Arhiv za Februar, 2012

Kdo Kanglerju oblači fašizoidni kostum? Kar sam!

24.02.2012 ob 11:35

Najprej sta bili majhna bizarna govorica telesa in mizanscena, potem zapis avstrijskega novinarja in nato burna reakcija:

Tako je tudi Dnevnik v svojem članku zapisal, da sem pozabil si nadeti fašizoidni kostum, kar je žaljivo za ves Maribor, partnerska mesta in ves slovenski narod!

»L’état, c’est moi«, oziroma »The leader is the embodiment of the state, and the state is supreme«: za začetek je država tu mesto. No, potem je sledila razkrita zgodba o Kernstocku, nacističnem poetu in mariborskem častnem občanu (o kateri do dneva današnjega mariborski dnevnik ni uspel priobčiti niti vrstice, medtem ko se objave v tujini kopičijo). In potem danes berem v Dnevniku:

Po mnenju graškega zgodovinarja Uweja Baurja je Kernstock nesporen simbol vojnega hujskaštva in nemškega nacionalizma in šovinizma, takšno stališče pa ni združljivo s splošnimi človekovimi pravicami. “V sedanjosti ga v nemško govorečem prostoru cenijo samo še desničarski skrajneži,” je poudaril Baur. Kernstockov sodobnik, avstrijski pisatelj Karl Kraus (1874-1936), pa ga je označil za najbolj krvavega diletanta vojne lirike.

V Sloveniji je najbolj znan Kernstockov verz, ki ga je med drugim v svoji zbirki esejev Brioni objavil Drago Jančar: “Lasst die wilden Slawenheere nimmermehr durch Marburgs Tor, lieber rauchgeschwärzte Trümmer als ein windisch Maribor!” Dobesedni prevod te “poezije” bi se glasil takole: Ne spustite divjih slovanskih armad skozi vrata Marburga, raje požgane ruševine kot vindišarski Maribor.

Kljub temu je bilo leta 2005 v Avstriji kar 53 Kernstockovih ulic, zdaj so, sodeč po Google Maps, samo še štiri, njihovemu preimenovanju pa se upirajo le najbolj zadrti desničarski politiki, denimo župan Hartberga, v katerem imajo tudi Kernstockovo osnovno šolo. Vse te okoliščine za mariborsko občinsko vodstvo pod županom Francem Kanglerjem niso zadosten razlog, da bi Kernstocka izbrisali s seznama častnih občanov. “O tovrstnem postopku nismo razmišljali in ga do zdaj tudi nikoli nismo izvedli,” so nam prejšnji teden sporočili iz Kanglerjevega kabineta.

V mestu vijoličnih estetskih podplutb in eminentnega »mariborskega duha« se morda ne bi smeli čuditi, če Kernstock in njegova misel ostajata v formi častnega občana po tihem in posredno čaščeni še dalje. Kdo si torej oblači, gramatikalne posebnosti zanemarimo, citirani »fašizoidni kostum«?

  • Share/Bookmark

H20, vino in čudež družine

22.02.2012 ob 21:59

“Status drugih oblik sobivanja se lahko zelo dobro uredi tudi na druge načine. Ni potrebno spreminjati nekaj kar obstaja odkar poznamo človeštvo. Zdi se mi, da je to približno tako kot bi v parlamentu rekli, da bomo sedaj odločili, da voda ni več samo H2O, temveč vsaka povezava ogljika in kisika.”

Marjan Turnšek, mariborski nadškof, v Odmevih.

Kako uspešna je zgornja analogija? Bolj malo – pravzaprav je zmota napačne analogije. Želi povedati naslednje: tako kot samo določena sestava kemičnih elementov daje vodo, tudi samo določena sestava pripadnikov tega ali onega spola daje družino. Konkretno se s tem cilja na moškega in žensko, ki da sta nujna elementa povezave, ogljik (hja, vodik) in kisik.

We are living in the age of the false, and often shameless, analogy. A slick advertising campaign compares the politicians working to dismantle Social Security to Franklin D. Roosevelt. In a new documentary, Enron: The Smartest Guys in the Room, Kenneth Lay compares attacks on his company to the terrorist attacks on the United States. Intentionally misleading comparisons are becoming the dominant mode of public discourse.

Če je voda samo H20, kaj se je zgodilo Jezusu? Ogljik (hja, vodik) in kisik sta zaplesala Chiantiju in Merlotu podoben ples, ki je spremenil vodo v vino na svatbi v Kani galilejski. V evangeliju piše, da je bilo tisto vino »dobro« (Jn 2,10).

Je možno, da je nadškofa Turnška ovrgel že Jezus Nazarenski?

  • Share/Bookmark

Konsistentnost po Erjavčevo

22.02.2012 ob 17:36

Včeraj:

Ponarejeno spričevalo: Simčiča je pred leti odpustil prav Erjavec

Danes:

Erjavec verjame v verodostojnost Simčičeve izobrazbe

  • Share/Bookmark

Nacistični poet in častni občani Maribora

22.02.2012 ob 16:17

No, če so po ljubljanskem Dnevniku poročali še TF1, pa AFP,  Novi List in še kdo o tem, kako je nacistični poet postal in tudi ostaja častni občan Maribora (postopek za odvzem ne bo sprožen, so potrdili iz Kanglerjeve pisarne), bi pričakovali, da kaj od tega smejo prebrati tudi bralci Večera. Do danes se to ni zgodilo!

Le compositeur d’un chant nazi toujours citoyen d’honneur de Maribor

Le poète-prêtre et compositeur autrichien d’un célèbre air nazi, le “Chant de la croix gammée”, symbole du mouvement dirigé par Adolf Hitler, est toujours citoyen d’honneur de la ville slovène de Maribor, promue en 2012, aux côtés de la portugaise Guimaraes, “capitale européenne de la culture”.

La municipalité de Maribor, dirigée par un maire conservateur et seconde ville de Slovénie, a confirmé vendredi cet état de fait et a annoncé qu’elle n’avait pas l’intention de déchoir le sulfureux poète de sa citoyenneté d’honneur, en dépit des prises de position de plusieurs quotidiens slovènes, notamment Dnevnik.

“Nous n’avons jamais envisagé d’engager une procédure en ce sens”, a déclaré la municipalité dans un communiqué diffusé par l’agence de presse slovène STA.

Des journaux slovènes s’étaient émus de cette situation après qu’en Autriche, dans une petite ville de Styrie, Hartberg, les dirigeants de la “Chapelle Kernstock” aient décidé de renoncer au nom du poète, car “il ne correspondait pas aux valeurs” des responsables de la chapelle.

Ottokar Kernstock (1848-1928), qui avait été fait citoyen d’honneur de Maribor en 1908, a laissé derrière lui une oeuvre ultra-pan-germaniste et anti-slave. Il était l’un des auteurs préférés d’Adolf Hitler et des nazis et son “Chant de la croix gammée”, composé en 1923, était devenu l’hymne de la brève dictature corporatiste austro-fasciste, de 1934 à 1938, avant l’annexion (Anschluss) de l’Autriche par l’Allemagne nazie.

En Autriche, les nazis ont donné son nom à des dizaines de places et de rues et c’est encore le cas aujourd’hui dans trois capitales régionales: Graz (Styrie), Innsbruck (Tyrol) et Klagenfurt (Carinthie), même si la “place Ottokar-Kernstock” n’existe plus à Vienne depuis 1992, sur décision de la municipalité sociale-démocrate.

© La Scène © Agence France-Presse

Je pa častni občan mesta Maribor tudi Boris Pahor, prav včeraj je navduševal meščane. O njegovi rasistični izjavi se tudi ni smelo govoriti. Pač privilegij literatov v mariborskih in siceršnjih razmerah?

  • Share/Bookmark

»Maribor efekt«, novinarska voljnost in žajfaste imitacije TV koledarjev

17.02.2012 ob 11:44

Seveda je zdaj vse pozabljeno. Gostovanje »Vojne in miru« v Mariboru je priložnost za pranje možganov. Večerovi kulturni šerifi znajo to najbolje opraviti, danes so se Tomažu Pandurju poklonili s slinastim bobom dneva: »Danes živimo, živite en drug EPK, kot smo ga sanjali, ki je prilagojen možnostim, resničnosti in potrebam mesta in države. Računal sem, da bi se lahko zgodil Bilbao oziroma ‘Maribor efekt’. A očitno se danes v Sloveniji ne da ničesar narediti«. Kot da bi poslušali besede župana Kanglerja po včerajšnji univerzijadni odpovedi! Pa tako se je mož trudil! In tako se je trudil njegov kompanjon Pandur!

Zoprnih vprašanj o financiranju predstave več ni, kot tudi ne nobenih drugih. Vse je pripravljeno za velik uspeh, rdeča preproga razvita, dvom prepovedan, roke v stanju za ploskanje, novinarska voljnost na vrhuncu.

Novinarji bodo spet pozabili na nekaj malenkosti. Ne le na nikoli odgovorjena in celo servirana vprašanja. Recimo tudi o tem, zakaj »Vojna in mir« prihaja v Maribor po Zagrebu, ali kakšni denarji so šli zanjo? (Arhiv vseh težav s Pandurjem na EPK je tule.)

Zakaj mariborska premiera v februarju, če je bila v napovednikih zapisana šele v oktobru 2012, nekoliko pred tem pa napovedana za junij? Ali kot je povedal programski direktor EPK:

“Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih,” se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, “ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena”.

Saj res, bodimo pozorni, v kakšni meri bo predstava predrugačena, kar je, če prav razumemo, terjalo dodaten pripravljalni čas. Slovenski mediji so poročali o navdušenem odzivu Zagrebčanov, medtem ko sami beremo o tem, da je Pandurjeva predstava Vojna in mir »Žajfasta imitacija TV koledarja« in zgodba »O lustrih, ne pa o ljudeh«. Verjetno zgolj zlobni odkloni od prave resnice (ja, taista zloba se venomer dogaja tudi Kanglerju; nič čudnega, kajti Maribor je mesto mračnih sil, kot ugotavlja omenjeni).

Človek bi skoraj stavil, da se utegne ponoviti zgodba o dveh medijskih Pandurjih, glamuroznem in tistem resničnem. Kot v primeru Somraka bogov in njegove medijske recepcije, ali Kogojevih Črnih mask, kjer so v Večeru blazno ploskali (kot skoraj edini, predstava je bila deležna negativnih kritik), in uspeli zapisati prilizljive fraze, vredne podrobnejše diskurzivne analize:  

»zaživele v vsem svojem sijaju«, »in seveda genialna kostumografija Alana Hranitelja«; »vsekakor je … dosegel enega svojih poustvarjalnih vrhuncev in se tako kot interpret na neki način zapisal med nesmrtne«; »zato lahko zgolj upamo, da bomo poslej takšne in podobne produkcije pogosteje srečevali tako na naših kot tujih opernih odrih«; »seveda zna biti Kogojevo iskanje novega človeškega ideala skozi pekel v nebesa za marsikoga naporno, vendar je vztrajnost na koncu vsekakor poplačana«; »je režiser tokratne uprizoritve Janez Burger sicer nadvse zapletena stanja Lorenzovega ega uspel približati kar najširšemu občinstvu«; »se s primernim pristopom in sodelovanjem najkvalitetnejših slovenskih opernih umetnikov in institucij da napraviti evropski presežek«.

No, naštetih je le nekaj cukrčkov, znova uporabnih za recikliranje in generiranje za vse prihodnje priložnosti, in tudi prvo med njimi. Novinarsko prirejanje je res lahko brezmejno pristransko. Za uspešen »comeback« si velja zapomniti še včerajšnje besede dobrodošlice programskega direktorja:

Brez Tomaževega vstopa v dogajanje EPK ne bi bilo ambicioznosti in tovrstne svetovljanske dimenzije, ki smo ji kasneje sledili tudi drugi ustvarjalci EPK,” je dejal.

Skratka, v Mariboru se namesto bede od mesta v mesecu februarju 2012 spet veselimo svetovljanske dimenzije!

  • Share/Bookmark

Nothing either good or bad, but reporting makes it so

17.02.2012 ob 11:41

Včasih so govorili o medijskem uravnoteževanju in sproščenosti. Bili so taki časi:

Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo ‘slaba novica je najboljša novica’ bodo zamenjali z geslom ‘dobra novica je najbolj spodbudna novica’. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.

Ivan Štuhec

Danes v Sloveniji pospešeno besedičijo o harmoniziranju dobrin in slabih novic. Človek ne more verjeti, kaj pade na pamet predsedniku države:

Zdaj se seveda o kvotah govori na razne načine, kot veste so glasbeniki oziroma ustvarjalci glasbe opozorili na potrebo, da bi slovenska glasba imela določene kvote v naših radijskih programih. To je zadeva, ki ima seveda svojo specifično zgodovino in svoj specifični pomen, ampak če smo v položaju, v katerem so kvote del naše stvarnosti, potem je prav, da jih pogledamo tudi s stališča kvote pozitivnih vesti. S tem nikakor ne mislim, da si moramo kakšne pozitivne zgodbe izmišljati, mislim pa, da je prav, da pozitivnih zgodb ne spregledamo popolnoma, ampak da najdemo tudi prostor zanje in mogoče celo kakšno kvoto.

Včeraj preberem v prilogi Dela identično idejo marketinškega guruja de Bona, češ dajmo v časopise po eno stran z dobrimi novicami. Če že imamo take s športom… In potem sledijo razprave in simpoziji o pravih kvotah dobrih novic. Na katere vabijo Marjana Bauerja, da nam pove, da se pač mora streči z negativnimi novicami, ker je to v človeški naravi! Kot da bi volk pojasnjeval, da se ne more upreti ovčicam, ker nosijo preveč seksi perilo. Geniji v kratkih hlačah. Še več takih simpozijev, prosim!

Čemu služi ves ta cirkus o dobrih novicah? Seveda zgolj temu, da bi nas zaslepil za pravo resnico o tem, od kod in zakaj nastajajo slabe. Da bi nas zaslepil za razpravo o insinuacijskem, diskvalifikacijskem, politikantskem diskurzu medijev. Ali senzacionalizmu in rumenilu. Ali včasih, čisto terapevtsko, za tesnobo in krizo v tem svetu (še najmanjkrat). Bodimo slepi, zahtevajmo dobro!

Da dobrih novic po sebi ni mogoče definirati, je jasno. Prvič, ker je lahko ista novica dobra ali slaba, ker je ta pripis relativen. Ker je pripis relativen ob različnih časih tudi za istega akterja.  Drugič, ker na sebi ne moremo točno povedati, kaj je dobro in kaj slabo. »For there is nothing either good or bad, but thinking makes it so.« Pravi Shakespeare. Po naše: »For there is nothing either good or bad, but reporting makes it so.«

In tretjič, ker smo čase uravnoteževanja medijev in novic, upajmo, že preboleli. Ali pa tudi ne. Zdaj je čas, da se uravnoteži RTV SLO:

»Padec kvalitete MMCja je večji kot sem slutil. Spreminja se v uradni list Milana Kučana.«

  • Share/Bookmark

No fear in Somrak bogov

11.02.2012 ob 22:13

Leon Vidic (Delo)

  • Share/Bookmark

We are ready!

11.02.2012 ob 16:09

»We are ready!« Za mariborsko univerzijado je vse nared, pravi Kangler. Toda so tudi slovenski novinarji pripravljeni? Glede na mazohistični refleks bi rekel, da so. Glede česa? Na še eno partijo:

Prebral sem skoraj ducat biografskih skic novega svežega mandatarja izpod peres bolj ali manj eminentnih novinarjev. A niti besedice nikjer o medijskih okupacijah 2004-2008, z izjemo Mladine. Ne gre za spomin zlate ribice. Temu bom rekel mazohistični paradoks.

Ko se je pred dvema tednoma odgovorni urednik Večera povzpel na oder prireditve Bob leta, je Tadeju Tošu pred občinstvom namignil: »Kaj meniš, naju bodo zaprli že med prireditvijo, ali po njej?« Imel je dobre razloge za takšno posiljeno smešno izjavo. Ne le zaradi prvovrstne Toševe satire na račun rumenega sonca in modrega neba, Tomaža Majerja, novih modnih in tožilskih smernic. Ampak verjetno, zgolj domnevam, zaradi bogate izkušnje poprejšnje novinarske pripravljenosti.

Ker če so danes novinarji pretežno pripravljeni molčati o medijskih zavojevanjih, novinarski peticiji in cenzuri iz mandata 2004-2008, to ni kakšno posebno naključje in še manj zadeva slabega spomina. Slika pove več kot besede. Leta 2007 je, tam nekje v času tik pred peticijo, novinarska voljnost izgledala takole:

 

Takrat so se podpisani uredniki, nekateri še danes na komandnih položajih, očitno dobesedno spotikali mimo bunkerjev cenzuriranih tekstov (ja, obstajali so tudi pogumni novinarji med njimi), slepi in slabovidni. Ne le, da niso nič vedeli, niso smeli niti nič videti. Hud zaznavni hendikep, ko niso prizadete le spominske celice. Vsakič, ko so šli mimo bunkerjev v mariborskem in ljubljanskem uredništvu, so raje strumno pogledali proč in se čudili ideji, od kod ideja o cenzuri pri njim podrejenih:

 

 

No, Večerov primer je zgolj en. Novinarji bodo znali povedati več. Mazohistični paradoks ima svoje dobre temelje. Ne verjamem preveč v to, da imajo omenjeni spomin zlate ribice ali da se jim medijska okupacija s strani vladajoče politike ni zdela omembe vredna. Prej bi rekel, da s svojim molkom kličejo: we are ready. Pa veselo univerzijado!

  • Share/Bookmark

Ko niti hvala ni več iskrena

10.02.2012 ob 23:14

Včeraj:

“Pahorjeva vlada se je vdala, njene dolgove bomo plačevali še 20 let”.

Danes, 10. februarja, ob primopredaji v nagovoru Pahorju:

“Iskrena hvala za vse te napore, ki ste jih vložili.”

  • Share/Bookmark

Kulturniški komunajzarji

10.02.2012 ob 21:13

O tem, da se trenutno izvaja pogrom proti »kulturniškim komunajzarjem« (za potrebe slikovitosti sem se potrudil s Paintom), ni treba dolgo iskati evidence. Kar sem slišal v zadnjih dnevih, pritrjuje moji stari tezi o psihopolitiki paranoje z antikomunističnim predznakom: neprijatelj nikad ne spava, njega češ prepoznat po kulturnim podočnjacima i crvenoj zvezdi. Ter seveda nekulturnosti.

Tarča je pri paranoji mobilna, sovraštvo je zlahka mogoče poljubno usmerjati. Velja, skratka, ne le psihološkoekonomski quodlibet, marveč tudi quislibet. Da bodo tudi v mandatu 2012-2015 ob pravosodju, policiji, tožilcih, sodnikih, srbskih politikih, domačih politikih (lažnivih kljukcih in pasjih kraljicah), novinarjih, levičarskih intelektualcih in drugih tako hitro prišli na vrsto še kulturniki (zvečine vedno naklonjeni pomladni opciji in sproščanju Slovenije), pa si je mislil malokdo. Jaz že ne. V tem je seveda kar nekaj perverznega cinizma in izkušenj iz 2004-2008: če Janša mlati po medijih ali univerzi, bi bilo pa vse prav, dokler ne mlati po nas?

Zgolj za pokušino »crème de la crème«, kot temu rad reče kar spodaj citirani:

A  pripomoček slovenskih »kulturnikov« niti malo ni tršega formata. Življenje je večini od njih potekalo zelo udobno, če so le godli po partijskih vižah. Večina od njih je tudi partiji pripadala, formalno, ali kot ovaduhi njene tajne službe, Udbe…

Partija je imela leta 1941 nekaj tisoč članov, ki so zavladali Jugoslaviji. Ob osamosvojitvi je bilo članov zveze komunistov v Sloveniji manj kot deset odstotkov prebivalstva. To je tudi število volivcev, ki so na  referendumih podpirali kulturno politiko posodobljene partije…

Predsednik društva pisateljev, Veno Taufer, ki je skupaj z Vladom Žabotom istega dne prižigal svečke za slovensko kulturo, gotovo ni imel v mislih likvidacije enega zadnjih stebrov kulturne disidence v medijih. Ni si niti zamišljal, da bi mu partijski brat v obupu, Doro Hvalica, lahko kaj slabega prišepnil o kulturi, ki jo je vzdrževala partija, da bi poneumljala slovenski narod…

Cena slovenske kulture ob današnjem prazniku je poziv k vrnitvi v življenje. K vrnitvi v čas, ko kulture ni določala partija…

Je pa zato med nami Nova Zdravljica (Nikolai Jeffs), spisana točno po meri opisanega duha. Pa na zdravje:

Spet trte so rodile,
gospodje, vince nam sladko,
ki sanja snov prevlade
med nogam nardi trdo,
ki utopi
vse skrbi,
ugovorov trezne glave ne budi!

Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, čmo zapet?
Bog našo borzo lepo,
Bog živi parlamenta cvet,
brate vse,
kar nas je
sinov nesamske matere!

V sovražnike z oblakov
vladajočega razreda našga naj trešči grom!
Prost, ko je bil očakov,
najprej njega lastnikov naj bo dom,
naj zdrobe pravičniške
zadržke, ki pri tem jih še teže.

Profiti, davki, dividende
k nam nazaj se vrnejo!
Otrok, kar jih ima sprava
vsi naj v svoje žepe sežejo,
da denar
z njim pa čast,
ko pred, spet naša bosta last!

Bog živi vas Slovenke
služne device pokorne.
Ni take je mladenke,
ko čiste je krvi dekle,
naj sinov
zarod nov
iz vas bo strah vseh pankrtov.

Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni hlapčevanja
noben naj vam ne usmrti strup,
ker zdaj vas,
zarad nas,
ga srčno branit kliče čas!

Žive bogat’ narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da, koder dolar hodi,
čefur iz sveta bo pregnan,
bel rojak
prost bo vsak
le človk ne črn vrag pa bo mejak!

Nazadnje še, gospodje,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
da spečali bi se z oblastjo,
dokaj dni
naj živi
kar nas je vladarjev med ljudmi!

P.S. Zapis je nastal še pred medijskim diskreditacijskim odkritjem udbaškega dosjeja Vena Tauferja, ki čudovito dopolnjuje osnovno tezo, in o katerem (dosjeju namreč) v državnih arhivih menda ne vedo nič, ker je pogrešan kot še mnogi drugi. No, pa imamo nov škandal, če bo to kdo sploh želel raziskati.

  • Share/Bookmark

Oblast in kaj kulturniki pričakujejo od nje

7.02.2012 ob 10:35

Moj tekst iz leta 2006 (slo., ang.), z vsemi anticipacijami današnje situacije, na dan pred osmim februarjem in pričakovanim ustoličenjem dr. Žige Turka. Na eni strani zla slutnja o mrkaićizaciji kulture, na drugi zavest in izkušnja o vsesplošni ponižnosti kulturnikov in njihovi zlizanosti s politiko – razen ko gre za njihov »eksistenčni« problem.  No, vseeno sem podpisal peticijo med prvimi (čeprav me na seznam niso dodali), ker verjamem, da ministrstvo potrebujemo in ker upam, da bodo spregledali vsaj zdaj.

Slovenski kulturniki in oblast

Poslanstvo, kaj poslanstvo, že kar pravica do subvencioniranega ustvarjanja slovenskih umetnikov se je znašla v krizi. Javno je odrekana v skorajda inkvizicijski maniri. Sedla je na zatožno klop, kot pravi letošnji Prešernov lavreat Milan Dekleva. A je tja ni postavil Mićo Mrkaić, kot se je rado izgovarjalo, s svojo tezo, da je kultura vredna toliko, kolikor se umotvori umetnikov cenijo na trgu. Tja jo je postavila nova oblastna nomenklatura, česar se kar noče opaziti.

Apologija se je zgodila na predvečer praznika, na podelitvi Prešernovih nagrad v Cankarjevem domu. Težko breme zagovora je nase prevzel Dekleva, ko je zavzdihnil: “Poeziji in kulturi sodimo v imenu izgube kapitala, obtožena je zato, ker zanjo trošimo denar, ki si ga ni zaslužila in ji ne pripada. Trapasta obsodba, ni kaj!” Res je: dan pred tem smo traparijo prebirali v Delu kot mnenje istega, tedaj že bivšega nomenklaturnega ekonomista, češ da naj si slovenski umetniki izplačujejo Prešernove nagrade kar iz svojih prihrankov.

Nova oblast je svojo konservativistično ideologijo in slog vladanja cepila z neoliberalno ekonomsko politiko. V resni krizi pomanjkanja strokovnjakov se je oborožila s peščico nadebudnih mladih ekonomistov, ki v svoji akulturnosti ne poznajo drugega kot poezijo novcev. Brutalna Mrkaićeva teza o odvečnosti neiztržljive kulture je bila pričakovana. A Deklevin zagovor ni prepričal. Izzvenel je kot cenen pledoaje užaljenca in s tem kot racionalizacija prejete nagrade, tudi denarne. Ni težava v tem, da lavreat v svojem lamentiranju o potrebnosti kulture nima prav. A nima prav, ko lamentira. Nič ni narobe, če kultura ne daje otipljivih učinkov, ki bi jih merili z vatli in obračunavali z novci. Zavrniti Mrkaića ni bilo težko in to so storili mnogi, najprepričljiveje ekonomist Bogomir Kovač.

Trpkejše ostaja neko drugo spoznanje. Tisto namreč, po katerem je možnost inkvizicijske prakse za slovenske umetnike proizvedla kar ta scena sama. Ko je stari in novi predsednik Društva slovenskih pisateljev Vlado Žabot stopil na oder Zbora za republiko in jo pomagal ustoličevati, je bilo vse v redu. Slovenski pisatelji so simbolično izrekli pozdrav Janezu Janši, vsaj tisti iz kroga Nove revije. Drago Jančar zagotavlja, da je ta oblast naklonjena kulturi in navaja zanimive razloge. V njej da so sami kulturniki: premier je član slovenskega PEN-a, zunanji minister književnik, minister za kulturo zgodovinar … Z oblastjo je torej vse v redu, le Mrkaiću je treba zašiti gobec. Kakšna napaka! Kot da za njim ne pridejo na vrsto še njegovi somišljeniki. Da je Jože P. Damijan tudi že odstopil? Ni težave, takih je za cel bataljon in vlada jih vneto čaka, da nas popeljejo v boljše, reformirane čase. Mar resnično kdo misli, da so ideje o kulturnem poslanstvu teh nomenklaturi všečnih neoliberalcev pri kom drugem kaj drugačne? In če niso, kaj bomo storili? Zahtevali izjemo zase!

Težava ni v novem ekonomskem abecedariju, kvečjemu v na ta način reagirajočem slovenskem umetniku. Kaj ga namreč zanima? Oženja človekovih in ustavnih pravic azilantom, Romom, izbrisanim in istospolnim za literate, tenkočutne in senzibilne duše, ikone slovenskega razumništva, ne obstajajo. Podrejanje medijskega in gospodarskega prostora tudi ne. Očitno nižanje demokratičnih standardov v vseh sferah je zanje, kot kaže molk, sprejemljivo. Da se to reflektira v njihovih delih? V umetniških izdelkih? Že mogoče. In da so brez moči? Ne moremo verjeti, ker še preveč pomnimo Žabotove besede na okrogli mizi nacionalke pred letom dni, ko je zapretil: če gremo literati na ulice, lahko zrušimo oblast!

Pa vendar, in tu vsa čast izjemam, slovenska kulturna srenja deluje po načelu (domnevne) globoke apolitičnosti. Podobna je mački, ki zamijavka le, ko ji kdo stopi na rep. Svet okoli nje začne obstajati, če kdo podvomi v upravičenost subvencije, ki si jo obeta. Z državnimi jaslicami je vse v redu, če daje denar za naše ustvarjanje. Tedaj smo z njo prijazni in jo pustimo pri miru. Ji dajemo prav. Če grozi drugače, potem slovenske umetnike malce popade jeza. A hudega ni. In četudi bi s takim zgornjim opisom preveč karikirano pretiravali, se s to držo dogaja še nekaj. Tiha disciplinizacija umetnikov namreč. S tem, ko se najbolj brutalno dvomi vanje, se jim jemlje identiteto in kredibilnost, nato si ju z lamentiranjem nekaj pridobijo nazaj. A pri tem ne opazijo, da se jim prostor svobode oži na soroden način, kot se za druge poklicne, cehovske, ekonomske ali politične skupine. Ker slovenski umetniki niso solidarni z drugimi, jim drugi vračajo z enakim. Praktično vsi pozivi proti “mrkaićiziaciji” pogledov na kulturo, ki so se vrstili, so se razgalili kot pogledi, uprizorjeni za oblast z besedami: pazite, da tega ne boste vzeli resno! Bili so bodisi apolitični bodisi kolaborantski. V smislu prvega so umetniki, večinoma literati, pokazali, da je meja njihove senzibilnosti enaka meji skrbi za njih same. Popolna politična apatija – vseeno mi je, kaj se greste, le za nas poskrbite! V smislu drugega so bili izrečeni s pozicije koketiranja z oblastjo, s sopoveljniškega odra. Nihče med njimi, ne med prvimi in ne med drugimi, ni neoliberalizma zapopadel kot sistemske želje, kar dejansko želi biti. Žalostno in groteskno bi bilo, če drži prva poza – pomislimo, da je kultura bila vedno slovenska blagovna znamka in sooblikovalka poti v nacionalno politično samostojnost. Je potemtakem verjetnejša teza o kolaboraciji? In če je, kdo bi potem lamentiranje vzel zares?

Še po nečem si bomo letošnjo 60. obletnico podelitev Prešernovih nagrad, če odštejemo na podlagi novega neoliberalnega sovražnika prebujeno identiteto, zapomnili. Po izgubljeni priložnosti namreč, da se Slovenci oddolžimo Gorazdu Kocijančiču za njegov eleganten prevod celotnega Platona v naš jezik. Natanko pred petdesetimi leti je to nagrado prejel Anton Sovre za prevod le treh dialogov Atenca. Veliko, a tudi veliko manj od 3200 strani Kocijančičevega podviga. Člani upravnega odbora Prešernovega sklada so gladko spregledali ta kolosalen dosežek. Drži, to je že druga zgodba.

  • Share/Bookmark

Ministrstvo za birokracijo in polita kava iz skrbi za novinarstvo

4.02.2012 ob 22:40

Kdo je že zapisal tole?

Politik, ki je pred leti predlagal ukinitev Ministrstva za kulturo, danes govori o ogroženosti slovenske kulture. V političnem boju pride prav vsaka stvar, pa če jo pes na repu prinese.

Delo, sobota, 31.12.2005, kolumna Pomisleki. Ker ista oseba danes v Delu trdi, da ne podpisuje peticij – striček Google iz Murgel, pomagaj.

Včeraj:

Prejšnji teden sem v neki dunajski kavarni skoraj polil jutranjo kavo, ko sem prebral, da v Sloveniji vlada cenzura, da vlada nadzira vse medije prek lastniških deležev v njih in da je to slabo znamenje za slovensko predsedovanje Evropski uniji. Članek se je skliceval na peticijo slovenskih novinarjev. Nikakor ne bi skoraj polil jutranje kave, če bi šlo samo za vprašanje patriotizma. Patriot se zna hitro potolažiti: ah, ti Avstrijci, reče, ne privoščijo nam, da bomo vodili Evropo, mi včerajšnji podložniki. Pa še na prvi strani časopisa pišejo o hudem povišanju življenjskih stroškov v Avstriji, slabe novice iz sosedstva jim to pomagajo prebaviti. Nisem skoraj polil kave zaradi domovinskih čustev, ampak zaradi začudenja: da je v teh dveh mesecih, ko sem veliko na tujem in samo občasno in površno berem slovenske časopise, doma zavladala cenzura? Ki naj bi bila slabo znamenje za slovensko predsedovanje EU? In katere medije ima v posesti vlada, ko pa niti za en sam časopis ne moremo reči, da je, kakor je to običajno skoraj v vseh evropskih državah, provladen?

Danes:

Mislim, da predvsem v tem, ker so se, ste se novinarji, mislim predvsem na novinarje in urednike, ki se ukvarjajo s politiko in gospodarstvom, prehitro predali centrom moči. Treba je vsaj poskušati obdržati etično držo, distanco do vseh centrov moči, etičnih, ekonomskih, čeprav vemo, da to v našem času v celoti ni mogoče. Vsak tak medij, ki prestopa prag zabave, ki vstopi v polje, na področje, kjer se krešejo ekonomski, politični interesi, je nenehno izpostavljen nevarnostim, da se bo podredil.

Zapisov iz kolumen v Ekspresu o stanju medijev ne bom obujal v spomin.

  • Share/Bookmark

Naša je prava, vaša ni: kako ljubezen do mesta naredi kritiko za superiorno

4.02.2012 ob 11:57

Ampak, mar nismo v Večeru v otvoritvenem tednu objavili kolumne, v kateri je kolegica (ki jo v dno srca redno boli neurejeno in umazano mesto) popisala “anekdoto” z info točke EPK? Ne bi obnavljala vsega, ampak, saj si predstavljate, šlo je za to, da tam niso imeli pojma.

Ampak med tem, kar trdimo mi, in tistim, kar trdi Dienerjeva, je bistvena razlika, tudi če trdimo isto. Mi mesto lahko kritiziramo, ker ga imamo radi, ali ne? Ne samo radi, gre za najbolj fundamentalno od možnih ljubezenskih razmerij, za brezpogojno starševsko ljubezen. Samo jaz lahko svojega otroka kritiziram, ker ga imam samo jaz rad. Mi lahko v kakšnem članku malo ošvrknemo naše mesto ali našo kulturno prestolnico, zato, ker bomo, kot starš, ki mu je žal, ker je pretirano vzrojil, potem stvar popravili s poplavo piarovskih člankov. Zato takšna popolna identifikacija našim seveda najbolj prav pride tistim, ki so res lastniki in kreatorji mesta ali prestolnice.
         Ker bo, kot sem rekla, kdo to razumel kot napad, moram povedati, da mislim, da ni nič narobe, če ima človek svoje mesto rad. In da mu sama iskreno želim vse dobro in držim pesti za kulturno prestolnico. Ampak bolj kot za vzhičena poročila tujih novinarjev jih držim zato, da ne bo 16 milijonov evrov “zletelo v luft” in v žepe. Zato si bom domišljala, da prestolnici med držanjem pesti gledamo pod prste. Ampak taka ljubezen je prav gotovo že sprevržena, mar ni tako?

Prebrali v 7D, 1. februarja 2012. Bi morali svoje mesto imeti radi, da bi ga smeli kritizirati? Zelo fundamentalno vprašanje, ki terja zelo fundamentalno pojasnilo: nikakor ne. Bo naša kritika bolj prepričljiva v primeru ljubezenskih investicij? Na ravni tehtnosti argumentov gotovo ne. Hja, ostale ravni nas smejo zanimati bistveno manj!

Gremo še bolj v fundament: bi morali novinarji imeti mesto radi? Nikakor ne. In ali obstaja bistvena razlika med tem, kar povzema, kritično ali ne, urednica kulture Večera, in tem, kar je trdila novinarka FAZ-a, češ »mi mesto lahko kritiziramo, ker ga imamo radi«? Nikakor ne. Med »našo« ljubeznijo do mesta in »njihovo« neljubeznijo do mesta  je razlika zgolj v emocionalni motiviranosti, ne more pa obstajati v dopustitvi kritike. Načelo »samo jaz lahko svojega otroka/mesto kritiziram, ker ga imam samo jaz rad«, je osladna neumna patetika. (Ne vemo, čigava. Na tej točki, kot tudi širše, novinarka piše dvoumno na način, da ni jasno, ali je to njeno stališče ali stališče, s katerim polemizira). Zanesljivo kritike (EPK, mesta, itd.) ne moremo presojati, vsaj prvenstveno ne, po čustvenih motivih njenih akterjev, temveč po kvaliteti in argumentaciji navedenih stališč. Ne moremo dejati, da je naša kritika zaradi teh motivov večvredna od vaše. Nevarni »ad absurdum«, ki zveni mentalitetno znano in zelo mariborsko: bi vse, ki kritizirajo mesto, po kanglerjansko zdaj razglasili kar za sovražnike mesta, če pred tem niso pokazali spričevala, da ga ljubijo? Bomo jutri tiste, ki kritizirajo nacionalizem kot izraz ljubezni do države, razglasili za državne sovražnike?

Kdo je torej nosilec tovrstnih dejanj, koga se postavlja pod lupo? Morda je nepomembno. Stavek »Mi lahko v kakšnem članku malo ošvrknemo naše mesto ali našo kulturno prestolnico, zato, ker bomo, kot starš, ki mu je žal, ker je pretirano vzrojil, potem stvar popravili s poplavo piarovskih člankov« jemljem za dober in natančen opis uredniške smernice Večera v pisanju o EPK. Če je zgolj iskren ali previdno ironičen, sploh ni relevantno: v glavnem piar, za ostale cenzura, tuintam pa kakšno nežno (ljubezensko) opozorilo protagonistom. Če se namreč novinarka posmehuje drugim, se žal s tem tudi svojemu časopisu in sebi.

»Zato si bom domišljala, da prestolnici med držanjem pesti gledamo pod prste.« Ta, očitno neironizirajoča misel, je vrhunska: o medijski ignoranci kritike EPK sicer pišem toliko, da me kritizirajo že zavoljo tega. Težko, da bi torej verjeli tistemu o gledanju pod prste. Bolj verjamem samokritiki glede piarovstva.

P.S. Ker je označevalec »kritika« docela zlorabljen, zdaj še z emocionalistično erotičnega vidika, se apelira k miselnemu obratu: kaj pa, poenostavljeno, če v kritiki ni nič kritičnega in še manj kritikastrskega, domačega in tujega, ljubezenskega in sovražnega, prijetnega in zoprnega, ampak je vse, kar moramo ugledati v horizontu razumevanja, zgolj tehtnost njenega argumenta?

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark

Fikusi, pritožbe in RTV SLO: odgovor varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev

2.02.2012 ob 21:50

Prvič, trdil sem, da je institut varuha pravic gledalcev in poslušalcev na RTV SLO zgolj nepotreben fikus v sobi javne radiotelevizije – zato, ker tega instituta vodstvo javnega servisa sploh ne jemlje resno in mu služi za dekoracijo. To sem, med drugim, storil v javnem pismu varuhinji, gospe Miši Molk, pred božičem lani, ki so ga objavili Mladina, Delo in Večer.

Drugič, v svojem dopisu problematiziram nadalje tudi medijsko neodzivnost pozivov in razprav o spoštovanju programskih standardov in poklicnih meril javnega zavoda RTV SLO. (Da bi stvar in dogajanje na RTV SLO zanimalo anemično medijsko stroko, je zgolj pobožna želja.)

Tretjič, zdaj je prispela kar četverna potrditev prvih dveh tez. Varuhinja mi je poslala odgovor na moje pismo in mi zatrdila, da ga ni objavila ne Mladina, ne Delo in ne Večer. Toliko o zanimanju javnosti in medijev. Da je institut še dalje fikus, veje že iz samega odgovora varuhinje. Nenazadnje pa je dokaz njegove fikusne narave tudi dejstvo, da je bil začetek dolga leta napovedovane oddaje varuhinje na TV Slovenija, ki bi morala biti predvajana konec januarja, premaknjen za nedoločen čas. Da slučajno na TV SLO ne bi gledali in brali pritožb čez RTV SLO? In še četrtič: sam do tega trenutka nisem prejel nobenega odgovora na štiri proteste, naslovljene na PS RTV SLO;  na prvega čakam od junija lani! Sklep: če imate kakšne pritožbe na programske vsebine RTV SLO, jih ohranite kar zase. Odgovor varuhinje boste sicer prejeli, toda njenega mnenja in zahtev vodstvo ne bo vzelo resno. Je lahko stvar še bolj dramatično škandalozna?

Četrtič, kar se dogaja zdaj in se še bo, je spet mimikretični napad na vodstvo RTV SLO s strani desničarskih medijev, ki je raje, kot da bi reševalo eklatantne primere politične pristranosti npr. v svojem MMC, tiščalo glavo kot noj v pesek in bo ironično za kazen moralo požirati očitke o svojem komunističnem pedigreju, dokler ne bo (verjetno) znova pokorjeno po Grimsovem scenariju iz leta 2005. Morala zgodbe: kdor dopušča politično pristranost katerekoli barve, ta bo politično dotolčen. Kdor ne spoštuje zakonskih predpisov in programskih standardov, temu bodo predpisani novi.

Z dovoljenjem varuhinje vsaj na tej strani (še dobro, da imamo od tradicionalnih medijev neodvisno civilnodružbeno sfero vsaj na spletu) objavljam njen odgovor:

Odgovor na javno pismo varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev RTVSLO

Neodzivnost vodstva in Programskega sveta RTVSLO, na kar opozarja dr. Boris Vezjak, je nesprejemljiva in ovira proces dialoga za konstruktivne izboljšave delovanja RTV Slovenije na pobudo javnosti. Kot sem poudarila v intervjuju, ki ga ima pritožnik v mislih, bomo ravno v oddaji Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev spregovorili tudi o tej temi. Zagotovo bo treba nujno spremeniti oziroma dopolniti tudi člene v Pravilniku o delovanju varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTVSLO. Varuhinja je opozorila predsednika Programskega sveta RTVSLO Dr. Jerneja Pikala na nedorečenosti v pravilniku v pismu z dne 14. aprila 2010, a odgovora ni prejela.  Kot tudi ne na mesečna poročila, v katerih nenehno opozarja na manko povratnih informacij , kar se tiče  obravnavanja pritožb. 

Kljub pomanjkljivostim in ohlapni dikciji posameznih členov pravilnika, le-ta vendarle tudi zapiše: 

10. člen

Varuh lahko naslovi vodstvu, uredništvom in posameznikom predloge, mnenja, kritike ali priporočila, ki so jih dolžni obravnavati in nanje v razumnem roku odgovoriti ter obvestiti o sprejetih ukrepih.

Prav tako Zakon o RTVSLO zapiše v 16. členu:

Programski svet RTV Slovenija obravnava pripombe in predloge gledalcev in poslušalcev programov RTV Slovenija ter se do njih opredeli. Pri določanju programske politike in pri utemeljenih primerih da navodila generalnemu direktorju glede sprememb, ki morajo biti uvedene v programih.

Žal povratnih informacij varuhinja doslej ni prejela, razen sklepa, ki ga je Dr. Mojca Kovač Šebart, članica Programskega sveta in odbora za informativni program zahtevala tudi v zapisniku, da mora biti varuhinja pisno obveščena o obravnavi pritožb in ukrepih. Tudi teh sklepov se ne spoštuje:  

Zapisnik 14. redne seje Programskega sveta RTV Slovenija, z dne 13.9.2011.
Ga. Mojca Kovač Šebart je ob tem opozorila  na sklep programskega sveta, ki vodstvo obvezuje, …., da se redno odziva na pozive varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev oz. jo ob obravnavi le teh vabi na seje programskih kolegijev.

Zapisnik 12.redne seje Programskega sveta RTV Slovenija, z dne 12.4.2011.
Ga. Mojca Kovač Šebart se je strinjala s predsedujočim, da se programski svet ne more vpletati v notranje komunikacije, a v konkretnem primeru sta se dve programski komisiji strinjali, da je treba pripombam gledalcev nameniti ustrezno pozornost in sprejeli sklep, naj se v ta namen varuhinjo občasno vabi na seje programskega kolegija.

Zapisnik skupne seje Komisije za kulturne in umetniške programe in Komisije za izobraževalne programe RTV Slovenija, z dne 10. februarja 2011.

Dr. M. Kovač Šebart je predlagala, da se na vodstvo naslovi prošnjo obeh komisij, naj varuhinjo sprotno obvešča o katerih pritožbah so sodelujoči na kolegiju razpravljali (če sploh so) in kakšne odločitve in ukrepe so ob tem sprejeli, kajti zapisnik s sklepi kolegijev bi varuhinji olajšal delo pri sprotnem obveščanju gledalcev in medijev; morda pa bi varuhinjo povabili na sejo kolegija, ko bi se obravnavala ta tematika.

Sprejet je bil naslednji sklep:

1 – 4   Komisiji priporočata vodstvu, naj varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev  sproti obvešča o katerih pritožbah so razpravljali na programskih kolegijih in kakšne odločitve in ukrepe so sprejeli, oz. jo vabi na seje kolegijev.

Pozivam predsednika Programskega sveta in vodstvo RTVSLO, da se sprotno odzivata na prejete pritožbe in mesečna poročila varuhinje ter jo o tem obveščata. Le tako bo RTVSLO  res javni nacionalni medij, ki mu je v interesu kakovosten program, profesionalno delo in s tem zadovoljstvo javnosti.

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTVSLO

Miša Molk

  • Share/Bookmark