sveta

Spoštovani gospod Bojan Petan,

kot sindikalni zastopniki honorarnih sodelavcev Dnevnika se od začetka letošnjega marca  pogajamo z upravo družbe o trajnejši ureditvi položaja honorarnih sodelavcev, ki bi lahko na eni strani izboljšala upravljanje z novinarskimi kadrovskimi viri Dnevnika, na drugi pa odpravila vsaj del življenjske in socialne negotovosti novinarskih avtorjev, ki že več let sodelujejo z družbo. V pol leta smo z upravo komajda izmenjali poglede na stanje in uskladili  poslovnik, po katerem naj bi potekala pogajanja o dogovoru, ki bi v obojestransko korist uredil trenutno za družbo pravno zelo tvegana pogodbena razmerja, plačilo po opravljenem delu, karierno napredovanje in prehajanje v zaposlitveno razmerje, če za to obstajajo primerni pogoji.

V kolikor bi dobro voljo v omenjenih pol leta podkrepilo tudi nekaj več delovne vneme, bi po naši oceni lahko sporna vprašanja rešili v največ treh mesecih na šestih dobro pripravljenih pogajalskih srečanjih. Zato smo na zadnji seji 27. septembra predlagali še zadnjo vsebinsko dopolnitev poslovnika, da bi se pogajalci sestajali dvakrat mesečno, kar je uprava pozdravila. Sestanek je bil znova preložen, namesto tega pa smo bili seznanjeni z izvršenimi dejstvi, da uprava že dlje časa mesečno zmanjšuje kvoto honorarjev in izplačila honorarnim sodelavcem. Takšno ravnanje uprave za nas pomeni kršenje načel poštenega socialnega dialoga, zmanjševanje verodostojnosti pogajanj in ogroža tudi njihovo nadaljevanje.

Prepričani smo tudi, da finančni posegi, tudi na napačnem koncu in s pičlimi poslovnimi učinki, povzročajo družbi več škode od koristi, že v naslednjem letu pa bodo le še zaostrili probleme nevzdržne politike upravljanja z novinarskimi viri in medijskimi vsebinami družbe. Takšni posegi bodo namreč povečali natančno isto nepredvidljivost finančnega načrtovanja v okviru mesečnih kvot, ki je posledica problemov in tveganj, ki smo jih želeli urediti v pogajanjih, družbo medijskih vsebin pa zaradi par tisoč evrov mesečnih prihrankov izpostavil večjim tveganjem v segmentu, kjer prihodki rastejo.

Po poslovnih rezultatih zadnjih treh let upadajo prihodki družbe, a je vendarle iz poslovanja očitno, da naraščajo prihodki od prodaje časopisov, medtem ko se krčijo oglasni prihodki. Od leta 2008 do lani so oglasni prihodki upadli za 30 odstotkov, prihodki od prodaje proizvodov pa porasli za okoli 6 odstotkov. Medtem ko se tveganja prodaje oglasov občutno zmanjšujejo, uprava posega po omejevanju stroškov, ki lahko zaradi poslabšanja kakovosti in zmanjšanja raznovrstnosti medijskih vsebin ogrozi poslovni rezultat razmeroma rastočih prihodkov. V istem času se niti struktura zaposlovanja, ki se je v celoti sicer zmanjševalo, ni prilagodila prihodkovnim trendom. V zadnjih dveh letih je bilo namreč od skupaj 44 novih zaposlitev 10 v uredništvih, 27 v trženju. Zato nas lahko se toliko bolj preseneča kratkovidno stroškovno rezanje na segmetu, kjer strošek dela pomeni komaj 7 odstotkov prihodka ali rezanje plačila dela za honorarca, ki v  povprečju po naši anketni oceni predstavlja komaj 38 odstotka povprečnega stroška dela redno zaposlenega v družbi.

Ker nas uprava niti predhodno ni seznanjala z zniževanjem izplačil za honorarno delo, kaj šele povprašala za mnenje, hkrati pa tako nepredvidljivega in enostranskega ravnanja ne moremo legitimirati s korektnim partnerskim odnosom v socialnem dialogu, od uprave pričakujemo, da bo sporno in tvegano omejevanje honorarjev spremenila in da se bo vzdržala zmanjševanja honorarjev do sklenitve dogovora o urejanju položaja in kriterijih zaposlovanja honorarnih sodelavcev, ter pospešila pogajanja.

S spoštovanjem,

Iztok Jurančič, l.r.

Sindikat novinarjev Slovenije

V vednost:

Branko Pavlin, predsednik uprave

Marjana Božnik, članica nadzornega sveta

Marjan Krajnik, član nadzornega sveta

Klaus Schweighofer, član nadzornega sveta    

  • Share/Bookmark

Zarota proti zaroti: dobrodošli v svetu slovenske paranoje

13.10.2011 ob 09:43

Ah, to je bil dan, ko sem imel predavanje o psihopolitiki paranoje in zarot, v okviru ciklusa »Svet kot zarota«, politične zarote pa so dejansko švigale sem in tja, zato sem se težko odločil, kateri ilustrativni primer izpostaviti. Bilo jih je preveč, tako kot kemičnih repkov.

In se je dogajalo: je za izdajalcem Virantom, ravnokar bežečim proč od Janše na svoje, tik pred volitvami, zgolj velik hokus-pokus trik, vnajprejšnji dogovor s prvakom opozicije, kjer bo predsednik Zbora za republiko, ki to sploh ni, le kradel glasove Jankovičevi listi v imenu SDS (ah, kakšno naključje, oba sta se spomnila ustanoviti svoje listi v razmaku nekaj ur!). To je bila percepcija paranoidne levice – »neprijatelj Janša nikad ne spava, njega ćemo prepoznat po podočnjacima.« Lep primer, kako se je paranoja naselila tudi ne levo.

Ali pa je ugledovalec zarote tukaj znova Janša, ki ga je izdal njegov osebni prijatelj, najbolj zvesti minister, idejni sotovariš in član strokovnega sveta SDS? To je bila percepcija, in je še, paranoidne desnice. Ali vsaj nekega njenega dela – »komunistički neprijatelj protiv nas nikad ne spava, njega ćemo prepoznat po podočnjacima«. Mar Virant dejansko dela za Jankoviča, saj je vendar bratranec žene Zorana Jankoviča? Saj res, kužnost sega vse do krvne slike, takole:

Virant je poročen s hčerko vidnega člana SDS-a Mihe Brejca, hkrati pa je bratranec žene Zorana Jankovića. “S tastom se odlično razumeva in zelo velikokrat se srečujeva. Z g. Jankovićem se po tej družinski liniji skoraj nikoli ne srečamo. Je pa ta način razmišljanja, da je vedno zadaj neka zarota, da je zmenjeno z enim ali drugim, meni tuj, to ni moj miselni svet,” pravi na namigovanja, da gre pri njegovi kandidaturi za nekakšno zaroto.

Leva paranoja je tu trčila ob desno in se od nje odbila. Katera bo zmagala? Nas bo vse pokončala? Nekaj naslovov, ki dokazujejo, kako mediji paranojo ljubijo (ne pa tudi realnega premisleka o njej, kar sem žal ugotavljal tudi na torkovem predavanju):

Zarota, zarota, zarota, zarota, zarota in zarota.

  • Share/Bookmark