Arhiv za Oktober, 2011

Kultura dialoga, komedija v dveh dejanjih

12.10.2011 ob 23:31

27. 9. 2011

Virant zaradi razžalitve Kosa obsojen na pogojno kazen

11. 10. 2011

Virantovi poudarki: kultura dialoga in spoštovanje drugače mislečih

  • Share/Bookmark

Slovenski novinarji, sami sebi največji nasprotniki

7.10.2011 ob 10:09

Generalni direktor RTV Slovenija nas vabi k sebi zaradi svojih verodostojnih informacij. Proč od medijske džungle. Pa si ga poglejmo:

Skeptiki in nasprotniki Berglunda so obtožbe o Janševem sprejemanju podkupnine označili kot politični konstrukt slovenske levice. Opozarjali so, da je bil Berglundov sodelavec v Sloveniji prav Zgaga, poleg novinarja Mateja Šurca pobudnik peticije 571 levici naklonjenih novinarjev, ki so predsednika SDS-a Janeza Janšo leta 2007 obtožili ogrožanje medijske svobode.

Novinarjema RTV Slovenija je torej uspelo nesramežljivo podati nič manj kot direktne ideološkopropagandne vrednostne sodbe tipa »skeptiki in nasprotniki Berglunda« oziroma »571 levici naklonjenih novinarjev«. In to v žanru poročila (!) z zaslišanj državnozborske preiskovalne komisije, ki preiskuje ozadje afere Patria. Kajti kaj naj bi se kvalificiralo pod sintagmo »skeptiki in nasprotniki Berglunda«? Verjetno zgolj dobro naoljen politično-medijski propagandni stroj (v katerega očitno sodi tudi RTV Slovenija, o čemer sem pisal tukaj).

RTV Slovenija torej govori o »skeptikih in nasprotnikih« nekega finskega novinarja? V novinarski praksi katere države boste našli takšno besedje? Mar sama fraza že po sebi ne indicira bizarnih propagandnih okoliščin, v katerih se je znašel finski novinar?

In kaj naj bi pomenil izraz »571 levici naklonjenih novinarjev«, avtorsko dvoumno zapisan? (Razlika med tem, ali ta fraza predstavlja stališče ti. nasprotnikov Berglunda ali stališče novinarjev, je povsem zabrisana, novinarja pa sta uporabila povedni in ne pogojni naklon.) Seveda zgolj še eno neposredno politično-medijsko demonizacijo in stigmatizacijo podpisnikov novinarske peticije, kakršnih smo se naposlušali v teh letih. Toda ne, novinarjem RTV SLO se ta vrednostna sodba v žanru poročila zdi neizpodbitna in že sprejeta faktualnost, nasprotniki gor ali dol.

Ne le neprofesionalnost, temveč čisti propagandizem, na kar v izobilju opozarjam že kar nekaj časa na tej strani, je postal na RTV Slovenija samoumevna novinarska praksa. Proti kateri nihče ne protestira. Zgodi se nič. Vsi molčijo: vodstvo javnega zavoda, novinarska združenja, novinarji sami. Ironija brez primere: 571 slovenskih novinarjev tiho sprejema politične obkladke, s katerimi jih blati javna radiotelevizija. Kratkovidni državljani pa za to plačujemo mesečne položnice.

Novinarke in novinarji, encore un effort!

  • Share/Bookmark

Dan, ko je Proust premagal Tita

5.10.2011 ob 09:41

Poimenovanje ljubljanske ulice po Titu je bilo seveda ideološki anahronizem. Ampak iz tega še ne bi smeli izpeljati, da je mnenje Ustavnega sodišča dobro zasnovano. Čeprav se odločitve Ustavnega sodišča spoštuje, to še ne pomeni, da se jih ne sme komentirati. Zatorej: gospodje sodniki in gospe sodnice so se večkrat zapletli. Spotaknili so se že ob ključnem konceptu, »simbolu«. Kot bom poskušal pokazati. Takole zapišejo:

»Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom Titovega imena. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, kot to zatrjuje nasprotna udeleženka, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Titovega simbolnega pomena ni mogoče razcepiti in upoštevati le pomena ravnanj, ki jih nasprotna udeleženka pripisuje njegovi zgodovinski vlogi in osebnosti. Ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima je mogoče razumeti kot podporo ne le njemu kot zgodovinski osebnosti oziroma njegovim posameznim dejanjem, temveč kot podporo celotnemu zgodovinskemu obdobju njegove vladavine in tej vladavini kot taki. Ne glede na namen mestnih oblasti je ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.«

Pri odločitvi sodnikov je torej ključno vlogo odigralo razumevanje pojma »simbol«. Trditve in sklepanje so bili:

1.Ime Tito simbolizira osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni.

2.Toda ime Tito simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

3.Torej ime Tito simbolizira jugoslovanski komunistični režim.

4.Torej je poimenovanje Titove ceste treba objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.

Pa vendar se mi zdi, da je z zgornjim nekaj močno narobe. Če poenostavim: ne verjamem, da je v naravi simbola, da lahko referira na več stvari hkrati – ker referira na nek individualiziran objekt, idejo ali proces. Ne verjamem, da kaj takega dopuščajo teorije simbolov. Trditve tipa »X je simbol A, toda je tudi simbol B« so na spolzkem terenu. Ampak recimo, da to dopustim. Ustavno sodišče naredi v razumevanju koncepta simbola še korak dlje. Trdi namreč, da simboli ne le referirajo na različne ideje ali stvari, temveč jih hkrati (istočasno) lahko tudi pozitivno in negativno konotirajo. Ime Tito je zdaj nenadoma simbol, ki je hkrati simbol dobrega (prva premisa) in simbol slabega (druga premisa). Človek bi mislil, da so simboli vedno simboli nečesa enega, in zatorej nujno nečesa enodobrega ali enoslabega. Toda v končni odločitvi se potem sodniki ne ubadajo s to dvojnostjo, temveč jim zadostuje, da je nekaj tudi simbol slabega, medtem ko pozitivno obarvano vrednost nemudoma opustijo. V bistvu uvedejo novo implicitno premiso:

Kar hkrati simbolizira nekaj dobrega in nekaj slabega, kot celota ni sprejemljivo zato, ker simbolizira tudi nekaj slabega.

Drži, ta »slabost« ni nekaj minornega, je nič manj kot grobe kršitve človekovih pravic. Nobenega dvoma o tem. Toda Ustavno sodišče bi ravnalo bistveno modreje, če se ne bi zapletlo na ta način. Morebiti ne bi potrebovalo niti lingvistične zgodbe o simbolih. Sploh pa nam bi moralo ponuditi še razlago, pod kakšni pogoji in na kakšen način lahko simboli začnejo učinkovati bipolarno in zakaj ima takšna simbolna bipolarnost tako hude ustavnopravne posledice.

Tisto, kar je me zares ganilo v njihovih razmislekih, šele sledi – to so pritrdilna ločena mnenja. Najbolj filozofično, že skoraj s kardinalnimi epistemološkimi in jezikovnimi trditvami, je spisala dr. Dunja Jadek Pensa.  Sodnica je v svojem bolj meditativnem eseju kot čem drugem postavila toliko zanimivih in problematičnih stališč in izpeljav, da težko izbiram. Na koncu sem se odločil le za eno. Tole:

Ker pa je za prepričanja posameznikov značilno, da ne temeljijo na (vseh) dejstvih, jih dejstva (ki njihovih prepričanj ne podpirajo) niti ne morejo ovreči.[5]

Ne, če bi bil ta stavek smiseln in resničen, potem bi avtoreferenčno veljalo naslednje:

Ker pa je za prepričanja ustavnih sodnikov značilno, da ne temeljijo na (vseh) dejstvih, jih dejstva (ki njihovih prepričanj ne podpirajo) niti ne morejo ovreči.

Naštevanje dejstev je torej povsem zaman, prepričanj sodnikov nikoli ne bodo ovrgla! Tudi njihove ustavne presoje v primeru poimenovanja neke ulice. Če bi to držalo, da namreč dejstva nikoli ne ovržejo prepričanj, potem je to seveda v opreki s prvo trditvijo, ki pravi, da prepričanja običajno ne temeljijo na njih. Ker če ne temeljijo, jih natanko zato, ker jih spodbijajo oz. ovržejo. (Proust je seveda ciljal na nekaj drugega, bolj običajnega in profanega: kdor je prepričan v smislu (slepe) vernosti, temu nobeno empirično dejstvo, ki spodkopava njegovo vero, ne bo pomagalo, da bo svojo vero opustil.)

Seveda, dobronamerna interpretacija bi bila, da se je sodnica pač nerodno izrazila. Da je Prousta sicer dobro razumela, vendar napačno ali vsaj dvoumno povzela. Nasploh je najbolj filozofičen oziroma zanimiv (med vsem ločenimi mnenji) tudi celoten seznam referenc sodnice:

Opombe:
[1] E. Fromm, Umetnost življenja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, stran 24.
[2] E. Fromm, Umetnost življenja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, stran 25.
[3] “Beseda  je simbolna takrat, ko vsebuje nekaj več od očitnega in neposrednega pomena.” Carl G. Jung, Človek in njegovi simboli, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, stran 22.
[4] Don’t Know Much About Middle Ages: Posner on Law and Literature (in) Doing What Comes Naturally, stran 295; citirano po T. Martino, Trademark Dilution, London Press Oxford, 1996, stran 87.
[5] Misel je povzeta iz romana M. Prousta, V Swannovem svetu, Delo, d. d., Ljubljana 2004, stran 145.

Ampak kaj bi. Ja, to je bil dan, ko je Proust elegantno premagal Tita. Pozabite na logiko. Je ni.

  • Share/Bookmark

In še ena mafijska: invalidska

2.10.2011 ob 14:25

Elena Pečarič in njen video prispevek o invalidskem multifunkcionarju ter – kot temu pravijo – invalidski mafiji:

http://www.vimeo.com/29736130

Pojasnilo: video je dostopen na temle naslovu:

http://www.archive.org/details/InvalidskiMultifunkcionar_275

Dokumentarec, ki bo šokiral slovensko javnost, dvignil temperaturo političnega prostora in povzročil tahikardijo invalidskim funkcionarjem!  O  invalidski mafiji in o vsem kar si niste upali misliti, da se dogaja na račun in v imenu invalidov. 

Tako kot smo predvidevali, je dokumentarec šokiral javnost, ne le slovensko, ampak tudi mednarodno. Tako je nevaren s svojo izpovedano resnico, da ga je bilo potrebno cenzurirati. Njaprej je bil dokumentarec objavljen na Youtubu, v dobrih treh tednih je imel 3300 ogledov, pa so ga odstranili, ker naj bi z njim kršila skupnostna pravila. Čeprav sem jih spraševala za bolj podrobno razlago in jim poslala obrazložitev vsebine ter jim poslala tudi moje reference nisem prejela s strani administratorja nobenega odgovora. Podobno je bilo na Vimeo, kjer je bil v petih dneh ogled filma 1040, nato pa umik.

  • Share/Bookmark

Mafijska zgodba

1.10.2011 ob 22:57

K aktualnim razpravam o preljubi slovenski mafijski državi v Dnevnikovem Objektivu in Financah še nekaj dodane evidence:

Zgodba o brezplačnikih, za katero lahko danes brez dvoma trdimo, da je zanjo odgovorna sedaj politično najmočnejša politična stranka, je bila torej od vsega začetka pa do konca mafijska zgodba. Skozi katero je prav Janez Janša mafijstva obtoževal preostale slovenske medije, ki so mu na koncu to kampanjo celo financirali.  

Who said? Če ne veste, če ta stavek, sicer izjemno argumentiran v novinarjevem sestavku, reproduciran ni prišel do vas, potem je to zame precejšnji dokaz, kako so levičarski mediji v Sloveniji v manjšini in kako je teza o prevladi levičarskih medijev le propagandna teza desničarskih medijev:

Novinarke in novinarji, encore un effort!

  • Share/Bookmark

DNS, kaj pa brezplačniki?

1.10.2011 ob 12:57

Pred Društvom novinarjev Slovenije (DNS) je resen preizkus odgovornega in konsekventnega ravnanja. Nedavno so v enem najbolj neposrednih in dramatičnih apelov, kar jih poznam, tudi nadvse upravičenem, spregovorili o tragičnem odrazu stanja, »v katerem se je slovensko novinarstvo nevarno približalo murdochovski atmosferi in logiki – ko lastniki, zlizani s političnimi elitami, narekujejo objave v medijih, naročajo promocijske članke ali celo organizirajo medijsko odmevne izbore obrazov in osebnosti leta. Nobenega dvoma ni, da bi o teh anomalijah, če bi se jim novinarstvo želelo resno zoperstaviti, morali spregovoriti nemudoma, povsem neselektivno in celostno.«

Izjava je merila predvsem na propad Raščanovega podjetja Delo Revije, nevzdržnost situacije in popolno neslogo med novinarji dveh taborov – eni so pozivali k solidarnosti, drugi, naklonjeni Raščanu, malodane k linču novinark Dela Revije. Preizkus za DNS glede njihovega decidiranega stališča o anomalijah, lastnikih, zlizanih s političnimi elitami in posledično neselektivni oceni stanja stvari, se ponuja znova v dokončani preiskovalni zgodbi z brezplačniki, ki vsebuje prav vse naštete elemente murdochovskih logik in še več, prepovedanega delovanja, sumljivih dirigiranih virov financiranja iz paradržavnih podjetij in drugih podjetij po diktatu vladajoče Janševe politike, slamnatih ustanoviteljev in slamnatih direktorjev, nastavljenih neznanih odgovornih urednikov in uredništev ter popolnega zdrsa v fantomsko medijsko krajino. Pozor, protagonisti so skoraj isti.

Hrepenimo po jasno artikuliranem stališču DNS, ki bi nedvoumno spregovorilo o naslednjem:

1. Ali se bo DNS zavzel za javen dostop do poročila preiskovalne komisije o brezplačnikih, ki trenutno ni dostopno javnosti? Danes beremo: »Vendar če se po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja oceni, da obstaja prevladujoč interes javnosti oziroma gre za podatke o porabi javnih sredstev ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije, se dostop lahko dovoli.« Če kdo, imajo v tej aferi, ki je ponižala slovensko novinarstvo in ga mogoče celo spravila na kolena, omajala njegov ugled do neprepoznavnosti in utrla nove nevarne smernice gverilskega medijskega bojevanja, interes za razkritje ustreznih podatkov novinarska združenja sama. Seveda ne vsa – in ve se, katera ne. Kaj zdaj, ko informacijska pooblaščenka pravi, da o umiku stopnje tajnosti ne bo odločala?

2. Kakšno je sploh stališče DNS do psevdonimnega skrivaštva novinarjev v omenjenih politično motiviranih brezplačnikih, za katere se očitno izkazuje, da so še danes nadvse pomembni in etablirani člani novinarskega občestva? Kaj, nadalje, storiti v trenutku, ko nas taisti člani posiljujejo s propagandističnimi manipulacijami o tem, kako so menda slovenski mediji preveč levo usmerjeni – s stališčem, ki smo se ga naposlušali v mandatu 2004-2008 in ki je služilo kot sfabriciran povod za politične prevzeme medijev? O kom govorimo? Če citiram novinarja Mladine: »To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.«? V DNS generirajo svoj lasten problem, saj so v prej omenjenem pozivu k solidarnosti MMC RTV SLO zelo naravnost očitali »orkestrirano politizacijo primera« – zdaj pa je videti, da razkriti »brezplačniški novinarji«, tudi v MMC, ponujajo še en konkreten dešifrant, zakaj in kako prihaja do spolitiziranosti slovenskega novinarstva.

Edina omemba brezplačnikov, ki sem jo zasledil na strani www.novinar.com, zadeva prej citirani zapis o Delo Revije v stavku »brezsramni in brezkompromisni tajkun, ki se občasno ukvarja tudi s politično motiviranimi brezplačniki«. Opis leti na Mateja Raščana, do vratu vpletenega tudi v menda le osebno »posojilo« denarja v tej aferi – zato se mi še bolj dozdeva, da bo moral tisti, ki premore takšen opis Raščana, nekaj povedati tudi o njegovih povezavah v slednji.

Ceterum censeo: Razplet dogodkov potrjuje mojo staro tezo – za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.

  • Share/Bookmark