Arhiv za November, 2011

Milan je Kaspar

28.11.2011 ob 20:53

The Enigmatic Kaspar Hauser

The young man (he looked about 16) was found on May 26, 1828, wandering the streets of Nuremberg, Germany, and, as “The People’s Almanac” describes it, he looked »either drunk or crazy.«

»Kasparjanska« fantazma je predvsem fantazma iskanja njegovega neznosnega realnega »izvora«, ki ga ne moremo fiksirati. Od kod je prišel? Čigav je? S kakšnim namenom? Podobna paranoidnost nas ultimativno sili v iskanje nenaključnega elementa v ozadju tistega nevarnega Srba, ki bo posrbil nas Slovence. Od kod se je vzel? Čigav je? In potem mreženje. Vidimo Jankovića in se nam posveti. Za njim stoji nekdo, ki mu je nadvse podoben. Iste tužne oči, ista faca, iste manire. Le kdo, le kje ga iskati, če ne na njunem skupnem mestu, mestu izvora in nastanka? Misterij izvora Milana Kučana je zato kasparjanski. Majhen, le 159 cm, verjetno preživel le ob kruhu in vodi v kakšni temnici, potem posvojen v družino Janković v Gornjem Milanovcu in pripeljan v Slovenijo s pomočjo Kučanovih. Pssst, to je skrivnost. Dobro varovana zarota. In dobimo zgodbo o skoraj istokrvnih sovražnikih iz istega gnezda:

»Kaj tako globoko veže Kučana in Jankovića? Odgovor je na dlani. Milan Kučan po neuradnih podatkih naj ne bi bil otrok staršev Kučan, pač pa posvojenec, ki ga je družina Kučan pripeljala s seboj, ko so se vrnili iz izseljeništva v Srbiji, kjer so štiri leta živeli v Gornjem Milanovcu pri družini Janković. Milana naj bi vzeli k sebi zaradi želje staršev Janković, da bi mu bilo v napredni Sloveniji življenje milejše.«

  • Share/Bookmark

Avtoprovokativnost in EPK

26.11.2011 ob 17:14

»Omenjene dezinformacije zlorabljajo ime in projekt EPK.« Takšno je uradno stališče vodstva EPK do afere oziroma deklarirane medijske provokacije na temo »Karimova v Mariboru na EPK«. Nenavadno in vredno krajšega premisleka:

Naj spomnim: nekateri mediji so poročali o tem, da bodo v projektih EPK gostili uzbekistansko političarko in umetnico dr. Gulnaro Karimovo, hčerko uzbekistanskega diktatorja. Je bilo vabilo Karimovi zgolj provokacija ali lapsus, ki ga želijo zakriti? Zapis o tem sem že prispeval tukaj. Medijev kot običajno zgodba doslej ni zanimala, sploh ne mariborskih, z izjemo Slovenskih novic in POP TV; slednja se je zadovoljila z zelo dvoumno razlago. Poglejmo evidenco. Iz omenjenega uradnega stališča ni mogoče razbrati niti najmanjšega indica, da je šlo ob tem menda za medijsko provokacijo, kot trdita vpletena Božidar Novak in Mitja Čander. Če bi res šlo zanjo, ne bi govorili o zlorabi in dezinformacijah. Ali vsaj ne bi mogli govoriti o tem.

Približno ob istem času, ko smo brali uradno stališče, je pojasnilo ponudil še programski direktor EPK – po tistem, ko smo v Delu lahko prebrali takšno Novakovo ugotovitev: »S programskim direktorjem Evropske prestolnice kulture jo vabiva na vsebinski sklop Perspektive evroazijskega kulturnega sodelovanja ali Evropa do Vladivostoka«. Čander je povedal, v čem da je bil namen vabila uzbekistanski umetnici:

»V zadnjih dneh je sicer odmevala tudi afera, ali pa neke vrste provokacija, z vabilom kontroverzni Gulnari Karimovi. Lahko rečem, da takšno gesto razumem predvsem kot medijsko provokacijo, katere namen je prebuditi ljudi in vzbuditi njihovo razmišljanje o tem, s kom dejansko država Slovenija in celotna Evropa sodeluje. Nenazadnje oče znamenite Gulnare je bil z vsemi častmi nekaj let nazaj sprejet v Sloveniji kot državnik in pomemben človek. Prav tako imamo ljudi, ki jih potem čez eno leto ali pol leta razglasimo in jih ne želimo več videti kot svoje zaveznike. Ob tem pa pozabljamo, da smo vseskozi zapredeni v neko mediokritetnost in da bi morali jasneje ločiti in določiti standarde, s kom sodelujemo. Nenazadnje EPK ni zgolj škandal. Ta šala ali provokacija jasno apelira tudi na neko ironijo do tega stereotipa v slovenski družbi… EPK je resna priložnost za vse nas.«

Sprejmimo izziv, prebujeni razmišljajmo o vsem skupaj. Poglejmo si trditve iz citiranega demantija oziroma pojasnila programskega direktorja – pozor, iz njega ni jasno razbrati, ali je bil izvajalec provokacije vodstvo EPK ali ne, tj. ni uporabljena prva oseba množine. Trditve so:

(1) Namen (vodilnih programcev v EPK?) je bil medijsko provocirati z vabilom »znameniti Gulnari«.

(2) Z medijsko provokacijo so želeli (je nekdo želel) vzbuditi zanimanje za to, zakaj Slovenija in Evropa sodeluje z diktatorji (in njihovimi hčerami).

(3) Z njo so želeli (je nekdo želel) kritizirati dvoličnost v obravnavi diktatorjev, npr. Slovenije, ki je pred leti sprejela Karimova kot državnika, danes pa take osebe razglašamo za zaveznike. Zaradi tega nimamo jasno določenih standardov sodelovanja.

(4) Ker obstaja stereotip o EPK o tem, da je EPK škandal, so z medijsko provokacijo oziroma šalo želeli (je nekdo želel) biti ironični in doseči, da tega stereotipa več ne bi bilo.

Domnevna provokacija torej sledi dvema ločenima ciljema: pervertiranju naše lastne hipokrizije v odnosu do obravnave diktatorjev, in pervertiranju stereotipa o škandaloznosti EPK, nekakšni samoironizaciji. Očitno sta se oba cilja izjalovila do onemoglosti, oziroma projekt ni dosegel želenih učinkov, ker se jih niti ni želelo doseči. Namreč že to, kako z neokusno provokacijo doseči resno, neškandalozno obravnavo EPK, je groteskno nedosegljiva agenda. Za opozorilo, da smo Slovenci hipokriti, ko enkrat vabimo diktatorje, spet drugič pa jih ne želimo več, bi smiselno pričakovali več pojasnil in elaboracij, ki bodo tej bravuri provociranja, ki so si ga ob vsej garaški zasedenosti ob delu vodilni uspeli privoščiti, nato sledila. Pa niso.

Alibi o medijski provokaciji ima več hib. Dovolj, da lahko upravičeno dvomimo vanj. Kdo je bil izvajalec provokacije? Uporabljena je prva oseba množine, toda zaenkrat smo zaznali le, da je to bil Božidar Novak. Kje jo je izvajal? Očitno predvsem v svojem zapisu v dnevniku sobotne priloge Dela. Ne vemo sicer, ali naj bi zajemala še kaj več poligonov od tega in ali je kot izvajalce zajemala še druge člane vodstva EPK. Zakaj je nekdo dovolil, da se je izrodila? Če si agent provocateur, vzameš nase tudi posledice. Če se greš neokusno šalo, se kot kuhar kasneje ne izgovarjaj na to, da je v kuhinji vroče. Vodstvo EPK se je do nje distanciralo – ampak kako! Kot rečeno, ni nam niti z besedico namignilo in še manj pojasnilo, da je bila vse skupaj le šala, vsaj kar se pisnega stališča za medije tiče. Prav nasprotno! Raje se je do Novaka distanciralo z besedami:

»Naj poudarim, da Božidar Novak ni sodelavec zavoda MARIBOR 2012 in ni vključen v pripravo programa Evropske prestolnice kulture«.

Raje je zapisalo, da želi skrbeti za medkulturni dialog in ne vabiti Karimovo. Novak je torej bil nosilec provokacije, a z njim ne želijo imeti nič skupnega! Resnično je prej videti, da so ga pustili na cedilu. Zato se postavlja ni logičnih vprašanj: če je šlo za provokacijo in ne hud lapsus, zakaj govorijo o zlorabi imena EPK? Danes Novak benti nad tistimi, ki nimajo občutka za tovrsten artizem. Težava pa je v tem, da mora bentiti le nad vodilnimi v EPK, ki nimajo občutka zanj in se od njega distancirajo. Kajti v svojem nastopu na POP TV je Novak povedal: »Mi (v EPK) smo prepričani, da s tem počnemo prav in dobro.« Je v tistem trenutku kar vztrajal pri nadaljevanju provokacije, ali pa je zlorabil ime EPK? Na to namiguje tudi ponovitev vabila, češ da bomo s Karimovo v Mariboru »lažje ugotovili, kaj je s kršenjem človekovih pravic v Uzbekistanu.« Kakšen je status okusnosti naslednje ugotovitve, ko isti avtor zapiše: »Ne morem verjeti. Jutarnji je obtožil Islama Karimova, očeta dr. Gulnare, predsednika Uzbekistana, da kuha žive svoje politične nasprotnike«.

Drugače povedano, »omenjene dezinformacije zlorabljajo ime in projekt EPK« lahko razumemo kot jasno distanciranje do njega in zanikanje projekta. Namreč: ali je nekdo zlorabil ime EPK, ali pa je šlo za provokacijo. Oboje hkrati ne. Ali pa je to že nova z drugimi sredstvi in še traja? In kdo potem še zmerom načrtno dezinformira in zlorablja ime EPK? Le kdo bi to bil, če ne EPK sam? Mar s tem ne dokazuje prav obratno od tega, kar je bil osnovni namen? Novinar Slovenskih novic je ob obširnem zapisu o tem predlagal naslednje:

»Danes so hitrejši časi,« razmišlja Božidar Novak, »ljubezen, denar in umetnost so tako prepleteni, da postajajo isto« … sranje – prispevam k iskrici modrosti še sam in predlagam vsebinski podsklop v evropski prestolnici kulture: multikulturnost BREZ kulture.

  • Share/Bookmark

Kratka zgodovina politične rabe aspirina in antibiotikov

25.11.2011 ob 18:30

Presenetljivo, kako slab spomin imajo Janševi oponenti. Celo tik pred volitvami, ko bi jim to, da imajo dobrega, maksimalno koristilo. In celo Pahor sam slabo povzema svojega oponenta iz leta 2008. Takrat je jasno rekel: ni pametno sprejemati ukrepov za boj proti bolezni, ki je še ni; če še nimate angine, ne jemljite antibiotikov.

Janša, 26. 11. 2011:

-Ste svetovno krizo, ki je na začetku leta 2008 že trkala na vrata, podcenili? Ko je Borut Pahor takrat govoril o njej, ste mu svetovali, naj za glavobol, ki ga ima zaradi te krize, raje vzame aspirin. – Ni vzel aspirina, ampak aperitiv za večji tek.

Pahor, 11.11.2011:

-Tudi vaša stranka septembra 2008 ni govorila o gospodarski krizi. – Bil sem edini, ki sem si upal uporabljati besede o gospodarski negotovosti. Nisem si upal reči gospodarska kriza. In Janez Janša mi je odvrnil, da naj za glavobol namesto antibiotika raje vzamem aspirin.

Janša, 21. 11. 2008:

V Sloveniji ni propadla nobena komercialna finančna institucija. Bojim se, da se bo izkazalo sčasoma, da je edine resnejše težave imela institucija, ki ni komercialna in ki teh težav absolutno ne bi smela imeti. Ampak pustimo to prihodnosti. Slovenija se je izognila neposrednim posledicam finančne krize, ne bo se pa mogla izogniti gospodarski krizi, ker smo pač del evropskega in svetovnega trga in ker finančni krizi običajno sledi gospodarska in gospodarski, če se ne obvlada, tudi politična. Vendar pa je na tej točki diagnoza zelo pomembna, kajti ni pametno sprejemati ukrepov za boj proti bolezni, ki je še ni; če še nimate angine, ne jemljite antibiotikov.

Frangež, 21. 11. 2008:

Janez Janša je dejal, da ne smemo jemati aspirina pred prehladom, da recesije ne smemo zdravit tedaj, ko recesije še ni. Še dva meseca nazaj, v času volilne kampanje, ste nekateri predstavniki SDS-a v volilnih nastopih prepričevali slovensko javnost o odlični gospodarski kondiciji Slovenije. Danes smo, žal, seznanjeni vsak dan z novimi in novimi grožnjami o zapiranju delovnih mest. Zato pravim, da je morda dobro, da vzamemo aspirin, morda bi v času konjunkture lahko kaj privarčevali in tedaj bi bila morda potrebna samo limona in čas. Iskreno upam, da nam ne bo treba iti pod kirurški nož.

Jerovšek, 29. 11. 2008:   

-Prejšnji premier je novi vladi priporočil, naj ne gre z antibiotiki nad bolezen, dokler je ni. Mislil je finančno krizo in razumelo se je, da Slovenije še ni potegnilo na ta voz.
-Tako hudo kot v Združenih državah Amerike in ponekod v Evropi s finančnimi trgi v Sloveniji gotovo ni.

O socialnem cinizmu:

Celo več, svoj pogled je podkrepil z moralko: če še nimate angine, ne jemljite antibiotikov.  Kot je lepo razvidno, navržena intenca verjetno ni bila, vsaj ne v polnem smislu, cinična po sebi. Kar jo je naredilo za takšno,  je razplet dogodkov – nekaj mesecev kasneje ne le, da smo »uradno« pristali v recesiji, ampak je Janševa kritika popolnoma spremenila predznak; iz dneva v dan poslušamo  gorke besede, kako da je vlada premalo odločna z gospodarskimi ukrepi. Čeprav se lahko celo strinjamo z začetno ali  končno oceno, pa dani skupaj delujeta nemoralno in znižujeta kredibilnost govorcu, saj se za začetno oceno ni opravičil, ampak je prvi negativizem nadgradil z drugim.

Podobne »zvrsti« nastopa cinizma pa so videti prav nepomembne v primerjavi s tisto, pri kateri se zdi, da generira opise o dramatičnosti stanja v politični in družbeni strukturi. Naj znova navedem le eno izmed njegovih manifestacij. Socialni cinizem zasleduje pretirano visoka pričakovanja, kar zadeva reševanje družbenih problemov, delovanje institucij, vlado in nenazadnje reševanje gospodarske krize. Cinizem je vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje  izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

  • Share/Bookmark

Politični vdori v zasebno pošto niso novica?

25.11.2011 ob 16:02

Srhljiva vest, ki je ne boste našli v nobenem drugem mediju, razen v Mladini: novinarju morda neka stranka bere njegovo zasebno pošto. Morda jutrišnja zmagovalka volitev. Ne znam si predstavljati, da to ne bi bila glavna vest, če bi zamenjali politične pole in igralce. Bila bi škandal in afera, novico bi povzemali vsi. V obstoječi konstelaciji političnih moči in interesov novinarjev pa se ne zgodi nič. Je ni. Mar ni jasno, da obstaja popolnoma tanka linija med mediji in volilnimi rezultati? V smislu, da prvi odločajo o drugem? O tem, kaj je napačno in kaj prav, kaj moralno sporno in kaj ne, kaj škandalozno in aferaško in kaj ne, kaj pravilno in predvsem o tem, kaj je objavljeno in kaj ni? In še nikoli tako, kot danes!

Ali v SDS prestrezajo pošto?

Zasebno pismo Mladininega sodelavca v strankarskem časopisu

Jure Trampuš  |  Mladina 47  |  25. 11. 2011

14. septembra letos, ob 10. uri, 44 minut in 13 sekund, je publicist in sodelavec Mladine Igor Mekina prijatelju, sodniku Francu Dobrovniku, s svojega elektronskega naslova poslal zasebno elektronsko sporočilo, v katerem je bil „link“ do enega od člankov. V Siolovi tehnični službi so ugotovili, da to elektronsko sporočilo ni bilo poslano nikomur drugemu, razen Dobrovniku. Ravno tako elektronskega sporočila niti Dobrovnik niti Mekina nista prepošiljala nikomur.

Po logiki stvari bi torej pismo moralo ostati med njima. A ni. Že čez teden dni je tednik Demokracija, ki je v solastništvu stranke SDS, na 17. strani objavil faksimile tega pisma s komentarjem, češ da so odkrili „direktni link“ med Mladino, „ki je znana po tem, da objavlja ekskluzivne dokumente v medijskem linču na Janeza Janšo v zadevi Patria“, in sodiščem. Kako je strankarski tednik prišel do vsebine zasebnega elektronskega sporočila?

Stvar bi verjetno ostala nepojasnjena, če vmes ne bi doživeli še enega „incidenta”. Mekina je 14. septembra popoldne, ob 17. uri, 17 minut in 16 sekund, prejel na prvi pogled nerazumljivo elektronsko sporočilo od – kot se je podpisal – predsednika odbora za notranjo politiko v parlamentu in vidnega člana SDS Vinka Gorenaka. V sporočilu s pripono „RE” v zadevi je Gorenak, kot da bi odgovarjal Mekini, zapisal: „ja, vidim.” To pomeni, sklepamo, da je moral nekako priti do zasebnega elektronskega sporočila, nato pa je skrivnostnemu pomagaču namesto z „odgovori” odpisal s pritiskom na gumb „odgovori vsem” in povratno sporočilo poslal še Mekini. Da bi pojasnili skrivnostno pot elektronskega sporočila, smo vprašanja postavili Gorenaku. Čeprav je dejstvo, da je Mekina z Gorenakovega strankarskega elektronskega naslova vinko.gorenak@sds.si dobil pismo in s tem dokaz, da je Gorenak imel elektronsko sporočilo, ki ga ne bi smel, se ta tega ne spominja.

(…)

Članek je tukaj.

  • Share/Bookmark

Da le rima se mi rima

24.11.2011 ob 10:26

Finance brat, če ne prime te srat. O novem pesniškem žargonu žurnalističnega infantilizma v mediju, ki se hvali s svojo profesionalnostjo in je zahteva več od drugih medijev, pove dovolj že tale naslov članka:

Mirko naj gre kajtat, Žiga pa se v njegovem imenu fajtat

Doslej nisem slišal, da je naloga novinarjev iskati zabavne rime. Sploh ne take, v katerih si z gospodarstveniki »na ti«. In še najmanj v finančnem časniku. Zapovedani novinarski kodeks in poklicni standardi so se tu povsem podvrgli trenutnemu osebnemu pesniškemu navdihu in hlastanju za bralčevo pozornostjo. Še zmernosti in dobrega okusa več ni. Ko bi takšen pristop bil nerodna izjema. Pa ni.

  • Share/Bookmark

Timeo Danaos et dona ferentes

23.11.2011 ob 15:01

Timeo je tukaj seveda vselej paranoidni timeo. V zmerni obliki:

Javno objavljene podpore B. Šrota v SDS ne razumemo kot podporo SDS za čimboljši rezultat na volitvah, prej nasprotno.

V manj zmerni obliki:

Tajkun tajkunu ne izkljuje oči. Šrot (SD) hvali Janšo (SDS), da bi pomagal Jankoviću (PS Pokopališče Socialdemokracije +++ ).

 

Pomeni: naš prijatelj ni naš prijatelj, četudi je sovražnik našega sovražnika. Kajti lahko je naš navidezni prijatelj, ki ne le ne pomaga nam, ampak pomaga našemu sovražniku. Če naš sovražnik prihaja z darili, ima gotovo nekaj za bregom. Verjetno dela za sovražnika. Tistega, ki DELA.

Komplicirano? Ne, realno.

  • Share/Bookmark

Big Brother is communising you!

21.11.2011 ob 18:25

Tudi Računalniške novice odkrivajo element komunizma, seveda tik pred volitvami.

Ostanki komunizma so še vedno močno ukoreninjeni v slovenski politiki!

McCarthy, prihajamo!

  • Share/Bookmark

Jankovićeva laž – ko lažejo zgolj levičarji

20.11.2011 ob 10:17

Je Zoran Janković nekaj dni pred volitvami lagal glede lastništva svojih nepremičnin? Je zamolčanje neke svoje nepremičnine že lahko okvalificirano kot laganje? Mislim, da ja.

Definicij laži je veliko in tiste ulične običajno opletajo s pojmom »trditve« ali »izjave«. Laž naj bi bila napačna trditev. Takšna, pri katerim želimo varati.  Običajni pameti se zdi se, navidezno vsaj, da vse, kar ne formulirano v jeziku skozi pozitivno trditev, zatorej ne bo moglo šteti za laž. Laž je percipirana zgolj kot izrečena laž. Navidezna posledica v vsakodnevni percepciji: če nekaj zamolčim, tega ne izrečem kot trditev. Ergo: zamolčanje ni laž. Seveda je takšna definicija prekratka, ker preskoči svojo negacijo: ne izreči X, torej izreči zgolj Y na način, da zamolčimo X ali celo odnos med X in Y, je seveda po sebi tudi trditev. Naj si sposodim naslednjo definicijo po SEP:

Lagati = po def. ponuditi trditev, za katero vemo, da je napačna, drugi osebi z namenom, da bo ta druga oseba verjela, da je ta trditev resnična.

Ker torej sam verjamem, da je Janković lagal glede svojega nepremičninskega lastništva in zamolčal še eno svojo hišo, te zgodbe ne nameravam posebej razvijati. Tudi njegov izgovor o »formalnem lastništvu« je bizaren – kot da ga novinarji in javnost niso spraševali prav po njem. Razen tega nihče ne ve, kaj točno bi v pravu pomenilo »neformalno lastništvo«. Po moje nič – saj je jasno, da so novinarji spraševali po prvem, ne po drugem. Janković se, skratka, le zapleta.

Zares medijsko zanimivo pa bo spremljati nekaj drugega. Namreč nisem čisto prepričan, ali vsi novinarji in mediji vedo ali jih zanima, kakšna je definicija laži. In še manj, da diskurz o lažeh artikulirajo na podlagi svojega pridobljenega znanja. Še manj, da ga artikulirajo zaradi svoje skrajne moraličnosti ali velikega profesionalnega etičnega erosa. Zato bo od včeraj naprej zanimivo spremljati, na kakšne načine bodo Jankovićevo dejanje ubesedovali. In kdo ga bo. Mu bodo rekli laž, prekršek, pomota, spregled, neformalna napaka, formalna nenapaka, spodrsljaj, očetovska ljubezen, paternalistična skrb za potomce ali kako drugače? Bodo morda raje molčali o tem? Bodo ubesedovalci laži kaj natančnejši zaradi tega? Kaj bolj profesionalni, kaj boljši? In, obratno, molčeči med njimi kaj manj profesionalni?

Tudi če pustimo ta težavna vprašanja v predalu, lahko spremljamo še en monopoli, za katerega ne potrebujemo odgovorov. V mislih imam »taksonomijo« slovenskih medijev na podlagi Jankoviću pripisanega označevalca »laž« v tem primeru. Po načelu: desni mediji bodo govorili o lažeh, levi morda o napaki. Desni o nemoralnosti, levi o spodrsljaju. Desni o škandalu nekega turbokapitalista, levi o nezmernosti uspešnega gospodarstvenika in župana. Govorili bodo na različne načine. Od česa bo njihov diskurz odvisen?

Na RTV Slovenija, kot sem že nekajkrat poudaril, nimajo te težave. Po včerajšnjem nastopu Jankovića na POP TV so rabili le dve uri, da se postavijo na pravkar razloženi zemljevid laži-mercev:

 

O novinarski rabi pravih besed v natanko istem kontekstu sem pisal pred časom. Na primeru laži Branka Grimsa: slovenski novinarji so potrebovali skoraj dve leti, da so jo odkrili (njegovo avtorstvo zakona o RTVS), pa tudi potem ji niso rekli laž. Mene, ki sem na to opozoril časopis, so raje cenzurirali. Čeprav je bila laž eklatantna in celo priznana za takšno s strani njenega avtorja. To je še ena žalostna zgodba: za slovenske medije v glavnem lažejo zgolj levičarji. Desničarji nikoli. Laž je privilegirano medijsko konstruirana. Kdo bo torej dobil te volitve?

  • Share/Bookmark

Govori se, da bo državni udar

19.11.2011 ob 10:26

Marsikaj se govori. Zdaj se govori, da bo takoj po zmagi na volitvah Janša aretiran. Že spet.

Milan Orožen Adamič, »iz vrst SDS«, kot je zapisala Dnevnikova novinarka, je nekaj dni nazaj na spletu pribeležil:

»Govori se, da naj bi JJ aretirali takoj po zmagi SDS in bo tako lahko mandat podeljen drugi opciji. HM…«

V Janševi Demokraciji so bili še bolj specifični:

Celo nadaljevanje sojenja v aferi Patria ne more več škodovati obetajočemu se uspehu »rumenih«. A vendarle obstaja razlog za skrb: kot so namreč danes sporočili naši viri s tožilstva, bi lahko po volitvah prišlo do posega represivnih organov v politično dogajanje, vključno z morebitno aretacijo Janeza Janše, domnevno zaradi »zavarovanja dokazov« v zadevi Patria. S tem bi predsednik republike dobil nekakšen moralni alibi, da mandata za sestavo vlade ne podeli predsedniku zmagovalne stranke… Zato se na tem mestu zastavlja vprašanje: ali bo nomenklatura upala tvegati z državnim udarom? Odgovor bo znan po četrtem decembru.

Zmagovalca volitev nam bodo torej aretirali, da bi izničili njegov uspeh in da bi levica sama sestavila svojo koalicijo. Tednik je tu zelo jasen in se sklicuje na tožilske vire. Če prav razumem, bi ta državni udar (nasilni prevzem oblasti) bil izveden prav s pomočjo tožilk in tožilcev, ne npr. vojske.

Opisani primer lepo nakazuje notranjo koherenco rumenosti (»govori se«) in teorij zarot, ki opletajo z detajlirano gotovostjo glede prihodnjih dogodkov. Doslej smo bili navajeni podobne govorice brž diskreditirati kot čenče in neumnosti, teorije zarot pa reducirati na politično propagando.  Branje, ki je prepovršno. Ker v kakšnem razmerju sta »govorica« in propaganda v razmerju do paranoidnega sloga mišljenja – mar nista oba pogosti manifestaciji slednjega? Mar obe v seštevku ne kažeta na to, kar ju osmišlja skupaj?

Če je govorici imanentna negotovost (nimamo zanesljive vednosti, zgolj indice in govorice) in teoriji zarote gotovost (vemo, katera omrežja stojijo v ozadju in kateri so peklenski načrti), prvi element na neki način omili učinke iracionalnosti, ki bi jo zaznali kot nekaj odbijajočega v primeru, ko bi nekdo neposredno izrekal gotovost le o drugem: Janšo bodo aretirali. Primer je torej drugačen od famozne teorije zarote o »velikem poku«: ta nikoli ni funkcionirala v mediju nezanesljivosti in govorice, na koncu so Lucujev zapis celo razglasili za govorico, ki to ni bila. Za nazaj se torej govorice izkazujejo za smiselne in točne. Teorije zarot so njihov velik pristaš: nanje gledajo kot na nekaj, kar je le začasno nezanesljivo in negotovo. Že iz te perspektive hitro vidimo, kako čudovito se ujemata vsebina ali namen rumenih medijev in paranoidni slog umevanja. Oziroma rumenost in siceršnji političnoparanoidni slog nekaterih naših medijev.

Ob tem nas niti ne rabi zanimati, ali je govorica sprožena celo namenoma, strogo načrtovano iz političnotaktičnih nagibov, ob vednosti o tem, da je lažna in le za potrebe reverznopsiholoških učinkov. V smislu: bolj kot govorimo X, bolj smo se zavarovali, da do X ne pride ali da nam bo lahko X služil v namene post hoc racionalizacije. Ne, z vidika recepcije pri naslovniku (državljanih) se neglede na namen utrjuje isti rezultat: poglobljena paranoidnost mišljenja. Ko tak slog prevlada, je zgolj treba brenkati na prave strune in ljudstvo bo jedlo iz roke.

  • Share/Bookmark

Brezplačniški novinarji končno še nagrajeni

18.11.2011 ob 13:51

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je podelilo prvo Meškovo priznanje dvema neutrudnima novinarjema MMC RTV Slovenija, uredniku Urošu Urbaniji in novinarju Alešu Žužku.

Taka nagrada je norčevanje iz novinarske profesionalnosti. Poglejmo, zakaj.

Prvič, vsi omenjeni, tako Meško, ki mu je posvečeno priznanje, kot oba prva nagrajenca, so bili pisci v fantomske politične brezplačnike, kakor je ugotovila tudi parlamentarna preiskava in poročilo. O Mešku smo lahko brali naslednje:

Teršek je tudi dejal, da se v vsebino ni spuščal, zanjo je skrbela odgovorna urednica Barbara Smisel, članke pa so pisali pokojni nekdanji odgovorni urednik STA Borut Meško, Matej Makarovič, Matevž Tomšič in Dominik Frelih, a ker so bili številni članki plod sodelovanja več avtorjev, so jih podpisali s psevdonimi.

ZNP torej podeljuje novinarsko nagrado, imenovano po nekom, ki mu ni bilo težko sodelovati v politični propagandi časnika Ekspres. In to pod psevdonimom, kajti v nobenih od številk ne najdemo njegovega pravega imena. Razkritje, za katerega smo lahko hvaležni športnemu učitelju Teršku. Tako kot za odgovornega urednika Meška velja podobno za Urbanijo in Žužka. Vsi trije, Meško, Žužek in Urbanija,  so v času brezplačnikov (2008) pisali ali urednikovali za Slovensko tiskovno agencijo. O Urbaniji in Žužku kot fantomskih novinarjih smo lahko brali naslednje:

To so Silvester Šurla, odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.«? V DNS generirajo svoj lasten problem, saj so v prej omenjenem pozivu k solidarnosti MMC RTV SLO zelo naravnost očitali »orkestrirano politizacijo primera.

Ironija brez primere je, da sem se v zadnjih mesecih dvakrat naslovil na Programski svet RTV Slovenija glede politične pristranosti MMC RTV Slovenija. In še dvakrat v drugih primerih. Zdaj je ta politična pristranost nagrajena, sam pa v zameno nisem bil deležen niti enega odgovora javnega zavoda!

Ironija je, da sem na tej strani že nekajkrat pozval Društvo novinarjev Slovenije, da stori vse, da bo končno parlamentarno poročilo o brezplačnikih ugledalo luč dneva.

In ironija je, da bodo danes podeljevali nagrade tudi v tem društvu. Nenaključno sovpadanje podelitev nagrad ima simbolni pomen: glede na pasiven odnos do brezplačnikov med ZNP in DNS ni pomembne razlike.

Na tem mestu znova objavljam svoja spregledovana protesta proti pristranosti MMC RTV Slovenija : tukaj in tukaj. Nove modne smernice novinarstva so s tem, dva tedna pred predčasnimi volitvami, znova afirmirane in jasno nakazane.

Podelitev Meškove nagrade je prvi otipljivi cinični odgovor Realnega na moj ceterum censeo, predvsem za vodilne na RTV Slovenija, ki ga znova, verjetno že četrtič v zadnjih mesecih, ponavljam: »Razplet dogodkov potrjuje mojo staro tezo – za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.«

  • Share/Bookmark

Pridni in malopridni novinarji

17.11.2011 ob 10:02

So (nekateri) slovenski novinarji leni? Nekateri pomembni medijski igralci pri nas menijo, da so:

Frankl: delodajalci nimajo mehanizmov, s katerimi bi kaznovali nedelo

Odgovorni urednik in direktor časnika Finance Peter Frankl pa je poudaril, da delodajalci nimajo mehanizmov, s katerimi bi kaznovali nedelo. Predstavil je situacijo, ko delodajalec želi zaposliti novinarja, a ga ne more, saj ima zaposlene ljudi, “ki tam le ždijo”. Zato je tako sindikatu novinarjev kot društvu očital, da ščitijo to nedelo.

Četudi ni imel v mislih nedeljske edicije Dela, takoj vidimo, da citirani direktor in urednik verjame, da so cokla v normalnem »razvoju« stanja stvari, v tem primeru odpuščanja lenih novinarjev, sami novinarski sindikati oziroma društva. Malo-pridnost ždečih novinarjev je nepremakljiva in zmagovita, je nezamenljiva z novinarsko pridnostjo. Krivci so znani.

Argument ima v svetu praktično status mita: delodajalci vedno govorijo o možnosti odpuščanja, sindikati se vedno branijo pred očitkom, da branijo lene delavce. Če pustim ob strani zmoto selektivne pozornosti (usmerjanja pozornosti le na en vidik obravnave novinarjev), bi se v temelju morali vprašati, ali povedano res drži? Na kaj točno meri opis nezamenljivih brezdelnežev, na kakšne načine se kaže, čemu je misel o menjavi lenih novinarjev z novimi samoumevno prva misel (mar ne bi raje delodajalec mislil na mehanizme odpravljanja te domnevne lenobe)? In seveda, najpomembneje, ali trditev, da so leni novinarji neodpustljivi, resnično drži? Eno je problem neznosne lahkosti etiketiranja. Drugo je prepričljivost osnovnega stališča o zaščiti lenobe.

Opis, da delodajalci lenim novinarjem ne morejo priti do živega, predpostavlja, da so medijski šefi nemočni v svojih opozorilih in drugih oblikah pritiskov nanje. Kakorkoli jih že vestno neutrudno opozarjajo na to, naj prekinejo s svojo brezdelnostjo, novinarji kar ne nehajo dajati svojih umazanih škornjev na mizo, zdolgočaseno zvečiti in zehati. Takšna situacija se zdi že psihološko zelo neverjetna. Še bolj se zalomi, če se vprašamo, ali je točna primarna trditev: ali slovenski novinarski sindikati in društva res podpirajo in ščitijo to lenobo? Že res, da novinarje kot zaposlene brani ne le delovna in pravna zakonodaja, ampak tudi kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki določa obseg kolektivnih in individualnih pravic oziroma obveznosti novinarjev s poklicnimi normami in zakonodajo. In ta je res avtorski rezultat novinarskega sindikata. Toda čeprav nisem specialist na tem področju, si drznem domnevati, da zakonska podlaga ne govori o zaščiti brezdelnih novinarjev. Na kaj točno meri tak opis? Je argument o lenih novinarjih torej predvsem oblika generaliziranega šikaniranja in ne le zmota selektivne pozornosti? Odgovor na to vprašanje je možen le ob navedbi empiričnega podatka, v kakšni meri je opisana lenoba realen problem. Dodatno zgodbo o razmerju med prazno produktivnostjo, tj. izkazovanjem »pridnosti«, ter kvaliteto dela sploh puščam ob strani. Zgodbo o tem, kako dovzetni so novinarji za dobro argumentacijo in koliko zdrave kritičnosti premorejo (oboje naredi novinarske izdelke za kvalitetne, a zahteva nekaj naprezanja), pa sploh.

P.S. Za vse, ki verjamejo v mit o brezdelnih novinarjih, še dnevni pripomoček za lenobno pisanje člankov: voilà.

  • Share/Bookmark

Virantovih 1000 teorij zarot

16.11.2011 ob 01:09

Gregor Virant je v Mariboru opozoril na zrcaljenje teorij zarot proti sebi z leve in desne. Prvič je obsežno spregovoril, kako do njih prihaja in kaj ob njih čuti. Da so teorije zarot splošno razširjen slovenski politični šport, pravzaprav zgolj izraz obče navzoče paranoje, dokazujem že nekaj časa, nazadnje tukaj. Prav tako dokazujem, da velik del slovenskih medijev, še zdaleč ne le rumenih, ampak jasno politično pristranskih, poganja paranoidni stil mišljenja in generiranja zgodb. V kakšni meri je ta proti profesionalnim standardom novinarstva in kako zelo permisivna so novinarska združenja do tega, tudi.

Virant  je ob tezi o »1000 teorijah zarot« ponudil še neko dragoceno potrditev vpogleda v medijsko stanje. Če se novinarji Demokracije in Reporterja venomer otepajo očitka o svoji strastni naklonjenosti SDS in Janezu Janši in to nadvse jasno navzočo kvaliteto previdno zanikajo (saj bi vendar pomenila dokaz o njihovem antinovinarstvu), je kot zelo ozek Janšev sodelavec Virant posredno v svojo dokazno evidenco vključil prav to dejstvo. Namreč ko je rekel nekaj takega: če me Janševi mediji tako zelo agresivno napadajo in napadajo projekt moje stranke, potem gotovo ne bo držala zarota, da sva se midva z Janšo spretno dogovorila za skupen nastop na volitvah. Tule:

»Gospod Janša – bi rekel, da ga je ta zadeva naša tako zmotila. Vedno pravim, če bi volivci levice brali Demokracijo in Reporter, če bi razdelili brezplačno eno številko Reporterja in Demokracije zadnjih nekaj številk. Večino so bile tematske številke na temo Gregor Virant… potem bi res videli, da ni bilo nekega velikega navdušenja na strani SDS, ko smo šli v ta projekt. In seveda tudi ni bilo nobenega dogovora na drugi strani. Čeprav je spet 1000 teorij zarot.«

YouTube slika preogleda

Skratka, Virant je tudi kot pomemben sopotnik SDS in njenega prvaka vendarle zdaj izrecno priznal in postavil Demokracijo in Reporter med medije stranke SDS. Kakšno terapevtsko antikonspirativno vlogo bo njegova stranka kot priročna nova žrtev teorij zarot odigrala v slovenskem političnem prostoru, oziroma ali bo tudi ona sama pred tem klonila pred paranoidnim stilom mišljenja, bomo seveda kmalu videli. Za razliko od teorij zarot, ki prihajajo z desne, so namreč tiste z leve nekoliko bolj sramežljive in se pretežno skrivajo po raznih kuloarjih in forumih. Nekoliko bizaren terapevtski učinek bi lahko bil namreč dosežen, če se bodo levo in desnoorientirane teorije kar same izničile med sabo kot enakovredno nekredibilne.

  • Share/Bookmark

Znova sproščeni

14.11.2011 ob 23:20

Nismo čakali zaman na reanimacijo sproščenosti. Splačalo se je. Današnji Zbor za republiko je spet »uhvatio ritam«. Seveda Peter Jambrek:

Nobena stranka na volitvah namreč ne bo dobila zadostnega mandata za spremembe, je prepričan Jambrek, zato bo sodelovanje nujno. Glavne politične skupine bi zato morale skleniti pogodbo za končanje trenutnega tranzicijskega sistema in za določitev konkretnih ukrepov. Ti pa bi morali temeljiti na jasni viziji svobodne in sproščene Slovenije, je dejal.

Sproščenost, čudežen koncept, ki ga v času najgloblje gospodarske krize res zelo potrebujemo. Z vsako zategnjeno luknjico na pasu bolj. Krasno je videti, da se je borcem za zborovsko sproščenost pridružil še Franc Kangler. Nekako se rima. Zato nekaj obujanja spomina na leto 2007, tedanji Zbor za republiko in modre izjave, ki so sledile:

Janez Janša, 13. 6. 2007

»Opozicija bi bila v vsaki državi, ki bi dosegala take uspehe kot Slovenija, nesproščena in nervozna. V Sloveniji se to dogaja, zato se skuša vlado spraviti na neke stranske teme, predvsem zato, da se ne bi ukvarjala s ključnimi razvojnimi vprašanji.«

Dimitrij Rupel, 12. 6. 2007

»Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.«

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Sproščanje teh nesproščenosti je dolgotrajen proces… Univerze so še ta prostor, kjer očitno avtonomija in sproščenost nimata svoje legitimne domovinske pravice. Drugače se ne more zgoditi, da neka rektorska konferenca o nekem predloga zakona reče, da o nekem predlogu zakona ne bomo diskutirali. Ja koji faktor pa ste vi, da to lahko rečete?«

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Meni se ta debata o nesproščenosti zdi popolnoma deplasirana… res ne vidim nobenega primera, kdo ni sproščen in kdo komu prepoveduje govoriti in misliti.  Mislim, da je ta bila prišla tam nekje okoli leta 2002, potem pa ni bilo nobene debate o sproščenosti, zdaj pa je spet naenkrat nastala.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Ne želimo ohranjati delitev iz preteklosti, ampak želimo prostor za sproščeno razpravo.«

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenosti na 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

(Sproščeni) Niko Grafenauer, 12. 6. 2007

»Ni bil aerodromski človek tega časa, a si predstavljam, kako je iz zaporniške celice gledal v nebo, ki ga je včasih prečkalo tudi kakšno letalo.«

  • Share/Bookmark

Težave z diskriminacijo

13.11.2011 ob 12:14

Težave z diskriminacijo bomo lahko začeli uspešno reševati, ko ne bomo imeli težav z diskriminacijo kot diskriminacijo. Pomeni: že s konceptualnim razumevanjem tega pojma. Berem v Večeru intervju z Jankovićem, kjer je izrečen očitek o tem, da diskriminira Janšo:

“Nismo ideološka stranka, smo programska stranka. Če sem iskren, sem bil tudi sam v veliki dilemi glede Barbare Žgajner Tavš. Vprašal sem jo, kako si predstavlja biti članica naše stranke in kandidatka na naši listi. Sem mešanega porekla, njena prejšnja stranka je takšne izključevala. Če bi gledal samo na to, je ne bi smel spustiti na listo. Toda vprašajmo se, ali obstaja možnost, da človek popravi napake in se pokaže v drugačni luči. Povem vam, če le enkrat slišim, da Tavševa nastopa proti Romom, izbrisanim ali kakšni drugi marginalni skupini, jo bomo izključili iz stranke. In zdaj naj mi še kdo očita diskriminacijo. Jaz vendar živim medkulturni dialog.”
         Janeza Janšo diskriminirate.
         ”Kako pa?”
         Izključujete možnost sodelovanja z njim.
         ”Vam bom še enkrat povedal, zakaj. Zato, ker eno govori, drugo pa dela. In izkusil sem sodelovanje z njim tako v Mercatorju kot v MOL.”
         To v politiki ni nekaj novega. Vsi politiki več govorijo in manj naredijo. Tudi vaš levi trojček je marsikaj obljubljal, naredil bistveno manj.

Novinarja sta se izkazala za nevedna, Janković pa se je za las izvlekel s tem, da je diskriminacijo prevedel v izključevanje (kar je korektna oznaka za njegov odnos do političnega nasprotnika). V tej džungli nevednosti se seveda zlahka dogaja, da politika zlorablja omenjene pojme, npr. pojem sovražnega govora, in ga uporablja povsem napak za svoje potrebe. Več drugič.

  • Share/Bookmark

Kozarček rujnega in kultura (ne)smisla

12.11.2011 ob 21:09

Da bo vsaj en trezen v parlamentu, je še lani kozarček mimogrede zavrnil Borut Pahor in požel veliko ogorčenja. Pa ne zaradi kozarčka. Češ, kako si drzne zaničevalno napadati parlament. A je minilo le nekaj dni in in cinična stvarnost mu je delno dala prav. Kajti lanskega maja se je Andrej Vizjak, tedanji poslanec, prej minister SDS, namenil v gostilno. In se pretepal:

V vinjenem stanju, so dodali mediji. Moral je plačati kazen. 200 evrov, njegov strankarski tovariš 50. Pretepal se je, ker je bil vinjen, domnevamo. In tudi, morda, ker se je pogovarjal o političnih zadevah. To sta dva močna razloga, ki vodita k dvigovanju pesti. »Pravi prijatelji niso za pogovor o denarju, zemljiščih in politiki. Če se ga napijete, dajte se raje pogovarjati o nogometu ali pa o kakšni luštni, no,« je pokomentiral novinar spopad dveh petelinov. Takrat sem problematiziral medijski odnos do tega. Mediji so mu seveda odpustili, tako kot bodo spregledali njegovo aktualno martinovanjsko pridigo spodaj:

Kakšne fizične posledice sta utrpela oba petelina, ni toliko pomembno. Bolj zanimivo je naslednje. Noben veliki medij, razen Pop TV, sploh in niti z besedo ni poročal o dogodku. Kot da ga ni bilo: v mislih imam STA, Delo, Dnevnik, Večer ali RTV SLO. O Pahorjevi šali so seveda poročali vsi. Toda v Vizjakovem primeru so takoj zavzeli komično distanco in pri njej ostali. Poslančev ravs jih je zanimal izključno iz perspektive »črne humorne kronike«. Novinar Pop TV je kot edini komentar ponudil tole: »Pravi prijatelji niso za pogovor o denarju, zemljiščih in politiki. Če se ga napijete, dajte se raje pogovarjati o nogometu ali pa o kakšni luštni, no.« Ko sem prebiral relativno zelo redke zapise o dogodku, sem naletel na nekaj vrstic v Dolenjskem listu. Potrdile so mojo hipotezo o komični prezentaciji dogodka; novinarju se je zapisalo (če naj se izrazim bolj blago), da je letos prvega maja poslanec pokušal »bobnati ne po bobnu, ampak po svojem strankarskem kolegu Primožu Koritniku«.  To se je zgodilo, še pravi,  v gostilni v Čatežu ob Savi, »kjer je potekala omenjena tolkalska prireditev«. Navaja še razlog, češ do pobesnelosti je privedla verjetno Koritnikova nizka ocena Vizjakove iskrene privrženosti ideji SDS. »Med vroča Janševa bojevnika« se je zakadil še nekdo, vsemu skupaj pa je botroval, kot dodaja, taisti alkohol, ki je zaskrbel že Pahorja.

Danes je vse drugače. Vizjak je verjetno že plačal kazen, znova raje bobna po bobnu in v njegovem SDS pozdravljajo nove pametne rešitve. Takole:

No, tu nastopi novi problem. Pričakovali bi, da pametna rešitev terja manj tolerance do alkohola. Vsaj glede vinjenih voznikov. Ampak ne, Vizjak pozdravlja martinovo. Kar pomeni, da je za milejše kazni in kaznovalno politiko. Za kulturen odnos do slovenskih pridelkov. In tudi za primernejšo obnašanje policije. Nič ne pretiravam:

Vizjak je v uvodnem nagovoru dejal, da želijo ob martinovem v stranki poudariti, da pozdravljajo ta praznik, ob tem pa želijo tudi opozoriti na pomen kulturnega uživanja alkohola, pa tudi primernega obnašanja organov nadzora do tistih udeležencev praznika, ki se obnašajo zmerno in ne pretiravajo.

Kot je pojasnil Vizjak, je stranka SDS v parlamentarni postopek vložila predlog, s katerim bi omejili kaznovalno politiko do udeležencev v prometu in jo usmerili v preventivo, vendar je bil umaknjen iz postopka. Vizjak po poročanju portala RTV MMC meni, da kaznovalna politika v Sloveniji ni v sorazmerju s standardom in prihodki državljanov.

Poudaril je, da je treba “razvijati kulturo pitja, treba je razvijati neki kulturen, sprejemljiv odnos do tega tradicionalnega slovenskega pridelka, ter dati hkrati pozornost tudi kulturi nadzora nad tem in onemogočiti tiste, ki predstavljajo nevarnost v prometu in obravnavati tiste, ki je ne predstavljajo, na primeren način.”

Se pravi: ni težava v uživanju alkohola, potrebujemo kulturno uživanje alkohola. Ni težava v pretepanju ali divji vožnji, ampak v primernem obnašanju organov nadzora. Prisluhnimo tistim z bogatimi izkušnjami! Sprejemljiv in kulturen odnos do tradicionalnega slovenskega pridelka je seveda le še en populistično napihnjen čudaški evfemizem v nizu za zmerno pijančevanje ali vsaj pitje. Ker za kaj drugega bi bil? Toda če je za vas pametna rešitev 0,0, potem bi morali biti ostro proti vsem vinjenim voznikom, saj zahtevate nulto točko tolerance. Čemu torej pozivi h »kulturi nadzora« nad tistimi, ki predstavljajo nevarnosti v prometu in celo k ustrezni obravnavi tistih, ki je ne predstavljajo? V čem pa so bili slednji neustrezno obravnavani doslej in v čem in kako bi morali biti »kulturni« do tistih, ki ne spoštujejo 0,0? Ni v tem zgolj prikrita zahteva po večji toleranci do vinjenih?

So v SDS iskreno za svoje pametne rešitve, ali pa se gredo le neko nekonsistentno populistično paberkovanje? Je bil Vizjak v svojem pretepaškem elementu kulturno uživaški in kolikšna bi morala biti prava kazen, da bi bila kultura policijskega nadzora nad njim dovolj dobro opravljena? In še: Is talking nonsense a cultural activity, anyhow?

  • Share/Bookmark