Arhiv za Januar, 2012

Nevidna matrica dojemanja mesta

30.01.2012 ob 11:38

»Ne vem. Mogoče smo vsi skupaj, Viole in neviole, del natančno premišljenega socialnega eksperimenta, razumete? Mogoče avtor stripa ne misli čisto tako, kot je rekel, ampak je to del stikov z javnostmi, razumete? Mogoče so Violam rekli, da so frajerji, da ne bi stripa nemudoma ruinirale, razumete? Mogoče je namen tega poskusa kultiviranje navijačev, kaj se ve. Res, to je odmeven projekt, dal je krila našemu čutu za dojemanje mesta, in to je cilj programskega sklopa evropske prestolnice kulture Ključi mesta, kajne? Ampak, a so vkalkulirali v eksperiment, da bo dal večja krila tudi Violam? Bi morala verjeti, da verjamejo, da je tako energijo mogoče nadzorovati in usmerjati?«

Na trikratni »razumete« je verjetno treba jasno odgovoriti: »Ne razumemo!« Tako plehke apologetike Zdravka Duše, in to po tistem, ko večerovci niso uspeli priobčiti nobene informacije o npr. kazenski ovadbi zaradi vzpodbujanja sovraštva in nestrpnosti (prof. Bogdan Čobal je napisal tudi javno pismo, prav tako neobjavljeno), res ni mogoče razumeti. Ne, ne mislim, da strip neposredno vzpodbuja sovraštvo in nestrpnost, niti ju ne nujno legitimira, vsekakor pa legitimira njegove nosilce. In hkrati verjamem, da artistična vrednost (ali intenca) stripa in njegove ulične postavitve ne odtehta te legitimacije kot možnega nehotenega stranskega učitka, kot tudi ne, da ni predvidljiva. A pustimo to. Da naj bi za stripom Violent stala kar skrbno premišljena eksperimentalna akcija vrhunskih mislecev epekaja, piarovsko konceptualno dovršeno dejanje, ki ga naši premajhni možgani zaenkrat niso uspeli dešifrirati? Temu se res lahko reče nekritična dobronamernost.

Pa poglejmo, kaj daje krila našemu čutu za dojemanje mesta, če ga že oltar točno nasproti Večerove stavbe ne animira dovolj, in kako novinarka izraža prijateljski pozitivizem do avtorja stripa, za katerega pove, »da sva po navadi na isti strani problemov«. Zdravko Duša o očitkih glede nestrpnosti uličnega stripa:

»Tole je nekorektno do Viol, če drugega ne. Več kot dvajset let so že v mestu, ki živi z njimi, so njegov del, spektakelski in značilen, zdaj pa so nenadoma postali zgolj potencialni netilci nasilja. Ne vem, kje je tista točka ogroženosti, ki ljudem zbudi strah, da tako reagirajo, poskušam to razumeti, ampak na spektakelski ravni so Viole nenadomestljive.« 

Le nekaj dni nazaj je dr. Ljubo Bavcon opozoril na dejstvo, da je nacionalistični sovražni govor lahko zelo nevaren in dodal, da ima beseda učinek tempirane bombe. Kot se zdi, v larpurlartističnem slogu nekateri verjamejo, da so umetniške besede iz tega izvzete. Umetniške v smislu pripadnosti umetniškemu dejanju ali akterju. Zanje da velja neka druga logika, umetnost po sebi meri na resnico, artefakti so intrinzično onstran vseh možnih kontekstov in zato nenevarni. Samo v tej perspektivi odpade razumevanje, po katerem lahko umetniški izdelek legitimira tudi nekaj, česar si ne želimo in kar obsojamo. In ta legitimacija ni na noben način odvisna od tega, kako bo subjekt umetniške uprimeritve, če obstaja, dojel svojo uprimeritev. Ne, gre za to, kako jo bomo dojeli vsi, za univerzalnost dojetja.

Če se Duša sprašuje, »kje je tista točka ogroženosti, ki ljudem zbudi strah«, potem naj vpraša geje in lezbijke, za katere se Viole pohvalijo, da so jih uspešno spodili iz mesta. Avtorjevi pokloni nekogaršnji nenadomestljivosti na spektakelski ravni (ja, res je izgledal spektakularno napad nanje!) se slišijo – in so zelo glasen izraz – bizarnega opravičevanja. Umetniki in novinarji se očitno trudijo videti smisel tam, kjer ga ne le ni, ampak ga niti ne bi smeli videti.

Popolnoma jasno je, da ob artefaktih obstaja tudi umetnikova namera. In v danem primeru jo je Duša zelo jasno artikuliral: poklon Violam. Očitno pa se nekdo zelo močno trudi gledati in ocenjevati artefakte onstran take intence. Je to dopustno? Verjetno smo res bizgeci tisti, ki v kulturniških naprezanjih osmisliti violentizme in paralelnih novinarskih opravičevanjih ne vidimo didaktičnih, specialno premišljenih eksperimentalnih dodatkov. Fine violentne matrice, ki so nam jo spletli neprekosljivi mojstri. Gotovo mora obstajati, če je ne vidimo, le kam se je skrila? Napnimo oči! Ampak: mogoče je sploh ne želimo videti, ker ne želimo biti del eksperimenta (očitno še ne končanega), tako kot v primeru Čandrove medijske provokacije z Gulnaro Karimovo. Že od vsega začetka je namreč jasno, da je eksperiment ne samo obsojen na neuspeh, temveč  je tudi pomisel na to, da ga nekdo skupaj s piarovskimi štosi izvaja nad nekom, in seveda nujno tudi nad nami, močno podcenjevanje hkrati človeškega dostojanstva in inteligence. Razumete?

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark

Mazohistični paradoks

30.01.2012 ob 11:35

Prebral sem skoraj ducat biografskih skic novega svežega mandatarja izpod peres bolj ali manj eminentnih novinarjev. A niti besedice nikjer o medijskih okupacijah 2004-2008, z izjemo Mladine. Ne gre za spomin zlate ribice. Temu bom rekel mazohistični paradoks.

  • Share/Bookmark

Tote nepotistične

28.01.2012 ob 09:49

Perfekten komentar Aljoše Peršaka v današnjem Večeru. Zgolj z enim dodatkom: »našost« konstituira ne zgolj nepotistična ambicija, ampak že paranoidna gesta izključitve občestva »nenaših«.

Naši in “nenaši”

 

Zgodba o Astrid Bah ni zgodba o tem, da mladi ne bi smeli dobiti priložnosti ali da župan za podžupanjo ne bi smel imenovati 25-letnice, kot želi pozornost preusmeriti propagandna akcija županovih podpornikov, ki se je ne bi sramovali niti v Severni Koreji. Zgodba o Astrid Bah je zgodba o 112 ljudeh, ki so bili oktobra 2009 prijavljeni na mariborskem zavodu za zaposlovanje z enako izobrazbo kot predsednica podmladka SLS, to je diplomirani ekonomist (precej jih je sicer že imelo delovne izkušnje), še 115 brezposelnih je bilo tedaj prijavljenih z nazivom univerzitetni diplomirani ekonomist, torej s stopnjo več. In ko je Javni medobčinski stanovanjski sklad (JMSS), ki ga vodi mestna svetnica SLS, 6. oktobra 2009 objavil razpis za prosto delovno mesto, sta se nanj prijavili dve osebi. Ena od njih je bila Astrid Bah, ki je diplomirala prav na ta dan – 6. oktobra 2009. Samo dve prijavi, kako je to možno? Naključje? Najbrž ne, JMSS se namreč ni odločil, da bi pri naboru kandidatov sodeloval zavod za zaposlovanje, zato mnogi razpisa očitno sploh niso opazili. Če bi imeli izkaznico SLS …
         Zgodba o Andreju Okreši ni zgodba o priljubljenem in znanem radijcu, proti kateremu so se zarotili hudobni novinarji, ki jih usmerjajo mračne sile, kot je resnico zmlel dobro podmazani propagandni stroj. Zgodba o Andreju Okreši je zgodba o tem, da je javno podjetje Energetika dve leti in pol nekomu plačevalo 500 evrov na mesec za hudo neopazne storitve, po tem, ko naj bi mu bil natančno tak znesek po telefonu obljubil župan. Naključje? Kdo ve, ko je zgodba prišla v javnost, so to za direktorja Energetike postala “preveč podrobna vprašanja”, da bi vedel, ali bo njegove storitve koristil tudi v prihodnje. Vedo pa zelo dobro, kaj bi s 500 evri na mesec naredili tisti, ki v dolgih in za človeka ponižujočih vrstah vsak teden čakajo na prehrambni paket pred Rdečim križem. Najbrž so sami krivi, ker niso javno podprli Županove liste.
         Zgodba o vedeževalki Karin ni zgodba o uspešnih posameznikih, za katere smo lahko srečni, da smo jih s službenim stanovanjem zadržali v Mariboru, kot je bilo slišati za lase privlečena pojasnila ob izbruhu te afere. Zgodba o vedeževalki Karin je zgodba o tem, da je stanovanjski sklad kupil razkošno stanovanje in ga dva meseca kasneje dal v najem jasnovidki, edini prijavljeni na razpis, ki je bila prav tedaj imenovana v svet invalidov. Kasneje se je izkazalo, da je bilo njeno priporočilo najbrž ponarejeno, na seje sveta pa sploh ni hodila. Naključje? To prav gotovo zelo zanima stoodstotnega invalida Maksa -eška, ki se je na razpisu za oddajo neprofitnih stanovanj uvrstil na rep seznama. Bi moral kandidirati za SLS?
         Podobnih zgodb je še veliko, navedene so pač zadnje tri. Kažejo na to, da mestna oblast Mariborčane ločuje na dva dela – naše, ki bodo dobili vse priložnosti in privilegije, ter “nenaše”, pri tem pa pozablja, da bi morala sprejemati odločitve v javno korist, ne v lastno. Že, že, Kangler ni edini, jasno, to je pač politika, ki jo zlahka najdeš tudi v preteklosti in v Ljubljani, toda ali je res tako naivno pričakovati, da bi nekoč nekdo z našim denarjem v našem mestu ravnal odgovorno? Odločitev, ali bo to leta 2014 ali 2114, je seveda v rokah volivcev.

  • Share/Bookmark

Ironični fižolčki

26.01.2012 ob 23:19
YouTube slika preogleda

Prva ironija, pri Večeru slavijo bobe leta in bobe dneva. Ker časnik s težo pove, kar misli. Sploh o veličini nedotakljive EPK in njenih herojih, o nespodobnem blatenju tujih novinarjev in kritikih EPK (ti. drekačih).

Druga ironija, pri njem razglašajo Viole za tvorce mestne identitete. Ne le, da jih slavi Zdravko Duša in financira EPK, slavijo in promovirajo jih skozi uredniški »bob dneva«. Včeraj:

Zdravko Duša, novinar, prevajalec, scenarist: “Z Violami sobivate v Mariboru že nad 20 let. Če bi bile tako nevarne, bi jih že zdavnaj prepovedali.” Stran 13

Trditev v podporo in slavo omenjenim je precej trivialna logiška zmota. Je slednja vredna čaščenja kot udarna misel? Zakaj neki? Je za koga posebna bistroumnost in vrlina sklepati ali zavajati z miselnimi napakami? Zmota sklicevanja na zakon(itost) pravi, da je tisto, kar je zakonito (neprepovedano), moralno pravilno in tisto, kar ni zakonito (prepovedano), moralno slabo. In ker Viole niso prepovedane, so moralno OK, se glasi opreproščena mišljenina. Ko bi neko navijaško skupino že lahko prepovedali kar tako. Seveda marsikaj, kar ni prepovedano, ni moralno OK. In tudi marsikaj, kar ni moralno OK, žal ni mogoče prepovedati. Bob dneva je zato navadna blesarija. Ki je menda zadela žebljico na glavico. Čigavo že?

Tretja ironija, svoje dni je stari in verjetno novi mandatar, tudi dobitnik veselega fižolčka, a žal prepisanega, udrihal: vsaka velika svinjarija mora biti kaznivo dejanje. Logika premisleka je tu bila točno obratna od zgornje: kar je moralno slabo, mora biti nezakonito. Kar je svinjarija, mora biti kaznivo. Recimo svinjarija je, da imamo pri nas povsem nespodobne novinarje, ki so vneto lizali in ližejo škornje gospodu (in tudi širše). Mar ne bi torej, ker in če že on sam tako pravi, veljalo razmisliti o uvedbi zakona, ki bi takšno lizanje škornjev končno razglasil za protizakonito? Mu potemtakem prisluhniti?

Četrta ironija, ki je že cinizem: »Malo vas je, malo, pičkice!«, pravi Zdravko Duša in pribije, da se o nestrpnosti v kulturi pa res ne moremo pogovarjati! Ne, zgolj o kanglerjanskem antižabarstvu. V tejle medijski spremljavi trenutne epekajevske vijolične kulturizacije v nočnem pogovoru RA Slovenija (22.1.2012), vrednem preposlušanja, slišimo zelo jasno:  uspelo nam je pregnati geje in lezbijke iz Maribora. Minuta 34 in dalje. Koga je torej malo?

  • Share/Bookmark

Tudi Frankfurt je grd

25.01.2012 ob 13:35

Članek Petra Raka v današnjem Delu boleha za že ponotranjeno in zimzeleno navzočo politično inficirano zmoto v slovenskih razmerah – za zmoto »tudi ti«. Trenutno dosega svoje vrhunce v razpravah o sovražnem govoru (tudi druga stran to počne, in to celo bolj!). No, ko se ta zmota naseli v kulturo in epekajevski (navijaški) diskurz, rezoniranje zveni takole:

1.Maribor je bedno mesto.

2.Toda to pravi novinarka, ki sama piše za časopis, ki izhaja v enako bednem mestu Frankfurtu.

3.Torej ni res, da je Maribor bedno mesto.

Wikipedia – bo kar dobra za začetek – razloži eno izmed osnovnih form zmote »tu quoque«, ki bo dovolj za naše potrebe:

This form of the argument, familiar from everyday disagreements, is as follows:

A makes criticism P.

A is also guilty of P.

Therefore, P is dismissed.

Skratka: »A: – Kradel si. B:  – Pa kaj poveš, saj si tudi ti kradel. Torej: Nič hudega.« Urednikom Dela se je sicer zdel argument tako imeniten, da so ga vključili, v nekoliko modificirani obliki, še v poudarek ob besedilu, kjer sicer beremo:

In ker je temu tako, je najbolje, če se Slovenci že enkrat nehamo ubadati s tem kaj si o nas mislijo v tujini, EPK ne organiziramo zato, da bi napravili vtis na tuje novinarje in obiskovalce, temveč da bi v Mariboru in petih partnerskih mestih naredili vsaj minimalen premik na področju kvalitete življenja. Nenazadnje je tudi Frankfurt v primerjavi z Berlinom, Londonom, New Yorkom, Sankt Petersburgom ali Šanghajem precej dolgočasna destinacija, večina popotnikov pozna le tamkajšnje letališke terminale.

Velja opozoriti na nekaj stvari. Prvič, zmota »tudi ti« je zmota »ad hominem«, saj razpravo od vsebine usmerja v udeleženca razprave  – v tem primeru na nemško novinarko in neko njeno okoliščino (poreklo časopisa, v katerega piše). In od tu naprej se začenjajo same težave: ni relevantno za razpravo o kvalitetah Maribora, ali novinarka dela (ne nujno živi) pri časopisu, ki izhaja v mestu, ki je, če že resnično  je, enako bedno po svojem izgledu. Vprašanje je namreč zgolj, ali njena ocena o bedni podobi Maribora drži ali ne.

Drugič, tudi če bi že sprejeli neko relevanco primerjave, je razlika očitna: Frankfurt pač trenutno ni Evropska prestolnica kulture in oči niso uprte vanj iz takega razloga. Da o asimetriji potencialne reakcije mariborskega novinarja, ki bi v Večeru negativno opisal Frankfurt, zaradi česar bi se prebivalci tega mesta strašno sekirali, niti ne govorimo…

Tretjič, opozoriti velja ne neskriti seksizem in šovinizem v pretežni večini ne le anonimnih komentatorskih odzivov (namigi, da ima ženska menstrualne težave v osrednjem dnevniku RTVS), kjer najdemo obilne reference tudi na tudi-grdote Frankfurta (zmota je pač ponarodela). Če hišnik Dule v eni redkih epekajevskih produkcij izrecno pove, da »bomo fukali, ko bo EPK«, tudi ne preseneti odziv na spletnih straneh Večera: »Ja, kaj pa mislite, s kom se je pogovarjala ta neumna Nemka, ki je na koncu še najbrž nihče ni pofukal, kot si je želela, kot je sanjala (o divjem balkanskem kurcu)?« Toliko o tej zmešani nemški novinarski kuri (ja, ni moj izum).

O navijaštvu medijev v primeru EPK sem obilno pisal in pisal. Antagonizem Večer in Delo vs. Dnevnik je očiten.

O bizarnih distinkcijah med »biti« in »imenovati se« (»Maribor seveda ni in nikoli ne bo evropska kulturna prestolnica, temveč je le za eno leto prevzel naslov Evropske prestolnice kulture«) in apelih k ignoranci tujega mnenja (»Najbolje je, če se Slovenci že enkrat nehamo ubadati s tem, kaj si o nas mislijo v tujini«), pa kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

Strički iz ozadja

25.01.2012 ob 11:33

Je še kakšen izraz, ko bolje identificira paranoidni novorek ob zrušitvi zmagovalca volitev 4. decembra? Ni ga, to so strici ali strički iz ozadja. Spodaj so zadetki pod iskalnikom novic na www.najdi.si.

Danes

Tomšič: Opcija, ki jo pooseblja Janković, nima zaupanja zahodnih držav

RTV Slovenija – pred 5 urami

Pokazalo se je, da Janković ni kakšen poseben “car”, za kakršnega ga imajo njegovi privrženci, ampak še ena izmed figur, ki so jo “strici iz ozadja” po uporabi namenili zavreči, je dejal Tomšič.

23.01.2012

Težava z nami ste vi!

Finance – pred 1 dnevom, 12 urami

Spoštovani predsednik Türk, priznajte na glas: za vas in za sive strice iz ozadja so bile predčasne volitve instrument pokoritve levice in ustavljanja SDS. To, da ta država nevzdržno drsi v stečaj in da je nujno…

22.01.2012

Janševi bratranci

Finance – pred 2 dnevoma, 17 urami

Če ima Zoran Janković strice v ozadju, ali ima Janez Janša bratrance?

21.01.2012

Komentar tedna: Zadnji branilci komunizma

Finance – pred 4 dnevi

Politiki desnosredinskega bloka imajo danes zgodovinsko odgovornost končno počistiti in pretrgati navezave socialističnih stricev iz ozadja

19.01.2012

Zadnji branilci komunizma

Finance – pred 5 dnevi

Politiki desnosredinskega bloka imajo danes zgodovinsko odgovornost končno počistiti in pretrgati navezave socialističnih stricev iz ozadja

18.01.2012

Vse za oblast

Politikis – pred 6 dnevi

Piše: Kristijan Ploj, profesor Dogodki in dvomi, ki so spremljali (ne)izvolitev Zorana Jankovića za mandatarja v DZ, lahko pomenijo le eno – boj za oblast za vsako ceno. Kupovanje poslanskih glasov, slepo vztrajanje predsednika…

15.01.2012

(Hiti tedna) Kdo bi bil mandatar, če se temu odreče Janša? Zver,…

Finance – pred 9 dnevi

Zgodovinska odgovornost Karla Erjavca: bo stricem iz ozadja preprečil, da si še naprej lastijo državo?

12.01.2012

Kdo bi bil mandatar, če se temu odreče Janša? Zver, Arhar, Zakrajšek…

Finance – pred 12 dnevi

Zgodovinska odgovornost Karla Erjavca: bo stricem iz ozadja preprečil, da si še naprej lastijo državo?

11.01.2012

V primežu medijev in stricev iz ozadja

Demokracija – pred 14 dnevi

Mariborski župan Franc Kangler je v zadnjih letih večkrat na udaru mariborskega Večera. Nazadnje se mu je to zgodilo prejšnji četrtek, ko se je z naslovnice omenjenega časnika bliskal na videz smešen naslov »Vedeževalka…

10.01.2012

Nervoza stricev iz ozadja

Drugi svet – pred 15 dnevi

Nedeljske Dražgoše in nekateri drugi dogodki kažejo, da nervoza stricev, ki so lansirali projekt Janković, vse bolj narašča. Stanovnikovo gromenje o hlapcih in fantomskih koalicijah Virantovim verjetno ni pomagalo pri…

08.01.2012

Če bo Janković postal premier, bo pozabil na zaveze in ne bo več…

Reporter – pred 16 dnevi

Kučanov nastop v praznični oddaji na nacionalni televiziji je bil politikantski, dejansko jo je zlorabil za agitiranje za svojega kandidata, je prepričan politični analitik dr. Matevž Tomšič. Po prepričanju Tomšiča…

02.01.2012

Strici iz ozadja stiskajo Viranta

Reporter – pred 22 dnevi

Virantovi najožji sodelavci bi raje izbrali koalicijo 52 kot Jankovićevo vlado, a »strici iz ozadja« jim tega ne pustijo.

29.12.2011

Kršinar: Kučan je zbijal avtoriteto Pahorju, imeli so ga za cepca

Reporter – pred 27 dnevi

Zmaga Zorana Jankovića s stranko, ustanivljeno dva meseca pred volitvami, se v normalni demokraciji ne bi mogla zgoditi, je novinar revije Reporter Igor Kršinar za Radio Ognjišče komentiral najodmevnejši politični…

22.12.2011

Kolektivno vodstvo s stricem na čelu

Večer – pred 34 dnevi  

Kim Jong Unu bo pri vodenju države pomagal njegov vplivni stric Jang Song Thaekom. 65-letni Jang Song Thaekom, ki je sicer namestnik šefa narodnega obrambnega komiteja, je zet pokojnega ljubljenega vodje, saj je poročen s…

20.12.2011

Andrej Magajna: Čudim se, da ima bivši partijski šef še vedno takšen vpliv!

Politikis – pred 35 dnevi

“Čudim se, da ima bivši partijski šef, še vedno tako grozljiv in močen vpliv!” je danes na srečanju manjših izvenparlamentarnih strank povedal nekdanji poslanec SD Andrej Magajna. Magajna je še dejal, da so te volitve…

14.12.2011

Kučanova vlada

Drugi svet – pred 42 dnevi

Volitve, katerih stric ali boter izplena je Milan Kučan, so mimo, videti je, da bo Zoran Janković brez večjih problemov sestavil koalicijo, ki bo po mnenju Ferda Stergarja st.

Dopisani P.S.

Priletelo kot osrednja vest nekaj ur po moji objavi (17:14), potrdilo osnovno tezo in se razlezlo na vse medijske konce in kraje:

Strici iz ozadja bodo skušali vladati še naprej, kot se je to dogajalo v zadnjih letih, je v pogovoru za Radio Ognjišče povedal predsednik SDS Janez Janša. To po njegovem nakazujejo tudi napadi na vlado, ki še nastala ni, v zadnjih dneh.

  • Share/Bookmark

O prihodu Keltov na prizorišče EPK

24.01.2012 ob 09:00

Današnji mojstrski tekst Tanje Lesničar Pučko, ki bolj jasno in prepričljivo kot karkoli od tistega, kar sem doslej prebral, poveže kanglerjanski konspiracizem in stanje paranoidnega duha v totem mestu tudi s statusom kritike (in predvsem kritikov) Maribora ali EPK kot izdajalskih sovražnikov. Skratka: EPK kritika je nedopustna ne kar tako, zaradi mariborske užaljenosti ali samovšečnosti, ampak že zaradi racionaliziranega paranoidnega sloga mišljenja, ki se trudi povsod uvideti sovraga, zlobneža in natolcevalca. V kakšni meri mariborski mediji sokreirajo tovrstno stanje duha, se izkaže ob referenci kolumnistke na FAZ-ovo »blatenje Maribora«, o katerem sem pisal, in za čigar obrambo – podobe mesta namreč – uspešno skrbijo tudi v časopisu Večer. Tu je še kolumnistkina druga aluzija na isti časopis:

Večer je zato objavil ustrezen demanti dveh nemških popotnikov, enega iz leta 1721 in drugega iz 1846, ki se jima je zdelo mesto “čedno”, celo “biser”; žal jim Keltov za izjavo ni uspelo priklicati.

Kar se nanaša na njihov zapis o čednem mestecu na Spodnjem Štajerskem in biseru na vojvodskem klobuku:

Ena od preteklih izdaj Lonely Planeta za Slovenijo je Maribor turistom predstavila kot “mesto, ki se ga je najbolje izogniti” (“city to avoid”). Kolegica FAZa je nesporno brala tisto izdajo LP in ne najnovejše, v kateri so Maribor uvrstili med deset top ciljev v letu 2012. Z vsem spoštovanjem do drug(ačn)ega mnenja in distance tujke, a severovzhodna pokrajina zagotovo ni tako neznosno grda, da bi človek komaj čakal, da odpotuje proti centralni in zahodni Sloveniji, da si popravi okus. Kje so časi, ko so Nemci pisali o “čednem mestu na Spodnjem Štajerskem”, recimo potujoči vedutist Friedrich Bernhard Werner daljnega 1721. Ali Rudolf G. Puff, zgodovinar, avtor prve celovite in izvirne monografije o Mariboru, ki je 1846. zapisal: ” … da je Maribor eden izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku, biser, ki zasluži, da se očem sodobnikov in zanamcev nazorno odstre tudi skrita stran ogrinjala preteklosti.”
         Da bi stoletja, ki so sledila, in EPK s svojimi “menjajočimi se funkcionarji” tako do kraja skvarili to pokrajino, to “podobo raja”, težko verjetno.

Naj opozorim na bizarno nedoslednost. V sklepalni logiki v Večerovem hitenju demantirati nemško novinarko smo naleteli na takšen impliciten razmislek:

  1. Novinarka FAZ-a je bila v Mariboru novembra lani.
  2. Zato vsebina njenega članka referira na stanje stvari nekaj mesecev nazaj, ne ob otvoritvi EPK.
  3. Implicitno: Maribor nekaj mesecev nazaj je drugačen kot Maribor danes.
  4. Torej: opisi novinarke niso merodajni.

 V »keltski« različici, objavljeni na isti dan (20.1.2012), pa je sklepanje prav nasprotno:

  1. Popotnika skozi Maribor sta tega že leta 1721 in 1846 opisala kot čedno mestece in biser na vojvodskem klobuku.
  2. Da bi stoletja, ki so sledila do leta 2012, spremenila in skvarila to pokrajino in podobo raja, je težko verjetno.
  3. Torej mora Maribor še danes biti podoben časom, ko je bil slika raja.
  4. Torej ne bo držalo, kar pravi novinarka FAZ-a, da je Maribor grd in beda od mesta.

Povedano drugače: na isti dan se je Večer uspel sklicevati na drugačno podobo mesta v zgolj dvomesečnem zamiku, obenem pa na »isto« ohranjeno podobo rajskega mesta v razmiku skoraj 300 let!

In še skoraj neponovljiv komentar v celoti, preden nam zaprejo brezplačne dostope:

Moja pot po kolenih na Kalvarijo

Tukaj podpisana, v Mariboru rojena, v Ljubljani potujčena, a končno, po spoznanju o nujnosti pozitivnega duha in zavrženosti kritike do rodne grude spet po pravi poti korakajoča Štajerka, slavnostno prisegam: EPK je genialen projekt, od vsega začetka voden brezhibno, pravočasno, pregledno, od najboljših sil mariborske kulture, s skrajno konciznim konceptom kulture, umetnosti in urbanega v 21. stoletju, z neverjetno domišljenim programom in s premišljeno investicijo v infrastrukturne projekte, ki bodo Mariboru tudi v prihodnje zagotavljali živahen kulturni razcvet. Vse to je seveda zasluga velikega človeka iz Dupleka, kolturnika in župana Franca Kanglerja, ki je z neverjetnim poznavanjem materije, povezovalnostjo vseh mestnih kolturnih moči in predvsem z visoko kolturo dialoga projekt ves čas nosil v dlani kot biserno kapljo, brez vsakega vmešavanja in z izdatno finančno podporo. Kako izjemno moder voditelj je, bo že prihodnje leto spet dokazala tudi Univerzijada, ki bo športno-finančno vrhunsko uspešna, tudi če bo Maribor v stečaju in brez ene snežinke. Pri vsem tem tudi države ne smemo pozabiti, njenih tehtnih kadrovskih in vsebinskih nasvetov in skrbno koordinirane finančne podpore.

Vse zapisano stoodstotno velja, vse drugo so laži, škodoželjnost in pritlehnost tistih, ki Maribora nimajo radi. Tak. Pika.

Zdaj pa po vrsti:

Maribor je najlepše mesto na svetu, to ve vsak Mariborčan. Nemška novinarka, ki ga je označila za “bedo od mesta”, je pokvarjenka, povezana s temnimi lokalnimi razdiralnimi silami, ki hočejo Mariboru slabo. Večer je zato objavil ustrezen demanti dveh nemških popotnikov, enega iz leta 1721 in drugega iz 1846, ki se jima je zdelo mesto “čedno”, celo “biser”; žal jim Keltov za izjavo ni uspelo priklicati. Tako se dela, s člankom nad članek, z Nemcem nad Nemko! “Ta je zagotovo v meni in je zato žleht,” je pravo resnico zarote za televizijo razkrila neka brhka Mariborčanka.

Župan in mnogi iz EPK zato od otvoritve naprej ves svoj delovni čas posvečajo raziskavam, kdo stoji za tem ali onim kritičnim člankom. (Pohvalni jih ne motijo, tudi če so na robu bebavosti, ker kot rečeno, gre jim za pozitivni pristop. Ker tisk je svoboden, ampak, jasno, takrat, ko hvali, ne pa šimfa.) Pravkar neusmiljeno razkrinkavajo tudi sovražno graško podžupanjo in avstrijskega novinarja, ki je grdo pisal o Kanglerjevi povzdigi na sprejemu za visoke goste, ko jih je na čudovito svežem zraku držal eno urico, da so potem lahko še dodatno urico posedeli na otvoritveni slovesnosti, nato pa teden dni preživeli v postelji s toplomerom, premlevajoč kulturne lepote, ki so jih bili deležni.

Nekateri zli obiskovalci so zato šušljali, da je bila nočna otovoritev na prostem v zimskem času popolna norost, saj bi lahko glasbeniki že ves sončen dan igrali in ljudje plesali, zvečer pa bi jih pospravili na toplo; sama slovesnost pa naj bi bila žalostna mešanica premnogih Prešernovih in državnih proslav. Tudi to mnenje je treba preganjati z vsemi sredstvi, tudi z diplomatskimi, če je slučajno ta nesramnost prišla iz tujčevih ust.

Maribor je mesto najbolj prijaznih ljudi na svetu, to ve vsak Mariborčan. Vzvišeni, naduti, krivični in hudobni živijo onkraj Trojan (in tudi v Nemčiji in Avstriji), zato v Mariboru čutijo dolžnost, da jih sovražijo. Na otvoritveni slovesnosti so skrbno preštevali, koliko ljudi na odru je bilo iz katerega mesta. Mandić jo je srečno odnesel – nekoč se je rodil v Slovenj Gradcu. Upam, da pa bo ta podatek zbudil direktorja ljubljanske Drame, ki mu daje plačo, kajti tu gre za čistost krvi, razumete. Na dan otvoritve EPK je neki izdajalski Mariborčan na internetu goste iz Ljubljane opozoril, naj parkirajo v garažah, da jim domoljubi ne bi uničili avtomobilov. Lokalna policija tega krta že išče.

Maribor je najbolj živahno mesto na svetu. Če se ob osmih zvečer sprehodite po centru, boste naleteli na neverjeten vrvež, na čudovit nočni urbani utrip. Kdor tega ob osmih zvečer ne vidi, je slep, hudoben ali zaveden od prej naštetih razdiralnih sil.

Nekdo je bil zgrožen, da je na slovesnosti povezovalec med stvarmi, ki jih je v Mariboru vredno našteti, omenil Viole, češ da gre za klavrno subkulturo, ki na naše stroške razbija stadione. To je seveda groba laž, ta čudovita bratovščina srčnih dečkov je del kulture, ki uteleša najplemenitejšega mestnega duha. Da se svojih Green Dragons lani niso spomnili v Ljubljani, ko je bila ta prestolnica knjige, samo kaže na to, kako vzvišeni so ljubljanski kulturniki.

Črne maske so bile epohalno svetovni dogodek, a glej te pokvarjence močvirske, so že našli, da je ena violina slabo cvilila. (Res pa so hvala bogu zamolčali, da jo je pol dvorane ob pavzi podurhalo domov.) Zato je prav, da je o zadevi v Delu strokovno spregovoril sam Arbiter, Vrhovni operni kritik, Danilo Türk, v prostem času tudi predsednik države.

Potem se ti gredo vsajat še v našega največjega pisatelja Draga Jančarja, češ, a ne bi bilo prav, da bi kak napisek na EPK namenili še kakšnemu drugemu mariborskemu pisatelju. To je spet tipično drobnjakarstvo, užaljenost malih.

S tem pa klevetam še ni konca: Maribor naj bi imel mestni promet razvit kot leta ‘45, kino Udarnik, kjer naj bi bil del programa, je mrzel. Dobro, pa kaj? So jim pač odklopili kurjavo, zaradi neplačanih računov. To se zgodi tudi v Belorusiji, pa se nihče ne vznemirja. In kaj to moti klenega Mariborčana, ki je za kulturo pripravljen narediti vse? Obleče si dolge gate, pa je.

Tako. In zdaj za konec tisto, česar doslej niste razumeli. Maribor je mesto, ki vkup drži: če užalite župana, ste užalili njegovo družino, njegov Duplek, mestno občino Maribor, vse Mariborčane in vso Štajersko. Če kritizirate EPK, ste užalili tudi tiste Mariborčane, ki so jo sami kritizirali. (To je poseben paradoks, ki ga ne morete razumeti, če niste Mariborčan.) Če izjavite, da je Dule vulgaren in ne smešen, potem bodo tudi mariborski intelektualci stopili v njegov bran, kajti homogenizacija proti zunanjemu sovražniku je tu zakon. (Kdor ni homogeniziran in pasteriziran, naj se skisa.) Sovražnikov Maribora in epikaja pa je Kangler našel toliko, da kri teče na vseh koncih in junaški župan z macolo tolče, kolikor more: naredite mi Maribor Kanglibor!

Tanja Lesničar Pučko

  • Share/Bookmark

Blatiti Maribor

20.01.2012 ob 23:19

Večer je poskrbel za nekaj smešnega uravnoteževanja. V mestu manjvrednostnih kompleksov, ki jih rešujejo s šprici kulture (in torej ejakulacijskimi metaforami, ki naj zakrijejo impotenco), se je lokalni medijski promotor EPK postavil po robu zapisu v FAZ-u. Povratna tekma, Večer: FAZ = 1:0 (s pomočjo Viol). Takole:

Nemške novinarke, ki blati Maribor, sploh ni bilo na otvoritvi EPK

Pomeni, če pogledamo že naslov: članek v tujem časopisu je dojet kot sovražen, kot delo temnih sil, ki nas blatijo. Ti. kanglerjanski konspiracizem.

Nadaljevanje je enako zanimivo. »Sploh ni bilo na otvoritvi EPK« kulpabilizira. Ker novinarjem STA ob prevodu ni uspelo povzeti dejanskega članka, v katerem se nikjer ne trdi, da je bila na otvoritvi EPK, je zdaj novinarka FAZ-a obtožena, da je bodisi špricala megastično spektakelsko zgodbo bodisi ni poučena o veličastnosti Maribora, ker ga je dejansko obiskala natanko dva meseca nazaj. In vmes se je toto mesto seveda zelo spremenilo na bolje, proč od siceršnje bede. Takšno branje novinar Večera podpre z besedami, češ vsebina članka »sploh ni povezana z Mariborom v času predsedovanja Evropski prestolnici kulture«. Skratka: ker je bila novinarka v mestu novembra, to nima nobene povezave z Mariborom v mesecu januarju.

»Sploh ni bila na otvoritvi EPK« ima še eno funkcijo; ne le, da neposredno kulpabilizira novinarko in jo dela grešno, ampak tudi razbremenjuje neznosnega bremena trditve o mariborski bedi slehernega Mariborčana, sploh tiste na bregu leve in desne Drave. Z bizarno tiho predpostavko, da je novinarka videla neko drugo, predotvoritveno puščobno mestece… V tem znova razbiramo neznosno evforijo, ki se je vzpostavila po 14. januarju in onemogočila sleherno trezno presojo ali kritiko.

  • Share/Bookmark

Državljanske dolžnosti priletne dame

20.01.2012 ob 08:37

Se popolnoma strinjam s svetom katoliških laikov, tudi kot ateist:

Svet katoliških laikov Slovenije je zgrožen nad izjavo Svetlane Makarovič, da sovraštvo do Katoliške cerkve čuti kot svojo državljansko dolžnost. Opozarja na protiustavnost izjave.

Intervju z znano slovensko književnico je opravil spletni portal planetsiol.net 6. januarja, v njem pa je Makarovičeva izjavila, da “so stvari, ki jih je treba sovražiti”. “Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.”

Svet katoliških laikov Slovenije “obsoja omenjeno izjavo kot zavržno, primitivno in nedopustno, še posebej v kontekstu celotnega intervjuja”, so zapisali v sporočilu za javnost. Poudarjajo, da slovenska ustava “individualno in kolektivno versko svobodo postavlja ob bok pravici do nedotakljivosti človekovega življenja in prepovedi mučenja”.

Zanimivo bo videti, kdo na levici bo menil enako in kaj bo s tem storila slovenska javnost. Sovražni govor je pač nekaj, kar je preresno, da bi se celo na njegovem hrbtu igrali politične igrice in delitve – v tem primeru seveda ni zrel za kazenski pregon, a zato ni nič bolj sprejemljiv. OK, izjava je metanivojska in v njej se umetnica ne izreka na ravni sovražnega govora, temveč se do njega opredeljuje na nedopusten način. Ampak to ne spremeni veliko. Kar me bega ob tem, je socialna in medijska recepcija Svetlane Makarovič, ki je sploh fenomen. Pred leti je udarila novinarja Dela, toda celo sam časopis, kjer je ta zaposlen, in pretežno novinarski ceh se je raje kot za svojega novinarja potegnil zanjo in ji z nekaj prikritosti pritegnil. Dokazoval je, da je njeno dejanje legitimno, denimo. Noro! Literarne figure so pri nas očitno nedotakljive in zanje veljajo neka druga merila. EPK je dober poligon za dokazovanje te trditve. Nekaj podobnega se je pred časom zgodilo z rasistično izjavo Borisa Pahorja – bognedaj, da bi kdo menil, da je šlo za grob rasizem. Roko priletne dame sem nekoč že grajal in bojim se, da se bo zgodovina dvoličnosti ponovila:

V glavnem so vsi dejali: simpatično, celo bravurozno. Svoje navdušenje so težko pritajili in ni ga skrivala niti akterka dejanja, ki si je menda s tem po devetih letih končno dala duška in bo zdaj bolje spala. Njena samoocena občutkov ob tem (»Tudi poetično je bilo!«) in poskus samoopravičila za napad (»Brez vzroka se roka priletne dame ne vzdigne.«) povesta vse o končnem zadovoljstvu in menda dobrih razlogih. Razen redkih izjem, ažurnih v uvrščanju pisateljice v velik predal »zmešanih levičarjev«, na katerem je enako velika etiketa vseh, ki niso primerni na politični in ideološki podlagi, so se geste poklonov kar vrstile. Dobil je, kar je moral, so dejali. Že ne brez razloga, saj gre vendar za roko priletne dame, ki se ne dvigne zaman. Novinarka Večera je promptno napisala, da bi se dejanje »zdelo legitimno, a le če bi pri tem ostalo«. Napako je Svetlana menda storila, ker je vročo novico o svojem obračunu odhitela zaupat medijem.

Smo s takšnim rezoniranjem lahko zadovoljni? Bolj malo. Kako legitimni so fizični napadi na ulici in ali bi jih smeli upravičevati? Ter s čim? Ali pa so včasih takšni, torej legitimni, drugič ne? In od česa je to odvisno? Morebiti le od slabih, nezaželenih posledic, do katerih bi prišlo? Smejo nekateri stegniti roko, drugi spet ne? Quod licet Iovi, non licet bovi? Zdi se, da so standardi naših moralnih presoj tu padli na celi črti. Naša ocena moralnosti takšnega tipa dejanja ne bi smela biti odvisna od akterjev, tudi ne od vsebinskih razlogov in tudi ne od fizičnih posledic, ki bi jih zaznali po napadu. Če bi slednje že bilo za koga kakšna težava, bi nam moral pojasniti, kje je prava meja: smo lahko zadovoljni nad roko priletne dame, dokler ni uspela novinarju izbiti niti enega zoba, in bi bili malo manj (ali pa tudi ne), če bi mu ga? Kaj bi porekli, če bi mu izbila dva, tri, štiri ali kar vse po vrsti? Kje bi se začelo in kje končalo naše odobravanje?

Bolj kot moralni vidik zgodbe se mi zdi vznemirljiv socialni. V Delu smo dan po napadu na tretji strani prebirali vest kar med notranjepolitičnimi novicami. Brez komentarja, brez sodbe, brez vrednostne presoje. Ni se jim zdelo vredno braniti niti svojega novinarja. Še bolj je zanimiv socialni register dogodka. Torej tega, kdo v naši ljubi deželici Slovenceljev, kot bi rekla usta priletne dame, kaj sme in kdo ne. Ali socialnih preferenc do različnih profilov ljudi: recimo, ali smejo kulturniki klofutati nekaznovano, kar nam, običajnim državljanom, pač ni dovoljeno? Smejo pljuvati ženske, moški pač ne? Imajo dovoljenje dame, ne pa tudi gospodične? Kakšnega spola morate biti, da si dovolite klofuto? Na drugi strani, čisto na koncu, so še tako imenovani razlogi. Dobri in slabi. Kateri vsebinski povod je dovolj dober, da vas napade priletna gospa? In kateri, da boste v družbi obveljali za revo, ki bi storila napako, če bi se kot napadena branila ali celo vložila tožbo?

Aja, da ne bo nesporazuma še skoraj odvečen disclaimer: Svetlana Makarovič je velika umetnica in simpatična gospa. Ampak to še ne pomeni, da imajo njene besede in dejanja nedotakljivostni status.

  • Share/Bookmark

Premagati sebe in še neuničljivega Rupla

19.01.2012 ob 18:16

5.1.2011, Dnevnik in drugje:

“Karla Erjavca ne boste videli v nobeni vladi kot ministra. Opravljal bom naloge poslanca, če bom pa deležen kakšne funkcije v DZ, se je pa tudi ne bom branil,” dodaja.

14.1.2011, Finance in drugje:

Karl Erjavec zagotavlja podporo svojih poslancev Janezu Janši, če sam postane zunanji minister in njihov član Tomaž Gantar, nekdanji piranski župan in kirurg, minister za zdravje.

  • Share/Bookmark

Molk je zlato

19.01.2012 ob 16:55

Katero besedilo se bolje bere, tole ali tole?

Ne, ne gre za identična zapisa, kot obljubljajo, pa tudi kvalitativna razlika je očitna. Seveda, bistveno bolje se bere kakovostnejši drugi – na strani Društva novinarjev Slovenije. Ki sicer menda verno posnema prvega, a je skrajšan za pravo (pravilno izbrano) porcijo besedila. Prav takó. Ad auctoritatem: saj gre vendar za reprezentativno novinarsko društvo, branilca profesionalnih standardov, ki ve in mora vedeti, kaj objaviti in česa raje ne. Zato s hvaležnostjo vdanega učenca sprejemam poduk: Si tacuisses, philosophus mansisses! Grešil sem, priznam. Obljubim, da nekaj časa svojih opažanj ne bom po nepotrebnem usmerjal v delo DNS. Razmišljam celo, da bi nekatere svoje nepremišljene zapise na tej strani zbrisal, saj sem končno, z veliko zamudo, ugledal goljufivo kačo svojih zmot. In tudi molk je zlato, zato bom raje po tihem meditiral o lastni nemodrosti in prednostih tišine.

P.S. Ker so jo nedvomno zagodli tipkarski ali tehnični škratje, odpadeta tagiranje in običajna blogerska kategorizacija, ki bi prenagljeno namigovala na kakršnokoli cenzuro. Izključeno. In tudi če tag »škratje« ni pravi,  je tu še vedno ustreznejši: »medijske izboljšave«. Encore un effort…

  • Share/Bookmark

Ničesar ni pri meni, kar ne bi letelo na Drugega

18.01.2012 ob 08:01

Predstavljajte si, da vam v gledališču ne vrnejo pravega plašča. Ali vam ga sploh ne vrnejo. Ali pa takega napačne barve. In potem zavzdihnete: »To, kar je storilo gledališče, je napad name in na celoten slovenski narod.«

Od kod izvira logika take izenačitve? Primere lahko variiramo ad absurdum na različne načine. Zdaj pa si predstavljajte tole:

Vsem, ki ste kakorkoli spremljali otvoritev EPK na Trgu Leona Štuklja ali v SNG na premieri Črne maske, se vam v svojem in imenu mesta iskreno zahvaljujem. Ponovno smo dokazali, da tudi v Mariboru lahko brez pomoči nekaterih iz Ljubljane pripravimo prireditev svetovnega kova. Nekateri niso znali skrivati svoje zavisti, saj so očitno že padle črne maske z obrazov tistih, ki se že vrsto let skrivajo za njimi. Tako je tudi dnevnik v svojem članku zapisal, da sem pozabil si nadeti fašizoidni kostum, kar je žaljivo za ves Maribor, partnerska mesta in ves slovenski narod!

Kot sem zapisal ob analizi izjave istega akterja:

V grandomaniji se torej tisti Drugi venomer izkaže za nas same, v njej se dogaja izenačitev ali nerazločenost med mano in Drugim. Ali kot bi lahko rekel omenjeni: »Ničesar ni v Drugem, kar ne bi letelo osebno na mene.«

Zdaj torej velja obratno, nedistingviranost me Jazom in Drugim steče tudi v smeri od mene do Drugega: »Ničesar ni pri meni, kar ne bi letelo na Drugega«. Napad name je žaljiv za partnerska mesta in slovenski narod…

Pri tem velja ob takem »država-to-sem-jaz«  imaginariju spomniti na dvoje. Prvič, če se zavist po znani secesijski logiki začne pri Trojanah, če nas ogrožajo in nam nagajajo sovražni Ljubljančani, če je Drugi lokaliziran, potem bi pričakovali njegovo možno ekstenzijo: da je to le Mariborčan, ali vsaj Štajerc. Vse ostalo je tisti Drugi, ki je sovražnik, na kar indicira že njegova zamaskiranost (nosijo »črne maske«, pa ne nujno Fawkesove, podvojeno uspešno ekspresionistično »prezentirane« v ravnokar predstavljenih Kogojevih »Črnih maskah«; ergo, mi v Mariboru znamo snemati maske!). Navzlic lokalizaciji pa lahko ta Drugi, vsaj za demagoške potrebe, postane narod sam.

In drugič, glede na očitno ogrožujoče tesnobno primerjavo s NSK garderobo in omembo fašistoidnosti v dnevniku avstrijskega novinarja (jasno, razglašen za zarotnika in agenta!) se velja spomniti ene od karakteristik na grobo razumljenih političnih imaginacij v stilu »L’état, c’est moi«. Takole: »The leader is the embodiment of the state, and the state is supreme.« (Michael Parenti, Fascism: The real story)

  • Share/Bookmark

Ko župan pozabi na fašistoidni kostum

17.01.2012 ob 18:18

Dnevnik, zelo težko Delo ali Večer. Prostori cenzure niso brezmejni, hvala bogu. Epekajevski pogled avstrijskega novinarja, ki se je znašel v napačnem filmu, nekje med Putinom in Severno Korejo, lepo časovno in topološko dopolnjujoč mojo prejšnjo impresijo:

18.00: Vetrinjski dvor

V medijskem središču o tem dogodku uradno niso vedeli ničesar. Dobro obveščeni pa me je že v naprej opozoril na sprejem mariborskega župana Franca Kanglerja. Predrzno se povabim na dvorišče, kjer je sedež Evropske prestolnice kulture. Župan se več minut rokuje z lokalnimi politiki, eminentnejših političnih obrazov sprva ni zaznati. S svojim nagovorom Kangler poskrbi za pozornost povabljencev. Vendar začudenja ne povzroči vsebina njegovega nagovora, temveč inscenacija dogodka. Kangler namreč govori v mikrofon z galerije dvora, približno pet metrov nad dvoriščem, torej občutno vzvišen nad gosti, ki ga poslušajo s približno 25-metrske oddaljenosti.

Niti Putin si ne bi privoščil takšnega odmaknjenega nastopa, kako po novem potekajo sprejemi v Severni Koreji, pa še ni znano. Najbližja domneva bi bila: Kangler se je poučil pri veljakih NSK (Neue Slowenische Kunst), a je pred nastopom pozabil obleči pripadajoči fašistoidni kostum. “Obvezno mi morate poslati sliko te scene,” me prosi graška podžupanja Lisa Rücker. Tudi ona še ni doživela tako absurdnega sprejema.

19.00: Vetrinjska ulica

Tik pred otvoritveno slovesnostjo prispe predsednik države Danilo Türk. Takrat se pred Vetrinjskim dvorom zbere dobrih 30 zaščitnikov živali, ki protestirajo zoper župana Kanglerja. Očitno jih je vznemirilo, da je upravljanje zavetišča za živali prevzela Snaga. “Zavetišče ni smetišče!” skandirajo glasno in “Kangler odstopi” ali “Evropska prestolnica korupcije”. Aktivisti dajejo zelo motiviran vtis, njihove vzklike je bilo mogoče slišati še več ur pozneje.

  • Share/Bookmark

Ob-EPK sejem bil je živ. Prodal i on je par živali.

15.01.2012 ob 18:45

Protest ob robu EPK v mestu v sliki in besedi - tukaj. Zanimiva podvojitev manifestacij kulture na isti večer otvoritve EPK v Mariboru. Na tisto zunanjo, hipertrofirano, vzhičeno in načičkano, vrtečo se, subvencionirano, intaktno. Na eni strani. In preprosto kulturo duha in odnosa do živali na drugi. Cultura mentis vs. cultura mendacii, katera bo zmagala? Moj pogled.

  • Share/Bookmark

Zemlja je ravna

13.01.2012 ob 00:50

Misel meseca. Ki bo seveda ostala medijsko spregledana v času, ko se bo avtor otepal drugih vrst intenzivnih novinarskih pozornosti. Take mamo. Škoda, ampak indikativna škoda. Ker fenomenološko precizno ponuja uvid v trenutne dramatične zadrege domače politike in vse pretekle, sedanje in prihodnje črne srede. Stric Google iz ozadja, gospod boter, pomagaj:

Namesto da bi se ukvarjali z razreševanjem krize, se ukvarjamo s tem, kdo je na volitvah pravzaprav zmagal. Še vedno. Natančneje: nekateri se ukvarjajo s tem, kako bi le Jankovića naredili za zmagovalca. Po tem, ko so mu v parlamentu že drugič povedali, da ni zmagal.

Imanentno temu izginjanju faktične resnice (tudi) za nazaj, procesu das Ungeschehenmachen, je seveda prepričanje, da ni res to, kar je res. Vse je privid. Ali kot pravi avtorjev komentator na njegovi strani: Janković ni zmagal. Zemlja je ravna. Evolucija je izmišljotina, kreacionizem resnica. O volji ljudstva je moč govoriti zgolj takrat, ko to izvoli SDS. Vse ostalo je zabloda tranzicijske levice. Tag politična paranoja.

  • Share/Bookmark