DNS, kaj pa brezplačniki?

1.10.2011 ob 12:57

Pred Društvom novinarjev Slovenije (DNS) je resen preizkus odgovornega in konsekventnega ravnanja. Nedavno so v enem najbolj neposrednih in dramatičnih apelov, kar jih poznam, tudi nadvse upravičenem, spregovorili o tragičnem odrazu stanja, »v katerem se je slovensko novinarstvo nevarno približalo murdochovski atmosferi in logiki – ko lastniki, zlizani s političnimi elitami, narekujejo objave v medijih, naročajo promocijske članke ali celo organizirajo medijsko odmevne izbore obrazov in osebnosti leta. Nobenega dvoma ni, da bi o teh anomalijah, če bi se jim novinarstvo želelo resno zoperstaviti, morali spregovoriti nemudoma, povsem neselektivno in celostno.«

Izjava je merila predvsem na propad Raščanovega podjetja Delo Revije, nevzdržnost situacije in popolno neslogo med novinarji dveh taborov – eni so pozivali k solidarnosti, drugi, naklonjeni Raščanu, malodane k linču novinark Dela Revije. Preizkus za DNS glede njihovega decidiranega stališča o anomalijah, lastnikih, zlizanih s političnimi elitami in posledično neselektivni oceni stanja stvari, se ponuja znova v dokončani preiskovalni zgodbi z brezplačniki, ki vsebuje prav vse naštete elemente murdochovskih logik in še več, prepovedanega delovanja, sumljivih dirigiranih virov financiranja iz paradržavnih podjetij in drugih podjetij po diktatu vladajoče Janševe politike, slamnatih ustanoviteljev in slamnatih direktorjev, nastavljenih neznanih odgovornih urednikov in uredništev ter popolnega zdrsa v fantomsko medijsko krajino. Pozor, protagonisti so skoraj isti.

Hrepenimo po jasno artikuliranem stališču DNS, ki bi nedvoumno spregovorilo o naslednjem:

1. Ali se bo DNS zavzel za javen dostop do poročila preiskovalne komisije o brezplačnikih, ki trenutno ni dostopno javnosti? Danes beremo: »Vendar če se po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja oceni, da obstaja prevladujoč interes javnosti oziroma gre za podatke o porabi javnih sredstev ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije, se dostop lahko dovoli.« Če kdo, imajo v tej aferi, ki je ponižala slovensko novinarstvo in ga mogoče celo spravila na kolena, omajala njegov ugled do neprepoznavnosti in utrla nove nevarne smernice gverilskega medijskega bojevanja, interes za razkritje ustreznih podatkov novinarska združenja sama. Seveda ne vsa – in ve se, katera ne. Kaj zdaj, ko informacijska pooblaščenka pravi, da o umiku stopnje tajnosti ne bo odločala?

2. Kakšno je sploh stališče DNS do psevdonimnega skrivaštva novinarjev v omenjenih politično motiviranih brezplačnikih, za katere se očitno izkazuje, da so še danes nadvse pomembni in etablirani člani novinarskega občestva? Kaj, nadalje, storiti v trenutku, ko nas taisti člani posiljujejo s propagandističnimi manipulacijami o tem, kako so menda slovenski mediji preveč levo usmerjeni – s stališčem, ki smo se ga naposlušali v mandatu 2004-2008 in ki je služilo kot sfabriciran povod za politične prevzeme medijev? O kom govorimo? Če citiram novinarja Mladine: »To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.«? V DNS generirajo svoj lasten problem, saj so v prej omenjenem pozivu k solidarnosti MMC RTV SLO zelo naravnost očitali »orkestrirano politizacijo primera« – zdaj pa je videti, da razkriti »brezplačniški novinarji«, tudi v MMC, ponujajo še en konkreten dešifrant, zakaj in kako prihaja do spolitiziranosti slovenskega novinarstva.

Edina omemba brezplačnikov, ki sem jo zasledil na strani www.novinar.com, zadeva prej citirani zapis o Delo Revije v stavku »brezsramni in brezkompromisni tajkun, ki se občasno ukvarja tudi s politično motiviranimi brezplačniki«. Opis leti na Mateja Raščana, do vratu vpletenega tudi v menda le osebno »posojilo« denarja v tej aferi – zato se mi še bolj dozdeva, da bo moral tisti, ki premore takšen opis Raščana, nekaj povedati tudi o njegovih povezavah v slednji.

Ceterum censeo: Razplet dogodkov potrjuje mojo staro tezo – za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “DNS, kaj pa brezplačniki?”

  1. Sproščena Slovenija » Objave » Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo pravi:

    [...] oktobra letos sem se v zapisu DNS, kaj pa brezplačniki? zavzel za jasnejše stališče DNS do zadeve brezplačniki – tega nedvomnega brodoloma medijske [...]

  2. Sproščena Slovenija » Objave » Brezplačniški novinarji končno še nagrajeni pravi:

    [...] Meškove nagrade je prvi otipljivi cinični odgovor Realnega na moj ceterum censeo, predvsem za vodilne na RTV Slovenija, ki ga znova, verjetno že četrtič v zadnjih mesecih, [...]