Arhiv za November, 2011

Čudeži se dogajajo: prvo volilno soočenje, ki ga ni bilo

11.11.2011 ob 13:00

Je bila včerajšnja oddaja Pogledi Slovenije prvo (volilno) soočenje kandidatov na državnozborskih volitvah na RTV Slovenija ali ne? Mnenja so močno deljena.

Nekatere nepovabljene stranke, sicer parlamentarne, seveda menijo, da je to bilo volilno soočenje. Točneje, to so menile še pred oddajo. Napisale so pismo z naslovom »Prvo veliko soočenje predsednikov strank na TVS« in v njem opozorile, da ravnanje vodstva RTVS ni v skladu s Pravili in navodili RTV Slovenija za volilno kampanjo, ni pa niti v skladu z mednarodnimi standardi demokratičnih volitev ter predstavlja diskriminacijo. O domnevni kršitvi so obvestili Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve. Kot so napisali že v naslovu protesta, je njihovo stališče jasno:

(Nocojšnji Pogledi) so prvo veliko soočenje

Na drugi strani urednica informativnega programa Ksenija Horvat Petrovčič meni, da to ni bilo volilno soočenje, ampak je vse skupaj oblika nedopustnega političnega pritiska na javni zavod:

Nocojšnji Pogledi Slovenije niso volilno soočenje

Trditvi sta neposredno kontradiktorni. Argumentih prvih in drugih so silno enostavni. Stranke, ki se počutijo diskriminirane, se sklicujejo na 6. člen Zakona o volilni in referendumski kampanji in ugotavljajo, da je prišlo do njegove zlorabe ali kršitve.Ta člen določa spoštovanje pravil, in sicer tistih na RTV Slovenija – ta je v svojih »Pravilih in navodilih RTV Slovenija za volilno kampanjo državnozborskih volitev v Republiki Sloveniji 4. decembra 2011« določila, da v skladu z 12. členom Zakona o RTV Slovenija zagotavljajo programi RTV Slovenija od 14. 11. 2011 do vključno 2. 12. 2011 posebne predvolilne oddaje. Ker je volilno soočenje zunaj tega časovnega termina, gre za zlorabo ali prekršek.

RTV Slovenija, oziroma Ksenija Horvat Petrovčič, pa nasprotno verjame, da Pogledi Slovenije niso volilno soočenje zgolj zato, ker ne padejo v ta časovni okvir: »Nacionalka bo v skladu z 12. členom Zakona o RTV Slovenija v obdobju med 14. 11 in 2. 12. 2011 pripravila posebne predvolilne oddaje, v katere bodo povabili vse predstavnike parlamentarnih in neparlamentarnih strank v skladu s pravili in navodili RTV-ja za volilno kampanjo.« Še huje, urednica meni naslednje: »nocojšnja oddaja Pogledi Slovenije ne sodi niti v čas volilne kampanje na RTV Slovenija niti ni volilno soočenje.« Oddaja torej zanjo ni soočenje na noben način.

Kako razumeti argumentacijo? Za RTV Slovenija, pa tudi velik del novinarskih komentatorjev, je po definiciji volilno soočenje zgolj nekaj, kar pade v za to namenjen časovni termin. Že res, da Pogledi Slovenije niso bili posebna predvolilna oddaja. Ampak kako je s prvo trditvijo? Priznam, včeraj se mi je zdela bizarna do te mere, da sem si nato z zanimanjem pogledal Slakovo oddajo že iz tega razloga. Ne karikiram: iz vseh napovedi sem benevolentno pričakoval, da se bodo voditelj in gosti pogovarjali o nečem drugem, ne o volitvah. Morebiti o vremenu, športu, hišnih opravilih in ljubljenčkih, svojem stilu življenja in najljubših jedeh, morda pa celo izključno o gospodarski situaciji pri nas in v svetu, dolžniški krizi, recesiji, revščini, socialnem položaju delavcev, čemerkoli. Vmes sem si obetal še kakšno alternativno Slakovo pojasnilo o tem, po kakšnem čudežnem naključju se je v studiu znašlo natankoma istih šest prvakov strank, ki v javnomnenjskih raziskavah pred volitvami kotirajo najvišje. In to v času tri tedne pred volitvami in v času, ko so postale močneje izraženi tudi pomisleki o tem, zakaj medijem njihova vabila izključno diktirajo le še javnomnenjske predvolilne ankete.

Vse to sem torej radovedno pričakoval, še preden se je oddaja začela. In potem je sledil hladen tuš! Slak je začel oddajo z neposrednim priznanjem, kakšen je bil ključ za vabilo gostom:  

»Janez Janša, Gregor Virant, Zoran Janković, Borut Pahor, Karl Erjavec in Radovan Žerjav, nocoj v Pogledih Slovenije. Dober večer. Trenutna družbena in še posebej politična stvarnost v državi kaže na izjemen trenutek, ko smo Slovenci pred odločitvijo o tem kako in v kakšni državi bomo živeli, ustvarjali in delali. Odločamo se o svoji prihodnosti. Zato smo danes povabili v studio Pogledov Slovenije predsednike političnih strank. Ob izboru pa smo se naslonili na zadnjo javnomnenjsko anketo, ki je bila objavljena v petek in pri tem upoštevali, da imajo stranke vsaj štiri odstotno podporo. Zato brez velikih uvodov začenjamo s temo, o kateri politiki v tem času neradi govorijo. Toda za ljudi je zelo pomembna, da vedo kakšna bodo morebitna razmerja v kasnejših koalicijah. Slovenija s svojim sistemom namreč od strank zahteva sodelovanje v vladi. In tako ni nepomembno, da slovenska javnost že zdaj ve, kdo je iskren in kdo drži figo v žepu in kdo je s kom pripravljen sodelovati in s kom ne. Gospod Janković, vi ves čas vztrajno ponavljate, da ne boste šli po volitvah v koalicijo z Janezom Janšo, ker je tudi kot predsednik vlade eno delal drugo pa govoril. In zdaj me zanima, kaj je tisto kar je govoril, delal pa drugo?«

Slak torej niti malo ni skrival, da gre za predvolilno soočenje. Njegov kriterij vabila gostom je jasno predvolilen in sporen prav na način, kot ga zadnje tedne artikulirajo številni kritiki. Še več, voditelj je neposredno omenil volitve. Pravzaprav sem nekajkrat pregledal oddajo in opravil majhno statistiko:

V včerajšni oddaji Pogledi Slovenije najdemo 37 omemb besede »volitve« in njenih izpeljank, od tega je to besedo Slak omenil 21 krat.

Kdo zdaj koga vleče za nos? Očitno je, da včerajšnja oddaja je bila predvolilno soočenje, četudi se ni odvijala v zakonsko določenih terminih. Za to, da nekaj naredi oddajo za X, evidentno ni dovolj le to, da se odvija v zapovedanem časovnem obdobju in tudi ne, da gre za posebno oddajo. Tudi če bi se predstavniki strank motili in pri tem ni prišlo do nobenih kršitev (že zato, ker ni šlo za posebno predvolilno oddajo), tudi če ne bi obstajal ali veljal Zakon o volilni in referendumski kampanji ali Pravila o tej kampanji, sprejeta na RTV Slovenija, bi to še zmerom bilo volilno soočenje po vseh vsebinskih značilnostih. V tem smislu je argument tistih, ki se počutijo diskriminirane, še prekratek, oziroma obstaja močna evidenca o tem, da smo gledali volilno soočenje neglede na očitke o kršitvah in diskriminaciji. Še drugače povedano: ne rabim trditi, da je prišlo do kakršnekoli kršitve, da bi lahko videl, kako se je pred mano odvijalo polnokrvno soočenje.

Argument, da včerajšnji Pogledi Slovenije niso bili tisto, kar smo vsi videli, da so, je zato le formalističen in bizarno birokratski. »Volilno soočenje« razume v ozkem pravnoformalnem okvirju. Po tej isti logiki bi lahko RTV Slovenija imela podobna volilna soočenja, ki to niso, že cel mesec vsak dan posebej, vse do 14. novembra. In tudi očitek o političnih pritiskih je zato cenen. Najbolj absurdno pri tem je, da je sama RTV Slovenija isto oddajo reklamirala kot »Prvo veliko soočenje predsednikov strank na TV Slovenija« (slika spodaj). Da beseda »soočenje« pomeni kaj drugega kot »volilno soočenje«, je lahko le res neokusno sprenevedanje. Na MMC RTVS so celo ustvarili spletni naslov strani s temi besedami, vendar so ga kasnejše nadgradnje (kot običajno?) izbrisale. Kajti če včeraj ni bilo prvo veliko soočenje, nam zdaj ertevejci dolgujejo pojasnilo, kaj bodo v prihodnje šteli za takšno. Katero bo prvo? Prav tako nam dolgujejo pojasnilo in natančnejši opis, kako naj imenujemo in razumemo vsebino, ki se je včeraj odvijala v studiu. Ni bilo ravno videti kot neobvezno paberkovanje o vremenu in ozimnici!

  • Share/Bookmark

Ali slovenski mediji »podžigajo« osamosvojitev Štajerske?

10.11.2011 ob 08:35

Poglejmo si glavne trditve, ki jih lahko z nekaj minimalne predhodne vednosti deduciramo zgolj iz naslova naslednjega prispevka v Večeru:

 

(1) Ameriški športni časopis je storil napako z enačenjem slovenske nogometne reprezentance z »zelenimi zmaji«.

(2) Napaka (kiks) ameriškega športnega časopisa predstavlja potencialno nevarnost za to, da bodo navijači mariborskega nogometnega moštva nezadovoljni.

(3) Nedavno so navijači mariborskega nogometnega moštva zahtevali odcepitev (oziroma osamosvojitev) Štajerske od Slovenije, s čimer so podprli zahtevo mariborskega župana.

(4) Zato ameriški mediji »podžigajo« osamosvojitev Štajerske.

Lahko bi govorili o (ne)veljavnosti sklepanja, vendar je v njem tisto, kar je resnično sporno, pristajanje na logiko hujskaškega diskurza, ki legitimira naslednje stališče: »Kdorkoli s čimerkoli razjezi navijače mariborskega nogometnega moštva, tvega podžiganje tistih, ki terjajo osamosvojitev Štajerske.« Novinar zgolj predpostavlja, da bo zapis v ameriškem časopisu zbudil takšno jezo pri eni vrsti navijačev (ker gre za napako, ki nehote favorizira nek drugi klub), vendar s takšno anticipacijo in njenim »prehitevanjem« legitimira in generira tovrstno reakcijo oziroma stil mišljenja.

To je pomembno poudariti, ker zgrešimo, če končni sklep »Zato ameriški mediji »podžigajo« osamosvojitev Štajerske« razumemo na običajen način zgolj kot napačen pripis namere, v smislu: saj vendar ameriški mediji (ja, to je znova huda generalizacija, saj gre le za en medij) namerno počnejo to, kar počnejo. Tak namen evidentno ni izražen, saj je malo verjetno, da bi novinarji športnega časopisa poznali podatek o skandiranju o odcepitvi Štajerske na naših tribunah in se na podlagi tega odločili podpreti to genialno idejo, o katerim sem pisal tukaj.

Ob tem, da je naslov zapisa nesporno rumen (nepotrebno posploševanje, izmišljena trditev o namenu, etc.), je torej potencialno nevaren in spodbuja k nekemu prepričanju ali čustvom (v smislu: bodimo jezni na Američane) oziroma k novim racionalizacijam o odcepitvi. Javnosti sporoča: poglejte, že mogoče, da osamosvojitev Štajerske ni smiselna, toda nekdo jo »podžiga«, zato ni nič čudnega, da jo nekateri potem zahtevajo. Kot da bi se tega zavedal, se v naslovu pod fotografijo tudi vrednostno opredeli: »Takšnih sloganov si Slovenci ne želimo, že tako smo premajhni«.

Zgoraj navedeno lahko izpeljemo le iz naslova časopisnega zapisa in priložene slikce. Ko pogledamo besedilo zapisa, pa takoj vidimo, da gre dejansko za članek, ki je hibrid komentarja in poročila – novinar je podpisan kot »silo«:

Kiks: Ameriški mediji “podžigajo” osamosvojitev Štajerske

Na večnem derbiju med Mariborom in Olimpijo, ki se je 30. oktobra končal neodločeno 2:2, je navijaška skupina Viole izobesila napis, da bi bilo v primeru zmage ljubljanskega župana Zorana Jankoviča na prihajajočih parlamentarnih volitvah najbolje, da se Štajerska kar osamosvoji.

V vsaki šali je nekaj resnice. Pred časom sta župana Maribora in Celja opozarjala Ljubljano, naj vendarle pogleda tudi čez Trojane. Sedaj se je vsa politična folklora (ki jo nekateri jemljejo preveč resno) preselila še v medije preko luže.

Sicer ne dobesedno in zagotovo ne nalašč, je pa vsaj malo žaljivo, da se takšni športni medij kot je Sports Illlustrated zmoti in označi slovensko nogometno reprezentanco kar za Green Dragons. Slednji so sicer navijači Olimpije. Le kaj bi na kaj takšnega porekli drugod po Sloveniji, če bi zadeva bila obratna in bi varovance Slaviše Stojanoviča preimenovali v Viole, si lahko le dobro predstavljamo.

Očitno je res smiselno, da vrhovni ustroj Nogometne zveze Slovenije spremeni drese reprezentance v nacionalne barve in tudi tako združi slovenske navijače. Kakorkoli se bodo že imenovali, “kekci” ali “trigiji”, le da bodo prepoznavni. Nazadnje je bila reprezentanca za srbske medije celo “zmajček”.

Novi dresi so sicer v pripravi. Za nove barve so se namreč dogovorili že v prejšnjem mandatu, ko je bil na čelu NZS Ivan Simič. Nazadnje, ko smo o tej temi pobarali predsednika NZS Aleksandra Čeferina, je ta odgovoril, da še niti sam ne ve kdaj bodo igralci Slovenije v novih barvah, morda decembra letos, morda januarja prihodnje leto. Bolje pozno kot nikoli.

Sicer pa čaka Slovenijo 15. decembra v ljubljanskih Stožicah prijateljska tekma z izbrano vrsto ZDA, ki jo vodi nemški strokovnjak Jūrgen Klinsmann.

TUKAJ si lahko preberete kaj še pravijo ameriški mediji.

Novinar najprej nepričakovano delno prikima opozorilom mariborskega župana in legitimnosti odcepitve (»v vsaki šali je nekaj resnice«), potem isti namen napačno pripiše ameriškim športnim novinarjem (»sedaj se je vsa politična folklora (ki jo nekateri jemljejo preveč resno) preselila še v medije preko luže«). Vendar se ob reprodukciji te netočnosti hkrati takoj distancira od popolnega pripisa namere, ki jo je sam proizvedel (»sicer ne dobesedno in zagotovo ne nalašč«). V nadaljevanju se nato loti še barve dresov slovenske reprezentance in poda nekaj koristnih napotkov o tem.

Za razumevanje izbire naslova, ki me tu najbolj zanima, je torej ključno njegovo stališče, skrito v distancirajočem »sicer ne dobesedno in zagotovo ne nalašč«. Pričakovali bi, da bo zato naslov opremil vsaj z vprašajem. Raje se je odločil in svojo edino skepso naznanil s tem, da je besedo »podžigati« opremil z narekovajem, očitno v želji, da ji podeli poseben pomen. Kar pa ni bilo dovolj, ker se ameriški medij o osamosvojitvi Štajerske ni izrekal na poseben način, ampak na noben način.

Na metanivoju pa je novinar žal storil natanko tisto, kar je pripisal drugim. Generiral je pozornost in z uvedbo omenjenega pripisa namena ameriškim medijem anticipiral odziv domače javnosti, ki si ga ne želimo. Zato si bom privoščil metanivojsko retorično vprašanje z narekovajem vred:

Ali slovenski mediji »podžigajo« osamosvojitev Štajerske?

  • Share/Bookmark

Evropska prestolnica podžupanov

9.11.2011 ob 09:47

Prvo dejanje, 11. maj 2011:

Mariborski podžupan Franc Kangler je na svoje tri podžupane prenesel še več pooblastil, kot so jih imeli doslej. Potem ko je bila odločitev o tem sprejeta na ponedeljkovem kolegiju vodstva občine, včeraj tega medijem ni predstavil sam župan, temveč podžupani Janez Ujčič, Milan Mikl in Tomaž Kancler. Ujčič, sicer odgovoren za področje socialnega varstva, zdravstva, mestne četrti in krajevne skupnosti ter del financ, je župana uvodoma opravičil, spremembe v pooblastilih pa utemeljeval s tem, da župan sam ne zmore biti na vseh koncih in podpisovati ogromnega števila dokumentov na dan. Od razdelitve dela si obetajo hitrejši in učinkovitejši potek dela v občini, župan pa se bo na drugi strani lahko ukvarjal z bolj vitalnimi, strateškimi zadevami mesta.

Drugo dejanje, 18. oktober 2011:

Mariborski župan Franc Kangler je včeraj sklical novinarje, da bi pojasnil, zakaj je dokaj nepričakovano za četrto podžupanjo imenoval Astrid Bah, mestno svetnico SLS, ki bo naslednji mesec dopolnila 25. leto. “Glede na obremenitve, ki jih imajo trije podžupani, glede na nekatere pripombe v mestnem svetu, da med njimi ni nežnejšega spola, sem se odločil, da za projekt Evropske prestolnice mladih (EPM) 2013 imenujem podžupanjo, ki je tudi predsednica pripravljalnega odbora za EPM. Glede na to, da pripravljamo reorganizacijo mestne uprave in želimo dati posebno težo uradu za mladino, se mi zdi prav, da to področje pokrije nekdo, ki ima veliko zanimanja za mlade,” je uvodoma razložil župan.

Tretje dejanje, 5. november 1011:

Za poslanca tudi trije podžupani.

Skratka, rezimirajmo: trije podžupani od štirih na odhodu so trije problemi za župana Kanglerja. Kaj bo zdaj z napovedano učinkovitostjo, kaj z razbremenjenostjo njegovega dela? Kaj bo z Evropsko prestolnico mladih, ko je novo podžupanjo na to mesto imenoval le štirinajst dni (sic!) pred njenim nastopom na kandidatni listi njegove SLS? Kdo bo še skrbel zanjo, in to zdaj, ko je bilo treba sistemizirati nič manj kot novo funkcijo, da bo lahko mlada podžupanja bolje skrbela za nadvse pomemben projekt?

Župan ima preprosto veliko smolo, zdaj se bo zlomil od dela, če izgubi tri župane. Ali pa se še komu zdi, da je vse skupaj en velik blef za naivne? Razlogi, ki jih navaja, nikoli niso pravi. Kakšna Evropska prestolnica mladih neki, koga to zanima? Če bi promocijo za kakšnega novega kandidata za poslanca, je tu še na voljo nekaj podžupanskih mest… Ali potem, ko se bodo ta mesta spraznila.

V trenutku, ko se sesuvajo vsi veliki projekti, zimska univerzijada, EPK in tudi mestni proračun, se tako zdi, da so Mariborčani izbrali same pokončne politike, da jih popeljejo v pravo prihodnost. Da v regionalnih medijih doslej še nismo videli ocene, kaj naj pomeni medijski šov z Astrid Bah in potencialnim mankom podžupanov, je za tukajšnje razmere itak samoumevno. Kako zelo bodo ti izkoriščali svojo mesto na občini za lastno predvolilno promocijo, bo prav tako hitro jasno.

  • Share/Bookmark

Poslanci zaporniki

9.11.2011 ob 07:54

Dolgoletni voditelj Zmago Jelinčič je tako in tako zgodba zase med slovenskimi politiki, že zaradi dejstva, da se neprestano zagovarja pred sodniki zaradi “svobode govora” oziroma domnevnih žalitev. Ne nazadnje se lahko pohvali z najdaljšim zaporniškim stažem med poslanci, saj je bil leta 1975 zaradi napeljevanja h grabežu obsojen na pet let in pol zapora. Njegova stranka pa je v zadnjem mandatu prispevala prvega zapornika med poslanci, Srečka Prijatelja. Sicer pa se z Jelinčičem zdaj ukvarja protikorupcijska komisija glede polmilijonske naložbe njegove žene v parcelo na slovenski obali.

Piše Gregor Cerar v današnjem Dnevniku. Zakaj mediji s takšno neverjetno enotno prizanesljivo v kontekstih, ki nakazujejo javni interes, nikoli ne omenjajo Jelinčičeve zaporniške preteklosti? Tudi preverjal sem že, ali za to obstaja kakšna zakonska omejitev, kar je najbolj smiselna razlaga. Velik del tega pojasni Kazenski zakonik pod poglavjem o zakonski rehabilitaciji in izbrisu obsodbe. Vendar tu ni povsem jasno, v kakšni meri tudi po izbrisu lahko obstajajo situacije javnega interesa, da se takšni podatki objavljajo, npr. pred državnozborskimi volitvami. Je npr. zaradi tega  Gregor Cerar v zgornjem članku storil kaznivo dejanje ali zgolj opravil dobro novinarsko nalogo?  

Zaradi razžalitve v podobnem primeru trenutno Jelinčič toži bivšega varuha in sedanjega predsednika stranke TRS Matjaža Hanžka. Med drugim se sklicuje na 162. člen KZ-1 RS (Kdor z namenom zaničevanja komu očita, da je storil kaznivo dejanje ali da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja ali to z istim namenom komu pove, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.)

Vendar omemba zaporniške preteklosti poslanca ali koga drugega po sebi ne more biti nujno narejena z namenom zaničevanja. (Tudi dokazati tak namen je verjetno silno težko.) Lahko je podana s preprostim namenom informiranja v predvolilnem času, tako kot v primeru zgodnjega članka. Skratka, težko je verjeti, da bi se mediji izogibali omemb temačnih plati poslančevih preteklosti iz kakšnega pametnega razloga. Sploh zdaj, ko smo v predvolilnem času in bi od medijev, če želijo biti psi čuvaji, pričakovali vsaj verodostojno dozo informacij o vseh kandidatih, na podlagi katerih se bomo lažje odločili na volitvah.

  • Share/Bookmark

Mrtvaški diskreditacijski ples

8.11.2011 ob 16:11

Ko želi politika pred volitvami neposredno diskreditirati medije, si omisli brezplačnike in anonimne pisce. Ali lažne strani s (skoraj) ukradenimi domenami (trenutno so v modi spoof strani).

So pa še druge poti. Ker se novinarji ne upajo podpisati pod vsak zmazek, odgovornost prevzamejo kar cele redakcije. V Reporterju to počnejo tako, da je podpisnik pod članek kar »Reporter«. Pa si poglejmo enega zadnjih njihovih izdelkov, paradigmatičnega za utečen diskreditacijski diskurz:

Janković je že obupal – objavil je zemljevid strankinih grobov

8. november, 2011 – 07:25

Tekst: Reporter

Zoran Janković, kandidat za poslanca na listi Pozitivne Slovenije, je na spletni strani stranke objavil tudi svoj zemljevid. Iz njega je razvidno, da je Pozitivna Slovenija že zdaj zabeležila zelo mrtvaški uspeh v svojih prizadevanjih, da prodre malo više od Magistrata in Ljubljanice.

Zemljevid Zorana Jankovića samokritično prikazuje tako rekoč pogreb njegove stranke na omenjenih in obeleženih lokacijah. Drugod bodo pogrebne slovesnosti še sledile. 4. december bo torej tudi dan spomina na mrtve Jankovićeve upe, da bi postal lastnik Slovenije.

Kot lahko brž vidimo, se političnega nasprotnika, ki trenutno zaseda tretje mesto na lestvici javnomnenjskih raziskav, pošilja na pokopališče na podlagi grafične predstavitve »vabil na čaj« državljanom – brez smiselne razlage, s čistim namenom diskreditacije osebe in stranke v vročici predvolilnega hujskaštva. Omenjajo »mrtvaški uspeh«, »pogreb njegove stranke« (na podlagi kakšnih materialnih dokazov?), pogrebne slovesnosti, »dan spomina na mrtve« in Jankovićevo kakor-željo, da bi postal lastnik Slovenije. Karkoli naj to že pomeni. Cel niz diskvalifikacijskih asociacij, celo brez pametne osnove, na katere bi uprli svojo sovražnost in jezo. Omenjena revija je seveda le vrh ledene gore. Da so vsi mediji družno na pokopališče poslali vse stranke, razen treh favoriziranih, je hitro empirično preverljivo dejstvo. Ampak to so storili s tem, da so jih eliminirali iz medijskih prikazov, da posredno vsiljujejo stališče o živih in mrtvih, prihodnjih zmagovalcih in mrtvakih.

Volitve bodo znova zgolj bitka medijev, bitka njihovega navijaštva in politične pijanosti. Da bi novinarji sami poskrbeli za sankcioniranje takšnega diskreditacijskega jezika, jim ne pride na misel! Da bi to storila cehovskega združenja, tudi ne.

  • Share/Bookmark

Družbeni eksorcizem filozofov

6.11.2011 ob 13:16

A smo se za to borili? A so se za to borili? Janez Stanovnik pred volitvami danes:

Janez Janša pred volitvami 2004: “Mislim, da bo tukaj tisto, kar bo odločalo o volitvah, ne pa razni forumi ali frustrirani filozofi.” (Dnevnik RTV Slovenija, 14. 7. 2004)

Kaj napaja in generira to novodobni sovražni in izključevalni diskurz do družboslovcev, sociologov in seveda filozofov? Kaj je tisto, zaradi česar je biti filozof znova kletvica in glede česar sta si enotni stara in prihajajoča nova oblast, Janez Janša in Janez Stanovnik, neoliberalci in desničarji na eni  ter komunisti na drugi strani? Večno vračanje istega.

  • Share/Bookmark

Zlovešči molki, taki in drugačni

5.11.2011 ob 00:39

Matej Šurc in Blaž Zgaga sta izdala drugi del svoje trilogije V imenu države. Avtorja sta v tandemu postala znana kot iniciatorja novinarske peticije leta 2007, ki je obtožila Janeza Janšo izvajanja političnih pritiskov in cenzure v medijih. Danes je satanizirana peticija bolj znana pod imenom »F571«, kot ji ljubkovalno pravi obtoženi, čeprav jo je podpisala četrtina aktivnih novinarjev. Neprijatelj nikad ne spava. Ampak satanizacija četrtine novinarjev je mala malica za neko politično opcijo in nepomembno ravnanje za prizadete. Ne preseneča, da je uradna doktrina počasi in znova postalo dejstvo, da pritiskov na medije 2004-2008 ni bilo. Zasluga za to novo doktrino in retuširano zgodovino gre predvsem indiferenci prizadetih – o tem ne more biti dvoma. Za nameček je seznam podpisnikov novinarske peticije danes izjemno težko dobiti – tako rekoč izginil je. Kot da nikogar več ne zanima ne peticija ne dejanje. Našel sem ga v članku iz Mladine, čeprav je še nekaj mesecev nazaj bil zapažen na Wikipediji. No, danes ga tam več ni. Narod naš dokaze hrani?

Vmes so minila štiri leta kolektivnega pljuvanja po novinarjih, kar so ti nadvse pogumno in stoično prenašali. Danes smo blizu nove volilne zmage akterjev, ki še zmerom satanizirajo F571. Velika zmaga neke politike, velik poraz za novinarje in mazohistični paradoks, ki ga težko razumem. In tu je že novi. Šurc in Zgaga sta te dni v Beogradu prejela mednarodno nagrado za prvi del svoje trilogije. Vmes je izšel že drugi. Zamislil sem se ob tem zapisu v Dnevniku:

“Upam, da bo ta mednarodni odziv na najino trilogijo prekinil zlovešč molk med akterji, ki pospremi vsako knjigo na temo trgovine z orožjem,” je povedal Zgaga.

“Mislim, da je mednarodno priznanje zadosten odgovor propagandistom slovenske politične stranke, v kateri se združujejo trgovci z orožjem,” je še dodal Zgaga.

V čem je ponovljen paradoks? V tem, da celo v predvolilni situaciji, ko bi nam novinarji morali postreči z vsaj indicirano šokantnimi ugotovitvami, ki naj državljanom olajšajo odločanje, nihče ne počne nekaj skrajno preprostega – bere knjig. Če se v neki stranki združujejo trgovci z orožjem, bi nas to moralo presneto zanimati. Čisto možno seveda, da se tudi pri mednarodnih medijskih organizacijah motijo v svojih ocenah. Kot so se v letih 2004-2008. Pa saj nam bodo to prav kmalu razložili.

  • Share/Bookmark

Kdo naj se postavi za novinarstvo, če ne novinarji sami?

4.11.2011 ob 09:10

30 zaposlenih in honorarnih sodelavcev na mariborski regionalni televiziji RTS je pred nekaj dnevi prejelo po 300 evrov neto plače. RTS jim dolguje še štiri in pol plače; zdaj so prejeli aprilsko. Piše se četrti november:

Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) se danes pridružuje svetovni akciji Postavi se za novinarstvo (Stand up for journalism), so sporočili s SNS. Akcija, ki jo že četrto leto zapored vodi Evropska zveza novinarjev, bo letos opozarjala na slabosti prekernega dela svobodnih in samostojnih novinarjev. V sindikatu ocenjujejo, da je pri nas v novinarstvu že okoli 30 odstotkov svobodnjakov in njihovo število vsak dan narašča. Pri tem opozarjajo, da se nerešeni problemi tega statusa samo še zaostrujejo.

Potem beremo o Ujčiču, mariborskem podžupanu:

Zanika, da bi se ga zaposleni bali. »Ne. Mislim, da so to najlojalnejši ljudje, kar jih poznam. Verjamejo mi in spoštujejo to, kar sem naredil. Imajo zelo visok tolerančen prag. Precej višji kot pri vsakem podjetju, kjer bi v dani situaciji že dvignili glas.«

In brali smo v Delu:

Društvo novinarjev Slovenije se do konkretnega problema novinarjev RTS še ni opredelilo, bo pa to storilo v prihajajočem tednu, je povedal predsednik društva Matija Stepišnik. Poudaril pa je, da društvo v veliko primerih sploh ni obveščeno o težavah novinarjev v posameznih medijih, saj novinarji o svojih težavah pogosto nočejo javno govoriti.

Nemogoča situacija: kako naj SNS in DNS sploh ukrepata, če s svojimi težavami skrajno tolerantni novinarji ne želijo priti v javnost? Ali pa ugotavljamo, da prva novinarska srenja zganja kanibalizem nad drugo: v naši medijski džungli ni kanibalov, prejšnji teden smo pojedli zadnjega. Kdo naj se postavi za novinarstvo, če ne novinarji sami? Tisti, ki raje ignorirajo in zasmehujejo opozorila o tem in onem?

  • Share/Bookmark

Virant, ljubljenec medijev

3.11.2011 ob 11:28

Imajo slovenski mediji kaj občutka za enakovredno obravnavo v predvolilni dirki? Recimo pri treh glavnih kandidatih za predsednika vlade, kakor temu vedno bolj popularno pravijo zadnje dni? Se pravi: Janši naštevajo grehe in afere, Jankoviću naštevajo grehe in afere, kaj pa Virantu? Malce pomagajmo k spominu in odštejmo vplivne Janševe medijske satelite, ki se ne trudijo z rutinskim spraševanjem, kako zelo prepričljiv je njegov program glede na siceršnje njegovo početje, temveč zgolj z  osebnim diskreditiranjem, predvsem v kontekstu paranoidnega iskanja marionetnih ozadij.

V nadaljevanjih bom navedel nekaj takih »grehov«, za katere trdim, da jih te tedne v predvolilni tekmi praktično noben izmed medijev ni niti omenil, čeprav se Virant na svoji spletni strani sklicuje na poštenost in nekoruptivnost. Če citiram novinarja Odmevov, 2. november 2011: »Program Državljanske liste je osredotočen na obračun z gospodarskim kriminalom in korupcijo ter debirokratizacijo državnega aparata in zakonodaje«. V prispevku Kdo je že naredil Viranta? sem trdil, da je Virant iznajdba medijev, njihov maziljenec. Tovrstna obravnava zadnjih dni pritrjuje moji tezi. Zgolj pred 13 dnevi je ustanovil svojo stranko, danes figurira kot zmagovalec volitev. Ne trdim, da je takšna podpora premišljena in izrecna, v veliki meri je spontana in izraz neprofesionalizma. A je. Nobenega racionalnega argumenta ni, zakaj njegova preteklost ne potrebuje medijske inventure, če so tej podvrženi protikandidati? Kolikor vem, so mediji mimogrede včasih omenili polom njegove reforme plačnega sistema, kot glavni in edini greh pa najpogosteje navajajo enoletno izplačevanje nadomestila po izteku ministrske funkcije. Premalo. Spodaj bom navajal zgolj fragmentarne evidence nekaterih drugih Virantovih spornih dejanj v luči njegovega programa.

Ena

Iz Dnevnika, 19. 9. 2007, o letni renti zaradi odlagališča:

Sorodniki in vsi drugi “naši

Miha Brejc in njegov zet Gregor Virant sta neposredna soseda na Dobu, kjer zaradi bližine odlagališča že sedem let dobivata letno odškodnino oziroma rento, ki jo je kot svetnik domžalskega občinskega sveta “uzakonil” Brejc. Virant je dobival rento celo dve leti prej, kot je tam dobil stalno prebivališče. Iz Doba je tudi Martin Vilar, lastnik in direktor podjetja Vilar, ki se je prijavil na mednarodni javni natečaj za izbiro izvajalca del v Lipici in je brez dovoljenj iz Lipice vozil starodavne hraste. Brejc in Virant imata vikend v Lokvi, ki je v neposredni bližini Lipice. Tam odlično posluje igralni salon Astraea, za katerega je med domačini slišati, da je “Janšev”. Brejc in Janša sta navdušena in dobra golfista. Ko je bila SDS še v opoziciji, je oblast napadala zaradi nepotizma, klientelizma in korupcije. Brejc je kot evropski poslanec v svoji pisarni najprej kot asistentko zaposlil hčer, nato še sinovo punco. Virant je pisec etičnega kodeksa, ki so ga podpisali vsi vladni funkcionarji. Kaj pravite na vse to?

Dva

Izredno do izrednega profesorja, preko Sveta za visoko šolstvo, ki ga je vodil Peter Jambrek:

Na Univerzi v Ljubljani menijo, da Viranta svet ne bi smel habilitirati. “Če je Virant še vedno v petinskem delovnem razmerju na fakulteti za upravo, ki je članica Univerze v Ljubljani, ga SVŠ ne bi smel habilitirati, temveč bi to moral narediti prek UL. Predlaga in habilitira ga lahko tisti, ki ga zaposluje,” je za Finance povedal Miroslav Birk, pomočnik glavnega tajnika za splošne in pravne zadeve na UL.

Izredni profesor brez pravih mednarodnih objav

Virant prav tako nima ustreznih objav za habilitacijo v naziv izrednega profesorja. Po besedah Ljube Laharnar, samostojne svetovalke za habilitacijo na Univerzi v Ljubljani, merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev določajo, da moraš za imenovanje v naziv izrednega profesorja imeti mednarodne objave. “Brez objav v ustreznih mednarodnih publikacijah ne moreš postati izredni profesor,” je za Finance pojasnila Laharnarjeva.

Po kategorizaciji agencije za raziskovalno dejavnost Gregor Virant nima ustreznih mednarodnih objav. Virantova bibliografija res vsebuje tri prispevke na mednarodnih konferencah, prispevek na mednarodni okrogli mizi ter članek, vključen v mednarodni zbornik, vendar pa po pravilih UL te objave ne zadoščajo za habilitacijo v naziv izrednega profesorja.

Tri

Protikorupcijska komisije je blef in mešanje megle, je kot minister poudarjal Virant:

Vladi se ni treba ničesar bati, saj deluje pošteno, odprto in pregledno. Sicer pa Kosova komisija sploh ne odkriva in ne preprečuje korupcije. To je naloga organov pregona. Če komisiji kdo prijavi sum korupcije, lahko ta samo prenese prijavo policiji ali tožilstvu. Pri tej komisiji gre večinoma za antikorupcijsko birokracijo in blef.

Štiri

Virantova zaposlitev svoje žene pri svojem tastu (moje javno vprašanje Virantu iz leta 2005):

Javno vprašanje ministru Virantu
Večer nam je v svoji sobotni prilogi postregel s fotografijami nekaterih najodmevnejših dogodkov leta 2004. Na eni izmed njih dr. Miha Brejc, evropski poslanec, s šampanjcem nazdravlja ob svojem tesnem sodelavcu Janezu Janši, pod fotografijo pa je pripis “Končno zmagali.” (Večer, 8. 1. 2005, str. 41). Zato si velja pogledati, kaj počnejo zmagovalci nekaj mesecev kasneje. Gospod Brejc, siva eminenca politike SDS ta leta, nam je v oddaji Studio City dne 20.12. 2004 zaupal podrobnosti njegovih pogledov na fenomen nepotizma, za kar mu bomo še dolgo hvaležni. Kot vemo, je ta neutrudni prvoborec proti korupciji in klientelizmu v svoji poslanski pisarni od treh zaposlil dve asistentki, najprej svojo hčer, potem pa še menda bivšo punco svojega sina. Bojda sta izpolnjevali hudo zahtevne pogoje (“splošna razgledanost, jeziki”, nam je zaupal). Po tistem, ko smo preživeli pojasnilo, da je takšno ravnanje v skladu s pravili evropskega parlamenta, pa nas zdaj čaka še bistveno večje presenečenje, kar zadeva decidirano dopuščanje nepotizma v vrstah slovenske vlade. Za vse nejeverne Tomaže, ki dvomijo v to, da bi Brejc kaj takšnega izjavil, bom navajal natančne citate.
         Na poizvedovanje, zakaj zaposlitev svoje hčerke in žene dr. Gregorja Viranta ni sporna, je imel priročno pojasnilo: “Lahko bi ravnal tudi drugače, pa bi jo zaposlil pri nekom drugem, pri neki agenciji, pa bi to skril nekako.” Novinar omenjene oddaje ga je potem vprašal, ali je njegovo ravnanje v skladu z etiko, ki jo sedaj predstavlja nova Janševa oblast. Odgovor dr. Brejca je bil zares neverjeten: “Tudi to je skladno, kajti vsak minister ali predsednik vlade lahko v svoj kabinet, za čas trajanja svojega mandata, zaposli, kogar hoče. In take primere smo imeli že v preteklosti. Minister lahko zaposli do štiri osebe, ki so lahko vsi njegovi najbližji sorodniki, če tako meni.” Izpraševalec je skupaj z nami doživel šok, zato je poskušal najti še dodatno pojasnilo:” Torej bi lahko po vašem minister Gregor Virant zaposlil vašo hčer, svojo ženo?” A je dočakal še en hladnokrven tuš, skupaj z nami, saj mu je dr. Brejc potrdil njegova pričakovanja: “Brez nadaljnjega. In katerikoli minister te vlade bi lahko zaposlil kateregakoli družinskega člana. To je njegova osebna odgovornost. In tako prevzema pred javnostjo odgovornost, da zaposli na ustreznem mestu človeka, ki ga potrebuje, zato da bo sam čim bolje deloval v korist javnosti.”
         Za konec se dr. Brejc v izgovor na negativno mnenje Komisije oziroma urada za boj proti korupciji zateče v dolgočasno klasično diskreditacijo: “Iz tistega mnenja izhaja, da je Urad prevzel vlogo presojanja, kaj je etično in kaj neetično v tej državi. Po mnenju te komisije je ravnanje evropskega parlamenta neetično. Komisija spominja na tisto etično komisijo, ki jo je včasih imel CK ZKS, ko so v centralnem komiteju partije presojali, kaj je prav in ne, in kaj je etično in ne, in to zdaj očitno počne gospod Kos.”
         Zanimivo je, da takšnih principialnih stališč mediji zaenkrat niso problematizirali. V znak svoje obrambe se je dr. Brejc zatekel h generalizaciji: ne le da sem sam ravnal pravilno, tako lahko ravnajo vsi v vladi, pa ne bo nič narobe. V njih torej ne zagovarja zgolj svojih stališč (do tod zgodbo poznamo), temveč svetuje enako ravnanje tudi slovenskim vladnikom! Celo več, zase misli, da je ravnal častno, odgovorno in dostojanstveno. Častno zato, ker bi lahko zaposlitev svoje hčerke skril, pa je ni skrival. Odgovorno zato, ker je zaposlitev najbližjega družinskega člana osebna odgovornost in dolžnost, saj je verjetno presodil, da bo s tem “čim bolje deloval v korist javnosti”. Gospod dr. Miha Brejc je ravnal dostojanstveno, ker ni podlegel pritiskom komisije za boj proti korupciji, ki spominja na centralni komite in si drzne presojati, kaj je etično. Če bi svojo ženo, njegovo hčerko, zaposlil njen mož, ki je minister, bi to tudi ne bilo “brez nadaljnjega” prav nič sporno.
         Vprašanje se glasi: kaj je potem nepotizem, če ni to, da minister ob sebi na ministrstvu zaposli štiri družinske člane? Mogoče to, da jih zaposli pet? In smo pred filozofskim problemom “sorites”: koliko las mora izpasti, da veljamo za plešastega? Dvajset, sto, tristo? Za gospoda evropskega parlamentarca je to častno in odgovorno dejanje! Kje je zdaj Brejčev zet, gospod minister Gregor Virant, da bi oporekal svojemu tastu ali mu dal prav, ravnal odgovorno in na svojem ministrstvu zaposlil še kakšnega družinskega člana? In kam se je izgubil trop intelektualcev iz zmagovitega Zbora za republiko, ki je v imenu etičnih principov tako glasno rohnel proti korupciji in klientelizmu? Z navedenimi in nedemantiranimi odgovori nove smernice nepotizma v Sloveniji očitno stopajo v veljavo. Sauve qui peut! Zato javno sprašujem ministra Viranta, ali se bo distanciral od izjav svojega tasta ali pa si jih bo celo vzel k srcu in na svojem ministrstvu zaposlil štiri družinske člane?

Pet

Virantova dvojna morala, ko gre za etični kodeks in telefonske stroške (moj zapis v Večeru iz leta 2007):

Vlada je sprejela uredbo o uporabi službenih mobilnih telefonov in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave. Predstavil jo je seveda minister Gregor Virant. Z njo naj bi za približno 30 odstotkov zmanjšala stroške mobilne telefonije. Po njej bodo recimo ministri lahko mesečno porabili največ 35 tisočakov, načelniki upravnih enot 15 tisoč, navadni javni uslužbenci pa 5 tisoč.
         Uredba naredi eno izjemo. Gospod Janez Janša lahko telefonira brez omejitev. Virantova argumenta za tako izjemo sta ganljiva. Tole pravi: “Prvič, predsednik vlade je en sam.” (Dnevnik, RTV SLO, 5. 10. 2006) To je seveda res, tudi Tito je recimo bil eden. Toda če gledamo generično, imamo natanko enega ministra za finance, ampak vseeno lahko pokuri le 35 tisočakov. V čem je torej razlika med “enim” premierjem in “enim” ministrom za finance? Težko se je izogniti vtisu, da dokazovanje izjemnosti s številčnostjo (“biti eden”) ni niti najmanj prepričljivo.
         Naslednje Virantovo pojasnilo pa je čisti strel v koleno: “Poleg tega ga vsi ministri poznamo po tem, da gospodarno in varčno ravna z javnimi sredstvi.” Kot vidimo, je tak argument čisto subjektiven – izjemo smo naredili, ker je premier Janša menda varčen. Seveda iz privzete subjektivnosti sledijo sami nesmisli: zakaj Virant ni naredil izjeme še pri kom drugem, ki je po njegovem mnenju ali mnenju še koga varčen? Čemu uredba potem sploh služi, če ne ureja razmerij za vse in dopušča kot kriterij čisto osebni vtis?
         Toda da ne bi bili malenkostni ob tolarskih izdatkih mobilnih telefonov, preskočimo k malo večjim: nedavno je tudi ena od edicij časopisne hiše Delo poročala o tem, da se je premier Janša ob helikopterskem poletu proti Hotizi ustavil še v vasici pri Velenju, kjer menda prebiva njegova nova simpatija. Televizijske kamere so posnele navdušenje vaščanov, ki si obetajo novo cesto in morebiti celo pristajalno ploščo. Ker so ljubezenska razmerja čisto privatna zadeva gospoda Janše, če jih financira za svoj denar, gospod Virant pa rad preveri vsak tolar, me kot državljana zanima, koliko je stal helikopterski polet in kako varčen je bil ob njem (njih?) predsednik vlade.

Šest

Kultura dialoga, komedija v dveh dejanjih

  • Share/Bookmark

Reinvencija čefurjev pred volitvami

2.11.2011 ob 20:05

Ko smo že mislili, da smo to dali skozi, Finance izumljajo politično nekorekten govor, to pot »čefurje« in čefurje. Stranki SDS so to verjetno v Financah (in sicer) ne bi moglo zgoditi.

  • Share/Bookmark